DRUGI DOM

Da nekoliko zadovoljim radovednost. Najprej se mora to imenovanje zgoditi, potem pa mora Veso pokazati rezultate. Sam sem prevzel vodenje časopisa, kot sem takrat opozoril v programu, ko je ta več let zapored dramatično izgubljal naklado in branost. Podatki so dostopni na internetu – raziskava prodanih naklad in branosti. Za daljše obdobje pa v programu. Preprosto povedano – časopis je umiral. Jasno je bilo, da bo nekaj ostrih ukrepov in so bili. Razmere je bilo nujno urediti. Ni šlo naglo in ne hitro. In bilo je težko. Ko sem odstopil je primerjava z letom prej pokazala, da je časopis izgubil na trgu manj kot konkurenti. Tudi raziskava branosti je to potrdila. To je test, ki – če bo potrjen – čaka Vesota. Test vsakega urednika so številke in ne politične stranke ali nazor.
Še to opozorilo, Vesota odgovorni urednik nikoli ni imenoval za urednika FT-ja, to je izmišljeno. Te odločitve preprosto nikoli ni bilo. Bila je le, naj pomaga – s plačo ki jo ima kot namestnik urednika – Darjanu Koširju v njegovi redakciji in pri nastajanju FT-ja. In tudi v njegov status ni odgovorni urednik nič posegal, Veso je bil po zakonu varovana oseba (predsednik sveta delavcev, kasneje tudi član nadzornega sveta), kjer statusa ni pametno spreminjati. Tudi, ko sem mu v letnem pogovoru predlagal, da bi status, ker je zavrnil, da bi bil še pomočnik urednika notranje politike (ker mu Ivan Puc ni bil všeč), uredila, sem v zapisnik zapisal, da bo odločitev (ob nespremenjeni plači) obveljala šele, če jo potrdi svet delavcev. To pravico pač Veso je imel in ima.
Zakaj se danes razglaša za veliko žrtev, zato težko razumem. Razen v smislu, da je imel nekaj konfliktov s predsednikom uprave in da to pač lahko zdaj vnovči.
Peter

Aja, pa še to: če bo Veso izvoljen, prevzema tednik, ki ni v krizi, ampak v precej resnem vzponu z odličnimi številkami tako pri naročnini kot kolportaži, če pogledamo premirjalno s prejšnjimi leti. In učinek Veča je bil samo prve mesece tega leta. Kasnejšega dogajanja se s tem ne da pojasniti. Če mu uspe ponoviti vsaj približne trende, ki jih je zadnjega pol leta dosegal Šurla, mu bom čestital. :)

Hvala za odgovor, ki verjetno članstvu vašega Združenja (Šurla ipd) ne bo ravno povšeči. Se morda motim?

Prav tako ne vem, kam naj v tem kontekstu potem vtaknem avtonomijo uredništva Maga.

LP

Delo je po podatkih revidiranih prodanih naklad (www.soz.si) v obdobju april 2006 do september 2007 izgubilo povprečno 3049 izvodov. S 67.090 je padlo na 64.041 prodanih izvodov. Padec torej 4,5 odstotkov.

V istem obdobju je Večer izgubil 3179 izvodov. S 46.572 je padel na 43.393 povprečno prodanih izvodov. Izguba znaša 6,8 odstotkov.

To so torej uspehi Jančiča in Ranca. In kako se je v enakih poslovnih razmerah odrezala konkurenca?

Dnevnik je padel s 48.558 na 48.100. V istem obdboju je torej izgubil le 458 izvodov povprečne prodane naklade ali 0,94 odstotka.

Podatki povejo vse. A žalostno je, da ti rezultati bolj bolijo novinarje Dela in Večera, ki so morali prenašatI Jančiča in Ranca ter občutiti slabe poslovne rezultate na lastnih plačah, oba pa seveda ob mastnih zaslužkih in tako slabi dediščini nimata prav nobene slabe vesti. Ravno obratno. Kakšne nebuloze prodaja Jančič, lahko znova beremo vsi.

Ni lepo, če novinarji, pa čeprav le po nadimku, interpretativno goljufajo. Prierjava časovnih vrst mora biti korektna, Deloma je predstavljena na http://www.razgledi.net, tudi z nekaj ugotovitvami, ki niso moje. Opozoril bi, da sem kot urednik odstopil tam nekje v začetku julija in posle 31 julija predal nasledniku. Časovno vrsto je treba vzeti primerljivo obdobje, ko sem bil urednik in ne za takrat, ko to nisem več bil ravno. Pa za nazaj predstaviti podatke, ki pokažejo razlike. No, pa saj tudi ta, ki je uporabljena, kaže velikansko razliko v primerjavi s časom, ko sem postal urednik.

Spodaj objavljamo celotno protestno izjavo IO Sindikata novinarjev Dela in IO aktiva novinarjev Dela.

Novinarji Dela že leto dni doživljamo različne oblike pritiska na novinarsko avtonomijo. Zadnji dogodek – uvedba postopka »redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi« dveh dopisnikov Dela Matije Graha in Roka Kajzerja – je najbolj drastičen izraz tega pritiska. Uvedba omenjenega postopka je argumentirana z domnevno nesposobnostjo obeh dopisnikov, vendar je več kot očitno, da gre za politično motiviran poseg. Očitek o njuni nesposobnosti je popolnoma neutemeljen in kaže na stopnjevano samovoljo uprave. Ukrep razumemo kot način ustrahovanja in discipliniranja novinarjev Dela.

Uprava Dela pod vodstvom Danila Slivnika, ob asistenci odgovornega urednika Petra Jančiča, uničuje dnevnik Delo. Na novinarje trajno pritiska s posegi v novinarsko svobodo, arbitrarnim nižanjem plač, disciplinskimi ukrepi, odvzemanjem področij. V zadnjem letu je časopis zapustilo več kot deset uveljavljenih novinarjev, mnogi novinarski potenciali so sistematično marginalizirani in pasivizirani. V časopisu vladajo (samo)cenzura, pasivnost in strah. Kršijo se ustava, zakon o medijih, zakon o delovnih razmerjih, zakon o soupravljanju delavcev v podjetjih in interni pravilniki.

Uprava in odgovorni urednik s takim početjem po našem prepričanju ogrožata preživetje dnevnika Delo in s tem tudi podjetja s skoraj 500 zaposlenimi. Delovanje časopisa je bistveno oslabljeno, ugled je okrnjen. Naklada je v dobrem letu dni padla za skoraj deset odstotkov, kar je katastrofalna številka. Padanje naklade je tesno povezano z delovanjem uprave, z njeno politično motiviranostjo in nesposobnostjo za vodenje podjetja. Novinarji dnevnika Delo pozivamo lastnike podjetja, da preprečijo njegovo uničevanje. Ministrstvu za kulturo predlagamo, da takoj zaustavi kršenje novinarske svobode. Državni zbor pa pozivamo, da na izrednem zasedanju spregovori o množičnih kršitvah medijske svobode, enega od temeljnih pogojev vsake demokracije.

IO Sindikata novinarjev Dela – Mija Repovž, predsednica

IO Aktiva novinarjev Dela – Peter Kolšek, predsednik

Ljubljana, 20. 4. 2007

Urednik se je odločil, da bo podaljšal mandate vsem dopisnikom po svetu razen dvema. Vsako leto odločitev o podaljšanju mandatov, po (letnih) pogovorih z dopisniki in resornim urednikom, mora sprejeti. Pravilo je tudi del pogodb dopisnikov in uveljavljeno je bilo v času, ko je bil predsednik uprave g. Perovič. V obeh primerih so bile utemljitve povezane s pravico javnsoti do obveščenosti, ki je dopisnika po mnenju urednika nista ustrezno zagotavljala, problematičen pa je bil tudi odnos do urednikov in uredništva. Podrobnosti so bile pojasnjene uredniškemu odboru (ki je za težave vedel), pri odločitvi je sodeloval resorni urednik, obveščena je bila uprava. Od dopisnikov se, ker imajo visoke plače, tudi dosti pričakuje. Pri Grahu je urednik to naredil že drugič. Prvič mu je predsednik uprave Danilo Slivnik odločitev razveljavil. Kar – po pravilih – sme. V drugo, ni. Prerazporejena sta bila na delovna mesta z relativno visoko plača, pa čeprav je bilo pri tem tudi nekaj težav, ker pač za to ne izpolnjujeta nekaterih sicer običajnih kriterijev, ki jih je sicer treba izpolniti za zaposlitev novinarja. Ampak ok, pač vsi malo goljufamo, a ne da? In ja, bili so protesti, da sta odpuščena in to. Res pa ni bilo. Preberite ta protest znova in premislite, kaj se je v resnici dogajalo in zgodilo, kje so vas pa skušali okol prenest . Pa nič ne očitam, sindikati in aktivisti to včasih morajo. Novinarji in uredniki pa ne smejo. :) In Roku je uspelo, da je razveljavil mojo odločitev v dogovoru z novimi nadzorniki. Ok. Upam, da bo tudi delal boljše kot je.
Peter

Ko je Slivnik zarad tega želel odpustiti Mijo Repovž in Petra Kolška, pa je Društvo slovenskih pisateljev napisalo Peticijo proti zastraševanju in kaznovanju, ko jo je podpisalo 62 pesnikov in pisateljev, kasneje pa se jim je pridružilo še več kot 200 režiserjev, scenaristov, dramaturgov in drugih intelektualcev.

Namesto “Ne joči, Peter,” lahko napišemo le: “Kar joči, Peter…”

Iz zapisa Neve Nahtigal:

Drugo dejanje: »Jaz lahko prepovem, kar hočem.«
Jančič je sedel za računalnik in hotel spremeniti uvodnik Saše Vidmajer. Zupan Arsova je ugovarjala, ker je bil tekst že popravljen, in to po pogovoru, ki sta ga imela Jančič in Vidmajerjeva po telefonu. Prej da je v zaključku pisalo, da se sproščenost meri po številu ministrovih pojavljanj »na teh straneh«, zdaj namesto tega piše »na časopisnih straneh«. Zupan Arsova je vztrajala, da se teksta brez privoljenja avtorice ne sme spreminjati. Odgovorni urednik je klical Vidmajerjevo po mobilnem telefonu, izvršna urednica pa istočasno v zunanjo redakcijo, kjer je izvedela, da je novinarka na dopustu. Ta tekst je nazadnje ostal nespremenjen. Naslednja zahteva je bila, da se spremeni zapis Dejana Pušenjaka. Jančič se ni strinjal z zadnjim stavkom uvoda, v katerem se je Pušenjak poslovil od pisanja za SP. Še bolj ga je vznemiril zapis Cukjatijeve izjave, da ga »nihče z Dela leto in pol ni nič vprašal«. Jančič je zahteval, da gre »tudi ta del ven«.

Izvršna urednica je večkrat ponovila, da so zapisane Cukjatijeve besede, ki so tudi posnete. Jančič je poklical Pušenjaka in večkrat ponovil, da bo prekinil nastajanje SP in prestavil tisk na prihodnji teden, če tega dela uvoda novinar ne umakne. Pušenjak je skupaj z Zupan Arsovo presodil, da je treba zagotoviti izid SP in se odločil, da skrajša uvod. V tiskani izdaji tako omenjene izjave ni. Odgovorni urednik je nadaljeval pregled vsebine: »Rešiti moramo problem druge strani, ki ne bo objavljena. Poslovilnega članka ne bo.« Na vprašanje, kako lahko to prepove, je odvrnil: »Enostavno: jaz sem rekel, da to ne bo objavljeno. Jaz lahko prepovem objavo katerega koli članka, če to hočem.«

Neva, ki je takrat po centralni redakciji Dela, kjer kot občasen honorarni sodelavec sobotne priloge ni imela kaj iskati, zaslisevala mene in šefa uprave in se predstavljala kot novinarka medijske preze (Kar so s preže kasneje zanikali), kar je bilo nekoliko hecno, predvsem pa s kodeksom človeške in novinarske etike skregano ravnanje (je pa ljubka dama), je nekaj dejstev izpustila. Pri Vidmajerjevi je šlo preprosto za pogovor, ki sva ga imela o tekstu že prej in ali je vse v skladu z dogovorom. Uredniki in novinarji se pogovarjajo. Pri uvodu inervjuja Dejana pa je bila zagata poudarjen stavek, ki je bil zame diskreditacija takratnega novinarja Dela Jožeta Poglajna, razlogov za takšno uredniško poudarjanje in diskreditiranje pa nisem videl. Pa čeprav je predsednik parlametna kritiko, da ga Delov poročevalec nikoli nič ne vprašuje, morda tudi res izrekel. Če je, je to sodilo v besedilo intervjuja in ne v mastne črke. Dejan se je s tem strinjal, ne pa izvršna urednica. Mislim, da ni imela prav. Če bi se kdo moral pritožiti, bi se moral Cukjati. Kolikor vem, se ni. Glede pravice odgovornega urednika, da lahko umakne katerikoli tekst pa, hmmm, lepo bi iblo, če bi si Neva kdaj kaj prebrala, da se ne bo čudila topli vodi. Seveda lahko odgovorni urednik umakne vsak tekst ali celo reklamo. In za umik tistega, ki ga omenja, je bilo več razlogov, eden je bil tudi politični, nekdo je prej cenzuriral Ivana Puca, češ da je desni. Kar je Neva – najbrž tudi zaradi nevednosti – zamolčala. Pa še vsaj dva dobra razloga za to sta bila. Poslavljanje sem prepovedal in na spisek novinarjev pač ne smeš dati takšnih, ki se s tem ne strinjajo ali pa si jih pred tem celo nagnal iz ekipe, ki se poslavlja. To pa celo bistro ni bilo.
Peter

Mnenji IO Sindikata novinarjev Dela o predčasnem odpoklicu in začetku postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti za novinarja…

Iz mnenja o Matiji Grahu:

»Omenjena negativna ocena je konstrukt, saj je Stojan Žitko na sestanku zunanjepolitične redakcije priznal, da sta skupaj z odgovorim urednikom Dela Petrom Jančičem od predsednika uprave Dela dobila naročilo, da napišeta negativno oceno dela za dopisnika Graha (in tudi za Delovega dopisnika iz Zagreba, Roka Kajzerja), da bi se ju lahko predčasno odpoklicalo. Kot je na omenjenem sestanku dejal Stojan Žitko, je Graha (in tudi Kajzerja) sprva ocenil s povprečnimi ocenami. Ker pa ju v skladu z internimi akti družbe Delo podlagi takšnih ocen ne bi bilo mogoče odpoklicati, je na zahtevo uprave Dela povprečne ocene spremenil v negativne.

IO SND zato meni, da sta negativni oceni zunanjepolitičnega urednika Dela in odgovornega urednika Dela prirejeni cilju, ki je bil določen vnaprej, to je predčasnemu odpoklicu dopisnika Graha. Nadalje meni, da je bil postopek ugotavljanja delovne uspešnosti, ki je predpisan z internimi akti družbe Delo, v primeru dopisnika Graha zlorabljen, da bi se upravičil njegov predčasni odpoklic.

