Kondominij dveh Slovenij

Opažanje, ki ne velja samo za arbitražni sporazum. Toda v Ljubljani, ki naj bi jo na volitvah napadal SDS-ovski leporečni potrčko Žiga Turk (v referendumski kampanji se je slabo skrivalo veliko županske), je kar nekako lahko živeti v “mehurčku”. Tista druga Slovenija prdne šele skozi medije in takrat nemalokrat sledi: WTF?! Od kod pa se je to vzelo?

Primer: enih 32 let preživiš v tistih Sloveniji, ki si že lep čas daje s spolno usmerjenostjo posameznikov bore malo opravka. Nobody really cares. In potem ob Družinskem zakoniku prižgeš TV, vidiš Primca in Ljudmilo v elementu in se neizogibno vprašaš, od kje za vraga se je vzel ta Jurrasic Park. Druga dimenzija, druga Slovenija.

Kdor je denimo v sredo opazoval na Prešernovem trgu zbor v podporo sporazumu in v petek zbor proti sporazumu na Pogačarjevem trgu, je dojel to razliko. Na Prešercu so si ležerni individualisti, ki jih ni nihče posebej vabil ali organizirano pripeljal, naredili zabavo, ko so komentirali patetični nagovor premierja Pahorja in drugih govorcev; na Pogačarjevem trgu pa čisto druga Slovenija. Kot da jih je časovni stroj premestil v konec 19. stoletja. Ikonografija narodnobuditeljske, zanosne, patetične Slovenije. Zastave, narodne noše, Jenko, Gregorčič, arhaični jezik, organizirane skupine, ki so jih pripeljali z avtobusi iz vse Slovenije. Kdor je videl to razliko, razume, da razklanost Slovenije ni od včeraj. Da ti dve Sloveniji živita v različnih domovinah, a hkrati (z drugačno percepcijo časa in prostora) na skupnem ozemlju. Kot da je državni okvir kondominij dveh Slovenij. Zatorej tudi Janševa ocena, da se je Slovenija razklala na vprašanju arbitražnega sporazuma, ni pravilna. Ta sporazum ni razdelil Slovenije, ampak je bila razcepljena Slovenija prisiljena razsojati o sporazumu. Dnevnik

Mimogrede: ena boljših Miheljakovih kolumen.