Kozlarija tedna – Keith Milles o Billu Clintonu

Keith Milles, ki pisari za Finance (razumljivo), se je spravil na dediščino Clintona, pri tem pa pridelal članek, kjer ne moremo govoriti o kozlarijah kot naboru nekaterih zapisanih neumnosti ampak o kozlariji kot označevalcu za celoten članek. Bilo bi kar težko najti trditev, ki bi ob vsaj temeljnem poznavanju zgodovine, predvsem tiste, ki nas je pripeljala v situacijo, kjer smo danes, zdržala.

Par biserov

Omeniti je treba, da je Clintona pri njegovem delu kar precej omejeval ameriški kongres, ki je bil zanj tako nesrečno razdeljen na republikance in demokrate, da ga predsednik ni mogel nadzirati in tako uveljaviti nobenega zakona, ki ga je želel. Njegova davčna in denarna politika je bila zato precej konservativna – s to izjemo, da so zvezne rezerve ameriškemu gospodarstvu dovolile, da je lahko prestopilo točko, na kateri bi ga sicer že zavrle.

Resnica: Clintonu po eksploziji dolga v obdobju Reagan-Bush niti ni preostalo kaj drugega. Kasa je bila zaradi klestenja davkov (predvsem za premožne), v učinkovitost katere sta skoraj brezmejno verjela njegova predhodnika, pač prazna. Trickle-down ekonomija, cepljena s povečevanjem izdatkov za vojsko, je naredila svoje. Clinton je stvar obrnil: povečal davke za višje sloje in znižal tiste za nižje in srednje, predvsem pa oklestil trošenje. Debunking the Reagan Myth

Vrhunec zgodovinskega revizionizma pa avtor doseže tukaj:

Podobno kot lahko ugotovimo, da je predsednik Clinton od Reagana podedoval veliko dobrih stvari, ki so za učinkovanje potrebovale čas, lahko ugotovimo tudi, da je Clinton svojima predsedniškima naslednikoma, Bushu in Obami, zapustil “strupeno kupico” v obliki popustljive hipotekarne politike, njeni posledici sta bila kriza z drugorazrednimi hipotekarnimi posojili in posojilni krč.

Vse se je začelo na ameriškem ministrstvu za stanovanjsko politiko in urbanistični razvoj ter s pomočjo namestnika ministra za pravično stanovanjsko gradnjo. Cilj takratne stanovanjske strategije je bilo povečanje stanovanjskega lastništva med revnim prebivalstvom, zlasti temnopoltimi in ljudmi latinskoameriškega izvora. Namen tega je bil razumljiv: zmanjšanje kriminala, večja povezanost skupnosti in boljša izobrazba.

Vse je bilo dobro zamišljeno – če izvedbe takšne strategije ne bi ovirale banke s svojo previdno posojilno politiko in zahtevami po pologih ter rednem odplačevanju posojil. Poleg tega pa je bilo veliko ameriških hipotekarnih posojil brezregresnih, zato je posojilojemalec lahko preprosto odkorakal iz banke s posestjo v žepu. Kar je seveda v redu, če se cene dvigajo, a katastrofa, če te upadajo, banke pa se spopadajo z velikimi izgubami.

Ker so se banke bale, da jih bodo napadali zaradi diskriminacije, so jih lahko prepričali, naj izdajajo tvegana posojila. Dodaten pritisk je zanje pomenil tudi zakon o reinvestiranju v skupnostih, zaradi katerega so se spopadale z upadom ocen svoje primernosti za morebitne združitve in podobno. Na koncu so ustanovama Freddie Mac in Fannie Mae, ki sta bili pod zveznim nadzorom, dovolili še sekuritizacijo drugorazrednih posojil. Banke so to izkoristile in spirala se je začela. Poleg tega je vse skupaj podžgal še rastoči balon pri stanovanjskih cenah – in nihče ni niti pomislil, da bi banke lahko kakorkoli izgubile.