Nenazadnje IO SND meni, da postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je bil uveden zoper dopisnika Graha, ki je za svoje dopisovanje iz Avstrije pravkar prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije, zaradi svoje očitne absurdnosti škoduje ugledu časopisne hiše Delo.«

Iz mnenja o Roku Kajzerju:

»Sindikat posebej opozarja na 3. odst. 21. člena Zakona o medijih, ki pravi: »Novinarju se ne sme odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi.«

Izvršni odbor sindikata zato meni, da ne obstajajo resni in utemeljeni razlogi za uvedbo postopka o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Enako meni za predlog odgovornega urednika Dela glede predčasnega odpoklica z dopisniškega mesta za Roka Kajzerja resni in utemeljeni.«

Peter,

kaj ne vidiš, da ti ne verjame prav nihče več! Še donedavni ljubitelji tvojega vodje Janeza Janše so te spregledali.

Najprej o Roku: nisem mu odpovedal delovnega razmerja, kot urednik mu nisem podaljšal dopisniškega mandata in je bil prerazporejen na drugo delovno mesto. Je pa res, da bi zavrnitev odločitve urendika lahko pomenila izgubo delovnega mesta. Samo to aktivisti izpustijo. Eden, pa ne edini razlog, da mu nsiem podaljšal mandata, je bila precej katastrofalna napaka dopisnika, ki je na prvi strani Dela poročal, kako na Hrvaškem ni nobenega uradnega odziva na izjave Dimitrija Rupla. Cela država pa je takrat že nekaj časa poslušala izjave in pogovore s hrvaško zunanjo minsitrico iz drugih mediejv. Kot urednik sem njegovo – do bralcev dela zavajujočo in neresnično zgodbo, ki bi nas osramotila – ustavil in od pristojnega urednika zahteval, naj Rok ugotovi, kaj se dogaja v državi iz katere poroča. Ker pač mediji, ki sploh nimajo dopisnikov, poročajo čisto drugače. S pristojnim urednikom se je dopisnik potem sprl, rahlo kasneje popravil napoved zgodbe na prvi strani (dodal en stavek hrvaške zunanje ministrice), poročila na tretji strani pa ni popravil. Še naprej je bilo sestavljeno iz njegovih mnenj in kao neuradnih informacij, ko so bila na voljo stališča zunanje misnitrice. Zato je bil kasneje tisti tekst umaknjen, to je storil odgovorni urendik, in je eden od urednikov pripravil korektno poročilo s pomočjo informacij tiskovne agencije. Ki je poročala, kaj se dogaja. Kar dopisnik ni. Odgovorni urednik z dopisnikom ni mogel komunicirati, ker je ta takrat menda odpovedal mobilni telefon, češ da ga preslabo plačujemo in je tudi večkrat zapretil, da ne bo več tega tega dela za to plačo. Tudi pisno je zahteval dodatke izven pogodbe. Pa ni edini primer zagat…
Se bojim, da napačno obveščanje javnosti in nepotreben spor s pristojnim resornim urednikom nista bila v skladu z programsko zasnovo in profesionalnimi merili in standardi. Vsaj ne Dela.
Kar se pa Graha tiče, pa bi bil nekoliko previden, spomnim se ga po tem ,da mi je osebno napovedal, kako bo razširil zgodbo, da je za nepodaljšanjem njegovega dopisniškega mandata Dimitrij Rupel. In je to tudi storil. S pomočjo prijateljev na Mladini, društvo novianrjev in še kje. Povsem lažnivo zgodbo, če smo natančni. Kar se tiče pa logike te zgodbe, ki je navedena, pa ne morem ocenjevati, ker na tistem sestanku nisem bil, je pa Žitko kasneje javno zanikal, da bi ga kdo k čemerkoli prisilil, za odgovornega urendika pa ocena resornega urednika itak ni obvezujoča. Tudi če bi bila drugačna, se najverjetneje ne bi nič spremenilo.
Peter

Novinar: čisto vseeno mi je komu in v kaj verjameš, samo nekaj dodatnih dejstev ponujam, tistim, ki jih pač zanima resnica in ne zgolj religiozna zamaknjenost.
Peter

G. Zdolšek o g. Jančiču

»Natančno vem, kako je potekalo, kot podpredsednik Nadzornega sveta v Delu, kako je potekalo vplivanje na te medije. Jaz natančno vem, da so trije novinarji, novinar Kajzer, novinar Grah in novinar Veso Stojanov, bili odstavljeni zaradi svojega pisanja, ki ni bilo všeč vladi in tako dalje. Ko je bil Janša, in ko je predsednik vlade in vlada, ki je imela vpliv na te medije. Ne se zdaj sprenevedat: vlada nima nobenega vpliva, zdaj je pa tu Boško Šrot ali pa celo SD in podobne neumnosti? Povem, da je gospod Janša povedal, kdo bo v nadzornem svetu Dela in ti so v nadzornem svetu Dela bili. Povedal je kdo bo direktor Dela in ta človek je bil direktor Dela. Povedal je, kdo bo odgovorni urednik Dela in ta je bil odgovorni urednik Dela. In to je bil vpliv.
Mi smo tudi uredili z gospodom Kajzerjem, bo šel nazaj na dopisništvo v Zagreb od kjer je bil odstranjen. Smo uredili z gospodom Stojanovom. Bomo uredili tudi z gospodom Grahom, ki ga ne moremo poslati nazaj na Dunaj kjer je bil odstranjen, ker je pač njegovo pisanje ni bilo všeč vladi. To so dejstva.

en x: Se bojim, da g. Zdolšek ne more vedeti, zakaj se je odločal odgovorni urednik. Ni bil zraven. Nobenih pristojnosti ni imel takrat. Tudi pravno je urednika zastopal drug odvetnik. Avtonomija uredništva. Iz prej opisanega pri Kajzerju, je tudi jasno razvidno, da zgodba g. Zdolška ne vzdrži presoje. A je delo časopisa in novinarjev prikrivanje pomembnih informacij javnosti ali kaj? A je prikrivanje pomembnih informacij javnosti napad na vlado?
Da bi bil Veso odstavljen zaradi pisanja, pa sem že prej pojasnil, da mi ni jasno iz katerega. A iz položaja na katerega ga urednik nikoli ni imenoval? O imenovanjih obstaja pisna dokumetnacija in o vseh novinarjih tudi personalne mape. V nadzornem svetu Dela je bil in je tudi Veso Stojanov. A ga je imenoval Janša? Al zaposleni? Sam mislim, da zaposleni.
O tem kak vpliv je sicer imel Janša na imenovanja nadzornikov, urednikov in direktorjev po državi pa osebno ne morem soditi. Pač nisem imel privilegija, da bi bil zraven in bi to lahko trdil. Ne dvomim pa, da so lastniki (pivovarna Laško) imeli kaj besede pri teh odločitvah. Kar g. Zdolšek, ki je odličen odvetnik, ki zanje dela, ve. Kako so jo uporabili, je pa njihova stvar.

Peter,

ti si tisti, ki si tej vladi na stežaj odprl vrata na Delo. Po tem te bo pomnila zgodovina.

In tudi po tem, da si tako sesul Delo, da bo rabilo vrsto let, da bo prišlo nazaj k sebi.

Zdaj kot (samooklicani?) predsednik Združenja novinarjev in publicistov (predvsem tistih, ki imajo vsaka dva tedna rezervirane kolumne v Delu in Večeru, pa še častni predsedniki podmladka SDS so) znova soliš pamet.
Koliko članov sploh ima to združenje? Ali je uradno ustanovljeno? Ali so Bojan Budja, Damijana Žišt in Slavko Vizovišek res člani, kot si navedel, ali pa si jih dodal v članstvo brez njihove vednosti?

Javnost te je spregledala. Izgubljenega zaupanja si ne moreš pridobiti nikoli več.

Novinar: o tem koliko je kdo sesul Delo, je mogoče soditi po rezultatih, ki so številčno dostopni na internetu. Če te številke primerjamo (moje in predhodnikov) imaš resne argumentacijske težave. Kar trdiš se ne ujema z dejstvi. Številek kažejo obratno. Težave imajo predhodniki, naslednik pa se bo moral še dokazati. Upam, da bo uspešnejši kot sem bil sam in za to bom storil kar morem. Da sem spustil vlado v Delo, je pa pač ena od svetih preproščin in oslarij. Res pa je, da smo ljudem predstavili tudi, kaj počne vlada, jim omogočili ,da so z vlade odgovorili kdaj na kakšno ostro obtožbo ali naše vprašanje. In da je imel zunanji misniter v mojem času na mnenjski strani Dela kolumno dvakrat na mesec. Sicer pa o tem, kaj delamo in zakaj, iz uredniškega odbora nismo obveščali ne vlade, ne opozicije in celo Pivovarne laško ne. :) Še manj ,da bo kdorkoli od teh karkoli odločal o uredništvu. Lahko so me le zamenjali. Saj tudi ne morejo sprejemati drugih odločitev, ker nimajo uredniških izkušenj in znanj in niso imeli nobenih pristojnsoti. Ne vem pa kako si – gospdo “novinar” – vi predstavljate delo urendiškega odbora in urednika. O društvu pa si oglej okroglo mizo, ki je objavljena na vest.si, na posnetku boš opazil Slavka, ki ga cenim kot nekdanjega urednika in sodelavca s katerim sva nekaj časa ksupaj vodila notranjepolitično ekipo Večera.
Peter

Vprašanja so bila naslednja:

Koliko članov sploh ima to združenje? Ali je uradno ustanovljeno? Ali so Bojan Budja, Damijana Žišt in Slavko Vizovišek res člani, kot si navedel, ali pa si jih dodal v članstvo brez njihove vednosti?

Na nobeno od vprašanj nisi odgovoril!

In tvoje pisanje je spet eno samo sprenevedanje.

Veliko je stvari o katerih govoriš. Združenje je ustanovljeno, bila sta celo dva ustanovna sestanka, vsa dokumentacija za registracijo je predana uradnim državnim organom, že pred časom, in postopek – kot pač v pravni državi – poteka. Evidence članstva še nimamo, tako da ti tu ne morem in ne smem odgovarjati. Je v nastajanju in povezana z uradnim dokumentom o registraciji, ki je pač osnova za to, da lahko odločamo o članih in zbiramo članarine. :) Nikoli nisem trdil, da so omenjeni člani. To je spet ena od izmišljotin, ki jih je v tej državi veliko. Članstvo v društvu je tudi stvar osebne odločitve in ne predsednika. Povrhu po zakonu o varovanju osebnih podatkov, tega kot predsednik celo ne smem razkrivati. Smo prostovoljno združenje. je pa res, da je Damjana izstopila iz upravnega sveta, čerpav se je s kandidaturo strinjala, poslala tudi vse podatke zanjo (emšo in to). To pravico ima, nobene zamere zaradi tega. Pri Budju pa je bil problem, da so mediji pisali nekaj, kar ni ibl ores in nihče ni trdil. S tem nimam nič ne jaz in ne Bojan. On se je samo strinjal z ustanovno izjavo. Ni pa v nobenem organu ali kak ustanovni član.
Sprenevedanje? Nimam razlogov zanj.

Joj, joj, Peter Jančič spet manipulira. Da gospod protežirani urednik Dela ni izgubil na nakladi, so ob vsesplošnem odpovedovanju nas individualcev, Delo morali naročiti v vseh vladnih inštitucijah v enormnih količinah. Nas, ki se tega nismo hoteli več iti, pa so masovno masirali po telefonu, pošiljali brezplačne izvode ipd. Igrice pokrivanja uspešnosti vladnega urednika Dela pač. Pa še to ni prineslo ne vem kakšnih rezultatov. Gospod bi moral delovati kot profesionalen urednik, ne kot lakaj vladajoče hunte. Potem bi imel uspeh. Zato tudi njegovo novo združenje ne odraža nič drugega, kot provladno hlapčevstvo. Kdo pa takega hlapca sploh še hoče?

Požareport je 16. novembra poročal:

“Od novinarja Maga Igorja Kršinarja smo izvedeli, da je predsednik združenja novinarjev in publicistov za šest mesecev postal Peter Jančič, sam pa je član upravnega sveta oziroma tajnik. V svetu so še Vladimir Vodušek (RTVS), Damjana Žist (Večer) ter publicist in predavatelj na FDV Matej Makarovič. Člani nadzornega odbora pa so Silvester Šurla (Mag), Tino Mamić (Primorske novice) in Vanesa Čokl (Vecer). “Združenje je odprto za vse, tudi za tiste, ki so člani Društva novinarjev Slovenije in bodo to tudi ostali,” je Kršinar še povedal za naš portal.
Sicer pa je ustanovnih članov štirinajst, poleg naštetih še Slavko Vizovišek (Večer), Brane Senegačnik (Nova revija), Zlata Kraševec (Kmečki glas), Jure Sešek (Radio Ognjišče), Aleš Kocjan (Sta) in Borut Meško (Sta).”

Zdaj od zapisa Petra Jančiča lahko izluščimo naslednja dejstva:

1. ZNP uradno še ni ustanovljeno.
2. Evidence članstva ni.
3. Tudi če bi bila, bi bila tajna
4. Damijana Žišt je iz upravnega sveta že izstopila.
5. Bojan Budja pa nikoli ni bil zraven.

Čudi me, da je to – še ne ustanovljeno – združenje v javnosti deležno več pozornosti, kot Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat, ki vsak šteje po več kot tisoč članov.

Če vidimo, da ZNP sestavljajo v glavnem uredniki ali zdaj že bivši uredniki, ki so bili nameščeni v času Janševe vlade, ter vrhunske novinarske primadone a la Vodušek, pa je jasno, zakaj je temu tako.

Dopisnik Matija Grah:

V ponedeljek, 9.junija 2007, sem namestniku urednika zunanjepolitične redakcije Dela Titu Doberšku predlagal, da napišem dva članka: prvega o dogajanju na avstrijskem Koroškem (šlo je za problematiko slovenske manjšine), drugega o zasedanju sveta guvernerjev IAEA na Dunaju. Drugi članek sem smel napisati, moj prvi predlog pa je Tit doberšek zavrnil, in sicer z utemeljitvijo, da mu je odgovorni urednik Dela Peter Jančič sredi prejšnjega tedna sporočil, da “imam prepoved pisanja o Avstriji”. Na Doberškovo nadaljnje vprašanje Jančiču, češ, o čem bom pa potem z Dunaja sploh pisal, naj bi Jančič odgovoril “da je to vseeno“.

Zakaj vodstvo Dela ravna tako, ne vem. Toda ravnanje, ki sem ga bil deležen zadnja dva tedna s strani vodstva Dela, z menoj pa tudi moja družina, po mojem mnenju povsem ustreza termin “psihično nasilje na delovnem mestu“.

Moje težave so se začele 28.junija 2006, ko sem na 5., mnenjski strani Dela objavil mnenjski članek oziroma analitični komentar z naslovom Ali slovenski parlament kaj ve? /…/ Istega dne je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel ostro telefonsko posredoval pri odgovornem uredniku Dela Petru Jančiču. Po ministrovem mnenju mnenjski članek ne bi smel biti objavljen.

