http://www.nick2211.yage.net/chips.htm

Poskus integracije Orwella s teorijo kapitala. In tako nastane namesto protikomunističnega 1984 protikapitalistični 2001.

Predsinočnjim so na TV3 vrteli en film s podobno vsebio “Državni sovražnik”

Moram priznati, da mi je takšen totalno kontroliran svet neizmerno všeč, seveda pod pogojem, da s čipi upravljam JAZ!

Tale komentar od Mijaua pa že zasluži avtorski honorar in zaščito SAZASa. Si bom enkrat vzel cajt, da ga preberem. Ga že printam v povečani pisavi.

LOL kaj naj drugega ob takih očitnih blesarijah? no, vsaj priznal si, da nisi bral. vsaj nekaj.

kultna Friedmanova knjiga? hja, mogoče, ampak če bi blo kaj pravice na tem svetu, bi Miltona morali obesiti za njegove zločine, ne pa da ga opranci prodajajo kot svetnika svobode.

In kako desničarsko pojmovanje svobode reši tale problem? Linč? Brazilske vile - utrdbe in ubijalski pohodi nad otroškimi tatiči? Mogoče kitajska različica kapitalizma? Policija nikjer ne more popolnoma zaščititi pred kriminalci! Sicer pa ni treba ugibat, kakšna je verjetnost, da ti najdejo storilca kaznivega dejanja kraje kolesa. Podatki o raziskanosti kaznivih dejanj so dosegljivi, samo poiskati jih moraš. Sicer pa me zanima, kako bi z večjimi pooblastili policije, kaj raziskali. Verjetno predlagaš mučenje osumljenca, nekdo bi že priznal, da je kriv. Sicer pa ne vidim neke povezave med Michael Moorom in Naomi Klein. Sta precej različna tako v načinu delovanja kot v prikazovanju dejstev.
Osebno sem celo zelo kritičen do Naomi Klein, ker je premalo levičarska. Vendar je njeno podajanje dejstev razumljivo in tu ni kaj očitati ji. Glede na zelo visoko prodanojo njenih knjig bo prepričala tudi povsem navadne ljudi. V to si lahko prepričan. Če bi bil kdaj na kakem večjem protiglobalizacijskem zborovanju, bi videl, da je večina udeležencev navadnih ljudi, ki jim ni vseeno za svet, ki jih obkroža. In jih žene želja po boljšem življenju za vse. Z neenakostjo to ni mogoče. Tako kot ni mogoče etično upravičiti bogastvo nekaterih. In to da egalitarizem duši ustvarjalnost je seveda navadna floskula. Nenazadnje je tudi Einstein zagovarjal socializem in s tem enakost med ljudmi. Mislim, da je bil veliko bolj ustvarjalen od borznih mešetarjev, ki so ustvarjalni samo v svoji kriminalni dejavnosti.

Ali obstaja načrt za Zemljo, planet zapor

»Medtem pa bomo uresničevali naš temačen smoter.« - Kralj Lear, 1. dejanje, 1. prizor.

Namen tega besedila je dati bralcu možnost uvideti, da je morda veliko tega, kar na splošno verjamemo o svetu, še posebej o zgodovini in političnem ustroju, daleč od resnice. Pri tem pisanju ni moj namen razkriti delovanje kake tajne vlade ali temne usode, ampak preprosto dopustiti radovednim bralcem, da si privoščijo novo prevrednotenje tega, kar se pravkar dogaja okrog nas. Vsakemu posamezniku je prepuščeno, da izbere, ali bo verjel ali ne bo verjel scenariju, ki ga navajam. Ne ugotavljam kategorično, »kako je na tem svetu«, saj je razlaga sveta in dogodkov v življenju posameznika navsezadnje povsem osebno izkustvo.

V predstavitvi te drugačne razlage našega sveta, sem se preprosto podal naravnost v različico zgodovine kot »teorije zarote« s skopim motivom zasledovati šibke in drugačne razlage za večino tistega, kar se je dogodilo v zadnjih letih. Povedano preprosto, v tam namen sem precej poljubno izbral najbolj zanikujočo razlago oziroma izid za katero koli vrsto osvetljenih dogodkov. Če bo bralec ob tem osupel in nemiren, mu svetujem, da se ves čas zaveda, da obstaja veliko drugih načinov gledanja na naš svet, četudi so »najslabši možni scenariji« resnični, potem že preprosto spoznanje ali prepoznanje težave prinese preobrat.

Nick Sander, Februar 2001

Članek je razdeljen na štiri poglavja. Prvo poglavje sestavlja osnovni pregled naše nedavne zgodovine in možne usode iz perspektive naraščanja popularne »teorije zarote«. Drugo poglavje obravnava sredstva, s katerimi bi bil lahko tak načrt potekal, ne da bi se ga zavedali. Tretje raziskuje nekatere osnovne koncepte, ki bi bili lahko uporabljeni za manipulacijo ogromnih skupin prebivalcev. In četrto poglavje skuša dogledati, kaj lahko naredijo tisti, ki verjamejo oziroma tisti zaskrbljeni državljani , zato da bi zajeli in preprečili ta proces.

Pri ljudeh najrazličnejšega porekla in slojev narašča vnema, da bi z vso resnostjo pretehtali dejstvo, da je veliko tega, kar so nas učili o naši zgodovini, daleč od resnice. V skladu s klasično teorijo zarote, verjamejo, da je stopnja slučajnosti, ki je pripisana večini tistega, kar se je dogodilo v nekaj zadnjih stoletjih, visoka in da zadaj za zaveso, ne deluje koherentna negativna sila, ki manipulira dogodke naših življenj v svojo korist.

Verjeti je, da obstaja »elitna klika« (»elite cabal«) na vrhu bančništva in industrije, ki deluje skozi vlado in medije, in nadzoruje naša politična, socialna in osebna življenja z vse bolj naraščajočo stopnjo. Ta elitna skupina je bila zasledovala svoje ambicije skozi stoletja in deluje po načrtu ali agendi, ki je v popolnem nasprotju z našimi koristmi. Brezobzirno je manipulirala s političnim zemljevidom v smeri strateške destabilizacije in reorganizacije nacionalnih držav; in njen poslednji cilj ali smoter je, zavzeti do zdaj neverjetno različne zvrsti človeške kulture, ki so nekdaj bile na Zemlji, in jih počasi stopiti v eno, homogenizirano podjetniško in potrošniško celoto – v enoten blok pod njihovim osrednjim nadzorom.

Poglavitna sredstva, zaradi katerih je verjeti, da ta skupina zasleduje ta cilj, so ekspanzija njihovega lastnega razvojnega prototipa za svetovno kulturo – ameriško, to je niz kulturnih praks – vrednosti, ki jih sistematično širi po vsem svetu, ko napredujoče odstranjuje bogastvo starodavnih ljudstev in verovanj, in namesto njih uvaja standardizirane potrošniške stereotipe.

Končni cilj te izbrane elitne skupine je uvesti enovit globalen trg ali tržišče, nadzirano s svetovno vlado, s svetovno vojsko, finančno regulirano s svetovno banko v smeri enotne in ene globalne valute in naseljeno z mikročipirano populacijo, ki bo priključena na globalen računalnik, računalnik, ki hkrati monitorira in sproti beleži našo osebno lokacijo in finančno stanje, naše čustveno stanje iz smeri oddajanih električnih signalov – ta tehnologija že obstaja.

Na ta način se uresničuje njihova ambicija, da bi bila Zemlja planet-zapor – v katerem bo vladala interaktivna socialna struktura pod osrednjim nadzorom – kar že poteka v okviru dejavnosti na dveh področjih: trgovine in kulturne prakse, kajti o kulturi ni več mogoče govoriti. V trgovini, ker je elitna skupina ustvarila korporacije, posredovalce planetarnega suženjstva, in v kulturni praksi, ker je prav ta elitna skupina ustvarila tako posredovalce kakor uporabnike – nas.

