Drugi dom
Le Monde kot iz drugega planeta
| 30. maj 2007 | Slovenija, Svet | Jure
V luči teorije in prakse lokalnih uravnoteževalcev medijev in njihovih političnih ter gospodarskih botrov, je dogajanje v najbolj prestižnem francoskem časniku kot iz drugega planeta.
The French daily Le Monde never does it like any other newspaper. A small item on its back page on 23 May 2007 announced discreetly to its million readers that journalists of France’s most prestigious title had fired their directeur (publisher and editor) Jean-Marie Colombani. At the helm since 1994, “JMC” (as he is widely known) was seeking a third six-year term, for which he needed a 60% vote; he received only 48.5%.
This is the latest of a series of crises to shake the paper over the sixty-three years of its existence (it was founded in 1944 by Hubert Beuve-Méry, who retired in 1969, and whose proud name and founding-date has long graced the paper’s masthead). That it is possible at all is owed to the first such crisis, in 1951, when the newsroom stood up against a takeover attempt by rightwing shareholders and obtained for itself a shareholder’s rights - and the power to select its boss. Le Monde journalists, then - and I speak as someone who spent thirty-five years at the paper - are acutely conscious of their editorial freedom as well as occasionally erratic in their choices.
(Še brez glasov)
Loading ...
Le Monde je bil res precej tiho glede notranjega dogajanja, je pa zato konkurenčni Liberation ogromno poročal o tem in celo delal intervjuje s poznavalci notranje situacije Le Monda.
verjetno že. ampak predvsem sem hotel izpostaviti ta del: “journalists of France’s most prestigious title had fired their directeur (publisher and editor)”
Le Monde velja za leglo levičarjev in neosocialistične propagande, tako da bi bilo korektno, če bi na Open Democracy napisali “najbolj prestižni francoski časnik za levičarje”).
Francoski ne-levičarji Le Monde ljubkovalno imenujejo kar Al Jazeera na Seini.
LOL
po možnosti ameriškega izvora, ki jih zmoti že french fries LOL no, kot vedno bo tudi tokrat šla racionalna debata rakom žvižgat. hvala, tommy
Pravilno sta ugotovila, da so mi informacije dostavili moji dragi prijatelji iz Francije, ki niso levičarji. Zoprni ti nelevičarji, kajne? Kar nočejo in nočejo sprejeti “edinih pravilnih resnic” in imajo tovrstno “uglednost” celo za nekakšno “levičarstvo”…gaa…predrznost!
OK, za ostale; Le Monde se mimogrede uvršča na raven, kamor postavljamo NYT, FAZ, Times in še mogoče kak časopis, tako po vplivu kot po kakovosti. Po uredniški usmeritvi je levo-sredinski do zmeren, odvisno od obdobja.
@tomaz resno me mika, da bi napisal plugin za wordpress. Tomaz Stih Comment Generator. Resda trenutno potrebno strokovno znanje še ni na na nekem blaznem nivoju, a tudi globina tvojega outputa ni bohvekaj. V bazo vrečt par besed aka “levičarski”, “neosocialistični, “neosocialistična propaganda”… in to potem pri poljubni temi metat na plano ni nobena znanost.
drugače pa te vljudno prosim, da se vzdržiš tipkanja; mogoče bi vseeno kdo želel na to temo povedati kaj z več vsebine. hvala.
@Tomaž
Jaz sem slišal, da ustanavljaš stranko skupaj z nekaterimi ljudmi, ki imajo FDV-jevsko izobrazbo. A je to res?
@abaris: mnogo si on topic :)
On topic: Zgolj da se determinira razpravo, pretirano je govoriti o odpustu urednika, ampak o prenehanju sodelovanja, saj mu ni bil podaljšan mandat, ki mu je pretekel. Drugo, novinarji dajo na začetku mandata soglasje k imenovanju urednika, nikakor pa ne odpustijo urednika.
Ad rem: Sistem imenovanja urednika v Le Monde je zame popolnoma legitimen. Dokler lastniki pristajajo na takšno igro, si z zmanjšanjem vpliva na urednikovanje sami krojijo vrednost svojih naložb. Da takšne oblike samoupravljanja prispevajo k ekonomski neučinkovitosti podjetja, pa kažejo izkušnje Libérationa in kot tudi finančne težave Le Monde.
V istem članku je mnogo bolj pomenljivo: In 2006, journalists of the leftwing daily Libération had to surrender their own right in this regard as a condition of their main shareholder, a member of the Rothschild family, saving them from BANKRUPTCY. Some at Le Monde fear that they might be next in line.