Vsa grotesknost tega, kar zadnje leto vodstvo počnenja z menoj (in tudi mojo družino – ženo in dvema šolajočima se otrokoma, ki zdaj že drugič v letu dni ne vesta, ali bosta šolanje nadaljevala na avstrijskih ali slovenskih šolah), postane vidna v drastični obliki, če si zastavimo vprašanje, kaj je bila listinska podlaga mojega prvega in drugega predčasnega odpoklica, s tem pa tudi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Listinska podlaga prvega predčasnega odpoklica je bil Zapisnik o letnem intervjuju, ki naj bi ga odgovorni urednik Dela z menoj opravil 30. avgusta 2006 in v katerem je moje delo zaradi “neizpolnjevanja kriterijev objektivnosti pri obveščanju javnosti” ocenil z negativno oceno. Toda odgovorni urednik Dela Peter Jančič letnega intervjuja z menoj sploh ni opravil. Dne 30. avgusta 2006, ko naj bi se zgodil omenjeni letni intervju, sem bil z družino na Dunaju. Podlaga prvega predčasnega odpoklica je bila kratko malo zapisnik o neobstoječem pogovoru oziroma falsificirana listina.

Falsificirana? Ponarejena? Mar ni ponarejanje listin kaznivo dejanje?

Matija
Da ne pišeš več o Avstriji, je bila posledica odločitve nekaj mesecev prej da mandat ne bo podaljšan, ki je bila pisna in ti je bila (če se prav spomnim) vročena. Del te odločitve je bil tudi datum uveljavitve. Pomenila je, da nimaš več pristojnosti za Avstrijo. Julija je stvar pač stopila v veljavo. Med šolskimi počitnicami. Dobršek ni bil nič kriv. Kar se tiče mednarodnih organizacij, ok, tam sem pa pač rekel, da to pa lahk, ker ni nujno vezano na dopisniško mesto. Tudi Piano piše o nekaterih organizacijah, ki imajo sedež na Dunaju.
Kar se tiče klica g. Rupla, lahko karkoli dokažeš? Sam se takšnega klica ne spomnim, se pa spora z Borisom Čibejem, ali je tisti tvoj tekst vreden napovedi na prvi strani. V tem sporu sem pa zastopal stališče, da ne. In je tudi obveljalo.
Zdaj se mi pa mudi domov, drugič dalje. :)
Peter

Kako se vse obrne;
Peter Janšič, pardon Jančič, je v nekaj mesecih od osovraženega glavnega urednika Dela, ki je kadar so mu ukazali, umikal članke in šikaniral zaposlene ter občutno zbil naklado časopisu, zdaj postal glavni branilec svobode medijev na Slovenskem. Zdaj razlaga, tudi na Drugem Domu, da je v resnici žrtev nekakšne zarote, laži in podtikanj, zlobnih levičarskih novinarjev. Ustanovil je tudi novo združenje – bojda sprejemate tudi blogerje, se vam lahko pridružim?
Samo prepričljiv nisi pri tem dragi Peter, ker se opazi, resnično se da opaziti, da Delo ni več, kar je bilo. Celo prebrati se po novem da, Sobotno Prilogo pa celo prelistati. In tebi, žrtvi razmer in sil kontinuitete, ostane še ena možnost in sicer ,da na prihajajočih parlamentarnih volitvah kandidiraš za mesto v parlamentu na listi SDS-a. Samo potem pričakujemo, da boš opustil novinarstvo.
lp

Ko smo že pri Delu. A bi znal kdo kaj povedati o Vojku Flegarju (razgledi.net), ki naj bi podmuklo deložiral legendo slovenskega novinarstva Mitjo Meršola z mesta glavnega urednika na Delu? Baje je spletkaril skupaj s Koširjem, ideološko pa je želel Delo spremeniti v trobilo takrat modnih, zdaj diskreditiranih mladih ekonomistov. Tele novinarji so zgleda vsi tako pokregani med seboj, da ne moreš nobenemu verjet – ko kdo komu stopi na rep, se začne cviljenje in mahanje z zastavo svobode tiska, odzadaj pa so običajno osebne zamere. Bedni novinarski pejsaž, prav zares.

pavle, od kod si pa ti sem not padu in kakšno zvezo ima tvoj post z gornjimi?

Ma nima neke veze, razen da je z Delom povezan in da je Gregor Golobič na razgledih napisal, kako so se neki fantje šli spletke proti Meršolu, potem pa je vse potihnilo. Sem mislil če je tu toliko novinarjev iz Dela, da bi lahko kdo kakšen insajderski povzetek dogajanja dal, da lahko bralci vidimo, koliko gre pri prepucavanjih za načela, koliko pa za osebne zamere in ranjen ego.

ASK o Slivniku in Jančiču:

Naloženo mi je bilo, da naj potem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen več letni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko.
Ne bom razlagala podrobnosti, kako je potekalo urednikovanje časopisa in kdo vse se je neposredno in posredno vtikal v Delo Danila Slivnika. Lahko pa mi verjamete, da je to preseglo vse meje dobrega okusa in psihološkega dostojanstva. Nenazadnje nismo boljševiki, ampak stranka, ki temelji na demokratičnih vrednotah.
Sodu pa je izbila dno zahteva predsednika, da naj se Večer proda Avstrijcem. Menila sem, da je takšna nekritična prodaja tujcem nesprejemljiva. Zato sem se temu uprla, končno pa tudi Avstrijci, ki so pod vplivom avstrijskih socialistov, niso bili garant, da Večer v prihodnje ne bi propagiral komunistične kontinuitete.
Predsednik mi je to zameril in je prekinil komunikacijo z mano. Še nekaj mesecev prej jo je prekinil tudi z Danilom Slivnikom. Od strani smo dobivali informacije, da je Delo slabo, pa tudi namige, da bo Slivnik zamenjan. Tudi sama sem dobila občutek, da me utegnejo odstaviti kot državno sekretarko in kot predsednico nadzornega sveta KAD-a.
Da so bili moji občutki pravi, se je izkazalo, ko me je konec maja poklical minister Vizjak k sebi in mi dejal, da se je pogovarjal s predsednikom in da želi, da odstopim kot državna sekretarka in kot predsednica NS KAD-a. Odgovorila sem, da sem s predsednikom dogovorjena, da v skladu z vladno uredbo o nezdružljivosti funkcij odstopim do roka, tj. do 31.8.2007, da pa za odstop iz NS KAD-a ni razlogov, saj ne bo več obstajala kolizija interesov. Vizjak je odgovoril, da ministrstvo mora imeti neposredni vpliv na KAD-u, kar je bilo v osnovnem nasprotju z intencijo vladne uredbe o nezdružljivosti funkcij, oziroma je to samo idejo uredbe v osnovi negiralo.
S Slivnikom nama je postalo kristalno jasno, da gre za maščevanje in da je samo še vprašanje časa, kdaj bova odstavljena. Da bi preprečila, da bi se Delo in Večer zlorabljala za politične in človeške diskreditacije in kadrovske čistke med starimi kadri, ki jih čedalje bolj izpodrivajo novi, do včeraj stranki povsem neznani obrazi, sva se odločila, da bova kljub tveganju, da bova očrnjena kot izdajalca, te namere prehitela in da bova obvarovala avtonomijo teh tiskanih medijev.

Ej, en x, to sem zdaj trikrat prebral (pa na Delu smo na spletni strani celotno pismo ASK, ko sem bil še urednik, tudi prvi objavili – odločitev je bila moja), pa ne najdem svojega imena noter. Govora je o predsedniku uprave :) Ne o uredniku. Predsednik uprave vodi posle celotnega podjetja in tam je lahk dosti konfliktov, ne vodi pa uredništva. Točno zato, da se ne prenaša eno na drugo. Saj oba deloma tudi sodelujeta, ampak je obseg omejen.
Skratka, če nekaj trdiš, treba je kaj dokazat in ne – kot to običajno številni počnejo – samo sadit rožce in nalagat. In Osebno sem z ASK pravzaprav redko komuniciral, pa še to pač službeno. Denimo pred objavo njenega pisma, ker je bila zadrega z nekaj osebnimi podatki (njenimi), ki jih je vseboval mail. :)
Čisto osebno pa mi še daners ni čisto jasno, zakaj so v tekstu nekatere popolne nelogičnosti, kot denimo zgodba o prodajanju avstrijskim socialistom. Ta zgodba je iz časa prejšnje vlade, ko je v mb nastala neka tiskarna in nek lastniški delež. Po mojem bi lahk posel zdaj – po realnem dogajanju – kvečjemu nek drug. To pa je, da je tist delež odkupilo Delo. A je to to o čemer govori pismo? Kaj brani nadzornica v Delu? Potem razumem.
Večer celo malo poznam, ker sem bil tam zelo dolgo in intence različnih vlad tudi, lahko pa tudi intenco govornika, ki bi rad bil lastnik vsega. :)
Dolgujem še odgovor za prej o združenju, čeprav je tisto v resnic najmanj pomembno, pa ok. Združenej je ustanovlajeno, ustanovne lsitine so že davno predane na občino, postopek včlanjevanja določa statut, ki je sprejet. Postopek pa ni ravno preprost, podoben je kot pri DNS. Določa tudi nekaj preverjanj, ali oseba izpolnjuje nekaj pogojev, kot je denimo, da je res novianr ali publicist. Obstaja ustanovna izjava in tisti, ki so jo podprli, so pa tudi ustanovni člani, tisti, ki so se podpisali pod vlogo za registracijo. Imena so različna, tudi iz praktičnih razlogov, za vlogo je treba pač vse živo podatkov in podpisov. In težko je letat po celi Sloveniji za to. Pa tud ni zelo važno.
Izvoljeni so organi, ki se sestajajo. Ne vem. Kot je znano pa so vse izvoltive za pol leta, ko bo končano obdobje ustanvaljanja in bodo izveden voltive vseh organov za štiri leta.

Peter

Kako ni važno?!?! Jasno, da je važno, da poveš, koliko članov šteje tvoje združenje! Ali je to 5 ali 12 ali 100 članov? Nenazadnje je bilo to zastavljeno prav to vprašanje. Nihče te sicer ne sili, da odgovoriš. Lahko tudi molčiš, nam pa preostane le čudenje, kako je lahko združenje z neznanim številom članov deležno nekajkrat večje medijske pozornosti kot DNS ali SNS, ki imata po več kot tisoč članov. Je pa argument, da “zdaj to ni važno” zelo podoben argumentaciji Janeza Janše. Če je zanj novinarsko vprašanje količkaj neprijetno, ponavadi odgovorui, da to ni važno, ali pa, da je smešno.

Mimogrede, vrhunec zavajanja in lutkarstva nastopi takrat, kadar se objekt manipulacije sploh ne zaveda svoje vloge in slepo verjame, da je subjekt.

Glede urednikovanja v Delu pa je pred dnevi v Dnevniku vse lepo pojasnila nekdanja izvršna urednica Sobotne priloge Dela Tadeja Zupan Arsov. Kdo zdaj laže? Tadeja ali Peter? Peter!

Za zdaj imamo formalno samo vloge za članstvo in ustanovne člane. Kakšne so številke pa – v resnic – ne vem. Na naslednji seji US-ja bom pobaral pristojnega in ti skušal posredovati število, če si ga želiš. Ne vem pa, od kod ti pričakovnaje, da bo neko novo združenje imelo več članov kot ga ima društvo z vsaj 50 let tradicije (da o 100 ne govorimo). To tudi nikoli ni bila moja ambicija in ni namen združenja. Koliko mediji objavljajo? Ej, to pa spet ni stvar, ko bi se vtikoval. Uredniki presojajo kolk je kaj vredno. In na nikogar nikoli nisem pritiskal in tudi ne nameravam, štejejo argumenti.
Kar se tiče Tadeje pa, ne vem v čem vidiš laži. Da je scenzurirala Puca takrat na Delu ni nobena skrivnost, moral je pač tekst, ki ga je delal, stran vrečt. Ga lahk vprašaš. Milharčič je bil na dopustu. Uradno je bil njen šef zato pač odgovorni urednik. Ki ga ni bila pripralvjena ravno poslušat. In je ta udaril po mizi in zagotovil korektnost. Kar se Pušenjaka tiče, tist tekst je nastala na mojo zahtevo, sam sem prosil Dejana naj ga naredi, ker smo tisti teden objavili zgodbo, da Cukjati laže. Pač fer je bilo ,da ima gospod možnsot odgovoriti. To zahteva tudi kodeks etike. Da bi pa v uvodu intervjuja, ki je urendiški, zato diskreditirali Poglajna, se mi je pa zdelo nefer. Lahko pa razumem, da bi morda Zupanovi ugajalo, če bi napihnila konflikt med odgovornim urendikom in predsednikom aktiva novianrjev, kar je bil Poglajen takrat. Dejan je soglašal, da Poglajna ne rabimo sesuvat.
Iz zapisa, ki je objavljen v Dnevniku, pa čeprav je precej pristranski, je tudi jasno razvidno, da nsiem posegal v nobene tekste. Samo zahteval sem, da je v tekstih tisto, kar je bilo dogovorjeno z novianrji in sicer. In ne kar je Tadeja želela. Se bojim ,da je takrat pač delala malo revolucijo. :) Razlogi pa so bili po moje precej politični. In me nič ne moti, če delita politični nazor. Sam časopis, čeprav se ukvarja s politiki, pač ni politika.
Peter

Berem, mislim; nočem več — brati!
http://cheguevara2k.tuditi.delo.si/2007/02/05/berem-mislim-nocem-vec-brati-ali-zakaj-naj-peter-jancic-vendarle-odstopi/

To bi lahko bil novi slogan?!

Dovolite, da pred kritiko nekaj pojasnim. Funkcija odgovornega urednika predstavlja zame instanco, ki za izdelek dnevnega časopisa odgovarja, ne glede na to, kdo usmerja in izvaja uredniško politiko. Sprememba kvalitete časopisa je v času od zadnega kapitalskega (beri političnega) prevzema več kot očitna in g. Peter Jančič odgovarja za njeno obliko in vsebino.

Kritika zajema v prvi vrsti vsebinsko zlorabo neodvisnega sporočanja za potrebe vladajoče strankarske koalaicije ter po drugi strani občuten upad strokovne kvalitete, ki se izraža na večini relevantnih področij: vsebina, oblika, (ne)smiselnost uredniških konceptov, način podajanja informacij.

Cenzura neodvisnega poročanja.
Odhodi priznanih neodvisnih novinarjev, nameščanje vodljivega kadra, številni primeri poseganja v (ne)objavo člankov, celo direktno iz strani Danila Slivnika, ki ni tega nikoli obrazložil ali zanikal; dnevno krojijo novice, zato so spremenili časopis v vladni propagandni pamflet, ki nam bralcem ne omogoča več celovitega vpogleda v svet novic.

Zloraba medija za pro-strankarsko obarvano poročanje se izvaja na več nivojih urednikovanja:
- Vodilna fotografija naslovnice, glavni naslovi, uvodnik. Železni repertoar orodij za grajenje ugleda vlade, ali za skrivanje pred nepomembnimi novicami, ko je to primerno.
- Generalno marginaliziranje vloge opozicije, oziroma via versus, ko gre za novice zbijanja ugleda opozicije.
- Redno prikrojevanje informacij v zvezi z dogajanjem v mestu Ljubljana in predvsem njenim županom
- Vsakodnevna objava reklame za Mag s svojimi pomenljivimi naslovi deluje na pretežno tekstovni drugi strani kot jumbo plakat. Bilboard za objavljanje dnevnih sloganov; večinom prav poceni, po Slivnikovo senzacijanalističnih
- Politika in politiki se rinejo ne samo v rubrike: gospodarstva, celo kulture in športa.