Zgodovinske korenine te elitne skupine se raztezajo daleč nazaj v meglice časa. Že razvoj sodobnega bančniškega sistema v srednjeveški Evropi zagotavlja uporabno izhodišče za vpogled v njihove aktivnosti. Naj si bralec to zapomni, v opisovanju dejavnosti te izbrane elitne klike, moram ji dati ime, in to ime je kakor običajno in splošno rabljeno – ELITA.

Prvi del – Svet zunaj nas

Kratka zgodovina bančništva

»Dopustite mi, da tiskam in nadziram nacionalen denar, in malo mi je mar, kdo piše zakone« - Amsel Rothschild

V nedavnem obdobju se zgodba elite začne z razvojem sodobnega bančniškega sistema v srednjeveški Evropi. Tedaj je bilo dosegljivo bogastvo običajno shranjeno v obliki surovega zlata ali srebra. Zaradi varnosti je bilo shranjeno v sefih lokalnega zlatarja, in prav on je bil edini, ki je imel dostop do trezora. Zlatar je izdal potrdilo o depozitu in kupec je nato dvignil svoje zlato in ga dal prodajalcu, ki ga je za tem lahko ponovno depozitiral, pogosto pri istem zlatarju. Ker je bil to postopek, ki je bil dolgotrajen, je postala splošna praksa, da so ljudje enostavno menjali zlatarjeva potrdila o depozitu, ko so vodili finančne transakcije. Ščasoma, je začel zlatar izdajati potrdila za določene vrednosti zlata, pri tem sta postala nakup in prodaja še lažja. Tako so ta zlatarjve potrdila o depozitih postala prvi bankovci.

Zlatarji, zdaj godni bankirji, so opazili, da depozitorji dvigujejo hkrati le majhne količine hranjenega zlata. Zato so se domislili, da bi sami izdajali več potrdil o prejemu zlata, potrdil, ki se ne nanašajo na nobeno depozitno bogastvo. S tem, ko so izdajali ta potrdila ljudem, ki so potrebovali denar v obliki posojila, so lahko bankirji uporabljali denar, ki so ga položili drugi zato, da so delali denar zase. Spoznali so, da za vsako enoto zlata, ki so ga hranili, lahko varno izdajo desetkrat večjo vsoto v bankovcih, ne da bi na splošno kdor koli to opazil. Če je na primer, zlatar hranil 100 funtov zlata drugih ljudi v svojem trezorju, je lahko izdal bankovce do vrednosti 1000 funtov. Tako dolgo dokler ni več kakor 10 odstotkov ljudi, ki so imeli te bankovce, želelo dvigniti svojega zlata, recimo hkrati, ni nihče mogel ugotoviti, da je zadaj sleparija. Ta praksa, ki se imenuje »frakcionalna rezervna izposoja«, se nadaljuje vse do danes in je dejansko hrbtenica sodobne bančne industrije. Banke tipično posojajo desetkrat več, kakor so dejansko njihovi finančni holdingi, kar pomeni, da 90 odstotkov denarja, ki ga posodijo, ni, nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo.

Posojila, ki so jih dajali zlatarji, so jim morala biti vrnjena z obrestmi, kar je pomenilo, da je neobstoječ denar počasi postajal konvertiran v dobrine v obliki pridelkov in dela. Če naj bi se bilo plačilo dolga ustavilo, je imel bankir pravico zaseči dolžnikovo imetje. Ščasoma so zato postali zlatarji bogatejši in bogatejši. Izmislili so si shemo za ustvarjanje denarja iz čistega zraka in nato ta denar konvertirali v resnične dobrine, delo ali posest. Posojilo ob 12 odstotnih obrestih je bankirju vrnilo ne samo 12 odstotkov ampak 112 odstotkov – tako kakor danes.

Kakor se je začela industrijska doba, tako so možnosti za nadaljevanje te sheme naraščale eksponencialno. Zlatarji so bili zdaj povsem godni in kvalificirani bankirji, in njihova sposobnost ustvarjati denar iz zraka in ga nato konvertirati – spremeniti v otipljivo, stvarno gotovino oziroma premoženje - jim je omogočilo, da so začeli nadzorovati celotne industrije vse do točke, na kateri je svet bančništva in industrije postal glede na vse namere in smotre, brezšivna entiteta. S širitvijo družinskih bančnišnih struktur, kakor na primer Rothschildov, so si na ta način pridobili tako velikansko moč, da so različne monarhije in novopečene vlade tistega časa bile kmalu videti precej šibke v primerjavi z njimi.

Njihova moč in vpliv sta naraščala še naprej, tako da so te elitne bančniške družine subtilno kupovale vpliv znotraj vlad in monarhij in uporabljale ta vpliv tako, da so strateško izzivale in izzvale nemire med narodi. Ko so izbruhnili neizogibni spori, so nato posodile velike vsote denarja, običajno obema stranema, tako da je lahko prišlo do vojne. Vse dobavljeno orožje je bilo prav tisto, ki so ga izdelala industrijska krila bančniškega-industrijskega kartela, in z reguliranjem denarnih posojil in rokov dobave orožja, je bil in bo izid vsakega spopada učinkovito nadzorovan. Kadar jim je ustrezalo, so elitne bančniške družine lahko monarhije ali vlade še naprej destabilizirale tako, da so povzročile revščino z regulacijo dotoka denarja in uporabljajoč taktiko agentov-provokatorjev podžigale vsako spečo željo po revoluciji. S tako ogromno močjo je bilo lahko nadzirati novonastale evropske vlade in zagotoviti, da so prišli na oblast le tisti politiki, ki bodo izpolnjevali voljo bančniških družin.

Ob zori dvajsetega stoletja, so bančniške družine vrgle na plano nova sredstva, da bi z njimi utrdile in povečale svoje dobičke. Odkrile so, da lahko s periodičnim občasnim pomanjkanjem denarne oskrbe znotraj svetovnih borznih trgovanj, ki so v takih primerih nujna, zlahka kreirajo borzne zlome. Najbolj znan primer tega je bil famozen zlom na Wall Streetu leta 1929. Kar zgodovinske knjige običajno spregledajo oziroma prezrejo zabeležiti je, da se v zlomih bogastvo dejansko ne uniči, ampak se zgolj prenese. Zlom ‘29 je omogočil najbolj mogočnim bančniškim in industrjskim družinam absorbirati šibkejše elemente, kar jim je prineslo le še večjo stopnjo centraliziranega nadzora.

Z napredovanjem tehnološke revolucije so eliti nakupi televizijskih postaj in časopisnih hiš omogočili ustvarjanje in nadzorovanje sredstev obveščanja. To ji je služilo in ji služi še danes tako, da zagotavlja pritegnitev pozornost javnosti zgolj tistim povzetkom dogodkov, ki ustrezajo interesom elitnih bančniških družin – a brez dvoma tistih dogodkov, ki v vsakem primeru zanikajo sam njihov obstoj.

Pogled na vlade od blizu
Videz o tem, kako se izraža politična moč v naši družbi, ki nam ga običajno dajejo, je tipično nekako takšen: vlada na vrhu, bančništvo, industrija, mediji in vojska spodaj, in ljudstvo še bolj spodaj. A neodvisno raziskovanje razvoja moderne politične moči bo pravilneje razkrilo naslednjo ureditev: razširjene družinske bančniške skupine na vrhu, vlada spodaj, ki podpira želje te hierarhije, in mediji spodaj, ki portretirajo delo vlade za ljudstvo, kakor zahteva »demokracija, ki se udejanja«.

Tako lahko dobro vidimo, da so mnoge vlade zgolj frontne organizacije za elitne bančniške kartele. Soočajo se z javnostmi preko medijev, delujoč tako, da lajšajo in omogočajo socialne spremembe na način, da se ohranja relativna družbena stabilnost, medtem ko zagotavljajo, da naša kulturna praksa ostaja na liniji s katero koli smerjo, ki jo elita želi zasledovati. Zahodne vlade običajno ne dovoljujejo javnostim, da bi dejansko izbrale svoje politične predstavnike, morda le zgolj izmed tistih posameznikov, ki jih je izbrala strankarska hierarhija. Javnosti niti ne pridejo do tega, da bi izbrale politiko, ki naj bi jo predstavniki vodili, saj je tudi ta pod nadzorom stranke. Reči, da je ta sistem odprt za zlorabe, je povsem umestna ugotovitev.

