Drugi dom
Kako se soočiti s podnebnimi spremembami?
| 15. November 2006 | | shotokan
V svojem prejšnjem članku sem pisal o različnih načinih, ki se jih EU poslužuje za zmanjševanje izpustov CO2 v ozračje. Pri tem velja poudariti, da cost-benefit analize različnih regulativnih ukrepov - trgovanje z izpusti, obdavčenje, administrativno omejevanje - ne dajejo enoznačnega odgovora na to, kaj je z ekonomskega vidika najboljši način. Vendar pa je debata širša. Kot poudarjajo “racionalisti”, so skrbi zaradi segrevanja ozračja pretirane, dokazi za to, da k temu prispevajo izpusti CO2, pa neprepričljivi. Kljub temu le redki gredo tako daleč, da bi zanikali človeški vpliv na podnebne spremembe - razprave potekajo o obsegu slednjih, njihovih stroških in izbiri načinov za soočanje z njimi.
Ker gre za pomembno ekonomsko-politično vprašanje, so tudi tukaj frontne črte jasno zarisane. Na eni strani so tisti, ki jih podpira naftna industrija in ki v nevarnostih globalnega segrevanja vidijo predvsem konstrukt paničnih okoljevarstvenikov. Drugi, kamor spadajo nekateri ugledni znanstveniki in politiki, se pilijo v oblikovanju katastrofičnih scenarijev, kamor po mojem mnenju spada tudi nedavno objavljeno Sternovo poročilo.
Bjorn Lomborg, znani dvomljivec in kontraš, ter nekdanji britanski finančni minister Nigel Lawson sta objavila kritiki Sternovega poročila, ki njegove ugotovitve postavljata pod vprašaj. Kljub temu pa velja poudariti, da tudi njuni kritiki ne dosegata tiste ravni znanstvene gotovosti, pomanjkanje katere očitata Sternu.
Dejstvo je namreč, da klimatska znanost ne more postreči z enoznačnim odgovorom na to, kaj so realni stroški segrevanja in kako se z njimi ekonomsko učinkovito soočiti. Različni predlogi so funkcija različnih politično-ekonomskih interesov - pri tem je mogoče opaziti, da so si nekateri že nadeli značke neuklonljivih racionalistov in myth-busterjev, drugi pa se inscenirajo kot uporniki proti korporativnim interesom. Blebetanje, ki smo ga deležni od obojih, presega vse meje dobrega okusa …
(Še brez glasov)
Loading ...
Climate chaos? Don’t believe it
“The Stern report last week predicted dire economic and social effects of unchecked global warming. In what many will see as a highly controversial polemic, Christopher Monckton disputes the ‘facts’ of this impending apocalypse and accuses the UN and its scientists of distorting the truth.”
Christopher Monckton: Apocalypse Cancelled
“Različni predlogi so funkcija različnih politično-ekonomskih interesov”
se strinjam in dodajam ideološke predpostavke; ne smeš verjeti v klimatske spremembe in nujnost ukrepanja, kajti če bi si dopustil to, bi moral spoznati, da so “klimatske spremembe” očitno en velik market failure (saj je očigledno, da se podjetjem onesnaževanje splača), kjer brez državnega ukrepanja ne bo šlo. v pravoverni libertarni ideologiji market failures seveda ni (če že so, so nepomembni, čez čas hopa cupa izginejo), državna intervencija pa je itak pravi hudič.
torej, eni štartajo z nasprotne smeri; ker ni market failures, ker je državno ukrepanje hudič, ni klimatskih sprememb. ker jih ne sme biti, realnost gor dol.
druga struja so razni lomborgi, ki so sicer pripravljeni dovoliti klimatske spremembe, vendar menijo, da je denar bolje nameniti za druge stvari, v primeru lomborga, za odpravljanje revščine. logika bi držala, če klimatske spremembe ne bi ustvarjale novih revežev in če ne bi najbolj prizadele ravno revnih. ukrepanje proti klimatskim spremembam je del boja proti revščini.