Prikrojevanje novic se izvaja prefinjeno. Npr. slikovit primer:
Res me zanima kolikokrat je bila objavljena vest ali vsaj novica o tem, kdo je finančno potopil Union Olimpijo, kdo je bil tisti, ki je obljubljal denar iz političnih nivojev ter nato stisnil rep med noge. Seveda ničkrat, saj za tem stojijo ministri vladne koalicije. Ali bi bilo potrebno Sloveniji razkriti resnico o polomu uglednega kluba. Jaz, mislim, da ja, tudi za ceno volilnih glasov napihnjenih veljakov.

Med kritiko urednikovanja sodi gotovo tudi Sobotna priloga. Nekoč edicija, ki je pomagala bralcu odpret pogled izven meja, tuji članki, nepredvidljive tematike. Danes je spet poceni politični pamflet z mešanico popkulture na meji tabloidov. Pred časom je človek pomislil, da bi jih celo arhiviral, danes nič od nič.

Opozoril bi rad, da je spremenjeno Delo poseglo v kulturo našega življenja. Za razliko od Maga, pri časopisu Delo ne gre za inferijoren politični tabloid, temveč za prvi in vodilni državni dnevnik, ki kroji življenje državljanov ob jutranji kavi in rogljičku in ob sobotnih popoldnevih v fotelju. Jančič ali Slivnik bi morala vedeti, da posegata v pravicov državlanov do zajtrka brez kontaminiranih političnih novic. Morda bi bilo to še najmanj.
Kje je bil časopis Delo med zadnjo krizo v Ambrusu? Kakšno vlogo je odigral? Predvsem ni ponujal varne in prizemljene informacije o stanju in razsežnostih. V bistvu se je skril, kot bi ne bila osrednja dolžnost prvega državnega dnevnika, da poroča verodostojno in konstruktivno. In prav verodostojnost informacije je tisto kar je Delo pod Jančičevim urednikovanjem zapravilo. Če hočeš vedeti za kaj gre, je potrebno prižgati televizijo. To je žalostno.

Bojim se, da kar je bilo razgrajeno, več ni enostavno sestavljivo. Izgubljeno integriteto bi bilo potrebno graditi iz ničle. Čeprav vem, da je absurdno pričakovati, da je s politično skorumpiranim Slivnikom v upravi možno storiti korak naprej. Ravno zato; menim, da je potrebno na nemoralno prilaščanje pravice do neodvisne obveščenosti opozaarjati. Prišel bo čas, ko bodo ljudje sprevideli.

Menim, da je skrajno nemoralno politično si prilastiti neodvisno inštitucijo, ki ima kot prvi državni dnevnik simbolno in kulturno vrednost ter je kot tak last tudi nas državljanov. Ne vem ali so vsem znani podatki, da je časnik v zadnjih dveh letih odpovedalo več kot 30% naročnikov ter uredništva zapustilo prav tako visok procent novinarjev. Kot že rečeno, ne gre za še ne tabloid, ki ga kupim, in če ne ugaja, ga ne kupim več. Uredniku in upravi to ni najbolj pomembno, ker se zaenkrat zaveda slogana:
berem, mislim; nočem več brati; moram, ker nimam alternative. : (
Cenjeni g. Jančič, pozivam na vaš odstop, ker je vaše Delo slabo.
In to s soljudmi doživljam vsak dan.

Nisem vedel, da je tako težko razpravljati s Petrom Jančičem. Kadarkoli se mu postavi konkretno vprašanje, se prične izmikati, da ni važno, da nima podatka (bo malce tajnika povprašal, koliko članov ima ZNP – tle zajebava u glavo vse nas skupaj!) ali pa drugim polaga v usta nekaj, kar sploh ni bilo izrečeno.

Nihče ne pričakuje, da bo ZNP imelo več članov kot DNS in SNS. Nihče ni tega niti rekel, je pa to podtaknil Peter Jančič.

Če me spomin ne vara, so dogodki s preloma zadnje Sobotne priloge Dela pod Milharčičem skrbno dokumentirani. Laž pa ima kratke noge.

Praviš, da na nikogar nisi pritiskal in štejejo samo argumenti? Kdo je odpoklical Graha in Kajzerja? Ali ni pri tem prišlo celo do ponarejanja ocene dela dopisnika, kar je lahko kaznivo dejanje ponarejanja listin? Torej je lahko argument kar ponarejen papir? Mimogrede, zaradi tega Grahova družina še danes čuti posledice.

Kateremu odgovornemu uredniku je zbežalo mnogo dobrih novinarjev in ogromno bralcev?

A se bomo še naprej sprenevedali in gledali v magično ogledalo po lastni podobi:
Zrcalce na steni povej, kdo najlepši v deželi je tej? Peter Jančič
Zrcalce na steni povej, kdo najpametnejši v deželi je tej? Peter Jančič
Zrcalce na steni povej, kdo najboljši v deželi je tej? Peter Jančič

in tako vse do onemoglosti!

Gospod Jančič ima (hvalabogu) redko sposobnost, da si ne upa samega sebe. Vsem dokazuje, da je samostojna osebnost, a vsi v njem vidimo le lutko. Za vsako ceno bo vztrajal,da se samostojno odloča, čeprav “sugestije ” nekarterih brez zadržkov sprejme. Vedno se bo ravnal po pravilih, samo pravila se bodo vedno spreminjala. Če resnica pride preblizu, se pogleda vstran.
Njegova žalostna kalvarija se je začela s trenutkom “obutja prevelikih čevljev”. Od takrat gledamo nekoga, ki bo storil vse ,da sebi dokaže, da si te čevlje zasluži… in vendar se vsako sekundo v njih spotika. Lutka , ki poskuša živeti v iluziji, da je lutkar. Vendar tej iluziji še sam ne verjame.

Gospod Jančič ima (hvalabogu) redko sposobnost, da si ne upa pogledati samega sebe. Vsem dokazuje, da je samostojna osebnost, a vsi v njem vidimo le lutko. Za vsako ceno bo vztrajal,da se samostojno odloča, čeprav “sugestije ” nekarterih brez zadržkov sprejme. Vedno se bo ravnal po pravilih, samo pravila se bodo vedno spreminjala. Če resnica pride preblizu, se pogleda vstran.
Njegova žalostna kalvarija se je začela s trenutkom “obutja prevelikih čevljev”. Od takrat gledamo nekoga, ki bo storil vse ,da sebi dokaže, da si te čevlje zasluži… in vendar se vsako sekundo v njih spotika. Lutka , ki poskuša živeti v iluziji, da je lutkar. Vendar tej iluziji še sam ne verjame.

Vrhunec lutkarske umetnosti je takrat, ko lutka oživi. Ko se počuti kot oseba in misli, da sama odloča o svojih ravnanjih. A vsi razen nje vidijo, da je – samo lutka.

en x: ker si konkreten pri ambrusu, ti bom odgovoril. Zgodbo o ambrusu je odkril dopisnik Dela, da so tam posebne enote policiej namreč, ob 22 uri ponoči je odgovorni urednik zato povsem podrl običajno strukturo prve strani, da smo novico o tem v večini izdaj objavili namesto “Danes v Delu”. Kar je bilo hudo tvegano in neobičajno. Stalnice se menjujejo le, ko je nekaj res izjemnega. Tisto noč sem res slabo spal. A so se drug dan urendiki strinjali ,da je bilo vredno. Drugi tisti dan niso imeli nič. Naslednji dan je bila glavna fotografija in zgodba v Delu Ambrus. A se šališ, ko govoriš o tem, kako je ravnalo Delo? Sam sem pisal kolumne o tem. Smo tudi kakšno napako v nadaljevanju zagrešili, objavili neresnično informacijo denimo, kam jih mislijo preseliti, ampak – te zgodbe, da tega nismo delali kot se spodobi, mi pa ne očitat. Nismo pa potem pač objalvjali zgodb, da že peti dan ni nič novega. To prepuščamo konkurenci. No, vsaj ne prevečkrat. In dopisnik je za izjemen prispevek dobil urednikovo stimulacijo (visoko), hkrati pa tudi nekaj kritik, ko je kaj narobe naredil. In bilo je tudi to.
Če ne bereš Dela, ne piši o Delu.
In večino tega, kar pišeš, je zame čisto ideološko nakladanje, ki z Delom nima nič skupnega. A misliš, da so ljudje butasti in da jih je res mogoče s slikami, naslovi in reklamami upravljat? Malo morgen. Preberi kdaj strukturno analizo. Bralci Dela strukturno v primerjavi z bralci Dnevnika in Večera izrazito odstopajo po izobraženosti (navzgor), starosti (navzdol) in plačah (navzgor). Kar si morda lahko privoščita konkurenta, si mi ne moremo. O županu Ljubljane pa to. Ko je pri nas Brankovič na prvi strani (po volitvah) objavil raziskovalno zgodbo, da mu je kampanjo direktno plačevala Electa (kar je kršitev zakona) je imel Dnevnik na prvi strani plačan oglas. Županov ob novem letu, al kaj je že bilo. Kritičnost do oblasti ali kako se že propagirajo? Ja, ampak samo do ene.
Tudi če bi kak genij hotel goljufati, bi spodletelo. je pa mogoče posel opraviti boljše ali slabše, to se pa strinjam. In ocene o tem bodo vedno različne in so tudi politično motivirane. Zato so mi osebno pač všeč številke. Niso rdeče ali črne politične opredelitve, veš. Samo dobre ali slabe. In če trenda upada naklade iz let pred začetkom mojega mandata ne bi nekako ustavili, bi danes Dnevnik res lahko bil že blizu Dela :) Sam trende je treba podaljšati. Pa ni bila le moja zasluga, v vleiki meri tudi šefa uprave (distribucija, promocija, znanje, podpora) in vseh tistih urednikov in novianrjev, ki so trdo garali.
Nič niso prispevali tisti, ki so malo ali slabo delali in vzganjali politične kravale, da bi se zaščitili. Ampak to je pač del igre.
Peter

joj, joj…

“In če trenda upada naklade iz let pred začetkom mojega mandata ne bi nekako ustavili, bi danes Dnevnik res lahko bil že blizu Dela :)” je zgoraj zapisal Peter Jančič. Ne le, da se spreneveda, niti ne bere prispevkov na tem blogu.

11. decembra nekaj čez 12. uro sem na tej strani naredil kratko analizo na podlagi podatkov iz Revidiranih prodanih naklad Slovenske oglaševalske zbornice.

“Delo je po podatkih revidiranih prodanih naklad (www.soz.si) v obdobju april 2006 do september 2007 izgubilo povprečno 3049 izvodov. S 67.090 je padlo na 64.041 prodanih izvodov. Padec torej 4,5 odstotkov.

V istem obdobju je Večer izgubil 3179 izvodov. S 46.572 je padel na 43.393 povprečno prodanih izvodov. Izguba znaša 6,8 odstotkov.

To so torej uspehi Jančiča in Ranca. In kako se je v enakih poslovnih razmerah odrezala konkurenca?

Dnevnik je padel s 48.558 na 48.100. V istem obdboju je torej izgubil le 458 izvodov povprečne prodane naklade ali 0,94 odstotka.

Podatki povejo vse.”

Mimogrede, od julija 2004 do danes je padla naklada

Delu za 18%
Večeru za 14%

Dnevniku pa je zrasla za 2,7 %

Le kako in zakaj?

Novinar: če bi malo prebral navzgor, bi ugotovil, da sem ti odgovoril, da manipuliras in mi, ko govorim o letni primerjavi – čas do tam ko sem odstopil v primerjavi z letom prej – pač pripišeš obdobje ko več nisem bil urednik. In predvsem uporabiš več kot leto – ne primerjaš pa enako nazaj. Ko gre za Delo. Probaj vzet točno primerjavo. Te malo pretreslo. Številke, letne, so frapantne, oprosti. Malo se potrudi. In poglej v program, ki sem ga dal kot odgovorni urednik ali pa net, kaj je bilo prej. Pol pa primerjaj. Priznam pa, da je moje čisto prve mesece bil trend enak kot prej. Logično. Sploh, ker so eni zagnali popolno vojno, točno ti, katerih “natančna pričevanja” so zdaj temelj ugotovitev kolumnistov v Dnevniku in koga tukaj in jih je motilo, da bi se kaj spremenilo al pa kaj vem zakaj vse. Ker so sovražili Slivnika? Avtorica je bila celo izvoljena za podpredsednico sindikata. VOV. Zgoraj malo pišem o njej. Merska enota pristranosti je kaj? Eden z nadimkom novinar? In četrtletni podatki so v priemrjavi s prejšnjim četrtletjem kazali – gor. Poglej kdaj se je nazadnje to zgodilo in kakšni so sicer časi za tiskane medije. :)
Lep večer želim, grem na eno dobro žurko. Večerovo :)

Jao, jao….

ok… Imenovali so te marca 2006, “odstopljen” si bil junija 2007.

V obdobju januar-marec 2006 je bila povprečna prodana naklada 69.810 izvodov, ko si bil “odstopljen”, aprila – junija 2007, pa 65.212 izvodov. Kolikšna je razlika? 4590 izvodov ali 6,5 % padec naklade. Pardon!!!! Lej, lej.. šele zdaj sem ugotovil, da je v prvem mesecu po tvojem imenovanju naklada padla za 2000 izvodov! V prejšnjem izračunu sem torej uporabil zate prijaznejše podatke.

V istem času je Večer padel s 47.415 (jan.mar 06) na 43.577 (apr-jun 07). Ali za 3838 oziroma 8,1 %.

Dnevnik pa s 49.248 na 47.731 izvodov. Za 1517 ali 3,1 %.

Podatki so jasni, četudi se postaviš na glavo. S sezonskimi nihanji (Peter, lahko bi vedel, da ena lastovka še ne prinese pomladi) in z raznimi prodajnimi akcijami, na katere urednik nima velikega vpliva, se ne boš izmazal.

Sicer bi prav rad videl tvoj izračun, s “pravilnimi” časovnimi obdobji in podatki. Pa da vidimo te “frapantne” številke ;)

No, pa sva blizu tistega, kar je prav. Sam tudi začet moraš z obdobjem, ko sem postal urednik in ne že prej :) Ti malo kopiram pdoatke iz rpn-ja, ki jih itak vsak vidi. Januarja in februarja sem bil še urednik na Večeru, poglej kolofone. :) Na obeh koncih si pac dodal, kar naredi lepso statistiko. Oki malo bi lahk, tretjino morda :) Kar se pač ne da drugače.

