Krizni paradoks
Prave vere ne more nič omajati, še najmanj tisto, kar poznamo pod zmuzljivim pojmom “realnost”. Najnovejši dokaz: neoliberalni svečeniki privatizacije, liberalizacije in deregulacije ob odzivanju na “izhodne” strategije mnogih evropskih držav, deloma tudi slovenske, ne morejo skrivati navdušenja. Kriza, katere vzroke je mogoče direktno pripeljati na glavne postulate neoliberalizma, jim ni omajala vere niti za pedenj, nasprotno, še okrepila jo je. Ideje so bile ves čas prave; to, da so vmes pridelale gospodarsko upostošenje, je malenkost, ki se jo da in mora spregledati.
Kar niso dosegli na trgu idej, kar ni bilo mogoče (v celoti) speljati skozi mehanizme demokratičnega odločanja, so dosegli s krizo, ki so jo lastnoročno povzročili. Danes je že jasno; Evropa jutri bo manj socialna, bolj privatizirana in bolj “prožna”. Le malokdaj napačne gospodarske politike tako bogato obrodijo.
Z neoliberalci se splača pogovarjati le še s kladivom ali pa sploh ne. Neoliberalni odgovor na ta zapis je preprost: kriza se je zgodila zato, ker je bila Evropa preveč socialna, preveč državna in premalo prožna. Morda zdaj neoliberalci ploskajo aktualnim ukrepom, ampak bodimo previdni: če se kje zalomi, se bo po njihovem mnenju zato, ker je Evropa preveč socialna, preveč državna in premalo prožna.