Drugi dom
Katastrofa kot poslovna priložnost
| 24. december 2007 | Svet | kriptoproletarec
Naomi Klein – The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism (Penguin Press, 2007)
Kanadska novinarka in aktivistka Naomi Klein je zaslovela s knjigo No Logo (izšla tudi v slovenskem prevodu pri založbi Maska leta 2004). Če smo v njej spoznali simbolno moč blagovnih znamk (ter fizično moč korporacij, ki stojijo za njimi) in brezobzirno izkoriščanje delavcev v tretjem svetu s strani kooperantov največjih transnacionalk, nam najnovejša knjiga prinaša opis vzpona neoliberalne ideologije in način, kako se nadaljuje širjenje teh idej in s tem povečuje akumulacija kapitala s strani že tako (pre)bogatih.
Nova knjiga je že postala uspešnica. Angleški dnevnik The Guardian ji je celo posvetil podrubriko na svoji spletni izdaji (http://books.guardian.co.uk/shockdoctrine). Recenzije so podane v vseh najpomembnejših svetovnih časopisnih medijih, vključno s finančnimi dnevniki kot sta Financial Times in Wall Street Journal, ki skušata njeno delo odpraviti kot produkt zelo zmedene osebe. Kar pa ni nič presenetljivega, saj je celotna knjiga napad na ideološko usmeritev, ki jo razširjajo omenjeni mediji.
Izredne razmere olajšajo izvedbo radikalnih družbenih sprememb. Šok, posledica nenavadnih dogodkov, začasno omeji sposobnosti dojemanja posameznika in družbe, kar politični oblasti omogoči uveljaviti nepriljubljene spremembe na gospodarskem področju. Klein poveže analogijo med mučenjem posameznikov in nasilnimi ukrepi avtokratskih režimov. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je psihiater Ewen Cameron izvajal poskuse na duševno bolnih. Njegov namen je bil iznajti postopek, ki bo s pomočjo šoka (elektrošoka in senzorske deprivacije) ustvaril novega človeka. Z izbrisom spomina in celotne psihološke konstrukcije, ki se je z leti razvijala, naj bi človek postal tabula rasa, kot ob ponovnem rojstvu. Poskusi so bili financirani s strani CIA-e. Na drugi strani je Milton Friedman trdil, da je najbolje začeti z novim načinom gospodarjenja z nulte točke. Čile se je ponudilo kot primeren laboratorij za praktičen preskus monetaristične teorije, ki so jo razvijali na Univerzi v Chicagu. Na omenjeno univerzo so pošiljali na šolanje mnoge mlade študente ekonomije iz držav Latinske Amerike. Vendar volivci niso imeli posluha za uporabo njihovega pridobljenega znanja v praksi. Šele državni udar leta 1973 je omogočil primerne razmere v Čilu. Vojska pod vodstvom kasnejšega predsednika Augusta Pinocheta je odstranila na splošnih volitvah izvoljenega predsednika Allendeja (ta je raje izbral smrt kot izgon iz države). Brutalnost vojaškega režima je zlomila vsakršen odpor in začasno ustrahovala prebivalstvo. S pomočjo nasilno uvedenih izrednih razmer je bil vzpostavljen nov gospodarski sistem, ki je omogočil večje izkoriščanje delovne sile. Primerjava med psihološkimi posledicami šoka pri posameznikih in posledicami katastrof pri celotni družbi je mogoče malce pretirana, saj Kleinova skuša prikazati, da je učinek elektrošoka na posameznika podoben šoku zaradi nasilja vojske.
Temeljna ideja je, da je najlažje vzpostaviti nov gospodarski sistem z razgradnjo prejšnjega sistema. Najprej destrukcija, nato kreacija. Kleinova metodologijo pripisuje glavnemu ideologu monetarizma Miltonu Friedmanu, vendar metodologija ni v izvirni lasti neoliberalcev. Tudi najvplivnejši anarhistični mislec Mihail Bakunin je zahteval uničenje starih struktur, ki s svojim obstojem onemogočajo razvoj novega svobodnega sveta. Dejansko je to koncept revolucije in v tem samem po sebi ni ničesar napačnega. Vprašanje je, kako se v določenem trenutku ta ideja aplicira in kateri so cilji. Tudi Kleinova se zaveda, da v krizah lahko politika izbere drugačne rešitve, vendar njen namen je pokazati, kako je neoklasična ekonomska misel izkoristila katastrofe za uveljavitev njenih rešitev.
Katastrofe, družbene ali naravne, prinašajo ne samo nemoč prebivalstva pred spretnimi načrtovalci nove ekonomske politike, ampak tudi ponujajo odlično priložnost za razvoj podjetništva. Kaj imata skupnega vojna v Iraku in poplave ob orkanu Katrina? Poleg tega da je v obeh primerih tako ali drugače vpletena ZDA, je tu še element katastrofe kot odlična priložnost za zasebno iniciativo. Opevano javno zasebno partnerstvo, ki naj bi zagotavljalo boljše in gospodarnejše opravljanje javnih služb, mutira v parazitiranje zasebnih gospodarskih družb na državnih jaslih. Seveda ob očitnem konfliktu interesov, ko je državni uslužbenec hkrati tudi lastnik podjetja ali pa se izvede začasni umik iz vodstvene pozicije v podjetju in se po zaključenem mandatu vrne nanjo. Najbolj v oči bijoče povezave so med pripadniki sedanje ameriške administracije in zasebnimi podjetji, ki delajo za državo.
Kleinova prepričljivo prikaže, kako je politična oblast, naklonjena privatizaciji, izkoristila naravne katastrofe za svoje načrte. Orkan Katrina je omogočil obračun z javnimi šolami. Nadomeščajo jih zasebne šole, katerih motivacija za obstoj je prvenstveno dobiček. Konkurenca med šolami naj bi prinesla kvalitetnejše šole. V praksi pa takšen sistem predvsem povečuje neenakost med učenci, med revnejšimi in premožnejšimi. Katastrofa pa je hkrati priložnost za gradbeni sektor industrije. Uničene zgradbe v katerih so prebivali revnejši prebivalci bodo nadomestile zgradbe namenjene premožnejšim.
Podobna zgodba se je pojavila ob cunamiju. Novica je že davno arhivirana in ne vzbuja več nikakršnega zanimanja pri ljudeh, ki niso neposredno vpleteni. Mrtvi so pokopani, preživeli pa izgnani. Tako bi lahko naslovili opis deložacije ribičev na zahodni obali Šri Lanke. Le da je deložacijo opravila mati narava. Lokalna oblast je le ohranila novo nastalo dejstvo. Namesto ribičev in njihovih kolib na plažah ob morju bodo zgrajeni luksuzni hoteli za petične goste z Zahoda in vedno bolj razvitega Vzhoda. V imenu večjega kapitalskega donosa. Pri tem so življenja ribiških družin popolnoma nepomembna. Lahko se le še prekvalicifirajo v hotelsko osebje. Še ena zgodba o proletarizaciji prebivalstva, ko je ljudem odvzeta možnost, da bi si z lastnimi sredstvi pridobivali potrebne dobrine. Ob tem da se tudi v primeru Šri Lanke ponovi znana zgodba o pogojeni pomoči s strani Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Finančna pomoč je vezana na reforme v smeri privatizacije, te iste reforme proti katerim so se le kako leto prej volivci izrekli na volitvah. Kot bi rekli neoliberalci: »There is no free lunch!«
Razgradnja javnih služb se izvaja ob spodbujanju zasebnih podjetij. Pri tem pa je zanimivo, da le-tem zasebnim podjetjem ni potrebno dokazovanje na prostem trgu, ampak so večinoma plačana z denarjem davkoplačevalcev. In ob tem niso storitve nič kakovostnejše, ampak celo slabše in dražje. Že omenjena prepletenost političnih in ekonomskih oligarhij omogoča kanalizirano izvedbo javnih naročil.
Zadnja izmed uspešnih zgodb o spreminjanju nacionalnega gospodarstva je epizoda Iraška vojna v kateri je poleg demokratizacije prisotna tudi privatizacija. Privatizacija naftnih družb je odločilnega pomena za vzpostavitev nove iraške družbe. Poleg spremembe iraškega gospodarstva pa lahko opazujemo javno zasebno partnerstvo tudi na vojaškem področju. Nekdanji vojni minister Donald Rumsfeld je sprejel odločitev, da naj vso logistiko opravljajo zasebna podjetja. Izgradnja vojaških baz z vso potrebno infrastrukturo je naložena zasebnim podjetjem. Tako je tudi veliko operacij varovanja v domeni zasebnih varnostnih podjetij, katerih osebje je do zob oboroženo. Nedavni poboj sedemnajstih iraških civilistov s strani varnostnikov družbe Blackwater je le vrh ledene gore. Izdatki ameriške vojske zasebnim podjetjem se večajo. Odveč je poudariti, da nadaljevanje vojne omogoča uspešno poslovanje zasebnim varnostnim podjetjem. Konec vojne ogroža njihovo poslovanje, kajti s tem se znižajo dobički in veliko uslužbencev se znajde na cesti. No, to zadnje lastnike podjetij še najmanj skrbi. Odpuščanje oz. znižanje števila zaposlenih po jezikovnem slovarju novoreka pomeni zagotovljen dobiček navkljub zmanjšanju bruto prihodkov.
Kleinova v svoji knjigi ne ponuja teoretske alternative neoliberalističnemu pojmovanju sveta. Zavrača metateoretsko zasnovo, ki ponuja odgovore na vsa vprašanja, tako marksizma kot neoklasicistične ekonomske teorije. Alternative se pojavljajo v praksi, pa naj bo to v Boliviji, Argentini ali na Tajskem pri obnovi po cunamiju. Razlogov za iskanje novih alternativ je več kot dovolj. Neoliberalni model je povzročil povečanje neenakosti med ljudmi po celem svetu. Decembra 2006 je 2 procenta najbogatejšega dela svetovnega prebivalstva imelo v lasti več kot polovico vseh premičnin. Revni vsekakor ne bodo stali ob strani in čakali, da njihovo življenje ostane nespremenjeno. Prikazani so tudi primeri volje prebivalstva po drugačni ureditvi kot ga ponuja čisto tržno gospodarstvo kot je bil Čile pred Pinochetom, program Solidarnosti na Poljskem, deklaracija Freedom Charter, ki jo je sprejel Afriški narodni kongres v Južni Afriki v času boja proti apartheidu itd. Knjiga tudi učinkovito razbija mit o nenasilnem širjenju svobodnega trga, čeprav v zgodovini bolje poučeni bralci poznajo tudi metode širjenja tržnega modela po zemeljski obli v 19. stoletju npr. državni terorizem s strani evropskih kolonialnih sil in ZDA proti Kitajski in Japonski. Vsekakor se ni povsod uveljavil z nasiljem kar nenazadnje kaže prav primer Južne Afrike, kjer so bile neoliberalne reforme sprejete prav v izogib nasilju ob prehodu iz rasističnega sistema apartheida v parlamentarno demokracijo. Posledice takšne gospodarske politike se sicer sedaj kažejo v veliki neenakosti, ki naj bi že presegla legendarno brazilsko neenakost prebivalstva, in visoki stopnji kriminalitete. Nenazadnje časovne roke za vzpostavitev infrastrukture za prihodnje Svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Afriki leta 2010 ogrožajo prav stavkovni vali v gradbeništvu.
Branje je priporočljivo tudi v luči debate, kako je Slovenija izpeljala tranzicijo v tržno gospodarstvo. Jastrebi slovenske neoliberalne oz. neoklasične ekonomske misli menijo, da bi šok terapija bila veliko učinkovitejša od gradualističnega spreminjanja družbe. Ne vemo, kako bi bilo, če bi sledili nasvetom Jeremya Sachsa, protiinflacijskega svetovalca Bolivije, Poljske in Ruske federacije, domnevamo pa lahko, da bi bila neenakost med ljudmi večja. Toda pustimo simulacije alternativnega poteka zgodovine ob strani in opazujmo, kam nas pelje zaključek privatizacije in kdo bo v prihodnje vlekel glavne niti odločanja v družbi. Kajti kot nas posredno opozori tudi Kleinova, ni največji problem vmešavanje politike v gospodarstvo, problem je, ko ljudje nimamo več vpliva na potek razvoja družbe.
(Glasov: 3 Povprečje: 5 od 5)
Loading ...
Katastrofa je lahko izredno konstruktivna. Če Nemčije ne bi med 2.svet. vojno zravnali z zemljo, danes ne bi imeli EU, brez katastrofalnega potresa bi se San Francisko zadušil v ozkih kitajskih uličicah, brez potresa bi bila Ljubljana en provincialen pajzel.
Pa socialna neenakost. Brez tega se nihče ne bi trudil za boljše življenje. Glejte, kako je nekdaj ena najrazvitejših držav Češka za časa socializma nazadovala.
Pa naša LDS. Kako si upa nadeti naziv liberalna, raven pa se razglaša, da ima marksistične korenine. Liberalna je bila samo v toliko, da je svojim prijateljem dovolila lasez-faire, ko so kradli družbeno lastnino.
super! še kakšna taka recenzija ;)
Knjiga Naomi Klein je tako kot celoten njen opus politično propagandni pamflet, nevreden branja razgledanega bralca. Namenjen je tistim, ki verjamejo, da so skropucala Michaela Moora dokumentarni filmi. Pozitivne recenzije v levičarskem Guardianu sicer ne presenečajo, prav omembe vredne pa tudi niso.
Avtorica pristransko in neobjektivno opisuje okoliščine. Ob opisovanju vloge Miltona Friedmana v Čilu povsem pozabi na (po njenem najbrž povsem nepomembno) dejstvo, da je v letih po Pinochetovih reformah Čile postala daleč najrazvitejša in najbogatejša država južne Amerike.
Tipičen je tudi skrajno apologetski pristop, ki kritizira neko rešitev ali metodologijo, brez da bi predstavila kakršno koli svojo, boljšo.
O cunamiju in Sri Lanki. … Namesto ribičev in njihovih kolib na plažah ob morju bodo zgrajeni luksuzni hoteli za petične goste z Zahoda in vedno bolj razvitega Vzhoda. V imenu večjega kapitalskega donosa. Pri tem so življenja ribiških družin popolnoma nepomembna. Lahko se le še prekvalicifirajo v hotelsko osebje. Še ena zgodba o proletarizaciji prebivalstva, ko je ljudem odvzeta možnost, da bi si z lastnimi sredstvi pridobivali potrebne dobrine. …
Zakaj pa je delo v turizmu vredno manj kot ribičija? Očitno prav velikega povpraševanja po tistih njihovih ribah ni bilo. Že celo zgodovino se ena gospodarska panoga pač umika drugi, bolj dobičkonosni. Tako pač danes nihče več ne potrebuje konjskih vpreg in gosjih peres za pisanje.
Tudi sama recenzija je polna nesmislov:
… Nekdanji vojni minister Donald Rumsfeld je sprejel odločitev, da naj vso logistiko opravljajo zasebna podjetja. Izgradnja vojaških baz z vso potrebno infrastrukturo je naložena zasebnim podjetjem. …
Povsem logično! V normalnih državah se pač s transportom in gradbeništvom ne ukvarja država temveč izključno zasebna podjetja.
… Tako je tudi veliko operacij varovanja v domeni zasebnih varnostnih podjetij, katerih osebje je do zob oboroženo …
Kakšno pa naj bo varovanje, če ne do zob oboroženo? Ali mislite, da vas bo pred mudžahidi, talibani, šiitskimi milicami, Hezbolahom, Hamasom, Fatahom, mučeniki Al Akse in podobnimi druščinami obranili prijazni angleški Bobbiji v belih rokavicah in z nasmehom na ustnicah?