Amerika
Ustanovitev Združenih držav Amerike predstavlja vrhunec ambicij elite za svetovno prevlado. Amerika je v bistvu prototip svetovne potrošniške kulturne prakse. S tem, ko so opogumljali širše baze rasnih skupin, da se naselijo in razvijajo pod njihovo neprestano kontrolo, so bančniške družine lahko počasi usmerjale naravno evolucijo oblike družbene urejenosti, ki se ji lahko prilagodijo ljudje katerega koli porekla, ne da bi znatnejše število postalo odvečno dissociirano in bi dejansko prijelo za orožje in vrglo sistem. To je podprto z zelo represivnim sodnim sistemom in zavarovano z najobširnejšo populacijo v zaporih na planetu. Zdaj, ko je tehnološka revolucija omogočila prikazati vrednost ameriške kulturne prakse po vsem svetu, se Amerika po svojem učinku širi tako, da 50 držav dejansko obsega ves globus v vsem razen po imenu. Naš planet počasi postaja Amerika.

Tretji svet
»Premagane države … lahko osvojimo na tri različne načine. Prvi je, da jih razrušimo, drugi, da jih zmagovalec zasede in tam prebiva osebno, in tretji je, da jim dovoli, da živijo pod svojimi zakoni, ki so predmet zakonite oblasti, in ustanovimo v njih vlado peščice, ki bo delovala tako, da bo država ohranjala prijateljske vezi z zmagovalcem.« Niccolo Machiavelli, Vladar

Oglejmo si ambicije bančniških družin v južni hemisferi ali takoimenovanem Tretjem svetu. Vsepovsod po Afriki, Jugovzhodni Aziji in Latinski Ameriki so elitne bančniške družine zasledovale neizprosno in nepopustljivo svojo ambicijo destabilizirati raznolikost in mnogovrstnost tradicionalnih kultur in ustvariti na njihovem mestu niz homogeniziranih podkupljivih trgovinskih in trgovskih blokov. V zadnjih letih je ta naloga v glavnem doletela Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad. A zgodba se je začela mnogo let pred tem.

Kolonizacija, ki so jo izvedli evropski imperialni graditelji od šestnajstega stoletja naprej in kasnejše podeljevanje »neodvisnosti« premaganim ozemljem, je vodila počasi do ponarejanja posameznih nacionalnih držav z monarhijami in vladami. Da bi si zagotovili, da bodo te institucije ostale podložne elitam, so provokatorski agenti in dvolične zahodne vladne agencije delovale v ozadju, da bi zamenjale katere koli voditelje, ki so izkazovali demokratične tendence in jih zamenjevale z elitnimi marionetami iz lokalnih skupnosti in iz njihovih širših družin. Da bi ohranjali te osovražene in skvarjene režime na oblasti, so zahodne bančne institucije posojale velike vsote denarja tem »vladam« in kraljestvom, da bi jim omogočile formirati vojsko, občasno s tujimi četami in tako onemogočile ljudstvu teh držav, da bi si pridobilo moč. Posojila so nato zamenjali v dobave orožja, da bi nato sprožili različne regionalne spopade, ki so jih še podžigali provokatorski agenti elite, in vzpodbujali graditev palač, v katerih so marionetni vladarji in njihovi ministri nato prebivali.

V zgodnjih 70-tih letih je takoimenovana Yom Kippur vojna, ki jo je zmanipulirala elita, privedla do znatnega dviga cen nafte. Ves svet se je znašel pred dejstvom, da je plačeval zelo zvišane cene nafte in ogromni dobički, ki so jih imele države proizvajalke nafte, so se investirali nazaj skozi zahodne banke, ki so jih nadzirale elite. Poslužujoč se vedno popularne taktike posojanja najmanj desetkrat več kot je v rezervah, so imele zdaj banke na voljo noro velike vsote denarja za posojila. S tem, ko so države Tretjega sveta bile prisiljene plačevati visoko povečane vsote za svojo nafto, kakor tudi še servisirati dolgove, ki so jim jih že nakopali njihovi marionetni voditelji, so jim bila dana še dodatno ogromna posojila z bančniško strategijo, ki je postala znana kot »recikliranje petrodolarja«.
Zahodne banke so pošiljale mlade lahkoživce in razuzdance po vsem svetu, ki so ponujali ogromna posojila komur koli na oblasti, ki bi jih hotel. Ta posojila, so bila, seveda, iz tenkega zraka in so zavezovala posojilojemalca, da kupi orožje, strojno opremo ali izdelke od industrijskih ali vojaških klientel bančniškega kartela, ki je ponujal denar. V 80-tih letih je začel mehurček pokati z mehiško dolžniško krizo, ki je bila zgolj prva med mnogimi »dnevi streznitve in spoznanja«.
Svetovna banka in MDS, elitno-manufakturne organizacije, ki so bile ustanovljene v letih 1940, da bi »stimulirale pogoje svetovne trgovine« so stopile na plano. Ponudile so »olajšave in poravnave« - strategije odplačila, ki so zadevale te države, in so morale sprejeti ekonomske »stroge« programe in ukrepe ter začeti industrijsko proizvodnjo zahodnih dobrin in potrošniških izdelkov.

Da bi začele z industrijsko proizvodnjo, so morale te države znova najeti posojila in kupiti tovarne – od industrijskih klientov prav teh bančnih kartelov. Da bi pridobile dovolj moči za nove industrije, so morale najemati družbe za izgradnjo hidroelektrarn ali jedrskih elektrarn – družbe, ki so bile znova težko-industrijski klienti bančnih kartelov.

Za reprogramiranje dolgov je Mednarodni denarni sklad tem državam vsiljeval prakso, ki so jo doživljale kot največjo težavo pri odplačevanju svojih dolgov - to so težave, ki so jih namenoma povzročile elite zasledujoč nadzor nad obrestmi in cenami nafte. Države Tretjega sveta so prisilile eno za drugo, da so začele izdelovati različno blago, a ne za svoje potrebe, ampak za prodajo na svetovnem trgu. Tukaj, na nujnem globalnem tržišču, so morale tekmovati med seboj na visoko tekmovalnem trgu, nad katerim pa niso imele nadzora. Edini faktor v enačbi MDS, ki so ga lahko države južne poloble nadzirale, je bil cena dela. Rezultat je bil cenejše blago in dobrine za zahodne potrošnike in še večja revščina za delavce v Tretjem svetu.
Po vsej južni polobli so malim kmetom onemogočali, da bi sejali poljščine za svoje potrebe in jih prisilili, da so sejali žito za izvoz; pri tem so kmetje upali, da bodo plačani dovolj, da bodo lahko preživeli. V 80-tih letih je grozeča inflacija, ki je bila stimulirana z reaganizmom – z aranžmanom ogromnih posojil za ameriško vlado, ki so se porabila za vojaške in vesoljske projekte, do neba zvišala obresti. To je prisililo ogromno lokalnih prebivalcev v preselitev iz podeželja. Potisnilo jih je v novo nastala mesta, kjer so se prerivali med seboj za delo v novih tovarnah, kar je privedlo do popolnega razpada tradicionalnega načina življenja za milijone in milijone prebivalcev. Urgentni karteli za prodajo drog pod stalno direktivo vladnih agencij kakor na primer CIA-e, so začeli prepravljati mesta in industrijska področja s ceneno drogo, in zvabljali tiste, ki so delali, globlje v mezdno suženjstvo in tiste brez vsega do doživljenjskega uličnega prestopništva. Dodatno so žita, ki so bila prej namenjena za kruh, zdaj uporabili za proizvodnjo alkohola ali za prebivalstvo drugje po svetu. Nezaslišane in nepredstavljive težave prejšnjih rodov – alkoholizem, odvisnost od drog, kriminal, nezaposlenost, revščina in podhranjenost – so postale epidemične proporcionalno po vsej Afriki, Latinski Ameriki in Jugovzhodni Aziji. V Braziliji, eni od največjih izvoznic hrane na svetu, letno umre zaradi podhranjenosti ali lakote in zaradi bolezni povezanimi z njima pol milijona otrok.

