Odgovoriti sem želel tudi na žalitve in poniževanja, ki jih je zapisal v svojem »odgovoru«. Nato sem vse pobrisal.

Ni vredno. Tu ima Jančič prav. Res sem domišljav. A le, ko gre za njega. Ta debata ni na mojem nivoju. Debate z njim so brezplodne in nekoristne. Zguba časa.

Zato sem se odločil, da prekinem moje sodelovanje v tej debati.
Lahko noč, Slovenija.

18. avgust 2007

Psihično nasilje na delovnem mestu, drugič

“Napačno” poročanje o Hotizi

Za Matijo Grahom, nekdanjim dopisnikom Dela z Dunaja, je osebno pismo sodelavcem napisal še delov zagrebški dopisnik Rok Kajzer

Spoštovane sodelavke in sodelavci, tako kot dopisniški kolega Matija Grah pred tedni sem se tudi sam odločil prekiniti večmesečni molk, saj se šikaniranje vodstva Dela nadaljuje in stopnjuje in presega vse meje razumnega in dostojnega. Sam bom dodal še eno mnenje: gre že za brezobzirno znašanje nad menoj.

Serija DHL-pošiljk iz uprave Dela se namreč v mojem primeru nadaljuje. Prejel sem novo pošto, pisno opozorilo, v katerem mi predsednik uprave napoveduje morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tokrat iz krivdnih razlogov. Svojo napoved je predsednik uprave “nadgradil” s pojasnilom, da mi bo v tem primeru delovno razmerje prenehalo, s čimer bom posledično napoten v odprto brezposelnost brez pravice do odpravnine, prav tako pa na pristojnem zavodu za zaposlovanje tudi ne bom mogel uveljaviti pravic, ki bi mi sicer šle kot brezposelni osebi.

Za kaj gre? Uprava mi je v podpis vsilila novo pogodbo o zaposlitvi, ki sem jo v brezizhodnem položaju podpisal v začetku junija, a mi je uprava iz meni neznanih razlogov ne želi vročiti na predpisan način. Vročitev vseskozi na različne načine pogojuje z nekakšnim srečanjem pri predsedniku uprave. Pred dnevi so mi iz tajništva uprave poslali elektronsko pošto, v kateri me znova vabijo na neformalno srečanje k predsedniku uprave, pogovarjala pa naj bi se “o pogodbi o zaposlitvi”. Glede na to, da sem pogodbo podpisal in da jo je po zatrdilu tajništva podpisal tudi predsednik uprave, sem zaprosil za pojasnilo, o čem bo na sestanku govor, sploh zato, ker je bilo v poslanem obvestilu tajništva izrecno navedeno, da ne gre za uraden, ampak za neformalen sestanek, na katerem prisotnost mojega pravnega zastopnika ni zaželena. Upoštevaje to, da zaprošenega pojasnila o temi in udeležencih pogovora niti o tem, kaj uprava pričakuje od neformalnega sestanka, nisem prejel, sem tajništvo obvestil, da me na sestanek ne bo, da pa sem, citiram, “v vsakem trenutku pripravljen na sestanek, ki bi moral biti uraden in katerega namen bo jasno določen”.

V torek, ko mi je uprava že poslala “pisno opozorilo”, me je pozneje še obvestila, da bi na sestanku “opredelili moje delovne zadolžitve” po 1. septembru, ko se vračam na sedež družbe (kar je po mojem mnenju sicer v izključni pristojnosti odgovornega urednika). Uprava je ugotovila, da sem “namerno kršil delovno navodilo”, in je neuradni in neformalni sestanek naknadno prekvalificirala v “delovni”. Če bi se pošalili – lahko pa mi verjamete, da mi ni do šale -, je torej lahko zaposleni pri Delu kaznovan, če ne sprejme povabila predsednika uprave na pijačo v bližnjem lokalu (kar je po mojem prepričanju neformalna zadeva). To, da uprava pozneje spreminja “neformalna srečanja” v “delovne obveznosti” in to nedopustno izkorišča za sankcioniranje delavcev, pa ni novost. Naj ponovim, povabljen sem bil na neformalni sestanek, torej na klepet, ne pa na delovni sestanek. Zaradi tega sem bil opozorjen z napovedjo možne odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov.

Gre seveda za nadaljevanje šikaniranja, ki mi ga delodajalec pripravlja že nekaj mesecev. Ker vas doslej nisem želel obremenjevati s podrobnostmi, tokrat strnjeno povzemam dogajanje, povezano z mojim statusom v Delu oziroma s šikaniranjem in kaznovanjem zaradi izražanja mnenj. Kot veste, me je odgovorni urednik odpoklical z dopisniškega mesta (v domovino se vračam čez mesec dni), uprava pa odpovedala delovno razmerje iz razloga nesposobnosti, z utemeljitvijo, da leta 2006 nisem dosegel pričakovanih delovnih rezultatov in svojega dela nisem opravil pravočasno, strokovno in kakovostno.

