Kozerija: Matevž Tomšič in zahodne vrednote v Gruziji

Dragi moji, stvar je resna; v nevarnosti so principi, ki so temelj zahodne civilizacije, tako vsaj pravi doc. dr. Matevž Tomšič v zadnji številki Ekspresa.

Ježeš Marija, kaj pa se je zgodilo, kako to, da smo spregledali tako alarmanten položaj?

V bistvu ga nismo, le zapopadli so ga redki. Eto, Tomšič, sicer sociolog (in kot tak za premlevanje mednarodne politike primeren skoraj tako kot naši vrli ekonomisti), je našel vraga! Vrag je, seveda, ruski.

To, čemu smo priča v tem delu sveta, je ponovno udejanjanje ruskih imperialnih teženj. Ta država si skuša s pomočjo svojega energetskega bogastva (nafta, plin), ki je podlaga njene gospodarske rasti, povrniti vlogo svetove velesile.

Res, grda Rusija! V nasprotju z Zahodom, ki seveda ni imperialističen, nafta in plin v omenjenem področju pa ga ne zanimata niti malo. Gruzijo podpiramo iz čistega altruizma. Mimogrede: od kdaj so ambicije, da se postane svetovna velesila, per se prepovedane?

Tako lahko njeno sedanjo intervencijo razumemo zgolj kot agresijo na manjšo in šibkejšo sosedo. Gruzijskemu vodstvu je sicer mogoče očitati nepremišljenost in pomanjkanje občutka za geopolitično realnost. Vendar so utemeljitve vodilnih ruskih politikov, da njihova država zgolj ščiti pravice osetijske manjšine, ki živi na ozemlju Gruzije, samo prozoren izgovor.

Strinjati se je mogoče, da je Gruzija Rusiji sila nepremišljeno ponudila izgovor za poseg. Strinjati se je mogoče, da je izgovor prozoren, toda nič manj ni prozoren izgovor ZDA in drugih zahodnih sil, ki zaradi geostrateških in energetskih interesov prodirajo v ruski “predpražnik”. Gruzijskemu vodstvu ne moremo očitati samo nepremišljenosti in pomanjkanja občutka, greh, ki bi moral biti Slovencem še prav posebej poznan, je večji – Južni Osetijci so se na dveh(!) referendumih, od tega so zadnjega spremljali tudi mednarodni opazovalci, odločili za samostojnost. Za Tomšiča je to tako nepomemben podatek, da ga niti ne omeni.

Situacija je v nekaterih ključnih točkah močno podobna dogajanju v začetku 90. let prejšnjega stoletja na območju nekdanje Jugoslavije. Konkretno, rusko ravnanje je močno podobno tistemu, kar je tedaj počela Srbija, Obe za izvajanje ekspanzionizma izkoriščata oz. sta izkoriščali svojo svojo fizično premoč in svoje manjšine, razseljene po teh državah.

Khm… analogija se zdi malo nategnjena, kajne? Mogoče zaradi tega, ker Rusija v Južni Osetiji nima omembe vredne (ruske) manjšine, ki naj bi jo izkoriščala, Južni Osetijci pa so druga etnična skupnost? Ali pa zato, ker je primernejša nekoliko drugačna analogija: Južna Osetija je Slovenija, Gruzija Jugoslavija, ki je nad separatiste poslala tanke, Rusija pa veliki in močni, ki se gredo geostrateške igrice?

Da je geostrateške poteze vseeno bolje prepustiti tistim, ki v sposobnosti strategije prekašajo zlate ribice, kaže avtorjevo obupavanje nad cagavostjo Evropske unije, ki Rusiji ni dovolj odločno pokazala mesta. Posebej hudi grešnici sta Francija in Nemčija, ki sta rekli no in nein gruzijskemu vstopu v Nato. Tomšič v tem seveda vidi hudo napako, saj si Rusija (najbrž) ne bi upala posredovati v državi članici.

Hja, preigrajmo scenarija:

a) Rusija si res ne upa posredovati v članici NATA —>Ni sile, ki bi Gruzijo ustavila, da enkrat za vselej opravi s temi tečnimi Južnimi Osetijci.
b) Rusiji vseeno posreduje —>napadena je članica NATA —>kaj se zgodi potem je povsem izven zmožnosti napovedovanja.

Tomšič se tako gre pravo malo vajo iz dvojnih kriterijev. In čemu služi? Cilj je, sploh glede na medij, v katerem je bila kozerija objavljena, tako predvidljiv, da je že prav dolgočasno.

Se je pa ponovno “izkazal” tisti del slovenskega javnega mnenja, ki se običajno razglaša za najbolj “naprednega”.
…
Očitno je za radikalne levičarske “pravičnike” dober vsak, ki je nastrojen proti Američanom, pa naj bo to ruski “siloviki” s Putinom na čelu, venezuelski burkež Chavez, ostareli kubanski “el commandante” Castro ali iranski verski fanatik Ahmadinedžad.
…
To dokazuje, koliko (t.j. malo) jim te vrednote resnično pomenijo. Vrednote, ki jih je (zahodna) Evropa v preteklih desetletjih uspešno vzdrževala – tudi s obilno pomočjo danes marsikje tako osovraženih Američanov.

Seveda Tomšič teh levičarskih pravičnikov, ki naj bi se nedvoumno postavili na rusko stran, nikjer ne imenuje z imenom in priimkom. Takšno ravnanje je razumljivo, saj je s strašilom pač lažje ravnati kot s konkretno osebo in konkretnim stališčem.

Za konec naj gospodu vseeno čestitam na lociranju domače pete kolone, ki skupaj z ruskim sovragom razbija drage nam zahodne vrednote. Saj veste, tiste, ki smo jih tako vneto branili pri neštevilnih vojaških in drugačnih intervencijah, pri nastavljanju in rušenju vlad, pri branjenju in nadziranju latinskoameriškega predpražnika, na Falklandskih otokih,… in, seveda, Iraku.

Kot je pripomnil kolega: naše vojne so osvobodilne, vaše so genocidne. Dodajam: naš imperializem temelji na vrednotah, vaš na pohlepu po nafti in plinu.