Delo Dnevnik april-junij 2007 54.494 10.718 65.212
Delo Dnevnik januar-marec 2007 53.581 10.888 64.469
Delo Dnevnik oktober-december 2006 54.624 11.100 65.724
Delo Dnevnik julij-september 2006 52.935 13.084 66.019
Delo Dnevnik april-junij 2006 55.244 11.846 67.090

Številke so zabavna stvar. Pa še malo preteklosti:

Delo Dnevnik januar-marec 2006 57.451 12.359 69.810
Delo Dnevnik oktober-december 2005 58.818 12.867 71.685
Delo Dnevnik julij-september 2005 57.566 15.114 72.680
Delo Dnevnik april-junij 2005 59.953 13.376 73.329
Delo Dnevnik januar-marec 2005 60.712 14.518 75.231
Delo Dnevnik oktober-december 2004 61.438 15.136 76.574
Delo Dnevnik julij-september 2004 60.312 17.813 78.125

Z malo matematike, lahko vsak opazi razliko :) Če jo želiš. Razumem pa tudi, da kdo noče. Pa itak mi je bilo vedno dolgčas, če so ljudje mislili isto kot jaz :)
Peter
Čak še nekaj podatkov bom dodal v naslednjem komentarcku

To je iz programa iz februarja 2006:

Ocena položaja

Najpomembnejše merilo uspešnosti uredništva je ocena bralcev. So zadovoljni s svojim časopisom? Je dovolj dober, da bi ga vse bolj pogosto bralo vse več bralcev. Ali prodaja narašča?
Položaj Dela po podatkih o prodani nakladi in branosti, ki so javno objavljeni, kaže, da ima težave. Pada po vseh najpomembnejših kazalcih: po prodani nakladi, po številu naročnikov in po branosti. Ko gre za prodajo časopisa, nimam preverjenih podatkov za obdobje po lanskem septembru, do katerega so na spletu objavljeni revidirani podatki za vse časopise. Ker je bilo Delo po septembru v številnih pretresih, tedanji direktor Tomaž Perovič je skušal izpeljati zamenjavo glavnega urednika, a se je Jani Virk na koncu umaknil, kasneje pa bil zamenjan še Perovič, kar je javno in v hiši močno odmevalo, hkrati si je Delo škodilo še s prepiri z novinarji Maga, je malo verjetno, da bi se položaj v tem času po prodani nakladi lahko popravil, podatki o branosti pa kažejo, da je dodatno izgubil ugled in zaupanje v javnosti. Po branosti Delo od leta 2003 še nikoli ni bil tako nizko in konkurenti (Večer, Dnevnik) so se mu resno približali. Za razumevanje položaja objavljam preglednici, ki nakazujeta dogajanje na trgu dnevnega tiska:

DNEVNIKI 1-3 2003 1-6 2003 7-9 2003 7-12 2003 1-3 2004 1-6 2004 7-9 2004 7-12 2004 1-3 2005 1-6 2005 7-9 2005 7-12 2005 Indeks 7-12-05/7-12-04
DELO 240 237 259 250 252 252 249 241 236 228 219 212 87,97
DIREKT 86
DNEVNIK 156 159 178 173 175 171 162 161 208 187 169 180 111,80
EKIPA 33 37 51 46 33 38 60 51 44 44 42 43 84,31
FINANCE 42 36 28 34 46 42 55 58 51 50 56 56 96,55
PRIMORSKE NOVICE 73 79 65 73
SLOVENSKE NOVICE 362 355 396 402 413 391 387 411 427 425 431 406 98,78
VEČER 176 170 193 194 192 187 191 177 185 188 191 191 107,91
SKUPAJ 1009 994 1105 1099 1111 1081 1104 1099 1224 1201 1173 1247 113,47

Pa še to, ker eni govorijo ,da so se vse menjave na tem svetu začele z menoj in ni zgodovine prej, tudi iz programa takrat:

Za uspešnost dnevnika na trgu je bistveno troje: produkt mora biti dober (torej vreden nakupa), distribucijska mreža mora biti urejena (možno ga mora biti kupiti) in promocija mora biti vsaj na ravni konkurence (javna podoba). Čisto natančnih podatkov o Delu sicer nimam, vendar vsaj po podatkih, ki so dostopni v konkurenčni hiši in po izkušnjah, Delo nima resnih težav s tiskom in distribucijo (dostopnostjo na trgu). Glavni razlog za upadanje moči Dela, ki je izrazito po branosti od konca leta 2004, po prodani nakladi pa se je upad začel že prej, je zato najverjetneje v zmanjšani konkurenčnosti pri kvaliteti izdelka, ki je ponujen ali javnem ugledu in zaupanju, ki ga uživa. Običajno pa gre za prepletanje obojega. Delo je v zadnjih letih trg, ko gre za promocijo, pretreslo s številnimi akcijami hkratne prodaje drugih izdelkov (denimo knjižnih uspešnic), kar je začasno dvignilo naklado, a dolgoročno ne bo imelo učinkov. Konkurenčni časopisi so se odzvali s podobnimi akcijami.
Delo, Dnevnik in Večer so, ko gre za vodenje, v zelo različnem položaju. Na Dnevniku ni bilo velikih menjav in sprememb v upravi ali uredništvu, v Večeru in Delu so se dogajale številne in se še nadaljujejo. V vseh časopisih se izvaja delna pomladitev ekip, kar je zapleten proces.
Dogajanje, ko si sledijo številne kadrovske menjave na vrhu podjetja in v uredništvu, je bolj tvegano, ker je posledica lahko povečanje nezaupanja javnosti, ker v medijskem prostoru ali celo v celo časopisu odmevajo konflikti zaradi spopadov za notranjo oblast in vpliv.
Ker se je upadanje prodaje in branosti časopisa začelo precej pred menjavami v vrhu Dela, te niso razlog za upad naklade in branosti Dela. Je pa v tem največje tveganje pri vodenju uredništva v prihodnje:

Za tiste, ki se jim ne da računati, če znam jaz prav štet, je prava cifra več kot pol manjša od tvoje, novinar. Zabavno, a ne da. Oki lahk še malo dodamo za tista dva meseca, ki manjkata, en na začetku in en na koncu, pa vseen ne prideš blizu tistemu, kar si svojimi številkami želel predstaviti. Pa si se dvakrat trudil. Ampak, veš, gre za manj kot 2000, če upoštevaš obdobje, ki ni sporno in to je številka, ki jo je časopis prej kdaj izgunil v enem četrtletju in ne v petih. O tej razliki ti skušam nekaj povedati. pa vem, da nočeš slišati. Pač ni v skladu s političnim prepričanjem al kaj že. :) In tudi ne mislim, da je to uspeh. Razen tistega v zadnjem četrtletju, ko je šlo gor in je bilo tudi že malo užitek delati s to ekipo. :)
Peter

No ja, možno je pa tudi, se strinjam, noč je že, hmmm, mogoče si imel prav, če upoštevamo še tiste začetne, jap bi iblo treba. Mal hujše je. Čisto celovit gledano. Ok. Janaur marec vzameš kot iztočnico in potem odštevaš, to tudi drži Se opravičujem. Mal alkota na žuru prej. :). Potem pa je mal slabše. pa še vedno naslednjih 5 obdobij ostane kot sem povedal.

Ojej, sancta simplicitas!

Peter, si prešprical matematiko v šoli?

v obrazložitvi metodologije RPN jasno piše:

“Dinamika objavljanja podatkov
Povprečni podatki za trimesečje se objavljajo za tiste tiskane medije, ki izhajajo s frekvenco enega tedna ali manj ter za brezplačne tiskane medije, in izidejo v obravnavanem trimesečju.
Primer: izid tiskanega medija v prvem trimesečju leta (od 1.1. do 30.3. in tako naprej)”

In prav zato, ker si nastopil marca 2006 sem sprva vzel TRIMESEČNO POVPREČJE od aprila dalje. Sam si dejal, da to ni prav, zato sem vzel še podatke za prejšnje trimesečje. Zdaj pa je, praviš, spet narobe, ker si bil januarja in februarja še na Večeru. In kako potemtakem sploh razdeliti povprečje po mesecih? Vsak osnovnošolec ve, da je v takem primeru, za vsak mesec (januar, februar in marec) prava enaka številka. In veš, kako se imenuje tvoja argumentacija? SPRENEVEDANJE!

Na podatke o padanju naklade v času tvojega urednikovanja Dela več kot očitno odgovarjaš z argumentom: “Prej je bilo še slabše.” Pravzaprav je to tvoj edini argument. Le od kod je takšno opravičevanje napak poznano? Mar tega ne uporablja Janševa vlada iz dneva v dan.

Sklicevanje na to, da je bilo prej slabše, hkrati pa je to neko kvazi-opravičilo, da je bilo v tvojem času manj slabo, pa ne vzdrži resne presoje. In mimogrede, mar nisi ravno v tej polemiki zatrjeval, da so številke FRAPANTNE in da si trend obrnil navzgor?

Je to 4,5 oziroma 6,5 odstotni padec naklade v dobrem letu dni? V primerjavi s padcem v prejšnjih obdobjih je padec resda malo manjši, vendar je to res tako frapantno?

Na tisti sezonski dvig v tvojem zadnjem trimesečnem obdobju pa kar pozabi, ker ni resen. Ampak recimo, če že sprejmemo ta tvoj sezonski “uspeh”, potem te lahko le vprašam le: ZAKAJ SI POTEM SPLOH ODSTOPIL?!?

Zakaj je Jančič odstopil? Ker so to hoteli lastniki in on voljo lastnikov spoštuje. Magovci je ne…:

»Odgovorni urednik Dela Peter Jančič je včeraj po dogovoru z upravo nepreklicno odstopil, ker imajo lastniki, ki so si pridobili večinski delež v podjetju, pravico, da z izbiro odgovornega urednika določijo uredniško politiko. Kljub odstopu bo dosedanji odgovorni urednik funkcijo opravljal, dokler ne bodo izvedeni vsi po zakonu in statutu predvideni postopki za imenovanje novega odgovornega urednika. Za odgovornega urednika Dela je uprava podjetja Delo, d. d., predlagala dosedanjega odgovornega urednika tednika Mag Janeza Markeša.«

Za konec te polemike, ker po mojem se bomo sam še ponavljali: trimesečno povprečje, ki ga uporabljaš v primerjavi na začetku in koncu, je pač nerodna stvar in pri statistiki sem imel v srednji šoli in na faksu najvišje ocene. Še posebej všeč mi je bilo, ko so nas učili, kako politiki praviloma goljufajo :). Zakaj sporno. Poglej tromesečno povprečje ti ne pove, kakšno je bilo stanje v nekem trenutku. Denimo 2. marca, ko sem postal odgovorni urednik. Ali konec julija, ko sem predal posle. To ni mogoče točno ugotoviti. Zato je pač tvoja metoda sporna. Razumem pa, da ti je všeč, ker lahko prikažeš nekoliko bolj kritično sliko. Nimam nič proti kritikam.
Pa še to, malo si tudi sicer strog, imenovanje urednika namreč v resnici ni najbolj čas, ko bi ta imel vajeti v rokah, čerpav prevzame odgovornost. Traja kar nekaj časa, da postavi urednike, hitreje kot v kakšnem mesecu jih niti teoretično ni mogoče. Celo če bi prišel iz Dela in vse vedel o njem. In ker so, še prej kot sem prišel, številni najpomembnejši uredniki odstopili ali odšli drugam (šef deska recimo), je bilo malček zapleteno. Še bolj ko nekateri, celo ko sem jih prosil, niso bili pripravljeni opravljati uredniškega dela do postavitve naslednika.
Primerjava leto na leto, ki sem jo na začetku navedel (4 obdobij) je nekaj kar ti je pa najmanj všeč, ker je točno tisto kar sem v začetku zapisal. Delo je izgubilo manj kot konkurenti. Pa v vseh teh preglednicah izpuščava Slovenske novice in Direkt. Ki nista čisto brez vpliva v tistem času.
Vzpon na koncu? Poglej v RPN kdaj se je kaj takega nazadnje zgodilo Delu. Zanimiv podatek je. In sezonskosti, ki jo omenjaš, ne potrjuje povsem. Čeprav vpliva ne zanikam. Malo me je takrat jezilo, ko so šli sindikalisti prav takrat v janvost z izjavami, kako uničujem Delo (zgoraj navedena izjava). Čas je bil res sijajno izbran za takšno trditev.
Zakaj sem odstopil? Ker sem bil po zamenjavi nadzornikov v brezizhodnem položaju. Moč, da sem lahko delal, so mi zagotavljali nadzorniki in v tisti prejšnji sestavi je bilo tako, da se še pogovarjati niso hoteli o čemerkoli v uredništvu, češ da bi to bil poseg v avtonomijo urednika in predsednik je bil ne le skrajno vljuden, ampak je tudi po formalnem ravnanju skrbel, da sem imel v nadzornem svetu vlogo in besedo, ki je bila blizu tiste, ki jo je imel šef uprave. Po zamenjavi nadzornikov, ki se je zgodila ne da bi me o tem sploh kdo obvestil (da se bo sem prebral v oglasu uprave v lastnem časopisu, ko smo ga postavljali) bi se lahko šel konflikt in vojne, ampak to bi samo škodilo uredništvu. Tega pa nase ne bom vzel. To sem kolegom urednikom tudi povedal.
In za konec še, kaj je bil po mojem, ob pomoči uprave, urednikov in novinarjev, ključ – ob vztrajanju pri uredniških načelih, ki veljajo za resen tisk vseh zahodnih držav – za vsaj ustavitev drastičnega padanja naklade. Dragica Korade je v času osamosvajanja izrekla sijajen stavek, da rabi ptič oba krila, da lahko leti. Na Delu sem skušal desno krilo, ki je bilo skrito in zakrnelo, vsaj nekoliko obuditi. Ni mi zelo uspelo. Nekoliko pa. Z levim krilom ni bilo problemov, to je še preveč delalo. In, verjami mi, brez enega krila vsak ptič strmoglavi. Tudi Delo.
Peter

Peter, me veseli, da si priznal, da si uravnoteževal Delo. Kako je to zgledalo, lahko povedo Grah, Kajzer in mnogi drugi.

Očitno ti je uspelo spodrezati samo – po tvojem imenovano – “levo” krilo, tako da je Delo zdaj očitno ostalo brez obeh kril in nič čudnega ni, da strmoglavlja v prostem padu.

Kolikor vem, se prej Delovi novinarji niso delili na “levo” in “desno” krilo, temveč so bili le dobri in manj dobri novinarji ter tudi kakšen slab se je našel med njimi. Resda pa so dobili “desno” krilo v obliki okrepitev z Maga, denimo v obliki urednika notranje redakcije Dela Ivana Puca in nekaterih novinarskih dvoživk, ki so hkrati pisale za Delo in Mag. In koliko časa je potreboval Puc, da je postal urednik? Pičlih 14 dni dela v notranji. Včasih so novi redno zaposleni novinarji Dela rabili nekaj let pisanja, da jim je urednik naročil pisanje prvega komentarja, v obdobju tvojega uravnavanja Dela, pa so privilegirani novinarji dovolj dobri za urednika le po dveh tednih?! In če še ne veš – prav to je eden od glavnih razlogov za padec naklade in ugleda: destrukcija vseh notranjih in zunanjih profesionalnih norm.

Po drugi strani tvoj odstop po zamenjavi nadzornega sveta, tako kot si opisal, potrjuje, da si bil politično nastavljen. Dokler je bil predsednik nadzornega sveta sošolec predsednika vlade Janeza Janše Boris Zupančič, si urednikoval, ko so lastniki zamenjali nadzornike, si pa nemudoma odstopil. Kje je zdaj tu neka pokončna uredniška drža ali novinarska profesionalnost? In koliko novinarjem Dela lahko sploh še pogledaš v oči?

