Kitajska
Pogled nam določa okolje v katerem bivamo in delujemo. Za nas, ki živimo v relativno majhnih krajih, ob tem da v Sloveniji velikih mest ni, je izkušnja milijonskih mest vedno posebno doživetje. Bližnje srečanje z metropolami Kitajske so pravi mali kulturni šoki tudi za vsega vajenega duha. Veliko smo lahko prebrali, da je Kitajska eno samo veliko gradbišče, da se industrija nezadržno širi, da 10% rast BDP ni samo statistični podatek, vendar šele pogled na gozd nebotičnikov prikaže vse razsežnosti spreminjanja po številu prebivalcev največje države na svetu. Bleščeče stolpnice z ogromnimi displaji, ki bombardirajo človekove možgane s propagando, in vlak, ki drvi s hitrostjo 430 km/h proti letališču, so zadnji vtisi, ki jih je ta dežela ogromnih razsežnosti pustila name.
Kitajska je država z ogromno produkcijo, ki za svojo nadaljnjo rast potrebuje rast potrošništva. In ni dovolj le izvoz, ampak nastaja vedno večji srednji razred, ki se obnaša popolnoma enako kot ljudje na drugih koncih sveta. Tisočletna tradicija se umika prevladi menjalnih odnosov med ljudmi. Na Kitajskem je tudi manj socializma kot v Sloveniji. Partija bi se lahko preimenovala v Kapitalistično partijo Kitajske. Še simboli komunizma so zelo redki, večinoma se pojavljajo le še na turističnih stojnicah. Prvega maja je bilo le nekaj državnih zastav, nobenega poudarjanja delavskega boja, kaj šele internacionalizma. Le dela prost dan, vendar ne za trgovce. Partija ohranja svojo avtoritarno oblast in nadzoruje delovanje trgov znotraj Kitajske. Na področju ekonomije gre za pa surovo obliko kapitalističnih odnosov. Na eni strani veliki finančni centri Shanghaija, na drugi strani največ delavskih stavk na svetu. Razslojenost med ljudmi je vedno večja. Povečuje se prodaja avtomobilov, hkrati pa raste cena hrane. Vsaj tu država intervenira in vpliva na ceno osnovnega živila – riža. Prepuščanje železnim pravilom trga bi v milijardni državi pomenilo smrt za mnoge. Partija si oblast ohranja tudi z ideologijo kitajskega nacionalizma. Od poudarjanja tisočletne tradicije kitajskega imperija do obrambe pred napadi, do ogorčenja nad podporo zahodnih držav tibetanskemu boju na neodvisnost oz. pravice. Mirno lahko označimo kitajsko državo za totalitarni kapitalizem, avtoritarno verzijo kapitalistične družbe. Kar nam kaže, da kapitalizem in demokracija nista nujno sopotnika. Spekulativno bi lahko rekli, da nam Kitajska kaže našo prihodnost. Svoboda, v kolikor je sploh vredna tega imena, je tako samo še možnost potrošniške izbire, za ostalo poskrbijo tehnokrati, pa naj bodo pekinški ali instruirani z ene od bežigrajskih fakultutet.
Največji problem na Kitajskem vsekakor ni Tibet, ampak dehumanizirajoč kapitalistični režim, ki surovo izkorišča večino delovne sile za visoko stopnjo akumulacije kapitala. Na drugi strani pa ustvarja razčlovečene potrošnike, ki jih v milijonskih mestih ne druži ničesar več. In tudi tradicionalni način življenja Tibetancev veliko bolj ogrožajo strukturne sile sistema kot pa državna represija Kitajske.
Največji problem na Kitajskem vsekakor ni Tibet, ampak dehumanizirajoč kapitalistični režim, ki surovo izkorišča večino delovne sile za visoko stopnjo akumulacije kapitala.
Tudi prvomajske demonstracije so bile veliko večje in nasilnejše v Aziji. Sklepam, da je na Kitajskem to državni praznik in tako ublažen skozi državno organizirane proslave, ampak vse sosednje države – Indonezija, Filipini, Južna Koreja, itd. – so doživele ogromne demonstracije. Ob teh demonstracijah se zdi problem Tibeta kot spor med velikohanskimi nouveaux riches in evroameriškimi liberalci, ki kot vsi zdolgočaseni potrošniki iščejo nekaj avtentičnega. Ko bo Kitajski zmanjkalo rezervne armade delovne sile – in glede na to, da se mezde že leta povečujejo, se zdi, da se bo tudi to nekoč zgdilo – bomo lahko zares govorili o problemih Kitajske