Kaj je pravzaprav narobe z Mrkaićevim izvajanjem glede cene slovenskega jezika?

| 16. March 2007 | | Jure

Ko sem prvič prebral prebral Mrkaićevo kolumno v Financah, v kateri ugotavlja, da so s slovenskim jezikom sami stroški, se nisem nameraval odzvati. Stvar je tako smrdela po načrtni in prozorni provokaciji, da nisem videl smisla. No, zaradi kasnejših dogodkov, ki me, priznam, neizmerno zabavajo, vseeno sledi naslednji odziv.

Za začetek priznajmo Mičotu naslednje: glede stroškov, ki jih imamo Slovenci zaradi slovenskega jezika, ima v celoti prav. V kolikor bi Prešernu & Co. spodletelo pri uveljavitvi slovenščine kot povsem spodobnega evropskega jezika, ki ga ne uporabljajo samo hlapci in dekle, bi danes na ta račun beležili precejšnje prihranke. Samo zamislite si, koliko stroškov zaradi prevajanja bi v primeru uporabe angleščine odpadlo! Finančne prednosti bi bile nedvomne, beležili pa bi tudi kar lepo število drugih prednosti, ki se jih sicer ne da povsem objektivno stehtati. Naši študentje bi recimo lahko uporabljali najnovejše učbenike, več ljudi bi lahko spremljalo anglosaksonske medije neposredno, takoj, brez odvečnega zamika zaradi čakanja, da jim vsebine prevedejo lokalni mediji. Hej, več ljudi bi lahko namesto Financ izbralo kaj nedvomno bolj kakovostnega, recimo kak Financial Times. Hm, Mičo, a si še vedno prepričan, da je ideja res tako dobra? Misliš, da bi ti v takem okolju še vedno bil kolumnist?

Kar pa me pri Mrkaićevi logiki vseeno moti je to, da je ne aplicira na vsa področja človeške dejavnosti. Zakaj ostati samo pri jeziku? Zakaj je ne uveljaviti tudi pri drugih oblikah razlik, ki povzročajo nepotrebne stroške? Zakaj se ne spotakne recimo ob diferenciacijo izdelkov, zaradi katere so le-ti nedvomno dražji za potrošnika? V kolikor bi poenotili resnično vse, od zobotrebcev do avtomobilov, uvedli enotne globalne modele, bi odpravili popolno neracionalno trošenje zaradi tako “subjektivnih” stvari, kot je oblikovanje, dober marketing, imidž izdelka/proizvajalca… V kolikor bi ukinili nepotrebno diferenciacijo izdelkov, bi proizvajalce prisilili v konkurenco izključno na podlagi cene. Vse bi bilo neprimerno ceneje, saj bi ekonomije obsega opravile svoje, stroškovna učinkovitost bi naravnost eksplodirala. Eno ljudstvo, en izdelek, en kolumnist?

V kolikor Mrkaićevo razmišljanje privedemo do logičnega zaključka, kaj hitro postane očitno tisto, kar je itak običajni problem libertarnega pogleda na svet: na papirju in prvi pogled je vse krasno, a normalni ljudje v takem svetu niso pripravljeni živeti. Ljudem gre homogenizacija strašno na živce in iz nekega iracionalnega razloga počnejo vse, da ne bi bili enaki drugim. Plačujejo astronomske vsote za dizajnerske izdelke, padajo na blagovne znamke… govorijo svoj jezik, ne glede na stroške. In v tem včasih celo uživajo.