Kozlarije Stanislava Kovača

Počasi bom moral odpreti nov blog. Kozlarije Stanislava Kovača bi bil kar pravšnji naslov.

Če bi bilo nekdanjih komunističnih držav delo resnično vrednota, potem se delavci in delavke po zlomu komunizma ne bi množično predčasno upokojili, ampak bi delali vsaj toliko let kot delavci v državah z dolgoletno kapitalistično tradicijo. Vendar je slovenska tranzicijska realnost povsem drugačna: naši delavci in delavke, ki so v komunizmu ob 1. maju ritualno izrekali ideološko hvalnico “delu čast in oblast”, so po zlomu komunizma ob prvi priložnosti delu nečastno obrnili hrbet, se ugodno upokojili in uveljavili nov upokojenski slogan – nedelu čast in oblast. Tako smo imeli v zadnjem obdobju komunizma leta 1985 še 275 tisoč upokojencev, leta 2004, ko naj bi se z vstopom v EU tudi formalno končala tranzicija, pa se je število prejemnikov pokojnin že podvojilo na 523 tisoč. Celotna kozlarija.

V kateri državi živi ta model? V moji so imeli ti delavci ob tranzicijskem cirkusu na izbiro cesto ali penzijo, drugih priložnosti je bilo bolj malo. Temu praviti “nečastno obrniti hrbet delu” je pokvarjeno.