V zgodnih 90-tih letih je duh pohlepnega kapitalista začel naglo in skrajno motiti ljudi, ki so kupovali poceni dobrine in blago proizvedeno na ta način. Zato so elite prišle na dan z »zelenim čiščenjem« - mediji so podprti z izdatnimi finančnimi sredstvi bombardirali zahodnega gledalca s podobami sprememb na južni polobli in ga prepričevali, da se »sistem« adaptira moralnim pritiskom zahodnih državljanov. V dnevnih novicah so se pojavljali prispevki, ki so govorili o tem, da so bile prejšnje navade izkoriščevalske, ampak po Live Aid-ih in podobnih akcijah, se stvari spreminjajo in vsi residualni problemi naj bi bili predvsem posledica revnejših narodov samih ali vremena. Prejšnji »zli kapitalisti«, Reagani in Thatcherjevke so bili zamenjani z oblasti in nadomeščeni s potrošniško-prijaznimi parolami elit – Clintoni in Blairi. Na britanski televiziji je v času tega pisanja, leta 2002, eden od BBC-jevih programov prikazoval prejšnjo Spice Girl, Geri Halliwell, kako stopa v svetovna barakarska predmestja in se srečuje z množico revnih, a videti srečnih otrok, ki poskakujejo gor in dol; tako je obširno promovirala podobo postopnih sprememb in izboljšanja razmer. Program pa ni razkril, da imajo danes v mnogih barakarskih predmestnih naseljih tretjega sveta, otroki manj kot 50 odstotkov možnosti, da bi doživeli prvi rojstni dan. Umrljivost dojenčkov narašča neprestano povsod po južni polobli, kljub naporom Združenih narodov in Svetovne zdravstvene organizacije, da bi »zmasirali« številke. Za tiste srečnejše, ki bodo dosegli starost petih let, je edina prihodnost, ki jih čaka, beračenje, ulični kriminal ali otroška prostitucija. Prebivalstvo zemlje presega število 6 milijard. Tri milijarde životari v revščini in ena tretjina od teh je blizu stanja stradanja. Za večino prebivalcev Zemlje je življenje demonstrativno slabše, kakor je bilo kadar koli v času zabeležene zgodovine človeštva.

Prihodnost – bodo povsod čipi?
V dosedanjih poglavjih sem pregledal nekaj vidikov naše nedavne zgodovine z namenom, da bi prikazal, da morda v ozdaju obstaja vzorec organiziranosti, zaradi česar smo mnogi lahko zaskrbljeni. Na tem mestu bi rad postavil vprašanje: »Ali je stvarno obstajalo neko koherentno telo, ki je vse to organiziralo, kakšna bi naj bila njegova motivacija, in kam naj bi nas vse to pripeljalo?«

Prvenstven motiv za vsemi aktivnostmi elite je želja, doseči nadzor. Temeljna želja je nadzorovati vse, zavzeti ta neizmeren in živahen planet poln ljudi in jih pahniti v eno samo kulturno strukturo pod njenim nadzorom. Izpolnitev te želje resnično motivira to elito. V svojem prizadevanju doseči to izredno negativno stanje zadev, mora biti elita dejavna na dveh frontah hkrati – v svetu zunaj nas in v svetu znotraj nas, na planetu in v naših glavah.

Cilj v »svetu zunaj nas«, ki ga bančniške družine želijo doseči, je globalnost – to je ustvariti tri ogromne med seboj trdno spete trge osrediščene v Ameriki, Evropi in Aziji, sledeč s svojo polno integriranostjo enemu samemu trgovinskemu bloku. Globalno tržišče naseljeno s potrošniki-delavci in servisirano na najnižji stopnji preko dolgov Tretjega sveta.

Za »svet znotraj nas« je njihov načrt pridobiti vse pod mikročipe. Kajti, kljub večkratnosti različnih taktik nadzora, ki nas je doletel – hipotekarne obremenitve, kreditne kartice, ulični nadzor in tudi vsa antidepresivna sredstva – imajo ljudje še osnovno raven osebne prostosti. Čeprav postaja to čedalje težje, lahko še izstopimo iz potrošništva in se vkrcamo v novo življenje. Če pa bomo čipirani, to ne bo več mogoče. To se je zgodilo, ker je znanje znanstvenikov s področja nevro-znanosti zdaj takšno, da lahko z drobnim mikročipom vsajenim v naše telo, regulirajo naše čustveno stanje ali čustveno raven. S tem, ko je možen nadzor nad našo mrežo za zaznavanje in sprejemanje dražljajev, lahko manipulirajo naše čustveno stanje z električnimi signali, bodisi po delu programiranega čipa bodisi preko naknadnih signalov, in tako jim je dana možnost ustvarjenja popolne potrošniške delovne sile – ljudi, ki ne mislijo o ničemer drugem razen o delu, hrani, razmnožitvi in spanju.
Kakor koli že, kljub napredku, ki ga je naredil planet vzdolž te dolge poti, da bi na koncu postal svet potrošniške superdržave, pa večina ljudi še vedno zelo nasprotuje zamisli, da bi jim vsadili čip pod kožo. Zato bo navzoča progresivna strategija, ki se bo uvajala postopoma, da bi nas pripeljala, korak za koram do tega, da bomo dopustili in dovolili tako prihodnost, ki bo kot nočna mora in ki se ima zgoditi.

Odvijala se bo v treh konkurentnih fazah. Najprej bo postopoma odstranjena gotovina. Drugič, vsi osebni in finančni podatki bodo na osebnih pametnih karticah. In tretjič, pametne kartice bodo postopoma eliminirane, zato da jih bodo nadomestili mikročipski vsadki. Z odpravo gotovine bodo potem uvajali težave v sistem elektronskega denarja in hkrati promovirali mikročipske implante kot varno in sprejemljivo alternativo. Elita nas bo počasi vodila, da bomo sprejeli osebno vsadkovno tehnologijo – personal implant technology. Bolj natanko vam bo prikazal, kako se bodo te tri faze po vsej verjetnosti odvijale.

Zadnjih dvajset let so nas počasi usmerjali oziroma vodili proti opuščanju plačilnega prometa z gotovino v korist elektronskega denarja, in v zadnjih desetih letih je zadeva še bolj vroča. Naraščajoče uvajanje kreditnih kartic, telefonskega bančništva, naročanja po pošti in internetnega kupovanja, vse to je pripomoglo, da je nastala družba, v kateri je potreba po gotovinskih transakcijah močno reducirana. Veliko ljudi ima še vedno raje gotovino, pomeni, da je v tej smeri potrebno narediti več, da bi bila gotovina povsem ukinjena.

Ena od strategij, ki bo na delu, bo postopno uvajanje načrta za »pametno državljanstvo« skozi vedno vseširše sektorje naše družbe. »Pametno državljanstvo« je ena od različic eufemizmov, ki se zdaj pojavljajo kot na primer »brezgotovinska družba« in ko se bo enkrat samo eno mesto v svetu prijavilo za ta sistem, se bodo ugodnosti tega sistema na široko promovirale s pomočjo medijev, da bi opogumili še druga, naj mu sledijo. V aprilu leta 2000 je bilo objavljeno, da bosta mesti v Veliki Britaniji Southhampton in na Švedskem Goetenburg gostili shemo pametnega državljanstva, začenši z letom 2002, ki bo tehnično podprta s francoskim konzorcijem Schlumberger.

Naslednja strategija, ki bi lahko bila uporabljena, je uvedba nove, multinacionalne denarne enote – valute, ki ne bo na voljo v gotovini. Evro, denarna enota Evropske zveze bi lahko bila takšna denarna enota.

