| 29. april 2008 | Slovenija | Jurese danes sprašuje Peter Frankl. Kje bi lahko bili, če bi politika pametno reformirala, privatizirala in tako dalje… saj vemo, kako gre zgodba.
Zanimivo, tudi jaz se sprašujem podobno. Kje bi lahko bili, če bi namesto Financ imeli resen poslovni časopis brez pavšalnih ocen in sodb, ideoloških plašnic, tabloidnega pristopa, duha in dometa, popadljivih kolumnistov…
Kje bi lahko bili, če se ne bi moral vedno znova spraševati, kje jih najdejo, kako nizko še lahko gredo. Kje bi bili, če bi Frankl pri kadrovanju strokovnost in analitičnost postavil pred ceneno popadljivost, glasno bevskanje, plozanje… vse tiste “kvalitete”, po katerih so pač znani kolumnisti Financ.
Kje bi bili, če bi bile Finance vsaj malo podobne kakšnemu Financial Timesu? Če bi vsaj nakazale ambicijo po preseganju tabloidne platforme za lokalne čudake?
V tem spraševanju “kje bi bili” je Franklu treba enkrat povedati, da je najlažje kriviti druge (”politika” je kriva je sploh lagodno), lastno krivdo za vsesplošni padec politično-ekonomskega diskurza v tej deželi pa pomesti pod preprogo.
Prihod domov namreč ni povezan samo s toplimi občutki, temveč tudi z vedenjem, da boš čez kako uro spet začel premlevati tipično slovenske popadljive zgodbe, spet boš začel misliti tipično slovenske misli … Več
Tipično slovenske popadljive zgodbe? Ali gre morda za tipično Franklove popadljive zgodbe?
Kot sem že enkrat povedal: kot uporabnik Financ pogrešam predvsem resnost komentarjev. Informativno so Finance pretežno boljše od gospodarskih strani vseh drugih časopisov. Komentar pa je resno delo in ne nekaj, kar se tako mimogrede zapiše, ko drugi nimajo časa ali je treba zapolnit prostor - vse prevečkrat pa komentarji v Financah tako zgledajo.