Ocena resornega urednika

Resorni urednik Stojan Žitko me je ocenjeval v obdobju od 1. januarja 2006 do 28. februarja 2007. Urednik bi me lahko ocenjeval le od oktobra 2006, saj je šele tedaj prevzel položaj urednika zunanjepolitične redakcije Dela. Od januarja do konca septembra 2006 ni opravljal uredniške funkcije, ni spremljal mojega dela in zaradi tega ni imel pristojnosti niti druge pravne podlage, da bi lahko ocenjeval moje delo. V tem obdobju je bil za ocenjevanje pristojen urednik Damijan Slabe, kar seveda tudi pomeni, da bi uprava in odgovorni urednik za obravnavano ocenjevalno obdobje mogla in morala pridobiti oceno urednika Damijana Slabeta. Te ocene za namene ocenjevanja mojih delovnih rezultatov niti uprava niti odgovorni urednik nista pridobila, še manj, zanjo imenovanega nista niti zaprosila ali je zahtevala.

Urednik Žitko mi je v oceni očital, da je novinarskih prispevkov malo, ni pa povedal, da je v obdobju od prevzema uredniškega položaja on sam prevzel večino dela, ki sem ga opravljal (vse pomembnejše teme slovensko-hrvaških odnosov in komentiranje), večino preostalega dela dopisnika pa /so/ prerazporedil/i/ med druge novinarje pri Delu. Vse to je zlahka preverljivo v dokumentaciji Dela.

Urednik je poleg vsega pred celotno redakcijo priznal, citiram, “da je [Danilo] Slivnik poklical mene in [Petra] Jančiča in dejal: ‘V dveh dnevih hočem negativno oceno, da se ju odpokliče.’ (Ta zahteva se je nanašala na Kajzerja in Matijo Graha, op. ur.).” Urednik je redakciji razložil, da je napisal ugodno oceno, v kateri nasprotuje odpoklicu, vendar je moral to na zahtevo predsednika uprave umakniti iz ocene. Na zahtevo svetovalca uprave Slavka Bogataja je urednik pred pričami izjavil, da je moral znižati tudi številčni del ocene. Svoje ravnanje je opravičeval z besedami, da bi bil dopisnik odpoklican ne glede na to, kaj bi on napisal v oceni. Vse to je urednik, z drugimi besedami, ponovil tudi v uradni izjavi za prilogo Objektiv časnika Dnevnik. To pomeni, da je bila ocena resornega urednika prirejena in spremenjena na izrecno zahtevo predsednika uprave. Da je bila ocena kasneje prirejena za odpoklic, dokazuje tudi prvotna ocena, ki jo hranim.

Resorni urednik mi je v oceni očital še, da sem bil “premalo agresiven” pri pridobivanju intervjujev za Delo, ni pa povedal, da zelo pomembni hrvaški politiki (razen predsednika države) ne dajejo intervjujev za slovenske medije in da je zadnji intervju pomembnejšega politika, ki so ga opravili slovenski dopisniki na Hrvaškem, intervju, ki ga je s hrvaškim predsednikom Stjepanom Mesićem opravil, glej ga zlomka, Rok Kajzer za Sobotno prilogo Dela. Zaradi tega, ker teh intervjujev ni bilo, sem bil pod stalnim pritiskom resornega, pa tudi odgovornega urednika. Ni mi znano, da bi bili drugi dopisniki pod takšnim pritiskom, da opravijo intervjuje s svojimi premieri in šefi držav. Ne vem, zakaj, ampak očitno so prepričani, da je pač za Hrvaško običajno, da intervju prileti na pladnju, za druge države pa ne.