Druga možnost je gotovina, ki bo odstranjena zaradi oziroma z izgovorom, da bi se eliminiral nezakonit promet z drogami. V mnogih mestih je en odstotek prebivalcev, ki si dnevno vnašajo heroin. To je skupaj s kokainsko zasvojenostjo skoraj neznosno družbeno breme za mnoge, ki živijo v predelih, kjer se to dogaja. Če bi bila gotovina ukinjena, ne bi bile možne anonimne nezakonite transakcije za male vsote. Z elektronskim denarjem so identitete kupca in prodajalca vsakega artikla zabeležene na računalniku, in če bi bila transakcija narejena za prepovedano substanco, bi jo bilo možno izslediti. Četudi prihajajo prepovedane droge v naše države v ogromnih pošiljkah, je vsak tovor končno prodan v majhnih količinah na ali pa skoraj samo na ulici. Če bi ukinili gotovino, bi se končala nezakonita trgovina z drogami.

Če naj bo »vojna proti drogam« uporabljena za to, da bi bila gotovina prepovedana, bo eden prvih znakov precej gotovo gibanje za legalizacijo mehkih drog kot je trava oziroma marihuana. Kajenje kanabisa je prvenstveno na gotovini temelječa prepovedana aktivnost, ki ji ljudje podležejo, in obet, da bi se jim ta užitek odvzel, bi neizogibno ustvaril znatno močno nasprotovanje vsakemu načrtu za ukinitev gotovine. Nadalje pa bi legalizacija marihuane ustvarila navidezno mehčanje nadzorovanja v imenu vlade, ko bi se dejansko dogajalo nasprotno; kajti cilj je bil pravzaprav: ukinitev gotovine.

Ne glede na to, katera taktika se bo uporabila, bodo mediji, medtem ko naj bi se ukinila gotovina in bi sledilo ustvarjanje globalne družbe, povsem zagotovo razvili cel niz mehčalnih strategij. Redno bodo na sporedu zgodbe v časopisih in na televiziji, ki bodo pričale o ugodnostih in prednostih mikročipinga. Znanstveniki bodo dajali izjave in poudarjali čudežnost vsadkovne tehnologije za obravnavanje in spremljanje obolelosti in futuristični članki se bodo nanašali na prihodnost, ko nam ne bo treba nositi s seboj nobenih denarnic. Takše zgodbe bodo nepovratno ustvarjale vtis, da sta mikročiping in globalizacija ne le zaželena ampak preprosto neizogibna in da se je o njiju že odločalo in odločitev je bila za.

Ko bo gotovina končno odpravljena v določeni regiji, bo naslednje, kar se bo zgodilo, da se bodo skrivnostno pojavljale težave znotraj elektronskega denarnega sistema. Ljudje bodo občasno ugotavljali, da je njihov denar preprosto izpuhtel. Računalniške napake, virusi in sleparije, doslej nezaslišane, se bodo naraščajoče pojavljale. Imeti svoje osebne podatke na mikročipskih implantih bo postalo vprašanje ugleda in edini varen način, kako zaščititi osebne podatke pred vdorom, saj tehnologija vpisa na oseben čip ne bo namenjena za pametne kartice.

Cele skupine ljudi znotraj družbe so že danes po vsej verjetnosti mikročipirane. Kriminalci, mentalno bolni, vojaške osebe so tri primerne tarče. Mediji bodo stalno predstavljali čiping kot družbeno pozitivno stvar. V dnevnih poročilih se bodo pojavljale vesti o velikem številu pogrešanih majhnih otrok, potem pa jih bodo našli, ker so bili čipirani. Mladostniki bodo še posebej tarče. Čipirati se bo cool stvar, s celo paleto različnih oblik čipov, ki se jih bo dalo naročiti. Pridobiti si čip, bo videti kakor sinonim za naprednost in privlačnost za nasproten spol. Mediji ne bodo varčevali z naporom prepričati nas, da so negativni vidiki čipinga kot na primer počutiti se kot robot, zgolj izmišljotina nekaterih.

Velike korporacije bodo vsadek zahtevale kot pogoj za zaposlitev z izgovorom, da s tem prispevajo k ustvarjanju pozitivne družbe, kar bo pri ljudeh še naprej jačalo prizadevanje imeti vsadek V tem času se bodo multinacionalne korporacije, velike kakor so že zdaj, transformirale v transnacionalne gigante, stoječe razkrečenih nog preko vsega sveta kakor kipi Kolosov, nadzirajoč ogromne predele zemljinih resursov in izkoriščajoč jih po gospodarjevem načrtu ter z obširnim in neprestanim
PR-om bodo naredile, da bo vse videti popolnoma konsenzualno – soglasno. Resnično vse dobavljeno bo iz multinacionalnih korporacij, in skoraj vse zaposlitvene možnosti bodo vključene v delo za eno od njih. (Največji lastnik in profitnež od proizvodnje in prodaje Tamifluja je D. Rumsfeld!)

Z odhodom gotovine in z nobeno možnostjo, da bi se vrnila, in s tem, ko se bodo kreditne kartice in identifikacijske kartice in celo sistem pametnih kartic naraščajoče izrabljale, bo življenje za tiste, ki ne bodo imeli vsadka, precej pusto. Zelo kmalu bo ne imeti vsadka dejansko pomenilo, da človek ne bo mogel delati za normalno plačo v nobeni četudi najnižji zvrsti dejavnosti: kot so na primer gospodinjske pomočnice, čistilke, nekvalificirani delavci, pazniki parkirišč itd. Ostal bo pa še obsežen črn trg, delujoč na različnih stopnjah izven zakona in trgovanje v široki mreži dovoljenih in nedovoljenih substanc. Toda, ko se bo vsadkanje v zahodni družbi nadaljevalo in bo postalo tako naravno kakor plačevanje davkov, bo država vedno bolj sprejemala ukrepe in napadala nezakonite dejavnosti. Z moralno oporo vsadkane populacije, ki jo bodo inženirali mediji, bodo nevsadkane osebe silovito marginalizirane na enak način kakor so danes brezdomci – potisnjene bodo na rob družbe in prepuščene same sebi v okolju revščine, zasvojenosti, spolne zlorabe in zločina.

Ko bo enkrat vsadkanje sprejeto kot integralen del življenja v enaindvajsetem stoletju, bo uvedena naslednja faza – uvajanje mikročipov – drobnih vsadkov, ki bodo lahko regulirali tudi delovanje naših telesnih funkcij.

Samoregulacija našega telesa in uma bo videti kot novo in ustrezno sredstvo za obravnavo vsakih in različnih tegob od depresije do manjših telesnih poškodb. Ne bo potrebno jemati tablet ali klicati zdravnika, le sprogramirati program na svojem čipu, da bo naredil to namesto vas. Znanstveniki vedo danes dovolj o energijsko-električnem sistemu našega telesa in o mreži receptorjev, tako da lahko umetno zvišajo mnogo naših čustvenih funkcij. S spremembo načina, kako naše telo metabolizira serotonin, na primer, se lahko zmanjšajo simptomi depresije.
S čipi, ki so na voljo in zmorejo zvišati celoten razpon nevrokemičnih funkcij, bomo postopoma imeli sposobnost, da se čustveno naravnavamo. Glede tega je zdaj dobro znano, da so negativna čustva zgolj simptomi globljih potreb, ki jih nismo zadovoljili, in vse vrste zdravstvenih težav lahko potekajo, ne da bi jih mogli diagnosticirati. Toda, razen skrbi za zdravje, dajemo s tem ljudem sredstvo, s katerim se bodo lahko enostavno čustveno samonastavljali, kar lahko pripelje do tega, da bo takoimenovana »prozac-generacija« postala globalen pojav. Ljudje bodo ves čas prav obsedeni z zahtevo za dobrim počutjem in bodo pri tem zavračali vse, kar bi ga ogrožalo. Vojne, lakota, politični nemiri in globalno tiranstvo vse to bodo postali zgolj »problemi drugih ljudi«. S sprejetjem tehnologije vsadkov kot delom našega življenja v enaindvajsetem stoletju, kdo bo še opazil, če bodo nekega dne mikrovsadki začeli nastavljati sami sebe. Kdo bo opazil, če nas vsadki dejansko ne bodo več potrebovali, da bi jih programirali, ampak bo videti, kakor da to zmorejo brez nas, in nam ne bodo dovolili dostopa do naših resničnih občutenj, četudi bi si jih še tako želeli?