Prepričan sem, da je prevod tega levičarskega zmazka financirala država preko kakšne institucije “civilne družbe”, katerih lastnost in dojemanje “avtonomnosti” je, da takoj po ustanovitvi začnejo lobirati pri pristojnih ministrstvih za denar in svoje travme izražajo na plečih sodržavljanov davkoplačevalcev.
Saj bi jo že prej objavil, vendar sem čakal na odgovor enega urednikov tedenske priloge manjšega slovenskega dnevnika. Potem ko ti javijo, da pošlji zadevo, se niti toliko ne potrudijo, da bi odgovorili, da jih zadeva ne zanima za objavo. Upam, da bo tudi v tej obliki čim več ljudi prebralo zgornjo recenzijo.
No, zdaj si pa priznal, kje zganjajo cenzuro! V Delu očitno ne, ampak v “manjšem slovenskem dnevniku”.Najbrž ne Glas Gorenjske ali Dolenski list, tudi Primorske novice so bolj daleč. Preostane samo evičarski Dnevnik ali pollevičarski Večer.
Zdaj tudi vem, zakaj 571 novinarjev, v glavnem od Mladininega, = Repovževega dnevnika. Cenzuro torej izvaja Grga Repovž, potem pa cenzuro Janši očita.
(Tole bom spravil za primer, če ti bodo “veliki mali” naročili, da briši in objavil na več naslovih!)
Ma nehaj fantazirati. Zame niti eden od zgornjih časopisov ni levičarski. Najbolj levičarska je bila Sobotna priloga pod Milharčičevim urednikovanjem.
Neobjava nenaročenih člankov tudi še ni cenzura. Vsekakor pa to ni priljubljena tema za mainstream medije. Vendar tu delujemo na področju ideologije in ne cenzure. Nisem novinar in v nobenem razmerju do medijev, tako da mi nima kdo kaj naročiti. Če je zadeva tu objavljena, je jasno, da ne bo v nobenem tiskanem mediju eksluzivno objavljena. Lahko pa kdorkoli razširja po spletu, mi je v čast. :)
Jaz sem bloge vedno smatral za svoboden medij. Mi na misel ni prišlo, da kdo lahko dela kot vsemogočno uredništvo. Da članke naroča, seveda v skladu s svojo politično usmeritvijo. DUVAČKI INSTRUMENAT = TROBILO!!!
1tastar: Kaj ti ni jasno? Ti manjka pozornosti?
“Ob opisovanju vloge Miltona Friedmana v Čilu povsem pozabi na (po njenem najbrž povsem nepomembno) dejstvo, da je v letih po Pinochetovih reformah Čile postala daleč najrazvitejša in najbogatejša država južne Amerike.”
nekdo je kleinovo zelo slabo bral (če sploh - dvomim).
če je kaj poanta kleinove pri čilu, je poskus zavrnitve ravno take sila pogoste propagandne štorije: ja, pinochet je bil zverinski diktator, toda na koncu se je vse skupaj ekonomsko le izplačalo, nekak; čile je danes ekonomsko še v najboljšem položaju (sploh če zamižimo pri neverjetni neenakosti). kleinova se na kakih 100 straneh ukvarja skoraj izključno s tem, naš komentator pa pravi, da na to povsem pozabi. khm…. šure.
naš komentator knjige zagotovo ni prebral.
Matej037 knjige gotovo ni prebral, saj gre za “politično propagandni pamflet, nevreden branja razgledanega bralca.” Zato je ves njegov komentar usmerjen na mojo recenzijo. Vsega v recenziji ne moreš zaobjeti, zato tudi ne morem pisati samo o Čilu.
Meni je pri Kleinovi všeč, da so zadeve dobro dokumentirane. Tako že sama določena dejstva govorijo zase.
“Zakaj pa je delo v turizmu vredno manj kot ribičija? Očitno prav velikega povpraševanja po tistih njihovih ribah ni bilo. Že celo zgodovino se ena gospodarska panoga pač umika drugi, bolj dobičkonosni. Tako pač danes nihče več ne potrebuje konjskih vpreg in gosjih peres za pisanje.”
Eh, zakaj bi pa delali v turizmu kot služabniki, če lahko živijo od svojih rib. Dobičkonosnost je kategorija lastnikov kapitala, ki od ribičije niso imeli nič, od hotelova pa bodo imeli kar precej. Domnevam, da po tvoji logiki nihče ne je več rib. :)
“Prepričan sem, da je prevod tega levičarskega zmazka financirala država preko kakšne institucije “civilne družbe”, katerih lastnost in dojemanje “avtonomnosti” je, da takoj po ustanovitvi začnejo lobirati pri pristojnih ministrstvih za denar in svoje travme izražajo na plečih sodržavljanov davkoplačevalcev.”
Knjiga ni še prevedena v slovenski jezik, bral sem jo v italijanskem jeziku. Recenzija ni podprta s strani države, podana je tudi tebi brezplačno v uživanje.
Komentator nima pojma.
Matej037, si se kdaj pozanimal kako v Cilu danes izgleda ta Washingtonski model demokracije? Ali pa kaj se dogaja v New Orleansu?
Veseli me, da ste prebrali moj komentar. Ne, knjige nisem prebral, vendar sem prebral No Logo. No ja, nekje do polovice, naprej se mi je zdelo nesmiselno. Predpostavil sem, da je slog podoben. Seveda se lahko motim, ampak dvomim. Ne vem zakaj, ampak Kleinova se mi zdi nekakšen Michael Moore za kanček zahtevnejšo ciljno skupino. Toliko pač, kolikor so bralci knjig bolj izobraženi od obiskovalcev kinematografov. Če si uspel do konca zdržati ob Bowlingu za Columbine, si nekako pričakoval, kako bo izgledal Fahrenheit. In to šestdeset let po tem, ko smo mislili, da je zvrst politično propagandnega filma odmrla z Leni Riefenstahl in Josephom Goebbelsom!
Torej pravite, da je tokrat Naomi Klein za vsako kritiko liberalne družbe podala alternativno stališče? Seveda takšno, ki upošteva svobodo posameznika, je izvedljivo in ne vodi v diktaturo neizvoljenih funkcionarjev kot so Semolič in kompanija? V nasprotnem primeru je seveda vsaka kritika zgolj brezvezno pljuvanje.
Kar se tiče ribičev in natakarjev pač ne vidim kakšne velike razlike. Oba morata svoje storitve pač nekomu prodajati. V čem je torej tukaj korak nazaj če ribe ne gredo v denar? Ali pa je pisec te pripombe somišljenik bedaste črnogorske logike iz sedemdesetih let, ki pravi, da so oni narod vojakov, ne pa natakarjev.
Akcija CIE proti socialističnemu režimu Allendeja je bilo eno uspešnejših posredovanj v zadnjih desetletjih, brez omembe vrednih negativnih posledic (če odštejemo odstranitev nekaj levičarskih skrajnežev), z izjemnimi gospodarskimi rezultati, ki so se seveda delno pretvorili tudi v splošno blagostanje v državi. Žal pač še nobena država, ki so ji vladali sindikati in socialisti ni postala uspešna. No, zdaj pa vas že vidim, levičarje, kako mi pod nos molite svoje priljubljene skandinavske države. Ampak preprosto dejstvo je, da se tudi iz teh hiperegalitarnih fiskalnih diktatur letno izseli več ljudi (predvsem visoko izobraženih molznih krav) v ZDA kot obratno.
Kar se tiče New Orleansa, ne razumem povsem vprašanja. Kaj pa ima dejstvo, da so se ljudje naselili na zemljiščih, ki so bila poceni zaradi poplavnega tveganja in da ob tem niso plačevali zavarovanja z obravnavano problematiko? To je približno tako, kot da nekdo, ki živi na jugozahodnem robu Ljubljane (območje s povečanim potresnim tveganjem) ne bi imel hiše protipotresno zavarovane, potem pa bi v primeru potresa za svojo nesrečo krivil državo, kapitalizem, Busha, globalizacijo … in seveda od sodržavljanov pričakoval, da mu nadomestijo izgubo premoženja.
Če mi kdo izmed bralcev pove, kako se lahko na primer pri nas otresem vsiljevanja sindikalno levičarskih vrednot na lep in demokratičen način, bom z veseljem poslušal.
Še vprašanje za lahko noč: Koliko je razen slovenščine še evropskih jezikov, v katere kultni ekonomski Freedmanov učbenik “Capitalism and Freedom” ni preveden?
Dej Matej, najprej si preberi kaj o zgodovini 20. stoletja in o sindikalnem boju, potem pa tvezi naprej. Sej se ti pozna, da si fen Miltona Friedmana. V New Orleansu pa se dogaja etnicno ciscenje, ce se ne ves; crnskemu prebivalstvu prav zasebne varnostne sluzbe o katerih pise Kleinova, preprecujejo ponovno naselitev na njihove domove in moznost temeljitejse obnove le-teh. Mestna oblast pa ukinja javno zdravstvo ter solstvo.
In pazi to: ce nekdo opozarja na probleme in tezave, ki jih prinasa kapitalisticna/neoliberalna miselnost je takoj obtozen levicarske propagande. Moore (pa nisem njegov fen) si je probleme z orozjem v ZDA verjetno izmislil, vojno v Iraku pa tudi, ne?Ja, in potem se lahko gremo levi vs. desni v neskoncnost. Omenjas Skandinavijo; drzi, davki so zelo visoki in pravzaprav je tezko biti bogatas, a obenem so to druzbe, kjer je socialna neenakost zelo majhna, kot si ze pravilno ugotovil. Kar pomeni, da ne prihaja do velikih socialnih konfliktov in napetosti, zato so skandinavske druzbe praviloma varnejse in s tega vidika, prijetnejse za zivet. Saj razumes, stopnja kriminala je navadno nizja kot drugod. Vcasih tudi to nekaj steje.
Ok, ti bom poskusil podati razliko med ribiči in natakarji. Ribiči so s svojimi družinami živeli na tisti obali in so bili prav zadovoljni s tem stanjem. Že pred cunamijem so bili načrti, da bi jih odstranili in tam zgradili luksuzne hotele. Pač jih niso uspeli prepričati, da se odselijo. Cunami pa je prinesel priložnost, država je prepovedala, da se ribiči vrnejo na obalo in jim s tem preprečila, da živijo tako kot so živeli, domnevam da, že nekaj generacij. Kot velik ljubitelj svobode boš seveda povedal, da so sedaj svobodni prodajati svojo delovno silo na trgu delovne sile.
Luksuzni hoteli naj bi prinašali napredek. Toda ti ribiči si niso želeli tega. Zaradi hotelov ne bo nič več zaposlenih. Gostje hotelov bodo zelo majhen delček najbogatejših Zemljanov.
Sicer pa se je z nekom, ki meni, da je krvavi državni udar, super zadeva, zelo težko racionalno pogovarjati. Toliko o razumevanju demokracije, svobode ter nenazadnje pravne države s strani neoliberalne politične misli.
Glede na veliko povpraševanje bodo Učila izdala Kapitalizem in svobodo (piše se Friedman) v žepni ediciji, tako da jo bo vsakdo lahko kupil v trafiki. In si na koncu obrisal r.. z njo.
Michael Moore je “problem” z orožjem v ZDA predstavil izrazito enostransko. Nikjer ni omenil, kako naj bi ljudje brez orožja zaščitili svoja življenja in lastnino v realnih pogojih, kjer jih policija pač (tudi zaradi levičarskega pojmovanja svobode in s tem zmanjšanih pristojnostih policije) ne zmore popolnoma zaščititi pred kriminalci. Kar ugibajte, kakšna je pri nas verjetnost, da bo policija ujela, pravosodni sistem pa spravil za zapahe lopova, ki vam vlomi v stanovanje, avto, ukrade kolo, denarnico, otroku mobitel …
Kar se tiče krvavosti državnega udara, seveda bi bilo lepše, če bi socialiste v Čilu in drugod spravili z oblasti brez prelivanja krvi, ampak že pri nas lahko vidite, da se široko razširjenih levičarskih iluzij kljub vsem argumentom skorajda ne da izkoreniniti. Kdo pa bi lahko bolje od levičarjev razumel, da se da žal nekatere cilje doseči pač le s silo. Žal.
Ampak poanta moje kritike Naomi Klein, Moora in podobnih je v tem, da nekoga s tako hujskaškim pristopom enostavno ne moreš resno jemati. Podobno kot nekatera ekstramna ekološka združenja, ki v osnovi nasprotujejo vsemu in jih zaradi tega enostavno ne jemlješ resno niti takrat, ko imajo morda prav. Najbrž je v katereim izmad primerov Kleinove tudi nekaj resnice, vendar s tako pristranskim pristopom razen že tako prepričanih antiglobalistov in salonskih levičarjev ne bo pridobila nikogar.
Ampak še vedno ne vem, komu so ribiči s Sri Lanke prodajali svoje ribe. Menda jih niso lovili zgolj za lastne potrebe? S čim so si pa potem kupili zdravila, diagnostčno opremo, cepiva, … ?
In zakaj mislite, da bi vsi ljudje morali bili enaki? Razlike oziroma želja po boljšem življenju je že neštetokrat dokazan najboljši motiv za kakršno koli človeško dejavnost. Egalitarizem pač duši ustvarjalnost.
ribe = živilo, pomemben vir beljakovin…, tudi v prehrani ljudi, ne le artikel trženja…
Ali je Naomi Klein ribič/provokator? Dotika se samo površja težav. Da bi povsem dogledali našo “condition humaine” tukaj in zdaj na planetu Zemlja, se dvignimo na primer na ISS in od tam poglejmo ta naš čudovit planet, ki se lahko že kmalu spremeni v planet-zapor, če ne bomo …. , kakor to izčrpno analizira antropolog in preučevalec tudi današnjih/starodavnih obredov v Afriki - Nick Sandberg:
Blueprint for a Prison Planet, Nick Sandberg, Feb 2001.
Mijau
Ali obstaja načrt za Zemljo, planet zapor
»Medtem pa bomo uresničevali naš temačen smoter.« - Kralj Lear, 1. dejanje, 1. prizor.
Namen tega besedila je dati bralcu možnost uvideti, da je morda veliko tega, kar na splošno verjamemo o svetu, še posebej o zgodovini in političnem ustroju, daleč od resnice. Pri tem pisanju ni moj namen razkriti delovanje kake tajne vlade ali temne usode, ampak preprosto dopustiti radovednim bralcem, da si privoščijo novo prevrednotenje tega, kar se pravkar dogaja okrog nas. Vsakemu posamezniku je prepuščeno, da izbere, ali bo verjel ali ne bo verjel scenariju, ki ga navajam. Ne ugotavljam kategorično, »kako je na tem svetu«, saj je razlaga sveta in dogodkov v življenju posameznika navsezadnje povsem osebno izkustvo.
V predstavitvi te drugačne razlage našega sveta, sem se preprosto podal naravnost v različico zgodovine kot »teorije zarote« s skopim motivom zasledovati šibke in drugačne razlage za večino tistega, kar se je dogodilo v zadnjih letih. Povedano preprosto, v tam namen sem precej poljubno izbral najbolj zanikujočo razlago oziroma izid za katero koli vrsto osvetljenih dogodkov. Če bo bralec ob tem osupel in nemiren, mu svetujem, da se ves čas zaveda, da obstaja veliko drugih načinov gledanja na naš svet, četudi so »najslabši možni scenariji« resnični, potem že preprosto spoznanje ali prepoznanje težave prinese preobrat.
