Katastrofa kot poslovna priložnost
Naomi Klein – The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism (Penguin Press, 2007)
Kanadska novinarka in aktivistka Naomi Klein je zaslovela s knjigo No Logo (izšla tudi v slovenskem prevodu pri založbi Maska leta 2004). Če smo v njej spoznali simbolno moč blagovnih znamk (ter fizično moč korporacij, ki stojijo za njimi) in brezobzirno izkoriščanje delavcev v tretjem svetu s strani kooperantov največjih transnacionalk, nam najnovejša knjiga prinaša opis vzpona neoliberalne ideologije in način, kako se nadaljuje širjenje teh idej in s tem povečuje akumulacija kapitala s strani že tako (pre)bogatih.
Nova knjiga je že postala uspešnica. Angleški dnevnik The Guardian ji je celo posvetil podrubriko na svoji spletni izdaji (http://books.guardian.co.uk/shockdoctrine). Recenzije so podane v vseh najpomembnejših svetovnih časopisnih medijih, vključno s finančnimi dnevniki kot sta Financial Times in Wall Street Journal, ki skušata njeno delo odpraviti kot produkt zelo zmedene osebe. Kar pa ni nič presenetljivega, saj je celotna knjiga napad na ideološko usmeritev, ki jo razširjajo omenjeni mediji.
Izredne razmere olajšajo izvedbo radikalnih družbenih sprememb. Šok, posledica nenavadnih dogodkov, začasno omeji sposobnosti dojemanja posameznika in družbe, kar politični oblasti omogoči uveljaviti nepriljubljene spremembe na gospodarskem področju. Klein poveže analogijo med mučenjem posameznikov in nasilnimi ukrepi avtokratskih režimov. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je psihiater Ewen Cameron izvajal poskuse na duševno bolnih. Njegov namen je bil iznajti postopek, ki bo s pomočjo šoka (elektrošoka in senzorske deprivacije) ustvaril novega človeka. Z izbrisom spomina in celotne psihološke konstrukcije, ki se je z leti razvijala, naj bi človek postal tabula rasa, kot ob ponovnem rojstvu. Poskusi so bili financirani s strani CIA-e. Na drugi strani je Milton Friedman trdil, da je najbolje začeti z novim načinom gospodarjenja z nulte točke. Čile se je ponudilo kot primeren laboratorij za praktičen preskus monetaristične teorije, ki so jo razvijali na Univerzi v Chicagu. Na omenjeno univerzo so pošiljali na šolanje mnoge mlade študente ekonomije iz držav Latinske Amerike. Vendar volivci niso imeli posluha za uporabo njihovega pridobljenega znanja v praksi. Šele državni udar leta 1973 je omogočil primerne razmere v Čilu. Vojska pod vodstvom kasnejšega predsednika Augusta Pinocheta je odstranila na splošnih volitvah izvoljenega predsednika Allendeja (ta je raje izbral smrt kot izgon iz države). Brutalnost vojaškega režima je zlomila vsakršen odpor in začasno ustrahovala prebivalstvo. S pomočjo nasilno uvedenih izrednih razmer je bil vzpostavljen nov gospodarski sistem, ki je omogočil večje izkoriščanje delovne sile. Primerjava med psihološkimi posledicami šoka pri posameznikih in posledicami katastrof pri celotni družbi je mogoče malce pretirana, saj Kleinova skuša prikazati, da je učinek elektrošoka na posameznika podoben šoku zaradi nasilja vojske.
Temeljna ideja je, da je najlažje vzpostaviti nov gospodarski sistem z razgradnjo prejšnjega sistema. Najprej destrukcija, nato kreacija. Kleinova metodologijo pripisuje glavnemu ideologu monetarizma Miltonu Friedmanu, vendar metodologija ni v izvirni lasti neoliberalcev. Tudi najvplivnejši anarhistični mislec Mihail Bakunin je zahteval uničenje starih struktur, ki s svojim obstojem onemogočajo razvoj novega svobodnega sveta. Dejansko je to koncept revolucije in v tem samem po sebi ni ničesar napačnega. Vprašanje je, kako se v določenem trenutku ta ideja aplicira in kateri so cilji. Tudi Kleinova se zaveda, da v krizah lahko politika izbere drugačne rešitve, vendar njen namen je pokazati, kako je neoklasična ekonomska misel izkoristila katastrofe za uveljavitev njenih rešitev.
