nikarte tako negativistično, dragi kolega. da ni bilo glamurja je popolnoma zmotno gledanje. bil je, le da tak domači, prijazen glamur. osebe, ki jo dopoldan lahko srečaš v mercatorju, pač do večera ni mogoče transformirati v medplanetarno fatalko. take masaže ni. toda to ne pomeni, da to ni glamur, samo tak slovenskih. in če sem iskren, imam te slovenske glamurozneže precej raje kot kake holivudske starlete v velikih vilah in za visokimi zidovi, katere o dogajanju tam zunaj obvešča CNN.

naš zvezde živijo tukaj in sedaj, med nami, v tem krutem svetu, v stiku s trpljenjem proletariata in te izkušnje delijo z nami na odru.

tudi po čisto objektivnih merilih, takih, ki jih lahko ponazorimo v kilah pudra, izdatkih za frizerja in šivilje ter v stroških za kredit na udeleženca, je Ema največ, kar lahko spremljamo v naših krajih.

so pa seveda še druge omejitve, ki kvarno vplivajo na glamur. GR pač ni ne vem kako glamurozen plac, toda lahko bi bilo še slabše, a ne. lahko bi v imenu decentralizacije, v imenu državnih interesov, prireditev preselili v Gornjo Radgono. To pa res ne bi bilo glamurozno, četudi bi neka jokajoča starleta lahko končno preizkusila učinek molže na odru.

se pa strinjam glede saške. saška je zakon, čeprav moram dodati, da mi je revice kar malo žal. ves slovenski dvor ljudskih src je že dodobra zaseden. imamo kraljico, princese… in bojim se, da revici ostaja samo še delovno mesto kake spletične. no, tudi to je nekaj.

premore pa natanko nič opore v resničnosti. no, razen tega, da so Emo - hvala bogu! (in, oh, kako uravnoteženo, nacionalki v čast in ponos, sam bi prosil za podoben poseg še v informativnem programu!) - uzurpirali nekdanjemu ministru za družino, prepir s sindikati in homofobijo tako neljubi - geji.

mislm… da ne gre za muziko… ta je podobna, kot tisto opozorilo na škatlici cigaretov. vsem je jasno - no, popolni tepci naj bodo izvzeti -, da ne gre za muziko. problem je v tem, da je tudi vse tisto, za kar naj bi šlo, popoln podn. manjkalo je točno pretiravanja, glamurja, ja, ta vrtljiva, manjkalo je celo kiča. manjkalo je forme. forme je bilo približno toliko kot vsebine. nič, zero, nil. imeli smo devetdeset odstotkov dolgočasne, minimalistične, lesene cenenosti - izvzet bodi kakšen nastopajoč in pa Saška, Saška presega te zemeljske kriterije. večji del vseh se ni niti potrudil. kaj je tukaj lahko všeč pedru, ki da kaj nase, prosim?!

vsa čast pa kekcu, ki v inteligentni, čisti postmodernistični finti vidi nekakšne semantične probleme. res jih je napak diagnosticiral, ampak kaj drugega od hribovčka tudi ne gre pričakovati. gre namreč za očiten primer contradictio in adiecto. čista postmodernistična? bah…

Če odmislimo, da gre za oxymoron, padajo na te finte samo še cele generacije zaplankanih postmodernističnih družboslovnih tepčkov.

I feel so gay.