Ko govori denar
Na področju zdravstva so ZDA pridelale zanimiv paradoks: čeprav javno mnenje podpira občutne spremembe zdravstvenega sistema v smeri različnih evropskih modelov, čeprav so zavarovalne police vedno dražje, čeprav občuten del prebivalstva ni zdravstveno zavarovan, čeprav je nezmožnost plačila zdravstvenih storitev najpogostejši razlog osebnih bankrotov in čeprav ni težko najti res pretresljivih zgodb o tem, kako zavarovalnice sistematično iščejo poti, da zavrnejo plačilo zdravljena tudi smrtnih bolezni, ameriška politika ni sposobna izvesti potrebnih sprememb. Nenavadno za demokracijo, kjer bi naj bile želje in potrebe volivcev prvo vodilo politikov.
Bolj razumljivo stanje postane ob analizi Nata Silverja, ki je primerjal sredstva, ki jih je zdravstvena in zavarovalniška industrija namenila določenim politikom, in njihova stališča o zdravstveni reformi. Čeprav se lahko vprašamo, kaj je bilo prej (ali industrija podpira tiste politike, ki so ji naklonjeni že od začetka, ali denar spremeni naklonjenost politikov naknadno), je jasno, da imajo prejemniki donacij prekleto dober razlog, da varujejo profite močnih, z denarjem dobro založenih zasebnih interesov, ki jim trenutno stanje več kot odgovarja.
Nauk za Slovenijo? Ko po privatizaciji zagotavljanje zdravstva prevzamejo in obvladujejo subjekti, katerih edin motiv je ustvarjanje dobička, je sistem, pa naj se izkaže še za tako neučinkovit, zelo težko spreminjati. Sindikati, zaposleni, uporabniki… proti denarju korporacij pač nimajo veliko možnosti.
V šitu vse skupaj. Menda je Obama (vsaj retorično) naklonjen reformi zdravstva, ker proizvodna avtomobilska podjetja v Detroitu na meji s Kanado že jamrajo zaradi bolnih delavcev in stroškov, v Kanadi pa nimajo takih težav. Šele takrat, ko korporativna moč kihne, se kaj premakne, tako kot bi človek tudi pričakoval.