Nick Sander, Februar 2001
Članek je razdeljen na štiri poglavja. Prvo poglavje sestavlja osnovni pregled naše nedavne zgodovine in možne usode iz perspektive naraščanja popularne »teorije zarote«. Drugo poglavje obravnava sredstva, s katerimi bi bil lahko tak načrt potekal, ne da bi se ga zavedali. Tretje raziskuje nekatere osnovne koncepte, ki bi bili lahko uporabljeni za manipulacijo ogromnih skupin prebivalcev. In četrto poglavje skuša dogledati, kaj lahko naredijo tisti, ki verjamejo oziroma tisti zaskrbljeni državljani , zato da bi zajeli in preprečili ta proces.
Pri ljudeh najrazličnejšega porekla in slojev narašča vnema, da bi z vso resnostjo pretehtali dejstvo, da je veliko tega, kar so nas učili o naši zgodovini, daleč od resnice. V skladu s klasično teorijo zarote, verjamejo, da je stopnja slučajnosti, ki je pripisana večini tistega, kar se je dogodilo v nekaj zadnjih stoletjih, visoka in da zadaj za zaveso, ne deluje koherentna negativna sila, ki manipulira dogodke naših življenj v svojo korist.
Verjeti je, da obstaja »elitna klika« (»elite cabal«) na vrhu bančništva in industrije, ki deluje skozi vlado in medije, in nadzoruje naša politična, socialna in osebna življenja z vse bolj naraščajočo stopnjo. Ta elitna skupina je bila zasledovala svoje ambicije skozi stoletja in deluje po načrtu ali agendi, ki je v popolnem nasprotju z našimi koristmi. Brezobzirno je manipulirala s političnim zemljevidom v smeri strateške destabilizacije in reorganizacije nacionalnih držav; in njen poslednji cilj ali smoter je, zavzeti do zdaj neverjetno različne zvrsti človeške kulture, ki so nekdaj bile na Zemlji, in jih počasi stopiti v eno, homogenizirano podjetniško in potrošniško celoto – v enoten blok pod njihovim osrednjim nadzorom.
Poglavitna sredstva, zaradi katerih je verjeti, da ta skupina zasleduje ta cilj, so ekspanzija njihovega lastnega razvojnega prototipa za svetovno kulturo – ameriško, to je niz kulturnih praks – vrednosti, ki jih sistematično širi po vsem svetu, ko napredujoče odstranjuje bogastvo starodavnih ljudstev in verovanj, in namesto njih uvaja standardizirane potrošniške stereotipe.
Končni cilj te izbrane elitne skupine je uvesti enovit globalen trg ali tržišče, nadzirano s svetovno vlado, s svetovno vojsko, finančno regulirano s svetovno banko v smeri enotne in ene globalne valute in naseljeno z mikročipirano populacijo, ki bo priključena na globalen računalnik, računalnik, ki hkrati monitorira in sproti beleži našo osebno lokacijo in finančno stanje, naše čustveno stanje iz smeri oddajanih električnih signalov – ta tehnologija že obstaja.
Na ta način se uresničuje njihova ambicija, da bi bila Zemlja planet-zapor – v katerem bo vladala interaktivna socialna struktura pod osrednjim nadzorom – kar že poteka v okviru dejavnosti na dveh področjih: trgovine in kulturne prakse, kajti o kulturi ni več mogoče govoriti. V trgovini, ker je elitna skupina ustvarila korporacije, posredovalce planetarnega suženjstva, in v kulturni praksi, ker je prav ta elitna skupina ustvarila tako posredovalce kakor uporabnike – nas.
Zgodovinske korenine te elitne skupine se raztezajo daleč nazaj v meglice časa. Že razvoj sodobnega bančniškega sistema v srednjeveški Evropi zagotavlja uporabno izhodišče za vpogled v njihove aktivnosti. Naj si bralec to zapomni, v opisovanju dejavnosti te izbrane elitne klike, moram ji dati ime, in to ime je kakor običajno in splošno rabljeno – ELITA.
Prvi del – Svet zunaj nas
Kratka zgodovina bančništva
»Dopustite mi, da tiskam in nadziram nacionalen denar, in malo mi je mar, kdo piše zakone« - Amsel Rothschild
V nedavnem obdobju se zgodba elite začne z razvojem sodobnega bančniškega sistema v srednjeveški Evropi. Tedaj je bilo dosegljivo bogastvo običajno shranjeno v obliki surovega zlata ali srebra. Zaradi varnosti je bilo shranjeno v sefih lokalnega zlatarja, in prav on je bil edini, ki je imel dostop do trezora. Zlatar je izdal potrdilo o depozitu in kupec je nato dvignil svoje zlato in ga dal prodajalcu, ki ga je za tem lahko ponovno depozitiral, pogosto pri istem zlatarju. Ker je bil to postopek, ki je bil dolgotrajen, je postala splošna praksa, da so ljudje enostavno menjali zlatarjeva potrdila o depozitu, ko so vodili finančne transakcije. Ščasoma, je začel zlatar izdajati potrdila za določene vrednosti zlata, pri tem sta postala nakup in prodaja še lažja. Tako so ta zlatarjve potrdila o depozitih postala prvi bankovci.
Zlatarji, zdaj godni bankirji, so opazili, da depozitorji dvigujejo hkrati le majhne količine hranjenega zlata. Zato so se domislili, da bi sami izdajali več potrdil o prejemu zlata, potrdil, ki se ne nanašajo na nobeno depozitno bogastvo. S tem, ko so izdajali ta potrdila ljudem, ki so potrebovali denar v obliki posojila, so lahko bankirji uporabljali denar, ki so ga položili drugi zato, da so delali denar zase. Spoznali so, da za vsako enoto zlata, ki so ga hranili, lahko varno izdajo desetkrat večjo vsoto v bankovcih, ne da bi na splošno kdor koli to opazil. Če je na primer, zlatar hranil 100 funtov zlata drugih ljudi v svojem trezorju, je lahko izdal bankovce do vrednosti 1000 funtov. Tako dolgo dokler ni več kakor 10 odstotkov ljudi, ki so imeli te bankovce, želelo dvigniti svojega zlata, recimo hkrati, ni nihče mogel ugotoviti, da je zadaj sleparija. Ta praksa, ki se imenuje »frakcionalna rezervna izposoja«, se nadaljuje vse do danes in je dejansko hrbtenica sodobne bančne industrije. Banke tipično posojajo desetkrat več, kakor so dejansko njihovi finančni holdingi, kar pomeni, da 90 odstotkov denarja, ki ga posodijo, ni, nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo.
Posojila, ki so jih dajali zlatarji, so jim morala biti vrnjena z obrestmi, kar je pomenilo, da je neobstoječ denar počasi postajal konvertiran v dobrine v obliki pridelkov in dela. Če naj bi se bilo plačilo dolga ustavilo, je imel bankir pravico zaseči dolžnikovo imetje. Ščasoma so zato postali zlatarji bogatejši in bogatejši. Izmislili so si shemo za ustvarjanje denarja iz čistega zraka in nato ta denar konvertirali v resnične dobrine, delo ali posest. Posojilo ob 12 odstotnih obrestih je bankirju vrnilo ne samo 12 odstotkov ampak 112 odstotkov – tako kakor danes.
Kakor se je začela industrijska doba, tako so možnosti za nadaljevanje te sheme naraščale eksponencialno. Zlatarji so bili zdaj povsem godni in kvalificirani bankirji, in njihova sposobnost ustvarjati denar iz zraka in ga nato konvertirati – spremeniti v otipljivo, stvarno gotovino oziroma premoženje - jim je omogočilo, da so začeli nadzorovati celotne industrije vse do točke, na kateri je svet bančništva in industrije postal glede na vse namere in smotre, brezšivna entiteta. S širitvijo družinskih bančnišnih struktur, kakor na primer Rothschildov, so si na ta način pridobili tako velikansko moč, da so različne monarhije in novopečene vlade tistega časa bile kmalu videti precej šibke v primerjavi z njimi.
Njihova moč in vpliv sta naraščala še naprej, tako da so te elitne bančniške družine subtilno kupovale vpliv znotraj vlad in monarhij in uporabljale ta vpliv tako, da so strateško izzivale in izzvale nemire med narodi. Ko so izbruhnili neizogibni spori, so nato posodile velike vsote denarja, običajno obema stranema, tako da je lahko prišlo do vojne. Vse dobavljeno orožje je bilo prav tisto, ki so ga izdelala industrijska krila bančniškega-industrijskega kartela, in z reguliranjem denarnih posojil in rokov dobave orožja, je bil in bo izid vsakega spopada učinkovito nadzorovan. Kadar jim je ustrezalo, so elitne bančniške družine lahko monarhije ali vlade še naprej destabilizirale tako, da so povzročile revščino z regulacijo dotoka denarja in uporabljajoč taktiko agentov-provokatorjev podžigale vsako spečo željo po revoluciji. S tako ogromno močjo je bilo lahko nadzirati novonastale evropske vlade in zagotoviti, da so prišli na oblast le tisti politiki, ki bodo izpolnjevali voljo bančniških družin.
Ob zori dvajsetega stoletja, so bančniške družine vrgle na plano nova sredstva, da bi z njimi utrdile in povečale svoje dobičke. Odkrile so, da lahko s periodičnim občasnim pomanjkanjem denarne oskrbe znotraj svetovnih borznih trgovanj, ki so v takih primerih nujna, zlahka kreirajo borzne zlome. Najbolj znan primer tega je bil famozen zlom na Wall Streetu leta 1929. Kar zgodovinske knjige običajno spregledajo oziroma prezrejo zabeležiti je, da se v zlomih bogastvo dejansko ne uniči, ampak se zgolj prenese. Zlom ‘29 je omogočil najbolj mogočnim bančniškim in industrjskim družinam absorbirati šibkejše elemente, kar jim je prineslo le še večjo stopnjo centraliziranega nadzora.
Z napredovanjem tehnološke revolucije so eliti nakupi televizijskih postaj in časopisnih hiš omogočili ustvarjanje in nadzorovanje sredstev obveščanja. To ji je služilo in ji služi še danes tako, da zagotavlja pritegnitev pozornost javnosti zgolj tistim povzetkom dogodkov, ki ustrezajo interesom elitnih bančniških družin – a brez dvoma tistih dogodkov, ki v vsakem primeru zanikajo sam njihov obstoj.
Pogled na vlade od blizu
Videz o tem, kako se izraža politična moč v naši družbi, ki nam ga običajno dajejo, je tipično nekako takšen: vlada na vrhu, bančništvo, industrija, mediji in vojska spodaj, in ljudstvo še bolj spodaj. A neodvisno raziskovanje razvoja moderne politične moči bo pravilneje razkrilo naslednjo ureditev: razširjene družinske bančniške skupine na vrhu, vlada spodaj, ki podpira želje te hierarhije, in mediji spodaj, ki portretirajo delo vlade za ljudstvo, kakor zahteva »demokracija, ki se udejanja«.
Tako lahko dobro vidimo, da so mnoge vlade zgolj frontne organizacije za elitne bančniške kartele. Soočajo se z javnostmi preko medijev, delujoč tako, da lajšajo in omogočajo socialne spremembe na način, da se ohranja relativna družbena stabilnost, medtem ko zagotavljajo, da naša kulturna praksa ostaja na liniji s katero koli smerjo, ki jo elita želi zasledovati. Zahodne vlade običajno ne dovoljujejo javnostim, da bi dejansko izbrale svoje politične predstavnike, morda le zgolj izmed tistih posameznikov, ki jih je izbrala strankarska hierarhija. Javnosti niti ne pridejo do tega, da bi izbrale politiko, ki naj bi jo predstavniki vodili, saj je tudi ta pod nadzorom stranke. Reči, da je ta sistem odprt za zlorabe, je povsem umestna ugotovitev.
Amerika
Ustanovitev Združenih držav Amerike predstavlja vrhunec ambicij elite za svetovno prevlado. Amerika je v bistvu prototip svetovne potrošniške kulturne prakse. S tem, ko so opogumljali širše baze rasnih skupin, da se naselijo in razvijajo pod njihovo neprestano kontrolo, so bančniške družine lahko počasi usmerjale naravno evolucijo oblike družbene urejenosti, ki se ji lahko prilagodijo ljudje katerega koli porekla, ne da bi znatnejše število postalo odvečno dissociirano in bi dejansko prijelo za orožje in vrglo sistem. To je podprto z zelo represivnim sodnim sistemom in zavarovano z najobširnejšo populacijo v zaporih na planetu. Zdaj, ko je tehnološka revolucija omogočila prikazati vrednost ameriške kulturne prakse po vsem svetu, se Amerika po svojem učinku širi tako, da 50 držav dejansko obsega ves globus v vsem razen po imenu. Naš planet počasi postaja Amerika.
Tretji svet
»Premagane države … lahko osvojimo na tri različne načine. Prvi je, da jih razrušimo, drugi, da jih zmagovalec zasede in tam prebiva osebno, in tretji je, da jim dovoli, da živijo pod svojimi zakoni, ki so predmet zakonite oblasti, in ustanovimo v njih vlado peščice, ki bo delovala tako, da bo država ohranjala prijateljske vezi z zmagovalcem.« Niccolo Machiavelli, Vladar
Oglejmo si ambicije bančniških družin v južni hemisferi ali takoimenovanem Tretjem svetu. Vsepovsod po Afriki, Jugovzhodni Aziji in Latinski Ameriki so elitne bančniške družine zasledovale neizprosno in nepopustljivo svojo ambicijo destabilizirati raznolikost in mnogovrstnost tradicionalnih kultur in ustvariti na njihovem mestu niz homogeniziranih podkupljivih trgovinskih in trgovskih blokov. V zadnjih letih je ta naloga v glavnem doletela Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad. A zgodba se je začela mnogo let pred tem.
Kolonizacija, ki so jo izvedli evropski imperialni graditelji od šestnajstega stoletja naprej in kasnejše podeljevanje »neodvisnosti« premaganim ozemljem, je vodila počasi do ponarejanja posameznih nacionalnih držav z monarhijami in vladami. Da bi si zagotovili, da bodo te institucije ostale podložne elitam, so provokatorski agenti in dvolične zahodne vladne agencije delovale v ozadju, da bi zamenjale katere koli voditelje, ki so izkazovali demokratične tendence in jih zamenjevale z elitnimi marionetami iz lokalnih skupnosti in iz njihovih širših družin. Da bi ohranjali te osovražene in skvarjene režime na oblasti, so zahodne bančne institucije posojale velike vsote denarja tem »vladam« in kraljestvom, da bi jim omogočile formirati vojsko, občasno s tujimi četami in tako onemogočile ljudstvu teh držav, da bi si pridobilo moč. Posojila so nato zamenjali v dobave orožja, da bi nato sprožili različne regionalne spopade, ki so jih še podžigali provokatorski agenti elite, in vzpodbujali graditev palač, v katerih so marionetni vladarji in njihovi ministri nato prebivali.
V zgodnjih 70-tih letih je takoimenovana Yom Kippur vojna, ki jo je zmanipulirala elita, privedla do znatnega dviga cen nafte. Ves svet se je znašel pred dejstvom, da je plačeval zelo zvišane cene nafte in ogromni dobički, ki so jih imele države proizvajalke nafte, so se investirali nazaj skozi zahodne banke, ki so jih nadzirale elite. Poslužujoč se vedno popularne taktike posojanja najmanj desetkrat več kot je v rezervah, so imele zdaj banke na voljo noro velike vsote denarja za posojila. S tem, ko so države Tretjega sveta bile prisiljene plačevati visoko povečane vsote za svojo nafto, kakor tudi še servisirati dolgove, ki so jim jih že nakopali njihovi marionetni voditelji, so jim bila dana še dodatno ogromna posojila z bančniško strategijo, ki je postala znana kot »recikliranje petrodolarja«.