Letni intervju odgovornega urednika

Odgovorni urednik je kot kronski dokaz slabega dela dopisnika navedel domnevno sporno dogajanje med dopisnikom in redakcijo, ki je potekalo v obdobju med 10. in 20. marcem 2007. V zvezi s tem je pomembna ugotovitev, da je odgovorni urednik ocenjeval le desetdnevno obdobje v letu 2007, niti z besedico pa se ni dotaknil celotnega ocenjevalnega obdobja, torej leta 2006, zaradi česar je uprava zame zahtevala predčasen odpoklic in mi odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Ravnanje odgovornega urednika pa ni sporno le s časovnega vidika, pač pa tudi zaradi tehle dejstev. Odgovorni urednik mi je 31. avgusta 2006 brez pripomb, brez ocene resornega urednika in brez letnega intervjuja za še eno leto podaljšal mandat dopisnika. Iz tega utemeljeno sklepam, da je bil odgovorni urednik z mojim delom dopisnika v lanskem letu popolnoma zadovoljen. Odgovorni urednik me je 24. januarja 2007 (z aneksom k pogodbi) nagradil s stimulacijo za vse leto 2007. Najbrž ni treba posebej pojasnjevati, da bi bila odločitev delodajalca, da za leto 2007 nagradi delavca, ki je delo leto poprej menda opravljal slabo, sila nenavadna. Odgovorni urednik v zapisu letnega intervjuja med drugim poudarja dogodek iz sredine marca 2007 (naj spomnim, da mi je uprava odpovedala delovno razmerje zaradi delovnih rezultatov iz leta 2006), ko naj ne bi bil povzel izjave hrvaške zunanje ministrice (odziv na 10 točk slovenskega MZZ). Izpis prve strani Dela, ki ga hranim (16. marec 2007), nedvomno pokaže, da je bila izjava objavljena, še več, članek dopisnika se začne s to izjavo. V poznejšem pogovoru je odgovorni urednik celo dejal, da če je tako, mora to preveriti (!). Poleg vsega pa me niti resorni urednik niti odgovorni urednik od 1. januarja 2006 pa vse do sprejetja ocene resornega urednika (28. marca 2007) nista nikoli opozorila (ali mi dala drugače vedeti), da svoje delo dopisnika opravljam slabo ali da obstajajo težave. Da je dejansko tako, več kot zgovorno potrjuje to, da mi je bil kot dopisniku iz Zagreba do 28. marca dvakrat (leta 2005 in 2006) izdan sklep o napotitvi za nadaljnjih 12 mesecev brez opravljenega letnega pogovora. Letni pogovor leta 2007 je bil tako prej instrument discipliniranja dopisnikov kot pa izpolnjevanje obveznosti odgovornega urednika. Ob tem še posebej opozarjam, da mi je odgovorni urednik 31. avgusta 2006 izdal sklep o potrditvi napotitve na dopisniško mesto v Zagreb, Hrvaška, za nadaljnjih 12 mesecev “po opravljenem letnem razgovoru” [citirano iz dokumenta]. Ta letni pogovor ni bil nikoli opravljen, torej je odgovorni urednik v poslovni listini navedel neresnična dejstva, kar pa bo predmet razčiščevanja v drugem postopku.

To so torej podlage oziroma “uradni razlogi”, zaradi katerih sem bil predčasno odpoklican, zaradi česar mi je uprava Dela odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in zaradi česar sem bil prisiljen v brezizhodnem položaju podpisati novo pogodbo.

V teh mesecih (od oktobra 2006) se je zgodilo še veliko drugih stvari, preveč jih je, da bi jih naštel vse – poleg nikoli izrečene, a uveljavljene prepovedi pisanja komentarjev in poročanja o pomembnejših slovensko-hrvaških temah (kar je glavna naloga dopisnika iz Hrvaške, mar ne?) so bili še posegi v tekste, pa tekst, ki je v večerni izdaji še bil, v jutranji pa je izginil (članek “Zakaj je sporen dan D?”, 23. marca 2007). Sicer pa sem od sodelavcev večkrat dobil namig, da sem se na “listo za odstrel” uvrstil zaradi teksta o Hotizi leta 2006, kjer sem odkrito kritiziral napotitev specialcev na mejo, kar je bilo očitno tolmačeno kot protidržavno oziroma prohrvaško dejanje. Opisati želim tudi dogodek, ki se mi je zgodil po tem, ko je slovensko zunanje ministrstvo objavilo znamenitih 10 točk. Napisal sem gloso, ki je vodstvo zunanjepolitične redakcije (urednika Stojana Žitka takrat ni bilo v službi) ni želelo objaviti. Takrat sem od osebe, ki je ne želim posebej omenjati (saj je verjetno imela takšna navodila), dobil “pojasnilo”, da je, citiram, “glavna naloga dopisnika, da ščiti interese svoje države” (verjetno gre za to famozno državotvornost). Na moj protest, da lahko kot novinar in dopisnik branim samo interese bralcev Dela in državljanov Slovenije, ne pa države oziroma MZZ, sploh, če delajo napake, ni bilo odgovora. Ta oseba mi je pojasnila tudi, da bi bilo nenavadno, če bi dopisnik komentiral poteze MZZ, ki so se zgodile v Ljubljani. Pojasnila, da sem kljub lokacijski oddaljenosti novinar Dela, ne pa neki zunanji sodelavec, seveda niso zalegla. Skratka, očitno si vodstvo Dela na dopisniškem mestu v Zagrebu želi človeka, ki bo razumel definicijo državotvornosti, ki ne bo razmišljal s svojo glavo, ki bo znal braniti interese svoje države na primeren način – da bo branil poteze slovenske diplomacije, tudi ko so/bodo zgrešene in ko so/bodo škodile nacionalnim interesom. Vse po načelu – ni pomembno, kaj delajo, glavno je, da so naši.

Ob tem bi vas rad obvestil tudi, da je moj pravni pooblaščenec zoper časopisno družbo Delo vložil tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O njej bo odločalo delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Rok Kajzer