In to strmoglavljanje je bilo v tem ,da smo ustavili upadanje naklade, prvič, kar beleži rpn (glej razpredelnico zgoraj) dvignili prodajo, po branosti zabeležili boljše rezultate (če se prav spomnim) kot Dnevnik. S politčnim fanatizmom, ki ga kažeš, kaj takega ne gre. No, morda na Mladini ali Magu, ki sta druge vrste ptiča. ta dva pa res letita na enosmeren pogon. Nihče me pa ne bo prepričal – in o tem je bil spor – da je glavni konkurent in cilj Dela doseči Mladino ali Mag. S tisto naklado 180 članov uredništva ni mogoče plačati. Tudi če sešteješ.
Pa še eno drobno dejstvo. kar se mene tiče mi je bilo žal odhoda dveh novinarjev, ki sta bila nesporna talenta. Predvsem Brankoviča. Pa tudi Cirmana.Vesel sem bil pa prihoda Polone v Moskvo in Petre v notranjo. In če te zanima še s kom sem se najbrž največkrat sprl, pa ga hkrati kot profija, ker naredil pa je vse kar je bilo treba al pa celo več, cenim, to je pa Čibej. :) Kot novianr je profi, osebni nazor irelevanten.
V oči pogledam vsakemu, je pa nekaj takih, ki težko meni. Lagati in diskreditirati ni lepo in, vsaj kar se posla tiče, ne pozabim kdo je kdo.

Ja, beremo Karduma:

Naj ponazorim na lastnem primeru. Ko sem pred dvema letoma odpeketal z ministrstva za resnico, sem bil prepričan, da slovenske medijske izpostave premorejo dovolj pokončnosti in si ne dopuščajo kratiti pridobljenih svoboščin. A sem se uštel. Naivnež pač. Ne edini. Resnih analiz in ostrih kritik si barvno slepi sploščenci sploh ne želijo. Najprej me je- ob hkratnem odhodu urednika za kulturo, Borisa Čibeja- zradiral takratni odgovorni Peter Jančič. Uradno zaradi racionalizacije stroškov. Neuradno zaradi kolumne, v kateri sem zahteval Simonitijev odstop.

Hmmm… jaz sem pa slišal od kolegov, da si ves čas gledal samo v tla in da so se Delovi novinarji, kadar si stopil v redakcijo, praviloma razbežali vsepovsod, samo da niso bili v tvoji bližini. Ter da se nihče ni želel družiti s tabo. Razen seveda tistih, ki si jih pripeljal ti, jim naredil “kariero”, za katero še zdaleč niso ne usposobljeni, niti izkušeni.

Za večino novinarjev Dela menda sploh ne obstajaš več. Gledajo skozi tebe, kot da si dim. In gredo mimo, kot da te ni. Le zakaj? Mislim, da si eden redkih bivših odgovornih urednikov na svetu s tako sramotno dediščino.

Če se povrnem na debato: ti, Peter, ti si res prvak v sprenevedanju!

Kljub jasni statistiki še vedno slepo verjameš, kako si zaustavil padanje naklade Dela. In bojda si celo zabeležil večjo branost kot Dnevnik!? Človek ne more verjeti, kaj si zapisal. Pa saj je Delo VEDNO imelo večjo branost od Dnevnika! Zdaj pa v primerjavo vlečeš Mag in Mladino? Tednika, ki nikakor se nikakor ne moreta primerjati z dnevnikom, kakršen naj bi bilo Delo. Ko ti zmanjka argumentov, želiš v košaro jabolk primešati še dve hruški. Ojej…

Glede laganja, diskreditiranja, pozabljanja in tega kdo je kdo, pa ti lahko sporočim samo to:

Peter, gotovo te nikoli ne bodo pozabili! Ne novinarji Dela, ne bralci.

Ja, to je Jančič, meša jabolka in hruške, ne zna poslušati, ne razume, kaj mu sogovornik želi povedati, trdil bo svoje, pa če mu boš navedel še tako dokumentirane argumente, on pač vidi, kar hoče videti. Tako da ni čudno, da ne priznava vladnih vplivov, telefonov, ki jih je dvigoval ipd., tega on preprosto ne vidi, to je sproti odmislil, pozabil, in vse odločitve pripisal sebi. Požrtvovalno, ni kaj, pravzaprav pozitivna lastnost, če ne bi s tem spravil v zadrego kup novinarjev in še večji kup bralcev. Ampak nekoga pa noče spravljati v zadrego, Slivnika, nenavadno, kajne? Med vrsticami ga sicer omenja, a v bistvu ga prišpara, čeprav je bil, to je brez dvoma, na Delu Slivnik tisti vrhovni eksekutor, ne Jančič. Pa Slivnik kot predsednik uprave sploh ni imel kaj početi v centralni redakciji, ampak Jančič, visoko profesionalni in etični urednik, se je temu uklanjal. Naj Jančič pove, kdo je v resnici vodil Delo v njegovem obdobju? Slivnik? Košir? On? Jej, jej, morda, ampak zdaj mu več nihče ne verjame … O njem je šel glas, da brez Koširja ne bi sestavil časopisa, no, čez čas mu je ratalo, z nekaj velikimi napakami sicer, a vendarle. Tako bo za Jančičem ostal spomin na nenadomestljivo izgubo ugleda časopisa (za katero pa je še bolj odgovoren Slivnik, ki je popolnoma brezobziren – mimogrede: le kam se je potuhnil, kako da ne podpira bizarnega in vnaprej izgubljenega boja svojih magovcev z lastniki?), pa morda, na žalost (ali na srečo) kakšna njegova nesrečna sobotna kolumna, v poduk (in zabavo) zanamcem.

Delo, še posebej pa Sobotna priloga Dela,
je bilo moje redno branje od srednješolskih časov dalje (pod vsemi uredniki). Zadnje Delo sem kupil hkrati z odhodom Milharčiča iz Dela. Torej me lahko uvrstite v statistično množico tistih, na katere je imel Jančič direktni vpliv.
Jančič, preberi si: “Imeti prav, ni prav”, od Antona Trstenjaka.
Kar pišeš v svojih odgovorih sicer zelo logično zveni, priznam. Vendar dejstva kažejo drugače.
Kdo je že rekel? : Potem pa toliko slabše za dejstva! :-)

Tole s Kardumom je novost, ki pa je zanimiva. Kaže neko lastnost, kako nastajajo politične žrtve iz nečesa, kar je brezveze. Poglejmo spet malo dejstva. Delo leta izgublja naklado, to je seveda finančno malo problem. Veliko število novinarjev (v primerjavi s konkurenti), mnogi po računalniški evidenci ne delajo kaj veliko, so takšni, ki sploh nič. Hkrati objavljamo številne honorarne tekste. Tam sploh ni šlo samo za tega avtorja in to redakcijo. Tudi na to bi pristal, samo naj se zniža potem masa stimulacij redno zaposlenim, če delo prepuščajo drugim.
Kar se tiče tiste kolumne, pa kar se mene tiče, ne vem, zakaj se Kordum sploh hvali z njo. Z novinarskega vidika je bila popoln dolgčas. Kot da bi Branko Grims nekoč napisal kolumno kjer bi k odstopu pozval Širco (ko je bila še na oblasti), Al pa kot da bi Cvikl v kolumni v Delu na gospodarski strani napadel finančno poslovanje države. Odkrivanje tople vode. To je še vest al poročilo komaj.
Razumem pa gospoda, da si želi plačane kolumne na kulturni strani Dela. Kdo jih ima, odloča uredništvo. Zakaj mu jo je Čibej nekoč dal, je njegova stvar. A, dokler sem bil urednik, sem vztrajal, da naj jih delajo tisti, ki jih že plačujemo. Zaposleni novinarji namreč. Stran, kjer je objavljamo zunanje kolumniste, pa je mnenjska, 5.

Zaradi varnostnih razlogov, ker je v Sloveniji veliko norcev, dodajam opozorilo: Čibeja tudi nisem odstavil ali kaj takega. Obratno, hudo sem ga prepričeval, naj še opravlja delo uredika tiste redakcije. In za kakšna dva meseca mi je celo naredil uslugo. Že od prej je bil dogovorjen s Koširjem, kam gre. Na koncu pa ni bl več pripravljen ostati tam in pika. Kar mi ni blo všeč, ker takrat še nisem imel boljšega. Oziroma, nobenega. Ženja tud ni hotela, ki bi jo sicer takoj imenoval. :) Jelka se je pa kasneje kar izkazala s strpnostjo in trudom.

Jurančič o Utenkarju in Jančiču:
Na formalnosti pa se je predsednik uprave požvižgal v primeru postopka predčasnega odpoklica dunajskega dopisnika Matije Graha. Po pritožbi Graha je sodišče ugotovilo, da je sklep o odpoklicu nezakonit in da se razveljavi. Odgovorni urednik Peter Jančič pa je na podlagi naročene ocene dela dopisnika, ki jo je Danilo Slivnik naročil uredniku zunanjepolitične redakcije, aprila sprejel sklep, da se 1. julija 2007 Grah predčasno odpokliče z dunajskega dopisniškega mesta. Še zadnje: na podlagi dokazano montiranih ocen o uspešnosti dela sta Matija Grah 26. aprila, enako velja tudi za zagrebškega dopisnika Roka Kajzerja, vabljena na zagovor k predsedniku uprave, ki je zoper vsakega uvedel postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Kot v primeru Vesa Stojanova je bilo kar nekaj novinarjev Dela prerazporejenih na delovna mesta v drugo redakcijo, ne da bi jim spremenili pogodbo o zaposlitvi. Gorazd Utenkar, ki so ga premestili v ljubljansko redakcijo iz notranjepolitične, ni prejel niti sklepa, ampak je zanj odgovorni urednik Peter Jančič sprejel kar sklep o spremembi stroškovnega mesta, ki ga je naslovil na kadrovsko službo. Zato je Utenkar vložil na sodišče zahtevek za varstvo pravic. Večini zadostuje ustno izrečena premestitev.

Gorazd je kot novinar storil nekaj, kar je bilo povsem neprefosionalno in je bil zato prerazporejen v drugo reakcijo, z nespremenjeno plačo, kjer predsodki ne igrajo takšne vloge in hkrati v redakcijo z izkušenim uredikom, ki lahko kaj nauči maldega novinarja o pravilih ravnaja. Najprej je bilo mišljeno v Ljubljano, kjer jim je hudo primanjkovalo dobrih novinarjev. Po nekaj pogovorih in ker je bilo za to v uredništvu večje soglasje, sem se pa odločil ,da bo delal pri Šoštariču, kjer so bile zagate podobne s pomajaknjem novinarjev. Da se je to zgodlo le z obvestilom kadrovski službi je oslarija, novinarju sem točno razložil zakaj to počnem, dogovor je bil med urednki (saj se je fizično selil), kardovsk službi so ble sporočene le formalnosti.
Peter

Peter Jančič je očitno novodobni slovenski polihistor.

Ne le notranja, kaj šele zunanja politika. Tudi kultura in kronika so področja, kjer je zelo suveren. A nikogar v širnem kozmosu ni, ki bi nadkrilil Petra v poznavanju vseh skrivnosti ter lepot in grdob takšnega ali drugačnega prava.

Čeprav menda Peter obvlada pravo, zgoraj piše:
“Da se je to zgodlo le z obvestilom kadrovski službi je oslarija, novinarju sem točno razložil zakaj to počnem, dogovor je bil med urednki (saj se je fizično selil), kardovsk službi so ble sporočene le formalnosti.”

A je to taka formalnost, kot jo je Jančičev kolega direktor Radia Slovenija Vinko Vasle poslal kadrovski službi RTV ob razrešitvi in degradaciji urednika Sandija Freliha? Mar si ne zasluži po delovno-pravni zakonodaji vsak zaposleni primerno in utemeljeno obrazložitev sklepov ali sprememb pogodbe o zaposlitvi? Ne! Peter to odpravi z ustnim pogovorom z novinarjem, kjer je on bog i batina. Včasih so rekli: kadija te tuži, kadija te sudi. Zdaj lahko rek moderno sloveniziramo: Jančič te tuži, Jančič ti sudi.

Mimogrede, Peter, ali lahko javno pojasniš, ali je Utenkar ob premestitvi prejel kakšno pisno odločitev ali sklep?

Repovž o Jančiču:

Jančič je eden izmed aktualnih problemov slovenskega novinarstva, kolumna pa njegova javna demonstracija. Kot predsednik vlade Janez Janša napada varuha človekovih pravic, ker je izrekel kritiko ravnanja vlade, tako Jančič napada društvo, katerega naloga je opozarjanje na pritiske na novinarstvo, češ da si kritike ne sme dovoliti. Da mora voditi dialog. Tisti z močjo torej poziva šibkega, naj organizira dialog, potem ko sam mesece ne dovoli dialoga, ampak vsako nasprotno ali drugačno mnenje sankcionira z napadi, discipliniranjem, šikaniranjem in diskvalifikacijami. Tudi tokrat. A kdo ima moč, kdo je žrtev in kdo storilec?
Mar Jančič res misli, da bralci niso opazili, da z Delovih strani izginjajo nekateri pisci in zunanji avtorji? Zakaj nekateri avtorji nastopajo tako redko, zakaj o nekaterih temah ne pišejo več? Zakaj zunanje politike ne komentirajo več dolgoletni poznavalci zunanje politike, jo pa zunanji minister? Zakaj so izginili nekateri komentatorji gospodarskega dogajanja, notranje politike? Zakaj je toliko novinarjev zapustilo Delo? Zakaj je bilo toliko ljudi prestavljenih v druge redakcije? Zakaj so bile aktivu novinarjev Dela s statutarnimi spremembami odvzete pristojnosti? Zakaj letos prvič uprava Dela novinarjem ni plačala udeležbe na novinarskih dnevih? In zakaj se vsi ti vzorci zdaj ponavljajo tudi v nekaterih drugih medijskih hišah? Zakaj novinarka TV Slovenija Vida Petrovčič ne sme več pripravljati prispevkov? Zakaj o cenzuri poročajo tudi novinarji Večera? Zakaj se je uprl kolektiv Primorskih novic?