Zahodne banke so pošiljale mlade lahkoživce in razuzdance po vsem svetu, ki so ponujali ogromna posojila komur koli na oblasti, ki bi jih hotel. Ta posojila, so bila, seveda, iz tenkega zraka in so zavezovala posojilojemalca, da kupi orožje, strojno opremo ali izdelke od industrijskih ali vojaških klientel bančniškega kartela, ki je ponujal denar. V 80-tih letih je začel mehurček pokati z mehiško dolžniško krizo, ki je bila zgolj prva med mnogimi »dnevi streznitve in spoznanja«.
Svetovna banka in MDS, elitno-manufakturne organizacije, ki so bile ustanovljene v letih 1940, da bi »stimulirale pogoje svetovne trgovine« so stopile na plano. Ponudile so »olajšave in poravnave« - strategije odplačila, ki so zadevale te države, in so morale sprejeti ekonomske »stroge« programe in ukrepe ter začeti industrijsko proizvodnjo zahodnih dobrin in potrošniških izdelkov.
Da bi začele z industrijsko proizvodnjo, so morale te države znova najeti posojila in kupiti tovarne – od industrijskih klientov prav teh bančnih kartelov. Da bi pridobile dovolj moči za nove industrije, so morale najemati družbe za izgradnjo hidroelektrarn ali jedrskih elektrarn – družbe, ki so bile znova težko-industrijski klienti bančnih kartelov.
Za reprogramiranje dolgov je Mednarodni denarni sklad tem državam vsiljeval prakso, ki so jo doživljale kot največjo težavo pri odplačevanju svojih dolgov - to so težave, ki so jih namenoma povzročile elite zasledujoč nadzor nad obrestmi in cenami nafte. Države Tretjega sveta so prisilile eno za drugo, da so začele izdelovati različno blago, a ne za svoje potrebe, ampak za prodajo na svetovnem trgu. Tukaj, na nujnem globalnem tržišču, so morale tekmovati med seboj na visoko tekmovalnem trgu, nad katerim pa niso imele nadzora. Edini faktor v enačbi MDS, ki so ga lahko države južne poloble nadzirale, je bil cena dela. Rezultat je bil cenejše blago in dobrine za zahodne potrošnike in še večja revščina za delavce v Tretjem svetu.
Po vsej južni polobli so malim kmetom onemogočali, da bi sejali poljščine za svoje potrebe in jih prisilili, da so sejali žito za izvoz; pri tem so kmetje upali, da bodo plačani dovolj, da bodo lahko preživeli. V 80-tih letih je grozeča inflacija, ki je bila stimulirana z reaganizmom – z aranžmanom ogromnih posojil za ameriško vlado, ki so se porabila za vojaške in vesoljske projekte, do neba zvišala obresti. To je prisililo ogromno lokalnih prebivalcev v preselitev iz podeželja. Potisnilo jih je v novo nastala mesta, kjer so se prerivali med seboj za delo v novih tovarnah, kar je privedlo do popolnega razpada tradicionalnega načina življenja za milijone in milijone prebivalcev. Urgentni karteli za prodajo drog pod stalno direktivo vladnih agencij kakor na primer CIA-e, so začeli prepravljati mesta in industrijska področja s ceneno drogo, in zvabljali tiste, ki so delali, globlje v mezdno suženjstvo in tiste brez vsega do doživljenjskega uličnega prestopništva. Dodatno so žita, ki so bila prej namenjena za kruh, zdaj uporabili za proizvodnjo alkohola ali za prebivalstvo drugje po svetu. Nezaslišane in nepredstavljive težave prejšnjih rodov – alkoholizem, odvisnost od drog, kriminal, nezaposlenost, revščina in podhranjenost – so postale epidemične proporcionalno po vsej Afriki, Latinski Ameriki in Jugovzhodni Aziji. V Braziliji, eni od največjih izvoznic hrane na svetu, letno umre zaradi podhranjenosti ali lakote in zaradi bolezni povezanimi z njima pol milijona otrok.
V zgodnih 90-tih letih je duh pohlepnega kapitalista začel naglo in skrajno motiti ljudi, ki so kupovali poceni dobrine in blago proizvedeno na ta način. Zato so elite prišle na dan z »zelenim čiščenjem« - mediji so podprti z izdatnimi finančnimi sredstvi bombardirali zahodnega gledalca s podobami sprememb na južni polobli in ga prepričevali, da se »sistem« adaptira moralnim pritiskom zahodnih državljanov. V dnevnih novicah so se pojavljali prispevki, ki so govorili o tem, da so bile prejšnje navade izkoriščevalske, ampak po Live Aid-ih in podobnih akcijah, se stvari spreminjajo in vsi residualni problemi naj bi bili predvsem posledica revnejših narodov samih ali vremena. Prejšnji »zli kapitalisti«, Reagani in Thatcherjevke so bili zamenjani z oblasti in nadomeščeni s potrošniško-prijaznimi parolami elit – Clintoni in Blairi. Na britanski televiziji je v času tega pisanja, leta 2002, eden od BBC-jevih programov prikazoval prejšnjo Spice Girl, Geri Halliwell, kako stopa v svetovna barakarska predmestja in se srečuje z množico revnih, a videti srečnih otrok, ki poskakujejo gor in dol; tako je obširno promovirala podobo postopnih sprememb in izboljšanja razmer. Program pa ni razkril, da imajo danes v mnogih barakarskih predmestnih naseljih tretjega sveta, otroki manj kot 50 odstotkov možnosti, da bi doživeli prvi rojstni dan. Umrljivost dojenčkov narašča neprestano povsod po južni polobli, kljub naporom Združenih narodov in Svetovne zdravstvene organizacije, da bi »zmasirali« številke. Za tiste srečnejše, ki bodo dosegli starost petih let, je edina prihodnost, ki jih čaka, beračenje, ulični kriminal ali otroška prostitucija. Prebivalstvo zemlje presega število 6 milijard. Tri milijarde životari v revščini in ena tretjina od teh je blizu stanja stradanja. Za večino prebivalcev Zemlje je življenje demonstrativno slabše, kakor je bilo kadar koli v času zabeležene zgodovine človeštva.
Prihodnost – bodo povsod čipi?
V dosedanjih poglavjih sem pregledal nekaj vidikov naše nedavne zgodovine z namenom, da bi prikazal, da morda v ozdaju obstaja vzorec organiziranosti, zaradi česar smo mnogi lahko zaskrbljeni. Na tem mestu bi rad postavil vprašanje: »Ali je stvarno obstajalo neko koherentno telo, ki je vse to organiziralo, kakšna bi naj bila njegova motivacija, in kam naj bi nas vse to pripeljalo?«
Prvenstven motiv za vsemi aktivnostmi elite je želja, doseči nadzor. Temeljna želja je nadzorovati vse, zavzeti ta neizmeren in živahen planet poln ljudi in jih pahniti v eno samo kulturno strukturo pod njenim nadzorom. Izpolnitev te želje resnično motivira to elito. V svojem prizadevanju doseči to izredno negativno stanje zadev, mora biti elita dejavna na dveh frontah hkrati – v svetu zunaj nas in v svetu znotraj nas, na planetu in v naših glavah.
Cilj v »svetu zunaj nas«, ki ga bančniške družine želijo doseči, je globalnost – to je ustvariti tri ogromne med seboj trdno spete trge osrediščene v Ameriki, Evropi in Aziji, sledeč s svojo polno integriranostjo enemu samemu trgovinskemu bloku. Globalno tržišče naseljeno s potrošniki-delavci in servisirano na najnižji stopnji preko dolgov Tretjega sveta.
Za »svet znotraj nas« je njihov načrt pridobiti vse pod mikročipe. Kajti, kljub večkratnosti različnih taktik nadzora, ki nas je doletel – hipotekarne obremenitve, kreditne kartice, ulični nadzor in tudi vsa antidepresivna sredstva – imajo ljudje še osnovno raven osebne prostosti. Čeprav postaja to čedalje težje, lahko še izstopimo iz potrošništva in se vkrcamo v novo življenje. Če pa bomo čipirani, to ne bo več mogoče. To se je zgodilo, ker je znanje znanstvenikov s področja nevro-znanosti zdaj takšno, da lahko z drobnim mikročipom vsajenim v naše telo, regulirajo naše čustveno stanje ali čustveno raven. S tem, ko je možen nadzor nad našo mrežo za zaznavanje in sprejemanje dražljajev, lahko manipulirajo naše čustveno stanje z električnimi signali, bodisi po delu programiranega čipa bodisi preko naknadnih signalov, in tako jim je dana možnost ustvarjenja popolne potrošniške delovne sile – ljudi, ki ne mislijo o ničemer drugem razen o delu, hrani, razmnožitvi in spanju.
Kakor koli že, kljub napredku, ki ga je naredil planet vzdolž te dolge poti, da bi na koncu postal svet potrošniške superdržave, pa večina ljudi še vedno zelo nasprotuje zamisli, da bi jim vsadili čip pod kožo. Zato bo navzoča progresivna strategija, ki se bo uvajala postopoma, da bi nas pripeljala, korak za koram do tega, da bomo dopustili in dovolili tako prihodnost, ki bo kot nočna mora in ki se ima zgoditi.
Odvijala se bo v treh konkurentnih fazah. Najprej bo postopoma odstranjena gotovina. Drugič, vsi osebni in finančni podatki bodo na osebnih pametnih karticah. In tretjič, pametne kartice bodo postopoma eliminirane, zato da jih bodo nadomestili mikročipski vsadki. Z odpravo gotovine bodo potem uvajali težave v sistem elektronskega denarja in hkrati promovirali mikročipske implante kot varno in sprejemljivo alternativo. Elita nas bo počasi vodila, da bomo sprejeli osebno vsadkovno tehnologijo – personal implant technology. Bolj natanko vam bo prikazal, kako se bodo te tri faze po vsej verjetnosti odvijale.
Zadnjih dvajset let so nas počasi usmerjali oziroma vodili proti opuščanju plačilnega prometa z gotovino v korist elektronskega denarja, in v zadnjih desetih letih je zadeva še bolj vroča. Naraščajoče uvajanje kreditnih kartic, telefonskega bančništva, naročanja po pošti in internetnega kupovanja, vse to je pripomoglo, da je nastala družba, v kateri je potreba po gotovinskih transakcijah močno reducirana. Veliko ljudi ima še vedno raje gotovino, pomeni, da je v tej smeri potrebno narediti več, da bi bila gotovina povsem ukinjena.
Ena od strategij, ki bo na delu, bo postopno uvajanje načrta za »pametno državljanstvo« skozi vedno vseširše sektorje naše družbe. »Pametno državljanstvo« je ena od različic eufemizmov, ki se zdaj pojavljajo kot na primer »brezgotovinska družba« in ko se bo enkrat samo eno mesto v svetu prijavilo za ta sistem, se bodo ugodnosti tega sistema na široko promovirale s pomočjo medijev, da bi opogumili še druga, naj mu sledijo. V aprilu leta 2000 je bilo objavljeno, da bosta mesti v Veliki Britaniji Southhampton in na Švedskem Goetenburg gostili shemo pametnega državljanstva, začenši z letom 2002, ki bo tehnično podprta s francoskim konzorcijem Schlumberger.
Naslednja strategija, ki bi lahko bila uporabljena, je uvedba nove, multinacionalne denarne enote – valute, ki ne bo na voljo v gotovini. Evro, denarna enota Evropske zveze bi lahko bila takšna denarna enota.
Druga možnost je gotovina, ki bo odstranjena zaradi oziroma z izgovorom, da bi se eliminiral nezakonit promet z drogami. V mnogih mestih je en odstotek prebivalcev, ki si dnevno vnašajo heroin. To je skupaj s kokainsko zasvojenostjo skoraj neznosno družbeno breme za mnoge, ki živijo v predelih, kjer se to dogaja. Če bi bila gotovina ukinjena, ne bi bile možne anonimne nezakonite transakcije za male vsote. Z elektronskim denarjem so identitete kupca in prodajalca vsakega artikla zabeležene na računalniku, in če bi bila transakcija narejena za prepovedano substanco, bi jo bilo možno izslediti. Četudi prihajajo prepovedane droge v naše države v ogromnih pošiljkah, je vsak tovor končno prodan v majhnih količinah na ali pa skoraj samo na ulici. Če bi ukinili gotovino, bi se končala nezakonita trgovina z drogami.
Če naj bo »vojna proti drogam« uporabljena za to, da bi bila gotovina prepovedana, bo eden prvih znakov precej gotovo gibanje za legalizacijo mehkih drog kot je trava oziroma marihuana. Kajenje kanabisa je prvenstveno na gotovini temelječa prepovedana aktivnost, ki ji ljudje podležejo, in obet, da bi se jim ta užitek odvzel, bi neizogibno ustvaril znatno močno nasprotovanje vsakemu načrtu za ukinitev gotovine. Nadalje pa bi legalizacija marihuane ustvarila navidezno mehčanje nadzorovanja v imenu vlade, ko bi se dejansko dogajalo nasprotno; kajti cilj je bil pravzaprav: ukinitev gotovine.
Ne glede na to, katera taktika se bo uporabila, bodo mediji, medtem ko naj bi se ukinila gotovina in bi sledilo ustvarjanje globalne družbe, povsem zagotovo razvili cel niz mehčalnih strategij. Redno bodo na sporedu zgodbe v časopisih in na televiziji, ki bodo pričale o ugodnostih in prednostih mikročipinga. Znanstveniki bodo dajali izjave in poudarjali čudežnost vsadkovne tehnologije za obravnavanje in spremljanje obolelosti in futuristični članki se bodo nanašali na prihodnost, ko nam ne bo treba nositi s seboj nobenih denarnic. Takše zgodbe bodo nepovratno ustvarjale vtis, da sta mikročiping in globalizacija ne le zaželena ampak preprosto neizogibna in da se je o njiju že odločalo in odločitev je bila za.
Ko bo gotovina končno odpravljena v določeni regiji, bo naslednje, kar se bo zgodilo, da se bodo skrivnostno pojavljale težave znotraj elektronskega denarnega sistema. Ljudje bodo občasno ugotavljali, da je njihov denar preprosto izpuhtel. Računalniške napake, virusi in sleparije, doslej nezaslišane, se bodo naraščajoče pojavljale. Imeti svoje osebne podatke na mikročipskih implantih bo postalo vprašanje ugleda in edini varen način, kako zaščititi osebne podatke pred vdorom, saj tehnologija vpisa na oseben čip ne bo namenjena za pametne kartice.
Cele skupine ljudi znotraj družbe so že danes po vsej verjetnosti mikročipirane. Kriminalci, mentalno bolni, vojaške osebe so tri primerne tarče. Mediji bodo stalno predstavljali čiping kot družbeno pozitivno stvar. V dnevnih poročilih se bodo pojavljale vesti o velikem številu pogrešanih majhnih otrok, potem pa jih bodo našli, ker so bili čipirani. Mladostniki bodo še posebej tarče. Čipirati se bo cool stvar, s celo paleto različnih oblik čipov, ki se jih bo dalo naročiti. Pridobiti si čip, bo videti kakor sinonim za naprednost in privlačnost za nasproten spol. Mediji ne bodo varčevali z naporom prepričati nas, da so negativni vidiki čipinga kot na primer počutiti se kot robot, zgolj izmišljotina nekaterih.
