Drugi dom
Koliko je potrebno, da spremeniš svet? 40 let
| 28. Avgust 2007 | | Jure
Britanci so letošnje leto obeležili 40-letnico dekriminalizacije homoseksualnosti. Kot je na Otoku običajno, so vzeli v roke filmsko kamero in obsežne (revolucionarne?) kulturne spremembe pospremili z dokumentarci in igranimi filmi.
A Very British Sex Scandal (v celoti dostopen na Google Video) je posvečen škandalu iz leta 1954, ko so v divjanju paranoje Hladne vojne in “moralnega očiščenja” zaradi “homoseksualnih prestopkov” pred sodišče postavili lorda Montaguja of Beaulieu in Petra Wildeblooda, diplomatskega dopisnika časnika The Daily Mail. Sojenje, ki naj bi služilo kot opozorilo drugim morebitnim “prestopnikom”, pa je v javnosti naletelo na drugačen odziv, kot so pričakovali njegovi arhitekti, tudi zaradi Wildebloodovega prelomnega javnega priznanja, da je gej. Dokumentarec iz prve roke ponuja pogled na takratni londonskih gejevski underground, sistematično preganjanje in zapiranje gejev ter neverjetno razredno razdeljenost britanske družbe. Obtoženim se tako ne očitajo samo homoseksualna dejanja, ampak tudi to, da so se “spozabili” nad socialno podrejenimi.
Nekoliko zabavnejši je dokumentarec How Gay Sex Changed the World (tudi Google Video), ki se s pomočjo znanih gej Britancev sprehodi od prvega Pridea do poroke Elton John-David Furnish, pri čemer nakazuje učinek spremenjenega odnosa do gejev na celotno družbo.
Da se nekatere stvari vseeno še niso spremenile, kaže ameriški dokumentarec Gay Holywood - The Last Taboo, ki spremlja odnos Holywooda do gejev na filmskem platnu in izven njega. Od razigranih 20. in 30. let prejšnjega stoletja, zadušljivih 50., viška studijskega sistema in dogovorjenih porok, do danes, ko lahko coming out še vedno razbije fantazijo (in s tem igralsko kariero). Od prvih filmskih posnetkov, Rudolpha Valentina in Marlene Dietrich, Garyja Granta, Jamesa Deana in Rocka Hudsona do… koga pravzaprav?
In Slovenija? No, pri nas snemamo dokumentarce drugačne vrste, čeprav je jubilej prav tako spoštljiv. Slovenska skupščina je kazenski zakonik spremenila leta 1976, anekdota, ki jo je razkril Tadej Zupančič, pa kaže, da gradiva za zanimiv dokumentarec tudi pri nas ne bi zmanjkalo.
Tadej Zupančič, nekdanji dopisnik na BBC, je namreč razkril anekdoto, da je bila homoseksualnost iz kazenskega zakonika zbrisana povsem slučajno. Zbrisala naj bi jo dva višja policijska uradnika - eden izmed njiju je bil gej -, v skupščini pa tega niso opazili. Narobe, številka 2, julij 2007
Zamolčani? Policija, ki razmišlja z lastno glavo? Prvovrstni material. A časi in junaki so zdaj drugi, klima pa zatohla. Po zaprtju tiste “luknje” na Metelkovi se tako Ljubljana uvršča med samo elito “prosvetljenih” evropskih prestolnic brez stalno delujočega gejevskega kluba. V družbi poljske, estonske, litovske in latvijske ter mogoče še kake zabačene vukojebine. Po avantgardi v 80. - precejšnje razočaranje. Sicer pa, kaj pričakovati v času, ko z državnim denarjem financiramo družinske inštitute in plačujemo epohalne ugotovitve.
“Če se zavaruješ s kontracepcijo, si vedno na razpolago. In si potem lahko žrtev vsake zlorabe. In si potem lahko na razpolago, da nekdo s teboj počne, karkoli hoče.” prof. dr. Christian Gostečnik, Mladina št 33.
(Še brez glasov)
Loading ...
No, malce dvomim v resničnost anekdote. Resda zgodovino delajo tudi naključja, vendar kazenski zakonik vseeno ni običajen zakon, da bi se take zadeve spregledale. Nekateri ga ne zaman imenujejo mala ustava, ker določa poseganje v človekove pravice.
Za to mi je, konec 80., povedal “Ivan”, homoseksualec, zaposlen na (takratnem) sekretariatu za notranje zadeve, ki je iz svojih razlogov obiskoval K4 in Amerikanca. Res pa je, da ni bilo tako zelo dramatično. Tudi na literarnem večeru v Londonu sem, kot se mi zdi, vseeno povedal malo drugače: iz predloga zakonika je bila umaknjena vrsta členov, ki so posegali v zasebno življenje ljudi, vključno s homoseksualnimi odnosi. “Ivan” je trdil, da je bil med uradniki, ki so ga pripravljali, “en homoseksualec”. Poanta je bil bolj v tem, da skupščina med sprejemanjem zakonika tega “ni opazila”, kot je dejal. Z njim sem se pogovarjal - kot se mi zdi - trikrat, potem pa ga nisem skoraj deset let, ko mi je pokimal, ko sva šla drug mimo drugega po Miklošičevi.
Se pa strinjam, da bi bilo zelo zanimivo, če bi vse skupaj kdo natančno raziskal.
In samo še nekaj o A Very British Sex Scandal: drama je fantastično ganljiva, še posebej proti koncu, na sojenju, ko je Wildeblood postal prvi moški v britanski zgodovini, ki je na SODIŠČU “priznal”, da je homoseksualec. Petdeset let? Preteklost je res tujina, kot bi dejal L.P. Hartley.
S spoštovanjem, Tadej Zupančič