Tipičen Repovž, ja. Na opozorilo, da je treba preveriti dejstva in biti pri izrekanju ocen pazljiv, zaradi česar smo v kodeks etike zapisali določbo o obveznem poskusu iskanja odziva obtoženih, se potem kritizirani sklicuje, da ima pravico do kritike. Pa čeprav bi bila kritika, če bi jo malo preveril, lahko veliko bolj verodostojna. In takrat je bilo govora tudi o stvareh, o katerih zdaj tu polemiziramo in na enem primeru sem pač v Ankaranu pokazal, kam te vodi, če v društvu kršiš pravila (etična društvena): pač v to da govoriš neresnice in izgubiš verodostojnot in da si pač prej slej ujetnik tega. Tudi politični ujetnik. ker gre za resne svtari in namerno ravnanje. Glasno vpitje ne more nadomestiti opravljenega dela in dejstev.
Kar se men tiče pa pač novianrske organizacije ne bi smele imeti vloge vaških opravljivk. Ampak, vsak si pač izbere svoje sanje.
Glede pogodbe o zaposlitvi Utenkarja, hm, pravno zadeva ne štima, pogodba se mu namreč v nobeni določbi ni spremenila. Zakaj bi moral pisati sklep in pojasnjevati, da se pogodba v ničemer ne spremeni? Pa si nisem jaz izmislil pogodb in tudi pristojnsoti odgovornega in drugih urednikov ne.
Ima pa sodišče vedno, če se kdo pritoži, pravico oceniti ureditev. Lahko tudi razvelajvjo pristojnost uredikov, denimo, o vsakoletnem podaljevanju mandatov dopisnikov. Tudi te si nisem jaz izmisli.
Da pa nič ni bilo pisno, pa ni res. Vsega se zdaj niti ne spomnim ,deloma je to pri Utenkarju urejalo tajništvo po običajnih psotopkih, jaz sem bil podpisnik. Čisto gotovo pa je vse zapisano v kadrovski mapi – zapisnik letnega pogovora. Če tega ne bi stori, bi bil pa res šlampast in te sem pa osebno delal.
Tista primerjava s primerom na radiu je pa povsem smešna. Tam je bila kritika, da Vasle ni osebno obvestil. v tem primeru pa je odgovrni urednik naprej osebno obvestil novianrja, da ravna napak, ko noče narediti, kar mu je predlagal resorni urednik, pa je ta vztrajal. Potem je odgovorni urednik, ker znotraj redakciej zato ni bilo rešitve, poiskal rešitev v drugi redakciji. pa ni bil lahko, ker je bilo 10 minut časa in je to delal med sejo uredniškega odbora, uredniki so pa malo čakali. In potem je bilo še nekaj čisto osebni pogovorov, pogovorov v redakciji in med urediki, kdaj je treba kaj narediti tudi v korist uredništva in bralcev. Še posebej, če si plačan za to in če nekdo spremlja neko področje ekskluzivno.
So pa bile ideje, ka bi bila modra ostrejša reakcija. In marsikje bi urednik tudi ravnal veliko ostreje, će bi bil ogrožen interes hiše in bi se kdo še malo norčeval zraven.
Primerjava je, heh, podobna tisti na začetku med Stojanovom in Jančičem, češ da je to kar počne zdaj Stojanov isto kot tisto, kar je Jančič. Gospodje, ni. Delo in Mag niti slučajno nista isto. Ne se šalit.

http://www.pozareport.com/?Id=mediji&View=novica&novicaID=5958

Peter Jančič, nekdanji odgovorni urednik Dela in predsednik novega, pravkar ustanovljenega cehovskega Združenja novinarjev in publicistov, je že zabredel v nerodne težave. Po naših informacijah je namreč za potrebe registracije združenja nesramno zlorabil vsaj dve znani novinarski imeni, Damjano Žist iz mariborskega časnika Večer, in Bojana Budjo iz tabloida Slovenske novice, ki ju je brez njune privolitve vpisal med ustanovne člane; Žistovo pa uvrstil celo med člane upravnega sveta?!
Bojan Budja, eden izmed urednikov Slovenskih novic, po preverjenih informacijah ni podpisal nobene ustanovne listine, niti kakšne druge izjave, prav tako ga ni bilo na ustanovnem sestanku, pa ga je Jančič kljub temu vpisal med petnajst ustanovnih članov združenja, nujno potrebnih za registracijo društva. Podobno se je pripetilo Damjani Žist. Jančič jo je poklical po telefonu, ji povedal, da ustanavlja neko društvo, in jo vprašal, če gre zraven. Ker je bila Žistova na počitnicah v Maroku (pravzaprav je še vedno, domov se vrača prihodnji torek), mu je odgovorila, da mora vedeti, za kaj gre, zato naj počaka, da se vrne v Slovenijo. O tem, da naj bi bila ustanovna članica, menda sploh nista govorila. Potem pa je od znancev izvedela, da je postala ravno to, ustanovna članica, in pristala celo v upravnem odboru. Menda jo je skoraj kap; po telefonu je poklicala Jančiča in od njega zahtevala, naj se njeno ime pri tem društvu ne omenja več, dokler ji je bo jasno, za kaj se gre, toda on ji je prostodušno odgovoril, da so društvo že registrirali …
Naši viri trdijo, da naj bi Jančič Žistovo in Budjo zlorabil zato, ker je za ustanovitev združenja nujno potreboval petnajst ustanovnih članov, in po možnosti uveljavljenih novinarskih imen, zaradi večjega odmeva v javnosti.

Peter, pa lahko Gorazdu Utenkarju pogledaš v oči, ko ga srečaš?

Lahko pogledaš v oči desetinam tistih, katere si šikaniral, degradiral in jim uničeval kariere in življenja?

Najbrž boš spet odgovoril, da to ali ni važno, ali pa se ne spomniš.

“v tem primeru pa je odgovrni urednik naprej osebno obvestil novianrja, da ravna napak, ko noče narediti, kar mu je predlagal resorni urednik, pa je ta vztrajal. Potem je odgovorni urednik, ker znotraj redakciej zato ni bilo rešitve, poiskal rešitev v drugi redakciji. pa ni bil lahko, ker je bilo 10 minut časa in je to delal med sejo uredniškega odbora, uredniki so pa malo čakali. In potem je bilo še nekaj čisto osebni pogovorov, pogovorov v redakciji in med urediki, kdaj je treba kaj narediti tudi v korist uredništva in bralcev. Še posebej, če si plačan za to in če nekdo spremlja neko področje ekskluzivno.
So pa bile ideje, ka bi bila modra ostrejša reakcija. In marsikje bi urednik tudi ravnal veliko ostreje, će bi bil ogrožen interes hiše in bi se kdo še malo norčeval zraven,” si zapisal.

Lahko napišeš še kaj je bilo tako napak, da si “zatežil” Utenkarju, Puc pa ti je kot ‘heroj neodvisne drže’ držal štango pri tem? Je bil Slivnik tisti, ki je predlagal, da bi Utenkarja še ‘ostreje” obravnavali? Tako kot Kajzerja ali Graha? Zakaj pa je bilo le 10 minut časa? In, prosim, povej, kaj je Utenkarjeva napaka? Pa kaj je Cirmanova, Grahova, Kajzerjeva, Milarčičeva napaka in katere so napake mnogo drugih degradiranih novinarjev Dela???

Ej, će ne prebereš, kar sem že napisal, je to povsem brezveze. Za Kajzerja sem ti ključno že napisal. Ne vprašuj me, kjer imas odgovor. Ni pa bil prej navedeno edin tak dogodek. Zakaj 10 minut časa? Ker je bila čez 10 minut pač tiskovna konferenca, za katero se je Utenkar odločil, da je noče niti poslušat. Nihče mu ni govoril, kaj in kako bi moral pisat. Samo naj vsaj pogleda. In uredniški odbor je pač ravno takrat razpravljal, kaj so zgodbe, ki bodo zanimive. In ena je bial tudi od tam, za tiste, ki znajo šteti. Zato so bili na tiskovni konferenci nvoinari vseh večjih medijev, kasneje. Šlo je za izdajo knjige ane Jud, ta drugo o Vzajemni. Zanimivo, ker je bilo pričakovati reakcije komisije za nadzro obveščevalnih služb, za policijo je namreč tajno snemala neke pogovore, kar je izjemno mejen dogodek. Zanimiv tudi z vidika precej mejnih novinarskih praks. Gorazd je takrat delal novianrje in nadzorno komisijo. na tiskovno ni hotel, češ da je to brezveze. Kot že prejšnjič, ko nihče ni hotel spremlajt tiskovne ob izdaji prve knjige o hudih kršitvah vseh profesionalnih standardov v Direktu.
A ste opazili, kako se vedno razpravlja o nekem dogajanju na Delu in na Večeru, nič pa ni o Direktu al pa Dnevniku. Pač Soveija in intelektualci in društvo nivonarjev, ki so instrumentalizirani in jih zanima politiziranje in ne novinarstvo.
Ko sem govoril reakcijah, nisem o predsedniku uprave. o tem kaj storiti, kako reagirati na Utenkarja, je razpravljal urediški odbor. Torej uredniki Dela. Ideje so ble od tega pač, da se mu piše plavega (uredik, ki je tudi sindikalist) pa tudi do malo bolj skrajnih, disciplinski postopek. Pa odgovorni urednik bi ga lahko tudi prerazporedil in mu znižal plačo, ker škodi ekipi.
Ocenil sem, da ga je pač zaneslo in da potrebuej nekaj več uredniške pomoči, kar mu izkušen urednik, v redakciji kjer je zdaj, lahko nudi. Pa da plače pa ne bomo spreminjali, itak bi zato bil potreben disciplinski psotopek al pa vsaj letni pogovor. In to pa bi bilo potem na ravni, kjer sodeluje tudi uprava.
V oči sem pa moral pogledati tudi njegovemu očetu. In on meni. In tudi jaz ima očeta. Če bi naredil takšno oslarijo, mi nikoli ne bi dal prav.
Na raven predsednika uprave bi stvar šla, če bi storil, kar mi ti predlagaš, mu denimo skušal spremeniti pogodbo o zaposlitvi. :) Mi na misel ni prišlo. Za pretiravanja pa nisem.

Pa s temi očmi si malo hecen. Osebno rajs gledam v oci kaksne fajn punce. :)

Pa Pozar je pa malo hud name včasih ja, ker nisem eden tistih, ki bi se ga bal in ne upal napisati, kar je res. To nic narobe.

Siniša Gačič

Jančič po pričakovanjih ni držal besede

Peter Jančič je bil ob nominaciji za uredniško funkcijo našega osrednjega časopisa Delo precej samozavesten. Ko je o Slivnikovem predlogu prvič poročalo Delo, je Jančič kljub dilemam v Črni vdovi izkazal upanje, da bo “ekipo Dela prepričal, da bo ta časopis odslej boljši”. O Jančičevi morebitni novi funkciji je poročal tudi njegov nekdanji časopis Večer, kateremu je Jančič povedal, da je “stvar kolektiva, da se odloči, ali me bo podprl, lahko pa zagotovim, da bom ravnal pošteno in vztrajal pri profesionalnih standardih, kakor določa kodeks etike, ki velja za vse”. O poštenih namerah Petra Jančič je poročal tudi Radio Slovenija. V Drugi jutranji kroniki so na dan objave podpore novinarjev predlaganemu uredniku Dela sporočili, da je “Peter Jančič povedal, da v primeru odločnega nasprotovanja novinarjev gotovo ne bo prevzel položaja”.

Nekaj ur pozneje so mediji objavili rezultate novinarskega glasovanja o podpori Jančiču, ki je pokazala na več kot odločno nasprotovanje novinarjev, saj je po poročanju Dela “predlog uprave podprlo 17 upravičencev podpore (12,8 odstotka), 115 članov aktiva je bilo proti (86,5 odstotka), ena glasovnica pa je bila neveljavna”. Zaradi predhodnega Jančičevega govora o poštenem ravnanju in gotovosti odstopa od ponudbe smo pričakovali, da bo Jančič zavrnil Slivnikovo povabilo. Toda dan pozneje so bile novice popolnoma nasprotne, saj je Delo objavilo, da je Jančič odločitev o svojem odstopu preložil na Slivnika: “Zdaj mora presoditi, kaj je v dobro te hiše, kakšna je rešitev položaja, ki je zelo težak,” je dejal Peter Jančič in dodal, “da je imenovanje novega odgovornega urednika tudi stvar lastnikov, ki so v podjetje vložili denar.” Za Finance pa je pošteni Jančič dva dni pozneje povedal, da kljub mizerni podpori “mislim, da je normalno delo mogoče, saj drugače sploh ne bi vztrajal”.

en x: zelo dobro poznaš stvari, insider bi rekel. Škoda, da ne nastopaš s pravim imenom in priimkom. Eni se pač rajši skrivajo, saj to vem. To dobro poznavanje mi je pa zanimvo iz specifičnega razloga. Ker pač tudi goljufaš ves čas predvidljivo v argumentaciji. Tudi tokrat. Tisto v Večeru pač ni bila napoved umika kandidature v kateremkoli prmeru. Na radiu sem pa, ko me je en ovianr klical, res mal popenil. Tam sem naredil bedarijo. Da sem preložil odločitev na Slivnika pa spet ni res. Odločitev je – na koncu sprejemal nadzorni svet. In ponudil sem jim umik kandidature, ker pač je bilo jasno, da bo nekaj časa precej konfliktov glede na rezultat, kar lahko pomeni zagate za uspeh projekta, ki je – če si bral program – bil predvsem v vprašanju kako ustaviti padanje naklade in branosti in zagotoviti spoštovanje temeljnih načel, ki sem jih prepisal iz strateških študij svetovnega časopisnega združenja. Saj veš, tisti uredniki, ki se enkrat na leto dobijo. Nazadne v Moskvi in v južni Afriki. Pa nisem bil tam. In tudi tiste strateške študije so izpred dveh let prej. Pa je potem bil škandal, kako so ta – po svetu povsem nesporna načela za resen tisk – v Sloveniji nesprejemljiva. :) Glasovanje ni bilo le o meni. Bilo je tudi o tem programu. In o Delu, kakršen je pač takrat bil. Ne glede na vse kritike, še vedno daleč najboljši časopsi v državi. takrat in danes. :)
Pa zamolčal si drugo stvar, da bi bile zagate tudi v obratnem primeru. :) Saj veš, en urednk pred mano je že zbežal, ker je ocenil, da je pretežko in da na korektnost ne more računati. Sam bi jih imel manj kot časopis, urednik sem bil že prej na Večeru in lahko bi se tja vrnil. Odpoved je stopila v vejavo šele, ko sem prevzel nov položaj. Kot se je Jani na RTV.
Delal sem pa točno to, kar sem napovedal. Vem pa, da ti to ni všeč (iz načina, kako goljufaš v argumentiranju) in da se ne boš strinjal.
Pluraren svet.
Problemi pa, veš, ostanejo isti. Točno tisti iz programa. Za vsakega urednika in vsak časopis. In tam zaposlene. In dilema ni levo ali desno. To je raven pogovora najbolj preprostih. Veliko bolj resna je.
Pa če se prav spomnim celo sam predsednik društva novinarjev ni dobil veinske odpore novinarjev za uredniški položaj. Pa je urednik. Hmmm. Svetel vzgled al kaj že.

Priznam, s Petrom Jančičem se mi ne da več razpravljati. Toliko sprenevedanja na dveh nogah še nisem videl v življenju. Raje delam, pišem in berem kaj drugega, kot pa razpravljam z bivšim odgovornim urednikom Dela (!).

No, tudi to je bilo včasih nekaj. Peter Jančič pa je na teh straneh dokazal, da to ni prav nič posebnega več.

Srečno!