Nekaj drži: precej dogodkov, ki so omogočili in spodbudili drvenje v trenutno krizo, izvira iz časa Clintona. No, še bolje bi bilo reči, da če kaj, potem Reagana, oba Busha in Clintona druži ravno vera v moč deregulacije. Levo, desno… ideologija na tem področju je bila pri vseh enaka (povedano drugače: neoliberalizem je imel popolni idejni monopol) in če želite iskati prve korenine krize, je treba iti kar do Reagana.

A celotna slaboumnost Millesovega izvajanja, ki zgreši že v sami predstavitvi časovnice dogajanja, se šele pričenja. Kaj nam pesnik pravzaprav pravi? Imamo “idealističnega” centralnega planerja (saj veste, to imajo levičarji radi!), ki previdne banke (trg) prisili (se vmeša v to čudovito delovanje nevidne roke) v tvegana posojila in katastrofa je tu (centralni plan se ponesreči). Lepa zgodbica, s katero pa bi se strinjalo le malo resnih ekonomskih zgodovinarjev, ki so temeljne vzroke krize vendarle našli v postopnem a temeljitem odpravljanju regulacije bank, vendar ne v imenu “revnih, ki bi radi pač bajto”, ampak vere v to, da trg najbolje deluje, če ga čim bolj pustimo pri miru. In te “previdne” Millesove banke so naredile vse, da se regulativne omejitve  odpravijo; pri sredstvih za lobiranje se ni varčevalo (glej tukaj). Ne Freedie in Fannie, kjer t.i. subprime lending sploh ni bil problematičen, ne državno spodbujanje lastništva domov (glej tukaj in tukaj), niso pripeljali do največje krize po letu 1929.* Ta prizadevanja niso spodbudila rušenja zakonodaje Glass-Steagall Act; ki se danes omenja kot ključni dogodek – brezmejna vera v trg in lobiranje finančne industrije so jo. Greenspan, nekoč eden izmed glavnih promotorjev deregulacije, je zmogel vsaj toliko intelektualne poštenosti in povedal, da se je motil.

Takšna ugotovitev seveda ni namenjena temu, da bi povedali, da je bil predsednik Bush odličen predsednik. Ta je težavo nasledil od Clintonove ekipe in je poskušal uvesti nekaj reform na trgu s hipotekarnimi posojili, a so mu to preprečili demokrati v kongresu

Tole meji že blodnje. Bush v obeh mandatih ni naredil ali poskušal narediti nič omembe vrednega, kar bi današnjo situacijo vsaj oblažilo. Ne zato, ker bi mu demokrati to preprečili, glavni razlog je drugje: ker je sam in ljudje, ki jih je nastavljal, v mantro deregulacije in učinkovitosti trga verjel še bolj kot njegov predhodnik. Poučna ugotovitev:

But it was George W. Bush’s appointments who chanted the “laissez faire, free markets reign supreme” mantra the loudest. The SEC chairs he appointed were terrible, and many of his other appointments—Office of Thrift Supervision, Federal Reserve, Treasury secretary, and other key regulatory roles—were similarly ill-advised.

Question: What do you get when a president who doesn’t believe in government appoints those who share this philosophy to key regulatory and supervisory roles?

Answer: Neither regulation nor supervision. Ritholz

Nazaj k Millesu:

Tisto, kar potrebujemo zdaj, ni nova obsežna regulativa, temveč to, da predpisi in dobri urejevalci delujejo učinkovito in z rezultati.

Hja, tukaj smo danes; ljudje, ki so še pred kratkim na vso grlo vpili “deregulacija, deregulacija!”, so danes preskočili na prepričevanje, da smo jih vseskozi razumeli napačno, kajti oni so še kako za regulacijo, a učinkovito! Kot kaže dosedanje protikrizno ukrepanje, bo ta “učinkovita regulacija” v resnici spet “čim manj regulacije”. A tako pač je – bankrotirane ideje je potrebno za nadaljnjo uporabo le dobro piarovsko preobleči.

* Krugman: “But here’s the thing: Fannie and Freddie had nothing to do with the explosion of high-risk lending a few years ago, an explosion that dwarfed the S.& L. fiasco. In fact, Fannie and Freddie, after growing rapidly in the 1990s, largely faded from the scene during the height of the housing bubble.”