Kazensko preganjanje mogočnih
Že nekaj dni je preteklo od spektakelsko organiziranih aretacij in preiskav podjetij Primorje, SCT, Vegrad in Kontrole zračnega prometa. Udarno novico je že zasenčil neodvisni protektorat Kosovo. Tako pač je v času medijsko definirane realnosti.
Pozabavajmo se torej s staro novico, kajti dogajanje se je s kazensko procesnega vidika šele dobro začela. Akcija državnih represivnih organov zoper takšne lokalne veličine kot so Zidar, Črnigoj in Tovšak je seveda redkost. Primerjamo jo lahko z aretacijo koprskega župana Popoviča, ki pa vseeno nima toliko km za seboj, in s procesom v aferi Hit, ki je tudi edini kazenski proces sodobne Slovenije v katerem so bili obsojeni vodilni tako velikega podjetja. Ta redkost nam kaže predvsem dvoje. Kazenskorepresivni sistem je vpet v razredno strukturo družbe in le redko se usmeri zoper pripadnike vladajočega sloja, torej vrhunske menedžerje, ki so v našem primeru tudi solastniki podjetij. Torej tehtajo v tej družbi kar precej. Nenazadnje imajo tudi vsi povezave s političnimi vrhovi. Kar jim v veliko primerih zagotavlja de facto imuniteto. Drugi problem pa je, da četudi se tožilstvo in policija odločita za spopad proti protipravno pridobljenemu bogatstvu, se soočata s kadrovsko in finančno problematiko. Gospodarska kazniva dejanja so najtežje dokazljiva, velikokrat jih sploh ne zaznamo, saj je žrtev velikokrat “le” abstraktna država. Tako tudi ni nikogar, ki bi takšno dejanje prijavil organom pregona.
Problem je jasen. Država bi za učinkovito preganjanje protipravnega kopičenja bogastva in kraje državnega premoženja morala veliko več sredstev nameniti dodatnim kadrom in izobraževanju le-teh. Preračunati bi bilo potrebno, kolikšna je povzročena škoda s takšnimi kaznivimi dejanji in temu primerno nameniti finančna sredstva. Kljub izpolnitvi tega pogoja bi vseeno ostal skeptičen, saj je politična volja preganjanja gospodarskih kaznivih dejanj šibka oz. se kaže le v posamičnih primerih za potrebe aktualne politične situacije. Prepletenost podjetništva, pripadnosti političnim strankam in nelegalnih oz. kaznivih praks (t.i. inovativno podjetništvo) je preveliko in tvori politično oblast moderne kapitalistične države. Nastop organov pregona, torej tožilstva in policije, proti delu politično gospodarske elite bolj spominja na akt državljanske vojne kot pa na normalni kazenski pregon. In takšna je tudi percepcija akcije “čista lopata” v največjem delu javnosti. Akcija državnih organov se pojmuje kot dejanje premiera Janše, ne pa neodvisnih organov pregona, ki so sicer del izvršilne oblasti, vendar formalno vseeno neodvisni. In pri tem ni veliko razlike med levimi in desnimi navijači. Dojemanje pravne države je pač tuje preprostemu človeku. In ni mu zameriti, saj je ta podoba votla.