Velike korporacije bodo vsadek zahtevale kot pogoj za zaposlitev z izgovorom, da s tem prispevajo k ustvarjanju pozitivne družbe, kar bo pri ljudeh še naprej jačalo prizadevanje imeti vsadek V tem času se bodo multinacionalne korporacije, velike kakor so že zdaj, transformirale v transnacionalne gigante, stoječe razkrečenih nog preko vsega sveta kakor kipi Kolosov, nadzirajoč ogromne predele zemljinih resursov in izkoriščajoč jih po gospodarjevem načrtu ter z obširnim in neprestanim
PR-om bodo naredile, da bo vse videti popolnoma konsenzualno – soglasno. Resnično vse dobavljeno bo iz multinacionalnih korporacij, in skoraj vse zaposlitvene možnosti bodo vključene v delo za eno od njih. (Največji lastnik in profitnež od proizvodnje in prodaje Tamifluja je D. Rumsfeld!)
Z odhodom gotovine in z nobeno možnostjo, da bi se vrnila, in s tem, ko se bodo kreditne kartice in identifikacijske kartice in celo sistem pametnih kartic naraščajoče izrabljale, bo življenje za tiste, ki ne bodo imeli vsadka, precej pusto. Zelo kmalu bo ne imeti vsadka dejansko pomenilo, da človek ne bo mogel delati za normalno plačo v nobeni četudi najnižji zvrsti dejavnosti: kot so na primer gospodinjske pomočnice, čistilke, nekvalificirani delavci, pazniki parkirišč itd. Ostal bo pa še obsežen črn trg, delujoč na različnih stopnjah izven zakona in trgovanje v široki mreži dovoljenih in nedovoljenih substanc. Toda, ko se bo vsadkanje v zahodni družbi nadaljevalo in bo postalo tako naravno kakor plačevanje davkov, bo država vedno bolj sprejemala ukrepe in napadala nezakonite dejavnosti. Z moralno oporo vsadkane populacije, ki jo bodo inženirali mediji, bodo nevsadkane osebe silovito marginalizirane na enak način kakor so danes brezdomci – potisnjene bodo na rob družbe in prepuščene same sebi v okolju revščine, zasvojenosti, spolne zlorabe in zločina.
Ko bo enkrat vsadkanje sprejeto kot integralen del življenja v enaindvajsetem stoletju, bo uvedena naslednja faza – uvajanje mikročipov – drobnih vsadkov, ki bodo lahko regulirali tudi delovanje naših telesnih funkcij.
Samoregulacija našega telesa in uma bo videti kot novo in ustrezno sredstvo za obravnavo vsakih in različnih tegob od depresije do manjših telesnih poškodb. Ne bo potrebno jemati tablet ali klicati zdravnika, le sprogramirati program na svojem čipu, da bo naredil to namesto vas. Znanstveniki vedo danes dovolj o energijsko-električnem sistemu našega telesa in o mreži receptorjev, tako da lahko umetno zvišajo mnogo naših čustvenih funkcij. S spremembo načina, kako naše telo metabolizira serotonin, na primer, se lahko zmanjšajo simptomi depresije.
S čipi, ki so na voljo in zmorejo zvišati celoten razpon nevrokemičnih funkcij, bomo postopoma imeli sposobnost, da se čustveno naravnavamo. Glede tega je zdaj dobro znano, da so negativna čustva zgolj simptomi globljih potreb, ki jih nismo zadovoljili, in vse vrste zdravstvenih težav lahko potekajo, ne da bi jih mogli diagnosticirati. Toda, razen skrbi za zdravje, dajemo s tem ljudem sredstvo, s katerim se bodo lahko enostavno čustveno samonastavljali, kar lahko pripelje do tega, da bo takoimenovana »prozac-generacija« postala globalen pojav. Ljudje bodo ves čas prav obsedeni z zahtevo za dobrim počutjem in bodo pri tem zavračali vse, kar bi ga ogrožalo. Vojne, lakota, politični nemiri in globalno tiranstvo vse to bodo postali zgolj »problemi drugih ljudi«. S sprejetjem tehnologije vsadkov kot delom našega življenja v enaindvajsetem stoletju, kdo bo še opazil, če bodo nekega dne mikrovsadki začeli nastavljati sami sebe. Kdo bo opazil, če nas vsadki dejansko ne bodo več potrebovali, da bi jih programirali, ampak bo videti, kakor da to zmorejo brez nas, in nam ne bodo dovolili dostopa do naših resničnih občutenj, četudi bi si jih še tako želeli?
Ta scenarij nočne more je videti kot slaba znanstvena fantastika, a je dejansko mnogo od te tehnologije že razvito. Mikročipi za vsajenje z globalnim slednjem in biomonitoring sistem, takoimenovan Digital Angel – digitalen angel – je načrtovan za proizvodnjo koncem leta 2000. Ojačan je z zmožnostjo človeških mišičnih gibov in bo ponujen ljudem, ki jih skrbi, da bi se lahko sami ali njihovi ljubljeni izgubili, in zdravnikom, da bi lahko spremljali stanje svojih bolnikov. Patenti za mikročipske vsadke, ki spuščajo farmacevtike v krvni obtok, so že bili izdani in družbe kot je ChipRx se pripravljajo, da jih bodo razvile za tržišče. Tehnologija je tukaj, edino vprašanje je: kako močno prepričevanje bo potrebno, da se bomo odločili za njo? Ena stvar je gotova – vse bo storjeno postopno. Korak za korakom nas bodo vodili na kraj, kamor nihče, če bi razmislil o tem, ne bi nikoli voljno odšel – in brez možnosti za pobeg.
Drugi del – Svet znotraj nas
»Psihološko pravilo pravi, da, kadar posameznik ostaja v nezavedanju notranje razdvojenosti sveta, ki ga izkuša, mora nujno naturalistično zaigrati spopad, in je razpet med dvema nasprotujočima si polovicama.» Carl Jung
Skrivanje zapleta
Če bi si človek za hip predstavil, da se svet vrti, kakor hoče elitna klika na vrhu bančništva in industrije, bi se nato povsem legitimno vprašal, kako nam lahko neka taka skupina preprečuje, da bi odkrili njeno resnično raven moči. Smo inteligentni in radovedni po naravi, hlepimo po podatkih in simulaciji, in bilo bi videti nemogoče, da bi bila jasnost o tej razsežnosti skrita tako dolgo.
Upam, da mi bo uspelo prikazati, da je vse to dejansko precej vidno. Proces vzgajanja ali celo lahko bi rekli gojenja, ki ga večina nas doživi v času normalnega zahodnega otroštva, ne le, da povzroči v nas, da se odvrnemo od našega naravnega vedenja in obnašanja, ampak tudi stalno prenareja način, na katerega večina nas vrednoti informacije. V drugem delu tega poglavja se nameravam ozreti, kako nas tipično zahodno otroštvo podzavestno izroča naslednjim stvarem: zasvojenosti z materialnim ugodjem in užitkom in zahtevnosti po osebni moči, upornosti do informacij, ki so v opreki s tistim, v kar smo prepričani ali v kar verjamemo oziroma kar mislimo, da vemo, in kako smo oglušeli za naravno samozdravljenje – in za vse tisto, kar bi nam omogočilo, da bi bili modrejši.
Pogojevanje – gojenje – vzgajanje
Vzoja, pogojevanje je krivo, da se vselej odzovemo na boleče dogodke tako, da prenarejamo naše naravno vedenje. Starši običajno pogojujejo – vzgajajo svoje otroke tako, da jim namerjajo pozornost in ljubezen, kadar je po njihovi presoji otrokovo vedenje primerno, kadar so dobri, in jim ju odtegujejo, kadar so po njihovi presoji slabi. To delajo zato, ker jim prevladujoča večina kulturnih vplivov, ki so jim bili izpostavljeni, pravi, da mora biti to tako, ali pa ne bomo odrastli v civilizirana človeška bitja. Samo dejanje pogojevanja – vzgoje – ko se dogodi prvič, bo povzročilo, da se bo um potlačil, zadušil, zadržal, zaustavil – da bi blokiral zavedanje o tem, kaj je bilo tisto, kar se je dogodilo. To se bo pojavljalo ob nekaj prvih dejanjih pogojevanja – vzgajanja, na primer, ob zaušnicah. Potem se bo um naučil. Naučil se bo, da mora zato, da bi se v prihodnje izognil zaušnici, spremeniti svoje vedenje v tako, ki je zaželeno.
Namera uma, da zaustavi naše zavedanje o dogodkih in zatre katero koli povezano čustvo, je taka, da nas zaščiti pred čustveno poškodbo v letih, ko se oblikujemo. Vsakič, ko se dogodi nekaj v naši okolici, kar naš podzavesten um na kakršen koli način spomni na zatrt spomin, doživimo majhen izbruh zaskrbljenosti, ko se zatrta čustva začnejo procesirati. Kakor se nalagajo zatrti spomini, tako postaja celo področje naravnega razmišljanja in vedenja za nas boleče. Um se s tem spopada tako, da se podzavestno uči izogibati se in izogniti položajem, ki ga opominjajo na zatrte spomine; in to je ta »potreba izogibanja«, ki omogoča pogojenemu umu, da ga je moč tako zlahka nadzorovati. Ko tako ustvarimo kulturno prakso, v kateri se zatrta bolečina ne sprošča iz sistema, ampak se ji namesto tega komaj dovolj izogibamo skozi družbeno prilagojenost, postaja zahodna populacija čustveno odvisna od svoje kulturne prakse, da bi se počutila količkaj varno. Zlahka se jo usmerja bodisi v delavnost in sledenju življenjskega stila, ki počasi vali ves planet pod osreden nadzor.
Persona – krinka
Eno od sredstev, po katerem se skoraj vsi zahodnjaki naučijo izogibati se stiku z zatrtimi čustvi, je skozi razvitje persone ali krinke. Persona je bistven ščit, obraz, ki ga posameznik lahko predstavi svetu, za katerim lahko na ta način deluje v družbi prost tveganja, da bi doživel zatrto bolečino. Posledica razvitja tega ščita je, da se mi, kot otroki, začnemo učiti prikrivati naše resnične potrebe za simboličnimi potrebami. Naravno hrepenimo po globoki ljubezni in pozornosti, vendar se mnogi naučijo, da tega ne iščejo neposredno zaradi strahu pred ponovnim izkustvom bolečine, ki jo izkusimo, ko smo zavrnjeni. Namesto tega, marsikdo zraste učeč se hrepeneti po stvareh, ki komaj simbolizirajo tisto, kar resnično želimo, to so stvari kot so materialna posest, osebna moč, senzualni užitki in slava.
Materialna posest simbolizira ljubezen, ker smo se naučili, da nam starši izkazujejo ljubezen, ko nam dajejo stvari. Osebno moč simbolizira ljubezen, ker predstavlja svobodo izražanja, ker so odrekanje uporabljali za naše pogojevanje. Senzualni užitki sibmolizirajo ljubezen, ker povezujemo bližino z ljubeznijo. Slava simbolizira ljubezen, ker povezujemo občudovanje z ljubeznijo. Vsa ta hrepenenja, rotenja po stvareh, ki simbolično predstavljajo, kar resnično potrebujemo, a same po sebi niso dejanska potreba. Ker nam ni bilo dano, da bi nam bile zadovoljene resnične potrebe, nam užitek, ki ga doživimo na ta način, in ki je dokaz ljubezni zgolj začasno, se zato hrepenenje po še več simbolov ljubezni zelo hitro spet vrne. To so resnične korenine univerzalnega problema pohlepa. Otrok, ki se žene zgolj za simboli svojih resničnih želja in potreb, je tak tudi kot odrasla oseba. Tako odraščamo, gnani od iskanja stvari, ki zgolj simbolizirajo, kar resnično želimo in hočemo, in zato nikoli ne doživimo trajne zadovoljitve - trajnega zadovoljstva. Če ne doumemo korenin svojega vedenja in obnašanja, enostavno menimo, da nimamo dovolj in se ženemo za več.
Šola
Naša leta šolanja so čas, v katerem naj bi se čustveno odprli, se učili o svetu in razumeli, kaj pomeni živeti. Namesto tega, je izkušnja večine ljudi s šolo takšna, da so bili podvrženi rigoroznemu procesu indoktrinacije potopljeni v čustveno zatiralskem okolju. Atmosfera inhibicije in zlorabe je prevladovala, in strah pred posmehom ostalih sovrstnikov je povzročil, da smo večino časa porabili za skrivanje svojih resničnih občutenj in za usmerjanje svoje energije v vzdrževanje svoje zunanje podobe – obraza.
Naš ščit, naša persona, naša krinka, se vzdržuje z ohranjanjem dobrega mnenja o samem sebi – z domišljavostjo. Doživljanje občutka varnosti znotraj sovrstnikov je vitalnega pomena, zato je krinka neprestano na obrazu. Doživljanje nelagodja in zadrege pred sovrstniki posameznika stalno izpostavlja globoko bolečim zatrtim čustvom in je nekaj, čemur se moramo izogniti za vsako ceno. Ena od posledic tega je korupcija naših prirojenih potreb, kar nam preprečuje, da bi razumeli naravo našega sveta. Od zdaj naprej bo namreč, tudi če sprejmemo ali ne, da je, kar smo se naučili, dejansko, to odvisno ne le od tega, ali je smiselno ampak tudi od tega, če čutimo, da bi naše drugačno prepričanje lahko ogrozilo naše mesto znotraj vrstnikov. Tako postanemo odvisni od naših prepričanj, ne zgolj zato, da bi nam pomagala razumeti svet, ampak tudi zato, da vzdržujemo podobo svoje persone, krinke. Zato je povsem naravno, da kmalu razvijemo globoko potrebo, da se strinjamo z naučeno različico predmetov, kakor sta zgodovina in znanost. Kajti, če tega ne naredimo tako, si bomo nakopali posmeh, kar pripelje do tega, da znova doživljamo globoko negativna zatrta občutenja.
Persona in družbena konformnost – prilagodljivost
Razvijanje potrebe po strinjanju lahko razloži, zakaj je prevladujoča večina videti tako srečna, ko se strinja s konvencijami in splošnimi prepričanji, in se tako upira, da bi sprejela »teorijo zarot«. Dejansko, tudi če beremo nasprotujoče si članke v časopisu, pa čeprav nas to ne bi neposredno zadevalo, tako da bi nas ranilo, ostaja podzavesten um vselej na preži za vsem, kar bi morebiti lahko ogrozilo našo samopodobo, ne da bi se zavedali potrebe, da ohranjamo krinko – oziroma lep obraz. Bodisi da bi se um srečal z nečim, kar bi nas ogrozilo, bo hitro poskušal utišati informacijo in prešel na nekaj drugega, ne da bi se ubadal s tem, da bi vključil razum in sam presodil o namigu o določeni zadevi.
Vidimo lahko, kako nevarno je to, ko pogledamo, kako malo večina ljudi želi sama preveriti sprejeto inačico zgodovine. O drugi svetovni vojni, smo na primer, tipično naučeni, da je bil Hitler zli diktator, ki se je dvignil do moči v Nemčiji in se odločil, da si podredi svet. To je sprožilo reakcijo zaveznikov, ki so, medtem ko je bilo ogromno ljudi ob življenje, saj je bilo to nažalost potrebno, če naj bi svet rešili pred globalnim fašističnim režimom. Toda koliko se nas vpraša, kako je mogoče, da si je Hitler, voditelj države, ki je bila ekonomsko tako pohabljena, da je bila potrebna samokolnica polna bankovcev za štruco kruha, lahko privoščil strašanko velike izdatke za vseevropko vojno? Kako je bilo mogoče, da si je Nemčija lahko zagotovila ogromne in stalne količine nafte in orožja preprotrebnega, da se je lotila vojne na tolikih frontah hkrati? Odgovor je, seveda, zato, ker je dobila ogromna denarna posojila, ki so bila potrebna, od zahodnih bančnih in industrijskih kartelov.
