Kaj so si pa mislili na Financah?

| 4. June 2008 | | kronist

Medtem ko lahko opazujemo novopečene velekapitaliste, kako preštevajo svoje deleže v poslovnih imperijih na Slovenskem, so na časniku Finance, kot običajno, že korak ali dva pred nami. Kdo se ne spomni vsiljivih novinarskih vprašanj Bavčarju in Šrotu, kje sta dobila denar za nakup milijone evrov vrednih podjetij? I, saj je menda jasno, knede, kam pa gre človek po denar, če si hoče kupiti nekaj, za kar trenutno nima denarja?

No, na Financah so v zadnjih komentarjih in uvodnikih zavohali, da bi lahko državno lastništvo, nacionalni interes in kar je še druge socialistične navlake dodatno očrnili s primerom slovenskih bank v državni lasti. Veriga sklepanja gre nekako takole: državne banke so tajkunom posodile denar za nakup podjetij, ti so za posojila zastavili delnice teh podjetij, sedaj ko vrednost teh delnic pada in se ustrezno s tem niža kapitalska ustreznost bank, pa se na pomoč kliče davkoplačevalski denar za dokapitalizacijo. Preprosteje: mi, davkoplačevalci, smo Šrotu in Bavčarju s svojim denarjem omogočili, da sta se dokopala do bogastva. Neizrečena predpostavka, ki čemi v ozadju, pa je, da se je to zgodilo zaradi državnega lastništva bank.

Rokohitrstvo takšnega sklepanja je očitno. Vzemimo primera zasebne Societe Generale, ki ima v lasti SKB banko, in državne NLB. Kapitalska ustreznost prve je pred časom zdrsnila pod zakonsko predpisanih osem odstotkov, medtem ko je imela druga ob koncu leta 2007, torej pred dokapitalizacijo, 10,9-odstotno kapitalsko ustreznost. Tudi primera britanske Northern Rock (z davkoplačevalskim denarjem jo je rešila angleška centralna banka) in ameriške Bear Stearns (z davkoplačevalskimi denarjem jo je rešil ameriški Fed) kažeta, kako trhla je predpostavka, da je zasebno upravljanje superiorno državnemu. Še več, medtem ko se je dobiček državne NLB stekal v državni proračun, so si zviti angleški in ameriški bančniki prilastili dobičke iz dobrih časov, izgube zaradi poraznega vodenja pa prevalili na ramena davkoplačevalcev.

Kapitalska ustreznost NLB kaže na to, da je bila njena kreditna politika v primerjavi s politikami vsevprek občudovanih finančnih inovatorjev konservativna oz. pametnejša. Medtem ko so analitiki Financ v času borznega booma nekritično pisali o prednostih private equity modelov (preprosteje: z zadolževanjem financiranih odkupov podjetij) in togosti slovenskega finančnega trga, sta slovenski državni banki posojali pametneje in previdneje kot tuje banke. Rezultati so vidni danes: v Sloveniji niti pomislimo ne, da bi se nam dogajale takšne stvari kot v ZDA ali Veliki Britaniji, teh trdnjavah domnevno nadmočnega finančnega kapitalizma.

Nadalje se rokohitski uvodničarji iz Financ le stežka posvetijo konkretnim številkam, saj te niso na voljo. Kolikšna izpostavljenost tajkunom bi morala biti dosežena, da bi se kapitalska ustreznost bank znižala za eno odstotno točko? Dokler to ni znano, ne gre za resno analizo, ampak natolcevanje. Ampak uredniška politika Financ še nikoli ni izpustila priložnosti, da bi je ne podkurila državnemu lastništvu, viru vsega gospodarskega zla na Slovenskem. Če bi tamkajšnji uvodničarji ne ujčkali tako izmojstrene zaplotniške mentalitete, bi videli, da se zdravstveno stanje finančnega sistema ne meri po lestvici takšnega ali drugačnega lastništva, ampak po sposobnosti menedžerjev, da ustrezno upravljajo s tveganji.

In tuja finančna gospoda je topogledno v primerjavi z državnimi menedžerji na Slovenskem pogorela.