Katastrofe, družbene ali naravne, prinašajo ne samo nemoč prebivalstva pred spretnimi načrtovalci nove ekonomske politike, ampak tudi ponujajo odlično priložnost za razvoj podjetništva. Kaj imata skupnega vojna v Iraku in poplave ob orkanu Katrina? Poleg tega da je v obeh primerih tako ali drugače vpletena ZDA, je tu še element katastrofe kot odlična priložnost za zasebno iniciativo. Opevano javno zasebno partnerstvo, ki naj bi zagotavljalo boljše in gospodarnejše opravljanje javnih služb, mutira v parazitiranje zasebnih gospodarskih družb na državnih jaslih. Seveda ob očitnem konfliktu interesov, ko je državni uslužbenec hkrati tudi lastnik podjetja ali pa se izvede začasni umik iz vodstvene pozicije v podjetju in se po zaključenem mandatu vrne nanjo. Najbolj v oči bijoče povezave so med pripadniki sedanje ameriške administracije in zasebnimi podjetji, ki delajo za državo.
Kleinova prepričljivo prikaže, kako je politična oblast, naklonjena privatizaciji, izkoristila naravne katastrofe za svoje načrte. Orkan Katrina je omogočil obračun z javnimi šolami. Nadomeščajo jih zasebne šole, katerih motivacija za obstoj je prvenstveno dobiček. Konkurenca med šolami naj bi prinesla kvalitetnejše šole. V praksi pa takšen sistem predvsem povečuje neenakost med učenci, med revnejšimi in premožnejšimi. Katastrofa pa je hkrati priložnost za gradbeni sektor industrije. Uničene zgradbe v katerih so prebivali revnejši prebivalci bodo nadomestile zgradbe namenjene premožnejšim.
Podobna zgodba se je pojavila ob cunamiju. Novica je že davno arhivirana in ne vzbuja več nikakršnega zanimanja pri ljudeh, ki niso neposredno vpleteni. Mrtvi so pokopani, preživeli pa izgnani. Tako bi lahko naslovili opis deložacije ribičev na zahodni obali Šri Lanke. Le da je deložacijo opravila mati narava. Lokalna oblast je le ohranila novo nastalo dejstvo. Namesto ribičev in njihovih kolib na plažah ob morju bodo zgrajeni luksuzni hoteli za petične goste z Zahoda in vedno bolj razvitega Vzhoda. V imenu večjega kapitalskega donosa. Pri tem so življenja ribiških družin popolnoma nepomembna. Lahko se le še prekvalicifirajo v hotelsko osebje. Še ena zgodba o proletarizaciji prebivalstva, ko je ljudem odvzeta možnost, da bi si z lastnimi sredstvi pridobivali potrebne dobrine. Ob tem da se tudi v primeru Šri Lanke ponovi znana zgodba o pogojeni pomoči s strani Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Finančna pomoč je vezana na reforme v smeri privatizacije, te iste reforme proti katerim so se le kako leto prej volivci izrekli na volitvah. Kot bi rekli neoliberalci: »There is no free lunch!«
Razgradnja javnih služb se izvaja ob spodbujanju zasebnih podjetij. Pri tem pa je zanimivo, da le-tem zasebnim podjetjem ni potrebno dokazovanje na prostem trgu, ampak so večinoma plačana z denarjem davkoplačevalcev. In ob tem niso storitve nič kakovostnejše, ampak celo slabše in dražje. Že omenjena prepletenost političnih in ekonomskih oligarhij omogoča kanalizirano izvedbo javnih naročil.
Zadnja izmed uspešnih zgodb o spreminjanju nacionalnega gospodarstva je epizoda Iraška vojna v kateri je poleg demokratizacije prisotna tudi privatizacija. Privatizacija naftnih družb je odločilnega pomena za vzpostavitev nove iraške družbe. Poleg spremembe iraškega gospodarstva pa lahko opazujemo javno zasebno partnerstvo tudi na vojaškem področju. Nekdanji vojni minister Donald Rumsfeld je sprejel odločitev, da naj vso logistiko opravljajo zasebna podjetja. Izgradnja vojaških baz z vso potrebno infrastrukturo je naložena zasebnim podjetjem. Tako je tudi veliko operacij varovanja v domeni zasebnih varnostnih podjetij, katerih osebje je do zob oboroženo. Nedavni poboj sedemnajstih iraških civilistov s strani varnostnikov družbe Blackwater je le vrh ledene gore. Izdatki ameriške vojske zasebnim podjetjem se večajo. Odveč je poudariti, da nadaljevanje vojne omogoča uspešno poslovanje zasebnim varnostnim podjetjem. Konec vojne ogroža njihovo poslovanje, kajti s tem se znižajo dobički in veliko uslužbencev se znajde na cesti. No, to zadnje lastnike podjetij še najmanj skrbi. Odpuščanje oz. znižanje števila zaposlenih po jezikovnem slovarju novoreka pomeni zagotovljen dobiček navkljub zmanjšanju bruto prihodkov.