1. Izberi članek iz levičarskega trobila,
2. Daj članku “kredibilnost” s tem, da levičarsko trobilo razglasiš za ugledni časnik - ampak vendarle vsi, ki smo se sprehajali po svetu vemo, da imajo politične komedije povsod po svetu in da so mediji povsod politično razdeljeni in da bi se isti Monde “slučajno” skliceval na “ugledni” NYT, če bi ta pisal o visokih davkih in na “primitivni” Fox, če bi ta pisal o nizkih davkih. Tako pač ta igra poteka in vedno manj ljudi lahko, kot nekoč indijance, farbaš z ogledalčki in svetlečimi kamenčki iz “ugledne in strokovne tujine” (in od vseh ravno z deux ex machina francoskimi socialisti)
3. Ko te nekdo opozori na točki (1) in (2), kar je še posebej akutno v kontekstu tega, da ti navadno politiziranje oziroma navijanje novinarjev za Royalovo in proti Sarkozyju razglašaš za nekakšno ugledno analitiko in včasih celo znanost,
4. Ko ga ne moreš odpraviti s trivijalnimi prijemi ga obtoži, da ti “minira debato”. No, to je iskreno in to tudi zares počne, takšno debato, kot si jo ti želiš in v kateri so določena razmišljanja prepovedana, ker jo dejansko rušijo v osnovi.
Zato te jaz pozivam, da prenehaj zastavljati teme tako ozko, da se o njih ne da debatirati, če nisi član tvojega kulta ali pa igraj igro transparentno, kot jo nekateri ki svojih političnih preferenc ne skrivamo za lažno “strokovnost” in druge piarovske konstrukte.
Le Monde je najboljši francoski časnik, ki mu ne Figaro ne FTjev klon Les Echos ne sežeta do kolen. Samoupravljanje gor ali dol, s finančnimi težavami (upadanje naklade -> manj oglaševalcev) se sooča večina tiskanih medijev. Kar se tiče usmeritve Le Monda - usmerjen je v objektivno, avtonomno novinarstvo, kar seveda ni povšeči tistim, ki povsod vidijo “neosocialistične” zarote. Ampak, kolikor vem, je “neosocializem” sfantaziral Murdoch, brezobziren, politikantski in megalomanski medijski mogotec, ki je poročanje svojih medijev tako vulgariziral, da je podobno 24-urnim soap operam za ljudi z IQjem povprečne sobne temperature.
@ tomaž jaz pa te pozivam, da utihneš. imaš svoj blog, pa se tam lahko tam na široko parlamentaziraš o levičarskih trobilih. tukaj si odveč, ker če bi želeli lajno, bi si pač eno kupili. zdaj pa - povsem nedemokratično a z velikim zadoščenjem: ZAPRI GOBEC. (in, mimogrede, le mondu so na zadnjih volitvah očitali pro-sarko držo. to bi vedel, če bi prebral vsaj izvorni članek. ampak to za neskončno nabijanje na temo neosocializma itak ni treba. manj veš, več lahko poveš. to dokazuješ non stop)
Jure, morda je ZAPRI GOBEC res izrečeno z zadoščenjem, ampak s tem se žal spuščaš na nivo nestrpnosti, ki je rezerviran za najbolj ekstremne (ponavadi) desničarje. Škoda, svoboda izražanja mnenj je vendar eden največjih dosežkov liberalizma.
vem, nisem ponosen, ampak dovolj je dovolj. in res nočem, da vse debate propadejo v skrajno dolgočasno nabijanje (neo)socializem vs. kajvemkaj, kot da je to res skrajni domet vsega, kar je mogoče o čemerkoli povedati. mislim, vsaj zame zelo zanimiva ureditev novinarske avtonomije, prileti štih in že spet zganja vojno proti nekim neosocialistom, pri tem pa mu še ne kapne, da kakovosti in ugleda medija normalni ljudje ne presojajo po neki ideološki liniji. pišuka, to je skoraj tako noro, kot bi rekel, da je Economist eno sranje, ker ga vleče bolj na desno, da je za WSJ škoda papirja, ker je jasno pro-business, da je FAZ čisto trobilo, ker je nekoliko bolj konzervativen… mah, škoda besed. spet žal, da sem reagiral; pustil bi, da se gre svoj križarski pohod in ni vrag, da bodo tablete spet enkrat prijele.
pusti štiha živet, jure. težko mu je.