Ta scenarij nočne more je videti kot slaba znanstvena fantastika, a je dejansko mnogo od te tehnologije že razvito. Mikročipi za vsajenje z globalnim slednjem in biomonitoring sistem, takoimenovan Digital Angel – digitalen angel – je načrtovan za proizvodnjo koncem leta 2000. Ojačan je z zmožnostjo človeških mišičnih gibov in bo ponujen ljudem, ki jih skrbi, da bi se lahko sami ali njihovi ljubljeni izgubili, in zdravnikom, da bi lahko spremljali stanje svojih bolnikov. Patenti za mikročipske vsadke, ki spuščajo farmacevtike v krvni obtok, so že bili izdani in družbe kot je ChipRx se pripravljajo, da jih bodo razvile za tržišče. Tehnologija je tukaj, edino vprašanje je: kako močno prepričevanje bo potrebno, da se bomo odločili za njo? Ena stvar je gotova – vse bo storjeno postopno. Korak za korakom nas bodo vodili na kraj, kamor nihče, če bi razmislil o tem, ne bi nikoli voljno odšel – in brez možnosti za pobeg.

Drugi del – Svet znotraj nas
»Psihološko pravilo pravi, da, kadar posameznik ostaja v nezavedanju notranje razdvojenosti sveta, ki ga izkuša, mora nujno naturalistično zaigrati spopad, in je razpet med dvema nasprotujočima si polovicama.» Carl Jung
Skrivanje zapleta
Če bi si človek za hip predstavil, da se svet vrti, kakor hoče elitna klika na vrhu bančništva in industrije, bi se nato povsem legitimno vprašal, kako nam lahko neka taka skupina preprečuje, da bi odkrili njeno resnično raven moči. Smo inteligentni in radovedni po naravi, hlepimo po podatkih in simulaciji, in bilo bi videti nemogoče, da bi bila jasnost o tej razsežnosti skrita tako dolgo.

Upam, da mi bo uspelo prikazati, da je vse to dejansko precej vidno. Proces vzgajanja ali celo lahko bi rekli gojenja, ki ga večina nas doživi v času normalnega zahodnega otroštva, ne le, da povzroči v nas, da se odvrnemo od našega naravnega vedenja in obnašanja, ampak tudi stalno prenareja način, na katerega večina nas vrednoti informacije. V drugem delu tega poglavja se nameravam ozreti, kako nas tipično zahodno otroštvo podzavestno izroča naslednjim stvarem: zasvojenosti z materialnim ugodjem in užitkom in zahtevnosti po osebni moči, upornosti do informacij, ki so v opreki s tistim, v kar smo prepričani ali v kar verjamemo oziroma kar mislimo, da vemo, in kako smo oglušeli za naravno samozdravljenje – in za vse tisto, kar bi nam omogočilo, da bi bili modrejši.

Pogojevanje – gojenje – vzgajanje
Vzoja, pogojevanje je krivo, da se vselej odzovemo na boleče dogodke tako, da prenarejamo naše naravno vedenje. Starši običajno pogojujejo – vzgajajo svoje otroke tako, da jim namerjajo pozornost in ljubezen, kadar je po njihovi presoji otrokovo vedenje primerno, kadar so dobri, in jim ju odtegujejo, kadar so po njihovi presoji slabi. To delajo zato, ker jim prevladujoča večina kulturnih vplivov, ki so jim bili izpostavljeni, pravi, da mora biti to tako, ali pa ne bomo odrastli v civilizirana človeška bitja. Samo dejanje pogojevanja – vzgoje – ko se dogodi prvič, bo povzročilo, da se bo um potlačil, zadušil, zadržal, zaustavil – da bi blokiral zavedanje o tem, kaj je bilo tisto, kar se je dogodilo. To se bo pojavljalo ob nekaj prvih dejanjih pogojevanja – vzgajanja, na primer, ob zaušnicah. Potem se bo um naučil. Naučil se bo, da mora zato, da bi se v prihodnje izognil zaušnici, spremeniti svoje vedenje v tako, ki je zaželeno.

Namera uma, da zaustavi naše zavedanje o dogodkih in zatre katero koli povezano čustvo, je taka, da nas zaščiti pred čustveno poškodbo v letih, ko se oblikujemo. Vsakič, ko se dogodi nekaj v naši okolici, kar naš podzavesten um na kakršen koli način spomni na zatrt spomin, doživimo majhen izbruh zaskrbljenosti, ko se zatrta čustva začnejo procesirati. Kakor se nalagajo zatrti spomini, tako postaja celo področje naravnega razmišljanja in vedenja za nas boleče. Um se s tem spopada tako, da se podzavestno uči izogibati se in izogniti položajem, ki ga opominjajo na zatrte spomine; in to je ta »potreba izogibanja«, ki omogoča pogojenemu umu, da ga je moč tako zlahka nadzorovati. Ko tako ustvarimo kulturno prakso, v kateri se zatrta bolečina ne sprošča iz sistema, ampak se ji namesto tega komaj dovolj izogibamo skozi družbeno prilagojenost, postaja zahodna populacija čustveno odvisna od svoje kulturne prakse, da bi se počutila količkaj varno. Zlahka se jo usmerja bodisi v delavnost in sledenju življenjskega stila, ki počasi vali ves planet pod osreden nadzor.

Persona – krinka
Eno od sredstev, po katerem se skoraj vsi zahodnjaki naučijo izogibati se stiku z zatrtimi čustvi, je skozi razvitje persone ali krinke. Persona je bistven ščit, obraz, ki ga posameznik lahko predstavi svetu, za katerim lahko na ta način deluje v družbi prost tveganja, da bi doživel zatrto bolečino. Posledica razvitja tega ščita je, da se mi, kot otroki, začnemo učiti prikrivati naše resnične potrebe za simboličnimi potrebami. Naravno hrepenimo po globoki ljubezni in pozornosti, vendar se mnogi naučijo, da tega ne iščejo neposredno zaradi strahu pred ponovnim izkustvom bolečine, ki jo izkusimo, ko smo zavrnjeni. Namesto tega, marsikdo zraste učeč se hrepeneti po stvareh, ki komaj simbolizirajo tisto, kar resnično želimo, to so stvari kot so materialna posest, osebna moč, senzualni užitki in slava.
Materialna posest simbolizira ljubezen, ker smo se naučili, da nam starši izkazujejo ljubezen, ko nam dajejo stvari. Osebno moč simbolizira ljubezen, ker predstavlja svobodo izražanja, ker so odrekanje uporabljali za naše pogojevanje. Senzualni užitki sibmolizirajo ljubezen, ker povezujemo bližino z ljubeznijo. Slava simbolizira ljubezen, ker povezujemo občudovanje z ljubeznijo. Vsa ta hrepenenja, rotenja po stvareh, ki simbolično predstavljajo, kar resnično potrebujemo, a same po sebi niso dejanska potreba. Ker nam ni bilo dano, da bi nam bile zadovoljene resnične potrebe, nam užitek, ki ga doživimo na ta način, in ki je dokaz ljubezni zgolj začasno, se zato hrepenenje po še več simbolov ljubezni zelo hitro spet vrne. To so resnične korenine univerzalnega problema pohlepa. Otrok, ki se žene zgolj za simboli svojih resničnih želja in potreb, je tak tudi kot odrasla oseba. Tako odraščamo, gnani od iskanja stvari, ki zgolj simbolizirajo, kar resnično želimo in hočemo, in zato nikoli ne doživimo trajne zadovoljitve - trajnega zadovoljstva. Če ne doumemo korenin svojega vedenja in obnašanja, enostavno menimo, da nimamo dovolj in se ženemo za več.