Kleinova v svoji knjigi ne ponuja teoretske alternative neoliberalističnemu pojmovanju sveta. Zavrača metateoretsko zasnovo, ki ponuja odgovore na vsa vprašanja, tako marksizma kot neoklasicistične ekonomske teorije. Alternative se pojavljajo v praksi, pa naj bo to v Boliviji, Argentini ali na Tajskem pri obnovi po cunamiju. Razlogov za iskanje novih alternativ je več kot dovolj. Neoliberalni model je povzročil povečanje neenakosti med ljudmi po celem svetu. Decembra 2006 je 2 procenta najbogatejšega dela svetovnega prebivalstva imelo v lasti več kot polovico vseh premičnin. Revni vsekakor ne bodo stali ob strani in čakali, da njihovo življenje ostane nespremenjeno. Prikazani so tudi primeri volje prebivalstva po drugačni ureditvi kot ga ponuja čisto tržno gospodarstvo kot je bil Čile pred Pinochetom, program Solidarnosti na Poljskem, deklaracija Freedom Charter, ki jo je sprejel Afriški narodni kongres v Južni Afriki v času boja proti apartheidu itd. Knjiga tudi učinkovito razbija mit o nenasilnem širjenju svobodnega trga, čeprav v zgodovini bolje poučeni bralci poznajo tudi metode širjenja tržnega modela po zemeljski obli v 19. stoletju npr. državni terorizem s strani evropskih kolonialnih sil in ZDA proti Kitajski in Japonski. Vsekakor se ni povsod uveljavil z nasiljem kar nenazadnje kaže prav primer Južne Afrike, kjer so bile neoliberalne reforme sprejete prav v izogib nasilju ob prehodu iz rasističnega sistema apartheida v parlamentarno demokracijo. Posledice takšne gospodarske politike se sicer sedaj kažejo v veliki neenakosti, ki naj bi že presegla legendarno brazilsko neenakost prebivalstva, in visoki stopnji kriminalitete. Nenazadnje časovne roke za vzpostavitev infrastrukture za prihodnje Svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Afriki leta 2010 ogrožajo prav stavkovni vali v gradbeništvu.
Branje je priporočljivo tudi v luči debate, kako je Slovenija izpeljala tranzicijo v tržno gospodarstvo. Jastrebi slovenske neoliberalne oz. neoklasične ekonomske misli menijo, da bi šok terapija bila veliko učinkovitejša od gradualističnega spreminjanja družbe. Ne vemo, kako bi bilo, če bi sledili nasvetom Jeremya Sachsa, protiinflacijskega svetovalca Bolivije, Poljske in Ruske federacije, domnevamo pa lahko, da bi bila neenakost med ljudmi večja. Toda pustimo simulacije alternativnega poteka zgodovine ob strani in opazujmo, kam nas pelje zaključek privatizacije in kdo bo v prihodnje vlekel glavne niti odločanja v družbi. Kajti kot nas posredno opozori tudi Kleinova, ni največji problem vmešavanje politike v gospodarstvo, problem je, ko ljudje nimamo več vpliva na potek razvoja družbe.
Katastrofa je lahko izredno konstruktivna. Če Nemčije ne bi med 2.svet. vojno zravnali z zemljo, danes ne bi imeli EU, brez katastrofalnega potresa bi se San Francisko zadušil v ozkih kitajskih uličicah, brez potresa bi bila Ljubljana en provincialen pajzel.
Pa socialna neenakost. Brez tega se nihče ne bi trudil za boljše življenje. Glejte, kako je nekdaj ena najrazvitejših držav Češka za časa socializma nazadovala.
Pa naša LDS. Kako si upa nadeti naziv liberalna, raven pa se razglaša, da ima marksistične korenine. Liberalna je bila samo v toliko, da je svojim prijateljem dovolila lasez-faire, ko so kradli družbeno lastnino.