In vendar se večina ljudi, ko bodo to slišali, ne bo ubadala s tem še naprej in ne bo dalje raziskovala zgodbe v tej smeri. Namesto tega, bodo hitro zavrgli vso to zamisel s prvim izgovorom, ki jim bo prišel na misel. To je zato, ker, ko deluje na podzavestni ravni, je naš um to že predelal, da, če bi verjeli, da je bila druga svetovna vojna vseskozi zmanipulirana z delovanjem elitnih skupin, potem bomo namreč primorani verjeti, da so tudi drugi dogodki v naši zgodovini bili lahko prav tako zmanipulirani, in če napravimo to, um ve, da bomo primorani sprejeti vrsto prepričanj, ki se razlikujejo od tistih, ki jih imajo naši vrstniki, in se bomo tako izpostavili možnemu posmehu. Potreba zatreti in zadrževati bolečino je večja kakor potreba izvedeti resnico in tako nam defenzivne funkcije odrečejo pripravljenost in zmožnost racionalnega dostopa do kontroverznih informacij. Oglejmo si pobliže ta proces.
Ugrabitev čustev
Leta 1990 je Daniel Goleman skoval znamenit termin »ugrabljanje čustev«, da bi z njim opisal proces, s katerim del našega uma, ki deluje pod ravnijo naše zavedajoče se pozornosti, lahko »ugrabi« zmožnosti procesiranja informacij in povzroči, da delujemo iracionalno, vselej enako v položajih, za katera ta um smatra, da bi nas lahko ogrozili.
Ugrabljanje čustev se nanaša na sposobnost spodnjega dela možganov – naših nagonov, instinktov, in obrambnih mehanizmov – narekovati delovanje višjim delov – našim sposobnosti za analizo, dedukcijo in kreativnost. Medtem ko smo razvili možgane s precejšnjo fenomenalno procesirajočo močjo, so še vedno podložni našim bolj primitivnim potrebam, in če tisto, kar višji možgani procesuirajo, začenja zadevati naše obrambne funkcije, potem podzavestni procesi odrežejo in ugrabijo aktivnost uma, usmerjajoč um tako, da se preprosto umakne od začrtanih misli, ki inducirajo strah in zaskrbljenost ter tesnobo. Poglejmo, kaj ta proces ugrabljanja čustev pomeni v praksi. Prisluhnite naslednji zgodbi:
»Buldožerji, ki so kopali v predelu hiše, kjer je nekoč prebival Benjamin Franklin v Londonu, so nedavno odkrili deset trupel, štirih odraslih in šestih otrok. Umrli so v obdobju, ko je tam prebival Benjamin Franklin. Nekateri so izjavili, da to znova dokazuje, da je bil Franklin, ki je bil vključen v različne elitistične masonske skupnosti, kakor tudi v eliten britanski notoričen klub Hellfire, satanist, ki se je udeleževal žrtvovanja otrok.«
Ko beremo zgornji zapis, bodo mnogi izmed nas doživeli takojšno željo po krohotu – in se posmehovali absurdni notici o Benu Franklinu, da je bil satanist in da je bil udeležen v žrtvovanju otrok. Zakaj naj bi bilo tako? Za osebe, ki so bile vzgojene v duhu, da je bil Benjamin Franklin zvest Američan in ustanovitelj – oče naroda, bo seveda naraven odziv jeza ali celo bes ob takem napadu in žalitvi. In hkrati bo marsikdo od nas doživel hkratno potrebo po posmehu. Ta reakcija je zgolj defenziven odziv, ki smo ga opisali prej. Ko procesiramo zadnje vrstice tega kratkega članka, se nižji predel možganov nenadoma aktivira in skoči, da bi ugrabil višje predele, ne da bi se vsega tega zavedali. Verjeti to, da je bil Benjamin Franklin morda satanist, nas bi potencialno izročilo posmehu, zato deluje nižji predel možganov hitro, da bi preprečil, da bi se to zgodilo – zato se um posmehuje sami notici. Opazimo, da ta postopek ne pripelje do nobene ugotovitve o Benjaminu Franklinu, zgolj demonstrira, kako zlahka nižji um nadzoruje višji um.
Še ena pomembna rutina, kar zadeva ugrabljanje čustev, je premik v analitično razmišljanje. Če se, medtem ko procesiramo informacijo, začne nižji predel možganov zavedati dedukcije, ki smo jo naredili, lahko usmeri višji um, da išče alternativne načine, da preračuna, kar je predstavljeno. To je seveda naraven del analitičnega procesa, ampak tu je bil narejen postopek, ne zaradi nadaljnjega razumevanja, ampak zato, da bi zaustavil informacijo o tesnobi, induciral je dedukcijo. Razlika je ta, ko je analiza narejena in blokira deduktivno razmišljanje, bo oseba razvila emocionalno potrebo verjeti, da je njegova ali njena interpretacija pravilna. Človek bo postal emocionalno, bolj kot intelektualno, nagnjen k enemu mnenju. Zdaj pa si oglejmo tretji in nabolj škodljiv način, kako lahko naš naraven razvoj persone ali krinke, vpliva na naše življenje.
Naučili so nas zanikati bolečino
Razen tega, da nas lahko persona ali krinka naredi zaupljive do potrošniške kulturne prakse in povzroči, da verjamemo zgolj prevladujoči interperatciji zgodovine, nam tudi preprečuje, da bi doumeli, kaj se dogaja z nami. Kajti, kadar delujemo izza persone, osebnosti, se moramo zoperstavljati vsakemu napadu na našo samopodobo, kar pomeni, da moramo nasprotovati vsaki sugestiji, da smo bili morda na kakršen koli način negativno prizadeti z izkušnjami v otroštvu. Prej smo videli, da smo takšni zato, da bi se odrešili negativnih učinkov potlačenega materiala, moramo, da bi se osvobodili, postati zavedno zavestni o njegovi prisotnosti, izraziti bolečino in tako začeti ta boleč proces. Vendar se ne moremo začeti zavedati terminov, s katerimi bi opisali to, kar se je dogodilo z nami, in se tako začeti celiti, če smo nenehoma zaposleni z vzdrževanjem svoje osebnosti – krinke. Čustveno postane življenje zgolj povratna zanka – feedback loop. Ker smo bili pogojevani, se ne moremo soočiti z dejstvom, da nas je pogojevanje prizadelo. In ker se ne moremo soočiti s tem dejstvom, da nas je pogojevanje prizadelo, ne moremo celiti sami sebe in odstraniti učinkov. In tako nadaljujemo s pogojevanjem drugih.
Tretji del – Izgradnja planeta zapora
V tem poglavju bom pobliže predstavil, kako je bil planet zapor načrtovan, najprej s pomočjo načel in simbolov in nato z neposrednimi primeri.
Znanje je moč. Izkoriščanje ljudi je zelo preprosto, ko imate malce več znanja, kakor oni. In ker je znanje o mnogih stvareh te dni prav impresivno, obstajajo področja, kjer nam ga zelo primanjkuje. To je zato, ker ne razumemo, kako pomembna so čustva in kako bodo podzavestne potrebe vselej poskušale in se uspevale zadovoljiti, in da smo postali tako nadzorovani zaradi potlačenih čustvovanj. In to je zaradi tega, ker večina ne ve, kar ve manjšina, da resnično tako mnogo ljudi nadzoruje tako mala peščica.
Kdor koli, ki preučuje najbolj znane in vplivne like v zgodnješi zgodovini zahoda, od Pitagore do Isaaka Newtona, bo odkril, da so bili vsi očarani z enim posebnim predmetom – z okultnim. Beseda »okultno« preprosto pomeni »skrito«, in veliko ezoteričnega znanja je skritega v besedilih in simbolih v mnogih velikih svetovnih religioznih delih, vključbo s Svetim pismom, ki pa je dosegljivo le tistim z vedenjem. Mnogo teh načel nam je že domačih, čeprav v različni obliki. In to so tista, za katere se ne zavedamo, da so bili uporabljena tako učinkovito zato, da nas nadzorujejo.
Večina okultnih načel izhaja iz simbolov, in trije simboli, ki so zelo pomembni za vsakogar, ki bi rad nadziral svet so piramida, vijačnica in planet Saturn.
Piramida, spirale ali vijačnice in planet Saturn
Piramida predstavlja obliko politične ali družbene strukture, ki dopušča majhni skupini posameznikov nadzorovati veliko večjo skupino. Če si predstavljate vzpenjajočo se piramido, imate osnoven model. Na vsaki ravni je manj ljudi, a večja moč. Piramidalno moč strukture najdemo v vseh zahodnih kulturah. Telesa korporacij in vlad klasično uporabljajo to strukturo za upravljanje svojih aktivnosti. Na vsaki ravni napredujoče lestvice je večja moč. In ko nekdo stopi na vrh, lahko nadzira celotno strukturo po svoje. Ko elite vzpostavljajo te močniške strukture, sprva vedno dodeljujejo organizaciji prijazno in blago družbeno funkcijo: ko pa si pridobijo moč, se njihova vloga progresivno spreminja tako, da začenjajo uveljavljati skrit načrt takoj, ko nastopi ugoden čas.
Spirala ali viba predstavlja evolucijo, ki se pojavlja skozi naravne ciklične aktivnosti. Krožni vidiki spirale se nanašajo na krožno ali periodično naravo živih sistemov, in način, kako se spirala giba od svojega središča, predstavlja z vsakim obratom silo evolucije, ki se giblje skozi to periodnost.
Elite začenjajo svoje aktivnosti z zelo majhno močjo, a z veliko znanja. In s koščkom po košček obračajo znanje v moč, vselej uporabljajoč dobičke in koristi tako, da bi si je pridobile več. Od skromnih začetkov naprej so dosegale moč, začenši kot zlatarji. Potem so reinvestirale to bogastvo nazaj, da bi si pridobivale več moči v srednjeveški Evropi, in tako so počasi razvijale še veličastnejše bogastvo. Tudi to je bilo reinvestirano, kar jim je omogočilo, da so si pridobile še večje ravni nadzora, dokler navsezadnje ni prišel celoten planet pod njihovo okrilje. Tukaj je na delu moč spirale ali vijačnice.
Proces omejevanja posameznikove prostosti, tako da elite lahko izkoriščajo posledice, je dobro organiziran v okultnih krogih. Znano je, da uporabljajo naravne Saturnove moči. Saturn je predstavljal omejevanje in zaviranje že od pradavnih časov, zaradi planetovih znanih obročev ali prstanov, ki okultistom predstavljajo omejevalne povezave. Nastanek Amerike je bil v veliki meri dosežen s trgovino s sužnji, lep primer Saturnove moči na delu. Pogojevanje otrok je drugi tak primer. Kadar so otroci pogojevani, nastaja podzavestna dinamika. Nuja po izogibanju konfrontacijam s potlačenimi čustvi omogoči, da lahko pogojeni um kdor koli izkoristi, vsakdo, ki ponudi pot, po kateri lahko um deluje, izogibajoč se pri tem bolečini.
Strogo otroštvo, ki ga doživljajo britanski otroki, še posebej, ki so ga bili deležni stoletja, je koristilo nameram elite. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju je elita uporabljala Saturnove moči, da je ustvarila človeško raso, ki so jo lahko porinile v koloniziranje večine sveta in nadaljnje vzdrževanje infrastrukture, ki je bila potrebna, da se je ohranjevala njena nadvlada. Pogojevanje otrok je osrednja za vse aktivnosti elit v Evropi in ZDA, in se vselej izvršuje na predpostavki, da se jih civilizira. Ko enkrat ena generacija otrok odraste v pogojenosti, imate na voljo surovino, ki jo lahko usmerjate navzven in ta potem zasužnjuje druge kulture v vašem imenu. Elita uporablja moč Saturna, da bi naredila Evropo in ZDA za svoja središča delovanja, in iz teh središč ali centrov moči širi svojo prevlado nad preostalim delom globusa.
Neuravnovešenost, porušeno ravnotežje in nepovezanost, prekinitev
Dodatno k uporabi sil, ki jih predstavlja piramida, vijačnica in planet Saturn, deluje elita tudi ekstenzivno z močjo porušenega ravnotežja. To počne s prekomernim poudarjanjem ene plati strukture, ki jo naravno sicer sestavljata dva komplementarna dela, uveljavlja model moško nad ženskim, konzervativizem nad liberalizmom, redukcionizem nad holizmom in tako dalje. To povzroči globoke neuravnoveženosti znotraj človeške psihe, in naše prirojene želje, da bi se vrnili v stanje celosti, se lahko spretno izkorišča za negativne cilje. Zato da bi bilo to načelo učinkovito, moramo biti vodeni v prepričanje, da je stanje neuravnovešenosti oziroma stanje porušenega ravnotežja naravno stanje. To se dogaja s pomočjo še enega dobro znanega načela okultnih načinov – to je načelo nepovezanosti.
Od srednjega veka dalje so Zahodnjaki prodajali laž, da njihova kultura skoraj povsem izvira iz Stare Grčije, a v resnici je intimno povezana s starimi kulturami Srednjega vzhoda, Indije in Daljnega Vzhoda. S tem, ko so namenoma prekinili povezanost z našo dejansko preteklostjo, je potem elita lahko vsiljevala svoje videnje kulture, tako da smo prepričani, da so očitne enostranske strukture naša kulturna norma. In ker zavestno verjamemo, da je kultura, s katero smo obkroženi, naravna, a dejansko je le polovica zgodbe, podzavesten um pa žene iskati stanje celosti, za katerega čuti, da mora nekje obstajati. Zato ljudje doživljajo stalno občutenje, da nekaj manjka, in to občutenje, se lahko zlorabi za nadaljnje zasužnjevanje planeta, kot bomo videli na koncu tega poglavja.
Z ustvarjanjem utvare, da zahodna kultura izvira iz samo enega izvora, je eliti dana prosta pot, da potem zase izkorišča znanje drugih, da pospešuje doseganje lastnih ciljev, ne da bi množice dojele dejanski pomen. Ezoterična načela, ki smo jih navedli, potekajo od starodavnih vzhodnih in srednjevzhodnih kultur, in so jim rabila zato, da so nas nadzirali, medtem ko smo mi zasmehovali njihov obstoj, naši znanstveniki pa so potrošili veliko energije, ko so poskušali dokazati, da ne obstajajo. Kar nas pripelje do znanosti.
Znanost
Znanost je polje, na katerem so elite še posebej dejavne. Zato da bi si pridržale okultno znanje in bile tako proste, da ga izkoriščajo v največji meri, je elita morala najti sredstva, kako preostale odvrniti od preučevanja tega znanja. To je naredila tako, da je ustanovila šolo misli, ki je odvrnila nepričakovane učene može renesanse od starodavnih ezoteričnih načel in načinov in jih namesto tega vodila v razvijanje tehnologij, ki jih elita lahko uporablja za izkoriščanje naravnih sil za svoje lastne cilje. Ta šola misli je postala poznana preprosto kot »znanost«.
Znanost je bistveno filozofija merjenja, ki temelji pretežno na načelih empiricizma oziroma eksperimentiranja in objektiviziranja, reproduktibilnosti te eksperimentalnosti. Znanost, kot jo poznamo danes, je postala etablirana znanost s pomočjo ustanovitve Royal Society, ki jo je elita ustanovila leta 1640 v Londonu. Ko je podpirala in popularizirala to novo in objektivno znanost, je elita dosegla dva življenjsko pomembna cilja. Prvič, pomen ezoteričnega znanja se je progresivno skrival pred pogledi javnosti in tako ga množice niso več upoštevale oziroma so ga celo omalovaževale in prezirale. Drugič, sile materialnega sveta so lahko progresivno izkoriščale prav elite, ko so učene može in žene bolj in bolj pritegovali in usmerjali v preučevanje prav le teh.