Šola
Naša leta šolanja so čas, v katerem naj bi se čustveno odprli, se učili o svetu in razumeli, kaj pomeni živeti. Namesto tega, je izkušnja večine ljudi s šolo takšna, da so bili podvrženi rigoroznemu procesu indoktrinacije potopljeni v čustveno zatiralskem okolju. Atmosfera inhibicije in zlorabe je prevladovala, in strah pred posmehom ostalih sovrstnikov je povzročil, da smo večino časa porabili za skrivanje svojih resničnih občutenj in za usmerjanje svoje energije v vzdrževanje svoje zunanje podobe – obraza.

Naš ščit, naša persona, naša krinka, se vzdržuje z ohranjanjem dobrega mnenja o samem sebi – z domišljavostjo. Doživljanje občutka varnosti znotraj sovrstnikov je vitalnega pomena, zato je krinka neprestano na obrazu. Doživljanje nelagodja in zadrege pred sovrstniki posameznika stalno izpostavlja globoko bolečim zatrtim čustvom in je nekaj, čemur se moramo izogniti za vsako ceno. Ena od posledic tega je korupcija naših prirojenih potreb, kar nam preprečuje, da bi razumeli naravo našega sveta. Od zdaj naprej bo namreč, tudi če sprejmemo ali ne, da je, kar smo se naučili, dejansko, to odvisno ne le od tega, ali je smiselno ampak tudi od tega, če čutimo, da bi naše drugačno prepričanje lahko ogrozilo naše mesto znotraj vrstnikov. Tako postanemo odvisni od naših prepričanj, ne zgolj zato, da bi nam pomagala razumeti svet, ampak tudi zato, da vzdržujemo podobo svoje persone, krinke. Zato je povsem naravno, da kmalu razvijemo globoko potrebo, da se strinjamo z naučeno različico predmetov, kakor sta zgodovina in znanost. Kajti, če tega ne naredimo tako, si bomo nakopali posmeh, kar pripelje do tega, da znova doživljamo globoko negativna zatrta občutenja.

Persona in družbena konformnost – prilagodljivost
Razvijanje potrebe po strinjanju lahko razloži, zakaj je prevladujoča večina videti tako srečna, ko se strinja s konvencijami in splošnimi prepričanji, in se tako upira, da bi sprejela »teorijo zarot«. Dejansko, tudi če beremo nasprotujoče si članke v časopisu, pa čeprav nas to ne bi neposredno zadevalo, tako da bi nas ranilo, ostaja podzavesten um vselej na preži za vsem, kar bi morebiti lahko ogrozilo našo samopodobo, ne da bi se zavedali potrebe, da ohranjamo krinko – oziroma lep obraz. Bodisi da bi se um srečal z nečim, kar bi nas ogrozilo, bo hitro poskušal utišati informacijo in prešel na nekaj drugega, ne da bi se ubadal s tem, da bi vključil razum in sam presodil o namigu o določeni zadevi.

Vidimo lahko, kako nevarno je to, ko pogledamo, kako malo večina ljudi želi sama preveriti sprejeto inačico zgodovine. O drugi svetovni vojni, smo na primer, tipično naučeni, da je bil Hitler zli diktator, ki se je dvignil do moči v Nemčiji in se odločil, da si podredi svet. To je sprožilo reakcijo zaveznikov, ki so, medtem ko je bilo ogromno ljudi ob življenje, saj je bilo to nažalost potrebno, če naj bi svet rešili pred globalnim fašističnim režimom. Toda koliko se nas vpraša, kako je mogoče, da si je Hitler, voditelj države, ki je bila ekonomsko tako pohabljena, da je bila potrebna samokolnica polna bankovcev za štruco kruha, lahko privoščil strašanko velike izdatke za vseevropko vojno? Kako je bilo mogoče, da si je Nemčija lahko zagotovila ogromne in stalne količine nafte in orožja preprotrebnega, da se je lotila vojne na tolikih frontah hkrati? Odgovor je, seveda, zato, ker je dobila ogromna denarna posojila, ki so bila potrebna, od zahodnih bančnih in industrijskih kartelov.

In vendar se večina ljudi, ko bodo to slišali, ne bo ubadala s tem še naprej in ne bo dalje raziskovala zgodbe v tej smeri. Namesto tega, bodo hitro zavrgli vso to zamisel s prvim izgovorom, ki jim bo prišel na misel. To je zato, ker, ko deluje na podzavestni ravni, je naš um to že predelal, da, če bi verjeli, da je bila druga svetovna vojna vseskozi zmanipulirana z delovanjem elitnih skupin, potem bomo namreč primorani verjeti, da so tudi drugi dogodki v naši zgodovini bili lahko prav tako zmanipulirani, in če napravimo to, um ve, da bomo primorani sprejeti vrsto prepričanj, ki se razlikujejo od tistih, ki jih imajo naši vrstniki, in se bomo tako izpostavili možnemu posmehu. Potreba zatreti in zadrževati bolečino je večja kakor potreba izvedeti resnico in tako nam defenzivne funkcije odrečejo pripravljenost in zmožnost racionalnega dostopa do kontroverznih informacij. Oglejmo si pobliže ta proces.

Ugrabitev čustev
Leta 1990 je Daniel Goleman skoval znamenit termin »ugrabljanje čustev«, da bi z njim opisal proces, s katerim del našega uma, ki deluje pod ravnijo naše zavedajoče se pozornosti, lahko »ugrabi« zmožnosti procesiranja informacij in povzroči, da delujemo iracionalno, vselej enako v položajih, za katera ta um smatra, da bi nas lahko ogrozili.

Ugrabljanje čustev se nanaša na sposobnost spodnjega dela možganov – naših nagonov, instinktov, in obrambnih mehanizmov – narekovati delovanje višjim delov – našim sposobnosti za analizo, dedukcijo in kreativnost. Medtem ko smo razvili možgane s precejšnjo fenomenalno procesirajočo močjo, so še vedno podložni našim bolj primitivnim potrebam, in če tisto, kar višji možgani procesuirajo, začenja zadevati naše obrambne funkcije, potem podzavestni procesi odrežejo in ugrabijo aktivnost uma, usmerjajoč um tako, da se preprosto umakne od začrtanih misli, ki inducirajo strah in zaskrbljenost ter tesnobo. Poglejmo, kaj ta proces ugrabljanja čustev pomeni v praksi. Prisluhnite naslednji zgodbi:
»Buldožerji, ki so kopali v predelu hiše, kjer je nekoč prebival Benjamin Franklin v Londonu, so nedavno odkrili deset trupel, štirih odraslih in šestih otrok. Umrli so v obdobju, ko je tam prebival Benjamin Franklin. Nekateri so izjavili, da to znova dokazuje, da je bil Franklin, ki je bil vključen v različne elitistične masonske skupnosti, kakor tudi v eliten britanski notoričen klub Hellfire, satanist, ki se je udeleževal žrtvovanja otrok.«

Ko beremo zgornji zapis, bodo mnogi izmed nas doživeli takojšno željo po krohotu – in se posmehovali absurdni notici o Benu Franklinu, da je bil satanist in da je bil udeležen v žrtvovanju otrok. Zakaj naj bi bilo tako? Za osebe, ki so bile vzgojene v duhu, da je bil Benjamin Franklin zvest Američan in ustanovitelj – oče naroda, bo seveda naraven odziv jeza ali celo bes ob takem napadu in žalitvi. In hkrati bo marsikdo od nas doživel hkratno potrebo po posmehu. Ta reakcija je zgolj defenziven odziv, ki smo ga opisali prej. Ko procesiramo zadnje vrstice tega kratkega članka, se nižji predel možganov nenadoma aktivira in skoči, da bi ugrabil višje predele, ne da bi se vsega tega zavedali. Verjeti to, da je bil Benjamin Franklin morda satanist, nas bi potencialno izročilo posmehu, zato deluje nižji predel možganov hitro, da bi preprečil, da bi se to zgodilo – zato se um posmehuje sami notici. Opazimo, da ta postopek ne pripelje do nobene ugotovitve o Benjaminu Franklinu, zgolj demonstrira, kako zlahka nižji um nadzoruje višji um.

