Koliko ekonomskega primitivizma prenesete?

| 10. September 2007 | | shotokan

Ste že kdaj brali Wall Street Journal ali Financial Times? Če ste, bognedaj, celo med tistimi, ki kakšno izmed omenjenih publikacij berete redno, potem ste se gotovo srečali z ekonomskim primitivizmom na njunih mnenjskih straneh. Gre za popreproščene recepte za gospodarsko politiko in svetlo prihodnost, kot so znižanje davkov, privatizacija, liberalizacija tega ali onega trga, vse skupaj zapakirano v prozorno embalažo kvazi-avtoritativnega, strokovnega vpogleda v red stvari. Mene je pri tem vedno motila ena in ista stvar: kako lahko razmišljujoč človek, ki se diči z nazivom ekonomist, v petih, šestih kratkih odstavkih zapiše toliko kozlarij? Tega se očitno nisem spraševal samo jaz:

Meanwhile, there’s no outlet in the world that publishes as many economists — and good ones, too, Nobel Prize winners — as The Wall Street Journal editorial page. We know, and many of those economists know, that that editorial page is mendacious, extremist, and intellectually sloppy. But they nevertheless publish there, lending their titles and credibility to an outlet that continually promotes a fundamentally poisonous and empirically laughable ideology. This is, in large part, how supply-siderism survives. Not because economists believe it. But because the Right is very good at setting up incentives so it’s good for the careers of otherwise credible individuals to seem like they’re promoting it. And it’s a shell game many economist happily participate in, and that grievously harms the country. Vir.

Priznam, da se domačih gospodarskih medijev dotaknem bolj poredko. Ampak vseeno dovolj pogosto, da vem, kako zgleda uvodnik Financ, besni odzivi pa me spomnijo, da na njihovih mnenjskih straneh svoj ego še vedno bilda famozni Mičo Mrkaič. Ampak uvodniki in kolumne imajo nemalokrat bolj značaj bevskanja in cenenega provociranja kot pa resnega žurnalizma - Finance, tako kot vsi drugi, le plačujejo davek tabloidizaciji slovenskih medijev. V slovenski medijski pokrajini si pač ne moremo predstavljati, da bi bil kak medij vpliven tako kot WSJ ali FT, zgleda pa, da si skušajo mediji svojo kredibilnost na ekonomskem področju zviševati s privabljanjem raznih Mrkaičev, Damijanov in Mastenov.

To se mi zdi čudno. Ko npr. na blogu Razgledi spet zagledam intelektualno podhranjeno pisanje kakšnega izmed novih ekonomistov, se vprašam, zakaj bi kdo jahal na teh neoliberalističnih trobilih? Da ga povzame kakšno drugo neoliberalistično trobilo? Da si zlošči svoj ekonomski pedigre, ki je v današnjih časih v Sloveniji itak lahko samo neoliberalen, da je upoštevanja vreden?

Metodološki imperializem (”dajmo ekonomsko pogledat na to stvar”) novodobnih neoliberalnih križarjev, ki si na čelo z velikimi črkami pišejo naziv “ekonomist”, bi bilo treba razkrinkati kot tisto, kar v resnici je: podalpska, osiromašena verzija receptov velikih bratov z one strani Atlantika. Le da pri slovenskih profesorjih-cum-kolumnistih iz vsakega odstavka kar brizga frustracija, ker so pač prisiljeni objavljati v tem zatohlem medijskem obnebju, kjer razen redkih neoliberalnih skrajnežev nihče, še najmanj pa policy-makerji, noče prepoznati njihovih intelektualnih kapacitet. Poskusite raje z WSJ, fantje: zaradi tega sicer ne boste izpadli nič bolj pametni, obstaja pa možnost, da vas celo vzamejo resno.