Kresalkina ustava ali zakaj to ni več orožje

Spominjam se predavanj s Pravne fakultete v 90-ih letih. Profesorji prava so ničkolikokrat vzdihovali nad nerazumevanjem prava in človekovih pravic med ljudskimi množicami na eni strani in oblastniki na drugi strani. Ujeti v svoje koncepte, izhajajoč iz avstrijske šole čiste teorije prava, ki gradi pozitivni pravni sistem na hierarhičnem sistemu norm, ki ima čim manj veze z vsebinskimi določili pravičnosti, katere napolnjujejo idejo naravnega prava, so ustvarili idealno podobo zakonodajnega reda, ki bo prinašal samo koristi prebivalcem Slovenije. Gojenje pravne kulture je seveda hvalevredno dejanje, vendar le v pogojih velike dohodkovne enakosti in varnosti med prebivalstvom. V nasprotnem primeru se votlo okostje pravnih norm začenja sesuvat v prah. Če se pa že samo ne sesuje, jo sesuje pljusk množic, ki jih žene strah in sovraštvo.

Ustava, ki jo je izročila Katarina Kresal nadebudnim mladeničem in mladenkam perspektivne stranke z duhovnim predznakom, postaja vedno bolj le še nujno zlo. Izogiba se ji predsednik vlade, ker bi rad bil prijazni ljudski voditelj, ki posluša vsakogar in o vsem. Izogiba se ji predsednik države, ki bi rad presegel omejitve simbolične vloge, katera pritiče njegovi funkciji. Izogiba se ji opozicija, ki bi rada ohranjevala apartheidno ločitev na Slovence in Neslovence, kot da ni država Slovenija država vseh njenih državljanov in tudi njenih prebivalcev s tujim državljanstvom. Katarina Kresal se je drži in je tudi pokazala veliko večjo odločenost kot njeni predhodniki, da se ta zgodba zaključi. Na žalost je za velik del Slovenije tudi ona del najvišjega družbenega sloja, kar je zadnje čase vse prej kot znamenje dobrega renomeja. Zasluge žanje za nekaj, kar bi moralo biti povsem normalno delovanje vsakršnega ministrstva. Namreč delovanje v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča. Udeležba na prireditvah kot je Operabal na Dunaju pa pokaže simbolno hrbtno plat spoštovanja Ustave. Ustava zagotavlja vsem človekove pravice, ki pa so pomembne ljudem predvsem v kontekstu, da lahko delajo, da preživijo, da se lahko svobodno združujejo. Ob večanju revščine in propadanju industrije je golo zavzemanje za goli pravni red napačno in pomanjkljivo.

Da ne bo prišlo do napačnega razumevanja mojih besed, potrebno je zagotoviti izbrisanim pravice, ki so jim bile protipravno odvzete, da se izboljšajo posamične usode. Tudi odškodnino si marsikdo zasluži, saj je izgubil delo, družino, zdravje. Tudi Katarina poteza z Ustavo je bil dober povratni udarec. Vendar samo z učinkom presenečenja. Ustava se jih ne bo dotaknila.