Zato da bi še ojačali to zmožnost nove znanosti, ki je lahko manipulirala z naravnimi silami, so čez vse poudarjali načelo redukcionizma in zmanjševali pomen nasprotnega pola, to je načelo kontekstualizma ali holizma. Redukcionizem je znanstvena filozofija, ki zagovarja, da lahko nekaj razumemo s pregledovanjem in raziskovanjem njegovih konstitutivnih delov, ne da bi upoštevali celoto.
Ustanovitelji Royal Society so vedeli, kar naši današnji znanstveniki ne vedo, da procesi formuliranja zakonov v znanosti, temelječi na objektivnem eksperimentiranju, to naj bi bila osnova znanosti, ne bodo kar zlahka razgrnili nezakrit vpogled v naravo našega bivanja. Implicitna ezoteričnemu modelu pa je potreba za sistematičnimi in dolgotrajnimi subjektivnimi analizami, ki se jih pridene k objektivni evaluaciji. Posledica pretiranega poudarjanja znanosti objektivnega pred subjektivnim, povzroči, da postane objektivno temeljno impotentno kot orodje, s katerim bi se lahko resnično poučili o našem svetu.
Mediji nepopustljivo promovirajo znanost, kot neko obliko iskanja resnice in vsak dan omalovažujejo nove ideje po načelu, češ, da niso dokazane. In vendar, kakor so filozofi znanosti od Platona do A.N. Whiteheada poudarjali, da znanost na noben način ni iskanje jasnosti, pravšnjosti, ampak da so vse to zgolj ustaljena sredstva za interpretiranje našega sveta iz ene perspektive. Dokaz je v mnogih ozirih dejansko precej brezpomenski koncept, to je konceptualno, saj le določene zvrsti zamisli lahko empirično dokažemo, in še to zgolj v okviru enega, zelo zamejenega mišljenjskega okvira. Žalostno je, da se zelo malo znanstvenikov tega zaveda, in tako večina nadaljuje, povsem prepričanih, da so atributi empiricizma in objektivnosti tisti, ki dajejo tisti poseben status njihovim raziskavam. Stvarnost je taka, da je znanost zgolj ena veja filozofije, in ali ljudje verjamejo ali ne, je odvisno ne od nekakšne naravno prirojene veljavnosti, ki jo morda imajo, ampak preprosto verjamemo, da je res tisto, kar zatrjuje večina, ker to zatrjuje.
Einstein in drugi so navsezadnje demonstrirali, da so načela, na katerih temelji empirična znanost, dejansko neveljavna. A dolgo pred tem so se ezoteriki povsem zavedali, da je tisto, kar dejansko šteje, ali ljudje verjamejo znanosti ali ne. Vedeli so, da prizadevanje znanosti, ki temelji na empiricizmu, objektivnosti in redukcionizmu, ne more nikogar pripeljati do prostosti, ampak, da bo človek, ki so ga vzgojili tako, da verjame v absolutno veljavnost znanosti, razvil mišljenjski vzorec, ki bo preprečeval resnično spoznanje.
Kljub temu, če celo vzamemo v obzir konceptualne probleme, lahko znanost kljub temu še vedno vodi do več tehnologije, ki bo sprostila mnoga področja družbe. Učinkovita zdravila, ki odpravljajo vzroke bolezni, v nasprotju s sedanjimi, ki lajšajo zgolj simptome, in uporaba proste energije iz vakuuma sta dva dobra primera. In tako elita nadaljuje izvajanje ogromne moči nad tem, kako se sodobna znanost razvija s pomočjo različnih vladnih teles znotraj vlade, vzgoje in izobraževanja in tudi zasebnega sektorja. S tem, ko zagotavlja sredstva za raziskave zgolj tam, kjer hoče, tako si elita zagotovi, da znanost odkriva zgolj to, kar je dobro za elitine globlje namene. Zdaj pa si poglejmo, kako so ezoterična znanstvena prepričanja na delu pri eliti.
Mišljenje in nadzor
Moč misli je zelo upoštevana v okultnih krogih. Zares, naše misli, še posebej tiste o nas samih v odnosu do drugih so prepoznane kot vitalen izvor energije, ki jo lahko uporabimo za delovanje. Vzpodbujanje sebičnosti je vedno imelo smisel za elito. V ZDA se je ustvarjala specifična družbena struktura, v kateri so potrebe posameznika tiste, za katere je videti, da prevladujejo nad potrebami skupine ali skupnosti, in razvila se je do stopnje, ki ji ni primere v sodobni zgodovini. Takšno izprijeno nagonsko gnanje in pehanje, ki povsem naravno rezultira pri izpostvavljanju temu sistemu, zadovoljuje in koristi eliti na dva načina.
Prvič, želja »stopiti na čelo«, ki jo ameriška vzgoja posebej inducira, se lahko udejanja na korporativni ravni, zagotavljajoč, da se bo načrt za prevzetje sveta nadaljeval z maksimalnim tempom. In drugič, elite verjamejo, da sebično mišljenje ohranja prav njih na psihični ravni in jačajo njegov primež po vsem planetu. To zadnje prepričanje še narašča, saj so okultisti prepričani, da so strah, sovraštvo, zavist in bes čustva, ki se lahko zlorabljajajo za vzdrževanje stanja nadzora nad ljudmi. To se odraža v mnogih družbenih in političnih strukturah, ki so se razvile na Zahodu. Rasni odnosi, religija, lokalne vlade in storitvena industrija so videti iz njihovega stališča kot polja, na katerih lahko sprožajo napetosti in strah, da začnejo delovati, kar jim pomaga vzdrževati nadzor.
Kakor koli že, prav tako je dobro znano dejstvo, da obstajajo omejitve pri tem, kako se negativna čustva zlorabljajo za vzdrževanje nadzora. Za ezoterično mišljenje velja, da vsa čustvovanja končno izhajajo iz ljubezni, in tako, če je kdor koli gnan preveč globoko v negativiteto, bo prej ali slej odkril odrešitev. Ugotovili so, da je idealno stanje, da verjamemo še naprej, da je vso krivdo za zlo pripisati sosedu ali pa našemu nelagodju in depresiji.
Še posebej, kar zadeva družbeno odgovornost in samo-usposabljanje, je pomebno ugotoviti dejstvo, da to, kar se je zgodilo z našim svetom, dejansko ni toliko naša napaka. Tukaj na zahodu so nam neprestano dopovedovali, kako pomembno je prevzeti odgovornost za naša ravnanja – to nam je dopovedovala elita. Ljudje, ki delujejo iz podzavestne potrebe se preprosto ne zavedo, kaj je tisto, kar jih resnično žene. Imajo majno možnost izbire pri svojem ravnanju, kajti podzavestne potrebe bodo vselej poskušale najti in tudi uspele najti zadovoljitev, in obnašanje in vedenje je tako lahko usmerjati in voditi v negativno smer. Potem ko so Zahodnjake prepričali, da so odgovorni za svoje delovanje, lahko krivijo sebe za kolapsiranje svetovne strukture, ki ga vidijo okoli sebe, in na ta način postajajo vse bolj ubupani in še nadalje brez moči, da bi kar koli naredili v zvezi s tem stanjem. Zdaj pa si pobliže oglejmo nekaj drugih struktur in institucij, ki jih najdemo v Zahodnem svetu.
Zahodna kultura
Oglejmo si, kako nekatera okultna načela, ki smo jih navedli, dejansko delujejo v zahodnem svetu.
Patriarhalnost
Stopnja, do katere mož dominira v naši kulturi, je lahko vzrok mnogim težavam, s katerimi se sooča danjašnji svet. Žene, ki so bolj intuitivne kot možje, so naravne zdravilke, in če bi jim bila dana možnost, bi lahko precej gotovo razrešile mnoge od svetovnih problemov. In vendar prevladujoča večina ne pride do te možnosti, da bi usmerile svojo sposobnost naravnega zdravljenja tja, kjer bi bilo potrebno. Namesto tega se morajo neprestano truditi in izčrpavati že s tem, ko
“Michael Moore je “problem” z orožjem v ZDA predstavil izrazito enostransko. Nikjer ni omenil, kako naj bi ljudje brez orožja zaščitili svoja življenja in lastnino v realnih pogojih, kjer jih policija pač (tudi zaradi levičarskega pojmovanja svobode in s tem zmanjšanih pristojnostih policije) ne zmore popolnoma zaščititi pred kriminalci. Kar ugibajte, kakšna je pri nas verjetnost, da bo policija ujela, pravosodni sistem pa spravil za zapahe lopova, ki vam vlomi v stanovanje, avto, ukrade kolo, denarnico, otroku mobitel …”
In kako desničarsko pojmovanje svobode reši tale problem? Linč? Brazilske vile - utrdbe in ubijalski pohodi nad otroškimi tatiči? Mogoče kitajska različica kapitalizma? Policija nikjer ne more popolnoma zaščititi pred kriminalci! Sicer pa ni treba ugibat, kakšna je verjetnost, da ti najdejo storilca kaznivega dejanja kraje kolesa. Podatki o raziskanosti kaznivih dejanj so dosegljivi, samo poiskati jih moraš. Sicer pa me zanima, kako bi z večjimi pooblastili policije, kaj raziskali. Verjetno predlagaš mučenje osumljenca, nekdo bi že priznal, da je kriv. Sicer pa ne vidim neke povezave med Michael Moorom in Naomi Klein. Sta precej različna tako v načinu delovanja kot v prikazovanju dejstev.
Osebno sem celo zelo kritičen do Naomi Klein, ker je premalo levičarska. Vendar je njeno podajanje dejstev razumljivo in tu ni kaj očitati ji. Glede na zelo visoko prodanojo njenih knjig bo prepričala tudi povsem navadne ljudi. V to si lahko prepričan. Če bi bil kdaj na kakem večjem protiglobalizacijskem zborovanju, bi videl, da je večina udeležencev navadnih ljudi, ki jim ni vseeno za svet, ki jih obkroža. In jih žene želja po boljšem življenju za vse. Z neenakostjo to ni mogoče. Tako kot ni mogoče etično upravičiti bogastvo nekaterih. In to da egalitarizem duši ustvarjalnost je seveda navadna floskula. Nenazadnje je tudi Einstein zagovarjal socializem in s tem enakost med ljudmi. Mislim, da je bil veliko bolj ustvarjalen od borznih mešetarjev, ki so ustvarjalni samo v svoji kriminalni dejavnosti.
dodajam še preostanek in konec. Mijau
poskušajo zdraviti posameznike, ki pa se upirajo njihovim prizadevanjem. Mnoge žene, ki so bile deležne otroštva v zahodnem svetu, s stalno podobo odsotnega in kar naprej neljubečega očeta, se bodo nenehno ponovno znašle v položaju, ko bodo podzavestno vržene v odnose z določenimi tipi mož, mož, ki predstavljajo očeta, ki jih ni ljubil na način, kakor jim je njihova narava velavala, da naj bi jih. Ko tako zagotavlja samoobnavljajočo se patriarhalnost, si je elita uspešno zagotovila, da se neizmeren dar, ki ga imajo vse žene, na široko izkrivlja in izgublja tam, kjer bi lahko žena naredila največ dobrega, v brezplodno in na splošno necenjeno obstranskost.
Struktura celice
Celična struktura nastane, ko izoliramo posamezne dele procesa, in tako imamo veliko majhnih aktivnih celic eno ob drugi, vsako nepovezano z drugo. Celično strukturo najdemo po vsej zahodni družbi – v naši službah, navadah celo v naših umih. Če bi zahodni porabnik lahko uvidel, kaj se dogaja na južni polobli, medtem ko prihajajo poceni dobrine na njegovo mizo, bi se zgrozil. Ker pa je postopek razdeljen po celicah, se je lahko izključiti od tragedije, ki poteka izza odra. Po vsej južni polobli je relocirano prebivalstvo obsojeno na ure in ure izdelovanja oblačil v nečloveških pogojih. Ljudje, ki transportirajo oblačila na Zahod, tega ne vidijo, ker delajo zgolj v transportu; ljudje, ki prodajajo ta oblačila tega ne vidijo, ker delajo zgolj v trgovini; ljudje, ki tržijo oblačila tega ne vidijo, ker delajo zgolj v trženju; in ljudje, ki kupujejo oblačila, tega ne vidijo, ker vidijo zgolj rezultat vsega trženja. Ker je sistem raztrgan na celice, nikoli ne moremo dogledati stopnje resnične človeške mizerije, ki poteka v produkciji obilnih poceni dobrin, ki jih konzumiramo s tako lahkoto.
Predalčki v glavi
Bistveno je, da imamo celično strukturiran um. Mnogi se bodo morda le zavedli, kako se je predstavljanje medijev o dogodkih standardiziralo v zadnjih desetih letih. Postopno mediji predstavljajo informacije, bodisi da gre za otroški posip ali milo ali za dnevno informativno oddajo v istem formatu in načinu po vsem svetu. Ta standardiziranost prezentacije skupaj s čedalje bolj naraščajočo količino informacij, ki jih moramo zdaj vsi procesuirati, ima učinek, ki povzroči, da se naši možgani začnejo predalčkati – da se razcepljajo na celice. Zato da bi lahko spremljali vse stvari, ki se dogajajo okoli nas, moramo hitro sprejeti informacijo in jo odložiti na stran v njen majhen predalček v našem umu. Preberite kateri koli članek, ali glejte dnevno informativno oddajo katere koli televizije, in boste našli že v napovedniku, ki naj vas čustveno in intelektualno pripravi na tisto, kar prihaja, in pove umu, v kateri predalček naj informacijo odda. Kmalu bo toliko informacij, da bomo prenehali gledati vsebino in se bomo odzivali zgolj na tiste majhne intro »byte«.
Trgovina, delavci in potrošnja
Skozi ves članek sem prikazal, kako nas vsa bolečina in strah, ki sta potlačena znotraj nas, žene stran od našega naravnega mišljenja in vedenja in omogočata, da smo zlahka nadzorovani. Zdaj bi hotel razširiti ta koncept in prikazati, kako kljub vsem strategijam, da bi se temu izognili in ki se jih poslužujemo v našem vsakodnevnem življenju, se pravzaprav dejansko začenja uresničevati scenarij za planet zapor.
Kot smo videli, so mnoge od naših dnevnih odločitev, ki jih naredimo zato, da bi poskusili zadovoljiti potrebo, ki pa se je ne zavedamo. Neprestano poskušamo bodisi zaščititi se pred mislijo, da nismo ljubljeni, bodisi da se hočemo raztresti in razvedriti in pregnati misel, da nismo ljubljeni, ali pa ponovno uprizoriti situacije, da bi sami sebi dokazali, da nismo neljubljeni; in milijoni in milijoni vseh nas delamo vsi prav to, tako da ves zahodni svet dejansko postaja zgolj masa strategij izogibanja. Vsak od nas interpretira naš svet na način, ki nam omogoči, da se izogibamo konfrontaciji s potlačenimi spopadi iz naše preteklosti; in z družbo, ki temelji na ponudbi in povpraševanju; tako je naš planet počasi obsojen na lajšanje vseh teh strategij izogibanja, zato da bi naši umi lahko še naprej potiskali v podzavest vso bolečino.
Zato se je naš svet razdelil na Sever in Jug. Ljudje v Severni polobli so končno zasužnjili ljudstva v Južni polobli, samo zato, da imajo stvari, ki jim pomagajo prebiti dan. Ti nagoni, ki nas ženejo, in v iskanju načina vedenja, smo usvojili način, kako ohranjati bolečino in strah še kar naprej potlačena in to prevajamo v korporativno ambicijo in potrošniške želje. In tako smo gnani in nas žene, da zasužnjujemo Tretji svet v brezupnem poskusu zadovoljiti naša napačno usmerjena hrepenjena.