Še ena pomembna rutina, kar zadeva ugrabljanje čustev, je premik v analitično razmišljanje. Če se, medtem ko procesiramo informacijo, začne nižji predel možganov zavedati dedukcije, ki smo jo naredili, lahko usmeri višji um, da išče alternativne načine, da preračuna, kar je predstavljeno. To je seveda naraven del analitičnega procesa, ampak tu je bil narejen postopek, ne zaradi nadaljnjega razumevanja, ampak zato, da bi zaustavil informacijo o tesnobi, induciral je dedukcijo. Razlika je ta, ko je analiza narejena in blokira deduktivno razmišljanje, bo oseba razvila emocionalno potrebo verjeti, da je njegova ali njena interpretacija pravilna. Človek bo postal emocionalno, bolj kot intelektualno, nagnjen k enemu mnenju. Zdaj pa si oglejmo tretji in nabolj škodljiv način, kako lahko naš naraven razvoj persone ali krinke, vpliva na naše življenje.

Naučili so nas zanikati bolečino
Razen tega, da nas lahko persona ali krinka naredi zaupljive do potrošniške kulturne prakse in povzroči, da verjamemo zgolj prevladujoči interperatciji zgodovine, nam tudi preprečuje, da bi doumeli, kaj se dogaja z nami. Kajti, kadar delujemo izza persone, osebnosti, se moramo zoperstavljati vsakemu napadu na našo samopodobo, kar pomeni, da moramo nasprotovati vsaki sugestiji, da smo bili morda na kakršen koli način negativno prizadeti z izkušnjami v otroštvu. Prej smo videli, da smo takšni zato, da bi se odrešili negativnih učinkov potlačenega materiala, moramo, da bi se osvobodili, postati zavedno zavestni o njegovi prisotnosti, izraziti bolečino in tako začeti ta boleč proces. Vendar se ne moremo začeti zavedati terminov, s katerimi bi opisali to, kar se je dogodilo z nami, in se tako začeti celiti, če smo nenehoma zaposleni z vzdrževanjem svoje osebnosti – krinke. Čustveno postane življenje zgolj povratna zanka – feedback loop. Ker smo bili pogojevani, se ne moremo soočiti z dejstvom, da nas je pogojevanje prizadelo. In ker se ne moremo soočiti s tem dejstvom, da nas je pogojevanje prizadelo, ne moremo celiti sami sebe in odstraniti učinkov. In tako nadaljujemo s pogojevanjem drugih.

Tretji del – Izgradnja planeta zapora
V tem poglavju bom pobliže predstavil, kako je bil planet zapor načrtovan, najprej s pomočjo načel in simbolov in nato z neposrednimi primeri.

Znanje je moč. Izkoriščanje ljudi je zelo preprosto, ko imate malce več znanja, kakor oni. In ker je znanje o mnogih stvareh te dni prav impresivno, obstajajo področja, kjer nam ga zelo primanjkuje. To je zato, ker ne razumemo, kako pomembna so čustva in kako bodo podzavestne potrebe vselej poskušale in se uspevale zadovoljiti, in da smo postali tako nadzorovani zaradi potlačenih čustvovanj. In to je zaradi tega, ker večina ne ve, kar ve manjšina, da resnično tako mnogo ljudi nadzoruje tako mala peščica.

Kdor koli, ki preučuje najbolj znane in vplivne like v zgodnješi zgodovini zahoda, od Pitagore do Isaaka Newtona, bo odkril, da so bili vsi očarani z enim posebnim predmetom – z okultnim. Beseda »okultno« preprosto pomeni »skrito«, in veliko ezoteričnega znanja je skritega v besedilih in simbolih v mnogih velikih svetovnih religioznih delih, vključbo s Svetim pismom, ki pa je dosegljivo le tistim z vedenjem. Mnogo teh načel nam je že domačih, čeprav v različni obliki. In to so tista, za katere se ne zavedamo, da so bili uporabljena tako učinkovito zato, da nas nadzorujejo.

Večina okultnih načel izhaja iz simbolov, in trije simboli, ki so zelo pomembni za vsakogar, ki bi rad nadziral svet so piramida, vijačnica in planet Saturn.

Piramida, spirale ali vijačnice in planet Saturn
Piramida predstavlja obliko politične ali družbene strukture, ki dopušča majhni skupini posameznikov nadzorovati veliko večjo skupino. Če si predstavljate vzpenjajočo se piramido, imate osnoven model. Na vsaki ravni je manj ljudi, a večja moč. Piramidalno moč strukture najdemo v vseh zahodnih kulturah. Telesa korporacij in vlad klasično uporabljajo to strukturo za upravljanje svojih aktivnosti. Na vsaki ravni napredujoče lestvice je večja moč. In ko nekdo stopi na vrh, lahko nadzira celotno strukturo po svoje. Ko elite vzpostavljajo te močniške strukture, sprva vedno dodeljujejo organizaciji prijazno in blago družbeno funkcijo: ko pa si pridobijo moč, se njihova vloga progresivno spreminja tako, da začenjajo uveljavljati skrit načrt takoj, ko nastopi ugoden čas.

Spirala ali viba predstavlja evolucijo, ki se pojavlja skozi naravne ciklične aktivnosti. Krožni vidiki spirale se nanašajo na krožno ali periodično naravo živih sistemov, in način, kako se spirala giba od svojega središča, predstavlja z vsakim obratom silo evolucije, ki se giblje skozi to periodnost.

Elite začenjajo svoje aktivnosti z zelo majhno močjo, a z veliko znanja. In s koščkom po košček obračajo znanje v moč, vselej uporabljajoč dobičke in koristi tako, da bi si je pridobile več. Od skromnih začetkov naprej so dosegale moč, začenši kot zlatarji. Potem so reinvestirale to bogastvo nazaj, da bi si pridobivale več moči v srednjeveški Evropi, in tako so počasi razvijale še veličastnejše bogastvo. Tudi to je bilo reinvestirano, kar jim je omogočilo, da so si pridobile še večje ravni nadzora, dokler navsezadnje ni prišel celoten planet pod njihovo okrilje. Tukaj je na delu moč spirale ali vijačnice.

Proces omejevanja posameznikove prostosti, tako da elite lahko izkoriščajo posledice, je dobro organiziran v okultnih krogih. Znano je, da uporabljajo naravne Saturnove moči. Saturn je predstavljal omejevanje in zaviranje že od pradavnih časov, zaradi planetovih znanih obročev ali prstanov, ki okultistom predstavljajo omejevalne povezave. Nastanek Amerike je bil v veliki meri dosežen s trgovino s sužnji, lep primer Saturnove moči na delu. Pogojevanje otrok je drugi tak primer. Kadar so otroci pogojevani, nastaja podzavestna dinamika. Nuja po izogibanju konfrontacijam s potlačenimi čustvi omogoči, da lahko pogojeni um kdor koli izkoristi, vsakdo, ki ponudi pot, po kateri lahko um deluje, izogibajoč se pri tem bolečini.

Strogo otroštvo, ki ga doživljajo britanski otroki, še posebej, ki so ga bili deležni stoletja, je koristilo nameram elite. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju je elita uporabljala Saturnove moči, da je ustvarila človeško raso, ki so jo lahko porinile v koloniziranje večine sveta in nadaljnje vzdrževanje infrastrukture, ki je bila potrebna, da se je ohranjevala njena nadvlada. Pogojevanje otrok je osrednja za vse aktivnosti elit v Evropi in ZDA, in se vselej izvršuje na predpostavki, da se jih civilizira. Ko enkrat ena generacija otrok odraste v pogojenosti, imate na voljo surovino, ki jo lahko usmerjate navzven in ta potem zasužnjuje druge kulture v vašem imenu. Elita uporablja moč Saturna, da bi naredila Evropo in ZDA za svoja središča delovanja, in iz teh središč ali centrov moči širi svojo prevlado nad preostalim delom globusa.

Neuravnovešenost, porušeno ravnotežje in nepovezanost, prekinitev
Dodatno k uporabi sil, ki jih predstavlja piramida, vijačnica in planet Saturn, deluje elita tudi ekstenzivno z m