Mislim, da ti odgovori že prvotni članek sam, ki – mimo in v nasprotju z komaj omembe vrednimi vsebinskimi izpeljavami – odlično ponazarja delovanje diskurza v svojih nižjih oblikah, tematike, ki jo tudi dejansko “obravnava” – torej ureditve družbene strukture z vidika plodnosti.

Verjetno vsi verjamemo, ali vsaj hočemo verjeti, da doktor znanosti ni zagrešil opaženih metodoloških napak “po nesreči”. V ozadju lansiranja tako pomanjkljivega izdelka v javnost zato lahko beremo jasno željo čimbolj direktnega nagovora prizadetih ali njihovih zagovornikov, željo po burnih kontra-argumentih, odzivih, zgražanjih itd. To ni znanstveni ali filozofski diskurz, ki teži k samoukinitvi, ki hoče imeti zadnjo besedo, ampak nekakšen “nastavljaški” diskurz, namenoma nedosledno maskiran v znanstvene puhlice, diskurz namenjen hitri in burni ploditvi.

Identične zakone lahko opazimo tudi v družbeni realnosti – diskurzu spolnega trgovanja. Potenca neke družbe ne odraža urejenosti njene strukture (socialnih pravic, življenjskega standarda) ampak ravno nasprotno, nepopolnosti le-te. Bolj je “majavo” vse skupaj, bolj energično se bodo ljudje “zaganjali” eden v drugega.

Zato je “nataliteta”, kot pereča tematika današnje družbe, nujno nekaj zelo problematičnega, pa tudi nadvse komičnega (celo pri bolj resnejših sogovornikih kot je dr. Gams). Za razliko od končnega človeškega bitja, ki je obdarjen s paradoksom spolnega razmnoževanja, ki poteka v nasprotju z njegovimi egoističnimi težnjami, je družba potencialno nesmrtna, pa vendar ne rešena pred paradoksom (ki je bistveno povezan s prvim in to ne nujno enosmerno) in ki se med drugimi anomalijami “družbenega telesa” izraža tudi v tem, da njeni urejevalni mehanizmi delujejo v nasprotju s njeno potenco – paradoksom samoukinitve diskurza.