Bili smo vzgojeni v kulturi, ki jo je manipulirala elita, v bitja, ki so gnana, da zasužnjujejo druge rase. In s temi sredstvi nas je elita ustvarila, tako da dejansko izvršujemo to zasužnjevanje.
Ko je ustvarila nosilce za nadzor, družbe in kasneje korporacije, in položaje znotraj teh nosilcev, delovna mesta in lestvice napredovanja, je elita razvila sredstva, s katerimi si lahko postopno podvrže ves planet.
Korporacija je gonilna sila zadaj za to dinamiko v želji, da bi nadzirala vse. To je stroj, ki silovito vleče vse več planetnih resursov pod svoj nadzor. Ta gonilna entiteta sedi vtisnjena v kulture nadzora – samovzdrževajajoča, nenehno razširjajoč vrtinec represije, ki generira ljudi, ki bodo delali za korporacijo, in nas čustvene brodolomce dopuščala sicer znotraj strukture, bodisi da nas bo držala v zaporu kot delavce-potrošnike ali pa odstranila, brez sredstev, da se ne bi lahko učinkovito uprli, kot jetnike v zaporniških sistemih ali v mentalnih institucijah, kot zasvojence z drogami ali brezdomce. Na svet pridemo kot novorojena prirojeno čudovita bitja iz svojih mater, a so naši umi tako zmedeni zaradi osupljajočih postopkov, ki smo jih deležni, da dopustimo, da postanemo svoji lastni ječarji, in postopno ječarji vsega planeta.
Oglejmo si tri čudovita človeška bitja, ki so se rodila v naši kulturi, in si poglejmo, kaj so postala.
Kot otrok je Susannah osupljiva oseba, zlatolaso dekle, ki si ne želi nič drugega kakor preprosto veseliti se sveta okrog sebe. A strog in ukazovalen ter dosleden starševski režim je napovedoval, da kmalu ne bo več brezskrbna. Kakor so ji njeno vero v ljubezen in v prirojeno dobroto ljudi iztrgali, tako je uporabljala svojo nedvomno umnost zato, da je postavila distanco med sabo in svojo preteklostjo. Susannah se je naučila, da se lahko z distanciranjem od drugih in z vzdrževanjem pregrade zavaruje pred doživljanjem bolečine. A ker so izkušnje, ki so povzročile, da je sprejela takšno defenzivno strategijo ostale potlačene, ni imela orodja, da bi lahko razumela, kaj je tisto, kar resnično motivira njen način obnašanja. Susannah je postala cinična, a hkrati zelo močno motivirana oseba. Njena stalna ambicioznost jo je pripeljala na vrh korporativne lestvice, kjer je socialna in ekonomska moč, ki jo je uveljavljala in ji omogočala strašno maščevanje oziroma nadomestilo nad vsem planetom. Velike škode, ki jo je povzročala, ni mogla prepoznati in predvideti vzrokov korporativizacije, saj so njene motivacije povsem podzavedne, in njen zavesten um vselej ustvari izgovore. Ker ni mogla prepoznati bolečine in strahu, ki sta divjala v njej sami, ni mogla prenehati igrati vloge. In če naj bi nekega dne končno začela razumevati svoj del v tej tragediji, ki se odvija na Zemlji, in bi zapustila korporativno okolje, jo bo enostavno zamenjal nekdo izmed mnogih njenih podrejenih, prav tako pretirano zavzetih, da bi lahko uvideli svoje podzavedno delovanje.
Tudi Barry je čeden in osupljiv otrok. Potem pa, nekega dne, ko se je po vseh štirih plazil po tleh, njegova mama zavpije nad njim, naj se ji spravi izpred nog. Njegova mama je bila vsa iz sebe, saj je nedavno odkrila, da ima njegov oče afero. Namesto, da bi se o tem pogovorila s svojim soprogom, se je znesla nad Barryjem. Kmalu je Barry začel sprejemati, da ni mogoče, da bi si takšen kot je, zaslužil biti ljubljen, kajti njegova izkušnja mu govori, da mu je ljubezen vselej odtegnjena in posledica je, da doživlja zgolj večjo bolečino. In tako je, medtem ko je odraščal, postajal čedalje bolj motiviran, da je počel stvari, ki so mu dale občutek lastne vrednosti, za katero je podzavedno hrepenel, a nobena ni delovala. Zaposlil se je kot poštni uslužbenec, a pri tem je nameraval to delovno mesto uporabiti kot odskočno desko za bolj obetavno življenje. A njegova nenehna podzavedna potreba, da bi doživljal občutek lastne vrednosti, je povzročila, da je začel počasi postajati nič več in nič manj kot suženj potrošniške družbe. Deloval je zgolj zato, da si je zagotavljal dobrine, vedno je želel imeti nove avtomobile ali nove igrače za svoje otroke in večino svojega časa je preživel tako, da je sanjaril o materialnem bogastvu, misleč, da bo, če ga bo imel, občutek nezadovoljstva in nezadovoljenosti, ki ga je pestil, prešel.
Damien je še en tak ljubek otrok. Najraje si ogleduje svet okoli sebe in zre v njegovo čudežno lepoto. Ko je bil star tri leta, se je njegov oče odločil, da je čas, da začne sin odraščati, kajti tudi njega je začel njegov oče pri tej starosti strogo vzgajati. Damien je spoznaval, da vsako njegovo svežo misel, usmerja oče in za vsako napako je dobil klofuto. Zdaj, ko je odrasel, ima Damien še vedno rad naraven svet. Nima časa za trošenje, kmalu zapusti malo mesto, v katerem je odraščal in se odpravi v večje mesto. Tam se pridruži skupini aktivistov in se udeležuje demonstracij, na katerih protestirajo proti Svetovni trgovinski organizaciji in njim podobnim organizacijam. A kmalu se zgodi, da se Damienova naravna želja, da bi se odpravila škoda, ki jo je doživel naš svet, začne mešati z njegovo čustveno potrebo, da se zoperstavi represivni vzgoji v svojem otroštvu. Nenehno se znajdeva v nasilnih konfrontacijah s policijo. In tako njegova prizadevanja, da bi spremenil svet, končno služijo zgolj temu, da se še naprej marginalizira upor, ker njegova stalna podzavedna potreba, da se spušča v nasilne spopade s predstavniki avtoritet zagotavlja, da se Barry in milijoni njemu podobnih ne bodo nikoli pridružili Damienu na bojni črti. Postopno ga vse to potiska v čedalje težje in grobe situacije in hard core elemente, tako da se Damienovo življenje spremeni v sovraštvo do samega sebe, ko ugotavlja, da ni sposoben nadzorovati svojih potreb, da bi se neprestano nasilno spopadal. Postane odvisnik od nezakonitih drog, ki mu nekako pomagajo ohranjati čustveno stabilnost. Ima 29 let in nekega jutra ga najdejo mrtvega zaradi predoziranosti s heroinom v zapuščeni stavbi. Na njegovem pogrebu je njegov oče prepričan, da bi bilo vse drugače, samo če bi ga še bolj trdo vzgajal.
Niti eden od teh treh ljudi, ali pa milijonov, ki jih predstavljajo, ni naredil ničesar napačno. Vse kar se je zgodilo je to, da so se podzavedno posluževali povsem naravni izogibajoči strategiji, da bi lahko shajali z nenaravnimi metodami, s katerimi so jih vzgajali. Nepogojeni in če bi živeli na drugem kraju in v drugem času, bi vsi trije živeli povsem drugače. A tu in zdaj, na tem kraju in v tem času, so postali zgolj sredstvo, s pomočjo katerega postaja ta planet zasužnjen.
Četrti del – Izhod ali pobeg
Tisti, ki ste prebrali do sem, lahko z lahkoto najdete sebe v stanju bodisi dvoma bodisi obupa, najverjetneje pa obojega skupaj. Ali more biti res, da je tako organiziran napad na našo prostost potekal toliko časa? In če je, kaj pri Zemlji, lahko storimo z zvezi s tem? No, nikar ne bodite panični!
Kar koli koli že, začutiti resnico o tej zadevi, ključ do razumetja vsega tega, kar se dogaja okoli nas, je, da spoznamo, mi, kot ljudje, da se tega vse bolj zavedamo, in kot taki, da vse več in več ljudi razvija sposobnost videti globlje vzorce vzročnosti v svetu okrog nas in v dogodkih v naših življenjih. Alternativne teorije zgodovine so tako postale naraven izid ekspanzije procesuirajoče sposobnosti, ki jih človek trenutno doživlja.
Večji del preostalega poglavja je napisan za tiste, do neke mere, ki zares verjamejo. Toda, četudi ste zakrknjen dvomljivec, četudi niste vsaj malo prepričani se vse to dogaja tukaj in zdaj, morda kljub temu mislite o načinih, kako bi vse to nekako preprečili, preprečili ta možen bodoči scenarij.
Evolucija uma
Pred petdesetimi leti so ljudje preprosto čutili manjšo potrebo po vpraševanju o tem, kaj so jim dejali tisti »nad« njimi. A ker človekov um še vedno evolvira, so zdaj začeli prav s tem. In zato gibanje proti globalizaciji in sprejetju mikročipskih vsadkov narašča s tako hitrimi koraki. Smo kot speč velikan, ki se prebuja, in tisti, ki so na vrhu naše kulture, imajo potrebo zapreti vrata zapora, preden se do kraja prebudimo. Prav neverjetno je, da lahko tako majhna skupina ljudi izvaja tako stopnjo nadzora v našem svetu, in vse, kar moramo narediti, je, zbuditi se in dejavno izraziti našo zaskrbljenost in svet bo varnejši. In če se ne bomo zavedali, da je cilj planet zapor, bodo te masovne dejavnosti, ki so se začele in ki naj bi kmalu obrodile sadove, izgubile zagon, in tehnološki razvoj, ki smo ga dosegli, bomo lahko uporabili za dobrobit vseh.
Sprememba
Stvaren izvor težave je način, kako obravnavamo mlade. Ker jim radi dajemo stvari, s katerimi naj bi jim izražali svojo ljubezen, namesto da bi jim izkazovali ljubezen neposredno, rastejo naši otroci zasvojeni s posedovanjem stvari. Ker jih učimo napačno kot pravilno, ko jim odtegujemo naklonjenost in pozornost, rastejo v potrebi za pravili in regulativami, prekomerno deležni nadzora in osebne moči. Ker ljubezni ne doživljajo ustrezno, rastejo v hrepenenju po slavi in občudovanju. In to se v glavnem dogaja, ker tudi sami izkušamo isto pogojevanje, ko smo bili otroki.
Če bi zasledovali tako zdravljenje nas samih posledic našega pogojevanja, in napredujoče omejevali stopnjo, do katere pogojujemo svoje otroke, bi pomenilo to vsesplošen blagor za družbo. V nas tiči mnogo strahov, ki nenehno onemogočajo našo sposobnost, da bi se izrazili, in če se želimo izogniti temu, da bi prenašali te strahove na naslednjo generacijo, se moramo poučiti, od kod prihajajo in kako jih ustaviti, da ne bodo več hromili naše želje po spremembi. Zapomnite si, elita, to je le nekaj posameznikov med šestimi milijardami ljudi na tem planetu. Celoten izvor njihove moči je njihova sposobnost, da kvarijo naravne vzgibe in neposredne podzavedne potrebe, in jih na ta način usmerijo v kanale izražanja, ki se naposled končajo v popolnem nadzoru. To je vse, kar imajo. In ko enkrat razume to načelo vse več čljudi, bo prenehalo biti učinkovito. Naš svet se bo spontano spremenil in bo prost, tako da bomo ljubili eden drugega na način, kot smo ga vselej nameravali.
Različni temeljni načini so, na katere lahko ljudje, ki želijo in morejo začeti spreminjati naš svet.
Prvič, začnimo se učiti o moči brezpogojne ljubezni. Brezpogojna ljubezen je stvaren izvor zdravljenja in dejansko prava najmočnejša obstoječa sila. Ko ta sila v notranjosti začne pridobivati na moči, bomo ugotovili, da se vse drugo v naših življenjih razvrsti vzdolž nje.
Drugič, oglasite se s prizivom na različne oblike načrtov za brezgotovinsko družbo, ki se potihoma uvaja v različnih evropskih mestih. Čeprav se vam zdi celotna zamisel smešna, ali ne bi kazalo naslednjih nekaj let okleniti se prav gotovine, da se izkaže, če načrt zares obstaja?
Načrt »pametnih mest« je načrtovan tako, da naj bi se začel leta 2000 v Southamptonu v Veliki Britaniji in v Goetenburgu na Švedskem; to je dober primer. Če bodo prebivalci teh mest zavrnili sprejeti ta načrt, potem je vsak načrt za svetovno nadvlado v velikih, velikih težavah. Morda je videti prav smešno verjeti, da lahko tako majhna stvar reši svet, a, v resnici, se elita še preveč dobro zaveda, v kako veliki časovni stiski je, kar zadeva njen načrt. Ko se pojavi odpor v ključni točki, je cela zadeva tako resno ogrožena, da se bo preprosto zrušila. Ta ogromna moč, ki jo uporablja elita, leži zgolj na dovoljšnem številu ljudi, ki ne vedo, kaj se resnično dogaja zadaj za zastorom. Če elita ne more doseči, da bi se brezgotovinska družba sprožila, je ne bodo mogli čipirati. In če nas ne bodo mogli hitro čipirati, potem se bo čedalje več ljudi prebudilo in ugledalo, kaj se dogaja, in vse bo prešlo. Zato, uporabljajte gotovino vsaj še nekaj časa.
Dodatno pa lahko neprestano ugovarjamo in se upiramo vsakemu prizadevanju, da bi se vnesli mikročipski implanti na tržišče. Januarja leta 2001 so vodilne družbe v ZDA na področju biotehnologije in to Applied Digital Solutions spremenile format svojega kontroverznega izdelka Digital Angel, ko so doživele strahovite ugovore in proteste. Digital Angel je mikročip s sposobnostjo sledenja z GPS-om in s človeškim monitoringom, naj bi se ponudil javno v obliki vsadka, a protesti takoimenovanih »teoretikov zarote« in krščanskih skupin so povzročili, da je družba umaknila proizvod in namesto njega ponudila čip v obliki zapestnega traku. A tudi reklamne spote, ki asociirajo tehnološke prednosti s pomočjo implantne tehnologije, kakor na primer bi lahko prav tako protestirali proti nedavnemu reklamnemu spotu družbe Orange z naslovom »v dlani tvoje roke«. Ni pomembno, četudi oglaševalec ni imel namena »utirati pot« vsadkom – že če uporabljajo podobe tehnologije implantov, je naš ugovor na mestu.
Tretjič, pristopite k dobrodelnim dejavnostim. Vedno in povsod so ljudje, ki imajo manj sreče kot mi, in ki potrebujejo našo pomoč. Brezdomci in zasvojenci še posebej so žrtve nečloveške strategije elite, da bi obvladala cel svet.
Opustitev
Neverjetna tragedija, ki se odvija v našem svetu je končno zgolj posledica milijonov osebnih nesreč in tragedij, ki so se zgodile v našem otroštvu. Medtem ko nikoli ne moremo obrniti časa nazaj in izbrisati, kar se je dogodilo, nam lahko terapija pomaga, da se dokopljemo do izvorne bolečine in jo zaustavimo, da nam bi nadzirala naše mišljenje in vedenje. Še dodatno nam lahko terapija pomaga, da ustavimo tlačenje občutenj in dejanj, za katera smo prepričani, da so nesprejemljiva v našem prepričanju, da si moramo nadeti krinko ali persono – osebnost. Kakor je Jung pokazal, vsako čustvo, ki ga potlačimo v prepričanju, da lahko pokažemo zgolj del svojega celotnega