Če bi jaz bil Peter Jančič, bi vse naredil, da se prekvalificiram…. recimo v poštarja, peka, čevljarja, arhitekta, sociologa, računalničarja, strojnega ali elektro inzenirja, klošarja, profesorja na gimnaziji …. skratka, v kakroli drugega, kar bi ne imelo kakršnokoli povezavo z mediji… recimo novinar, urednik, kolumnist, publicist… še za fotoreporterja ne bi smel iti…
Njegova kredibilnost je šla na jug…. skratka, je ni več… ni ničesar nada niente zilch nothing…

Peter Jančič si mora izgraditi svoje profesionalno življenje iz absolutne ničle

Lep pozdrav, šele zdaj sem opazil to debato.
Enostavno ne morem verjet, da Peter Jančič še naprej manipulira in stresa laži o meni.
Ni vredno odgovarjati.

Mogoče bi kdo rad slišal in ne sliši na ime Peter Jančič.
Je vredno, Rok Kajzer!

@Rok Kajzer: V odgovoru, ki naj ne bi bil vreden odgovora, si zaekrat zgolj obrekoval brez argumentacije.

Daj odloči se kaj bi rad, patetično cviljenje ali predložitev stališč? :)

No, tukaj je veliko branja:

18. avgust 2007

Psihično nasilje na delovnem mestu, drugič

“Napačno” poročanje o Hotizi

Za Matijo Grahom, nekdanjim dopisnikom Dela z Dunaja, je osebno pismo sodelavcem napisal še delov zagrebški dopisnik Rok Kajzer

Spoštovane sodelavke in sodelavci, tako kot dopisniški kolega Matija Grah pred tedni sem se tudi sam odločil prekiniti večmesečni molk, saj se šikaniranje vodstva Dela nadaljuje in stopnjuje in presega vse meje razumnega in dostojnega. Sam bom dodal še eno mnenje: gre že za brezobzirno znašanje nad menoj.

Serija DHL-pošiljk iz uprave Dela se namreč v mojem primeru nadaljuje. Prejel sem novo pošto, pisno opozorilo, v katerem mi predsednik uprave napoveduje morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tokrat iz krivdnih razlogov. Svojo napoved je predsednik uprave “nadgradil” s pojasnilom, da mi bo v tem primeru delovno razmerje prenehalo, s čimer bom posledično napoten v odprto brezposelnost brez pravice do odpravnine, prav tako pa na pristojnem zavodu za zaposlovanje tudi ne bom mogel uveljaviti pravic, ki bi mi sicer šle kot brezposelni osebi.

Za kaj gre? Uprava mi je v podpis vsilila novo pogodbo o zaposlitvi, ki sem jo v brezizhodnem položaju podpisal v začetku junija, a mi je uprava iz meni neznanih razlogov ne želi vročiti na predpisan način. Vročitev vseskozi na različne načine pogojuje z nekakšnim srečanjem pri predsedniku uprave. Pred dnevi so mi iz tajništva uprave poslali elektronsko pošto, v kateri me znova vabijo na neformalno srečanje k predsedniku uprave, pogovarjala pa naj bi se “o pogodbi o zaposlitvi”. Glede na to, da sem pogodbo podpisal in da jo je po zatrdilu tajništva podpisal tudi predsednik uprave, sem zaprosil za pojasnilo, o čem bo na sestanku govor, sploh zato, ker je bilo v poslanem obvestilu tajništva izrecno navedeno, da ne gre za uraden, ampak za neformalen sestanek, na katerem prisotnost mojega pravnega zastopnika ni zaželena. Upoštevaje to, da zaprošenega pojasnila o temi in udeležencih pogovora niti o tem, kaj uprava pričakuje od neformalnega sestanka, nisem prejel, sem tajništvo obvestil, da me na sestanek ne bo, da pa sem, citiram, “v vsakem trenutku pripravljen na sestanek, ki bi moral biti uraden in katerega namen bo jasno določen”.

V torek, ko mi je uprava že poslala “pisno opozorilo”, me je pozneje še obvestila, da bi na sestanku “opredelili moje delovne zadolžitve” po 1. septembru, ko se vračam na sedež družbe (kar je po mojem mnenju sicer v izključni pristojnosti odgovornega urednika). Uprava je ugotovila, da sem “namerno kršil delovno navodilo”, in je neuradni in neformalni sestanek naknadno prekvalificirala v “delovni”. Če bi se pošalili – lahko pa mi verjamete, da mi ni do šale -, je torej lahko zaposleni pri Delu kaznovan, če ne sprejme povabila predsednika uprave na pijačo v bližnjem lokalu (kar je po mojem prepričanju neformalna zadeva). To, da uprava pozneje spreminja “neformalna srečanja” v “delovne obveznosti” in to nedopustno izkorišča za sankcioniranje delavcev, pa ni novost. Naj ponovim, povabljen sem bil na neformalni sestanek, torej na klepet, ne pa na delovni sestanek. Zaradi tega sem bil opozorjen z napovedjo možne odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov.

Gre seveda za nadaljevanje šikaniranja, ki mi ga delodajalec pripravlja že nekaj mesecev. Ker vas doslej nisem želel obremenjevati s podrobnostmi, tokrat strnjeno povzemam dogajanje, povezano z mojim statusom v Delu oziroma s šikaniranjem in kaznovanjem zaradi izražanja mnenj. Kot veste, me je odgovorni urednik odpoklical z dopisniškega mesta (v domovino se vračam čez mesec dni), uprava pa odpovedala delovno razmerje iz razloga nesposobnosti, z utemeljitvijo, da leta 2006 nisem dosegel pričakovanih delovnih rezultatov in svojega dela nisem opravil pravočasno, strokovno in kakovostno.

Ocena resornega urednika

Resorni urednik Stojan Žitko me je ocenjeval v obdobju od 1. januarja 2006 do 28. februarja 2007. Urednik bi me lahko ocenjeval le od oktobra 2006, saj je šele tedaj prevzel položaj urednika zunanjepolitične redakcije Dela. Od januarja do konca septembra 2006 ni opravljal uredniške funkcije, ni spremljal mojega dela in zaradi tega ni imel pristojnosti niti druge pravne podlage, da bi lahko ocenjeval moje delo. V tem obdobju je bil za ocenjevanje pristojen urednik Damijan Slabe, kar seveda tudi pomeni, da bi uprava in odgovorni urednik za obravnavano ocenjevalno obdobje mogla in morala pridobiti oceno urednika Damijana Slabeta. Te ocene za namene ocenjevanja mojih delovnih rezultatov niti uprava niti odgovorni urednik nista pridobila, še manj, zanjo imenovanega nista niti zaprosila ali je zahtevala.

Urednik Žitko mi je v oceni očital, da je novinarskih prispevkov malo, ni pa povedal, da je v obdobju od prevzema uredniškega položaja on sam prevzel večino dela, ki sem ga opravljal (vse pomembnejše teme slovensko-hrvaških odnosov in komentiranje), večino preostalega dela dopisnika pa /so/ prerazporedil/i/ med druge novinarje pri Delu. Vse to je zlahka preverljivo v dokumentaciji Dela.

Urednik je poleg vsega pred celotno redakcijo priznal, citiram, “da je [Danilo] Slivnik poklical mene in [Petra] Jančiča in dejal: ‘V dveh dnevih hočem negativno oceno, da se ju odpokliče.’ (Ta zahteva se je nanašala na Kajzerja in Matijo Graha, op. ur.).” Urednik je redakciji razložil, da je napisal ugodno oceno, v kateri nasprotuje odpoklicu, vendar je moral to na zahtevo predsednika uprave umakniti iz ocene. Na zahtevo svetovalca uprave Slavka Bogataja je urednik pred pričami izjavil, da je moral znižati tudi številčni del ocene. Svoje ravnanje je opravičeval z besedami, da bi bil dopisnik odpoklican ne glede na to, kaj bi on napisal v oceni. Vse to je urednik, z drugimi besedami, ponovil tudi v uradni izjavi za prilogo Objektiv časnika Dnevnik. To pomeni, da je bila ocena resornega urednika prirejena in spremenjena na izrecno zahtevo predsednika uprave. Da je bila ocena kasneje prirejena za odpoklic, dokazuje tudi prvotna ocena, ki jo hranim.

Resorni urednik mi je v oceni očital še, da sem bil “premalo agresiven” pri pridobivanju intervjujev za Delo, ni pa povedal, da zelo pomembni hrvaški politiki (razen predsednika države) ne dajejo intervjujev za slovenske medije in da je zadnji intervju pomembnejšega politika, ki so ga opravili slovenski dopisniki na Hrvaškem, intervju, ki ga je s hrvaškim predsednikom Stjepanom Mesićem opravil, glej ga zlomka, Rok Kajzer za Sobotno prilogo Dela. Zaradi tega, ker teh intervjujev ni bilo, sem bil pod stalnim pritiskom resornega, pa tudi odgovornega urednika. Ni mi znano, da bi bili drugi dopisniki pod takšnim pritiskom, da opravijo intervjuje s svojimi premieri in šefi držav. Ne vem, zakaj, ampak očitno so prepričani, da je pač za Hrvaško običajno, da intervju prileti na pladnju, za druge države pa ne.

Letni intervju odgovornega urednika

Odgovorni urednik je kot kronski dokaz slabega dela dopisnika navedel domnevno sporno dogajanje med dopisnikom in redakcijo, ki je potekalo v obdobju med 10. in 20. marcem 2007. V zvezi s tem je pomembna ugotovitev, da je odgovorni urednik ocenjeval le desetdnevno obdobje v letu 2007, niti z besedico pa se ni dotaknil celotnega ocenjevalnega obdobja, torej leta 2006, zaradi česar je uprava zame zahtevala predčasen odpoklic in mi odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Ravnanje odgovornega urednika pa ni sporno le s časovnega vidika, pač pa tudi zaradi tehle dejstev. Odgovorni urednik mi je 31. avgusta 2006 brez pripomb, brez ocene resornega urednika in brez letnega intervjuja za še eno leto podaljšal mandat dopisnika. Iz tega utemeljeno sklepam, da je bil odgovorni urednik z mojim delom dopisnika v lanskem letu popolnoma zadovoljen. Odgovorni urednik me je 24. januarja 2007 (z aneksom k pogodbi) nagradil s stimulacijo za vse leto 2007. Najbrž ni treba posebej pojasnjevati, da bi bila odločitev delodajalca, da za leto 2007 nagradi delavca, ki je delo leto poprej menda opravljal slabo, sila nenavadna. Odgovorni urednik v zapisu letnega intervjuja med drugim poudarja dogodek iz sredine marca 2007 (naj spomnim, da mi je uprava odpovedala delovno razmerje zaradi delovnih rezultatov iz leta 2006), ko naj ne bi bil povzel izjave hrvaške zunanje ministrice (odziv na 10 točk slovenskega MZZ). Izpis prve strani Dela, ki ga hranim (16. marec 2007), nedvomno pokaže, da je bila izjava objavljena, še več, članek dopisnika se začne s to izjavo. V poznejšem pogovoru je odgovorni urednik celo dejal, da če je tako, mora to preveriti (!). Poleg vsega pa me niti resorni urednik niti odgovorni urednik od 1. januarja 2006 pa vse do sprejetja ocene resornega urednika (28. marca 2007) nista nikoli opozorila (ali mi dala drugače vedeti), da svoje delo dopisnika opravljam slabo ali da obstajajo težave. Da je dejansko tako, več kot zgovorno potrjuje to, da mi je bil kot dopisniku iz Zagreba do 28. marca dvakrat (leta 2005 in 2006) izdan sklep o napotitvi za nadaljnjih 12 mesecev brez opravljenega letnega pogovora. Letni pogovor leta 2007 je bil tako prej instrument discipliniranja dopisnikov kot pa izpolnjevanje obveznosti odgovornega urednika. Ob tem še posebej opozarjam, da mi je odgovorni urednik 31. avgusta 2006 izdal sklep o potrditvi napotitve na dopisniško mesto v Zagreb, Hrvaška, za nadaljnjih 12 mesecev “po opravljenem letnem razgovoru” [citirano iz dokumenta]. Ta letni pogovor ni bil nikoli opravljen, torej je odgovorni urednik v poslovni listini navedel neresnična dejstva, kar pa bo predmet razčiščevanja v drugem postopku.

To so torej podlage oziroma “uradni razlogi”, zaradi katerih sem bil predčasno odpoklican, zaradi česar mi je uprava Dela odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in zaradi česar sem bil prisiljen v brezizhodnem položaju podpisati novo pogodbo.

V teh mesecih (od oktobra 2006) se je zgodilo še veliko drugih stvari, preveč jih je, da bi jih naštel vse – poleg nikoli izrečene, a uveljavljene prepovedi pisanja komentarjev in poročanja o pomembnejših slovensko-hrvaških temah (kar je glavna naloga dopisnika iz Hrvaške, mar ne?) so bili še posegi v tekste, pa tekst, ki je v večerni izdaji še bil, v jutranji pa je izginil (članek “Zakaj je sporen dan D?”, 23. marca 2007). Sicer pa sem od sodelavcev večkrat dobil namig, da sem se na “listo za odstrel” uvrstil zaradi teksta o Hotizi leta 2006, kjer sem odkrito kritiziral napotitev specialcev na mejo, kar je bilo očitno tolmačeno kot protidržavno oziroma prohrvaško dejanje. Opisati želim tudi dogodek, ki se mi je zgodil po tem, ko je slovensko zunanje ministrstvo objavilo znamenitih 10 točk. Napisal sem gloso, ki je vodstvo zunanjepolitične redakcije (urednika Stojana Žitka takrat ni bilo v službi) ni želelo objaviti. Takrat sem od osebe, ki je ne želim posebej omenjati (saj je verjetno imela takšna navodila), dobil “pojasnilo”, da je, citiram, “glavna naloga dopisnika, da ščiti interese svoje države” (verjetno gre za to famozno državotvornost). Na moj protest, da lahko kot novinar in dopisnik branim samo interese bralcev Dela in državljanov Slovenije, ne pa države oziroma MZZ, sploh, če delajo napake, ni bilo odgovora. Ta oseba mi je pojasnila tudi, da bi bilo nenavadno, če bi dopisnik komentiral poteze MZZ, ki so se zgodile v Ljubljani. Pojasnila, da sem kljub lokacijski oddaljenosti novinar Dela, ne pa neki zunanji sodelavec, seveda niso zalegla. Skratka, očitno si vodstvo Dela na dopisniškem mestu v Zagrebu želi človeka, ki bo razumel definicijo državotvornosti, ki ne bo razmišljal s svojo glavo, ki bo znal braniti interese svoje države na primeren način – da bo branil poteze slovenske diplomacije, tudi ko so/bodo zgrešene in ko so/bodo škodile nacionalnim interesom. Vse po načelu – ni pomembno, kaj delajo, glavno je, da so naši.

Ob tem bi vas rad obvestil tudi, da je moj pravni pooblaščenec zoper časopisno družbo Delo vložil tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O njej bo odločalo delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Rok Kajzer

Tole je moje pismo sodelavcem iz lanskega avgusta. Zadeve so se s prihodom novega odgovornega urednika Janeza Markeša in novega direktorja družbe vrnile v normalo, jaz pa sem znova v Zagrebu.

Zdaj pa upajmo, da nam Jančič kaj pokomentira…..

Rok ponuja del zgodbe, ki kaže vojno vzdušje in je posledica konflikta. Za hišo je pomembo,da je nekaj stvari, ki so jih v tem konfliktu aktivisti lažno predstavili, jasnih.
Najprej: pravila določa pravilnik, ki ureja delo dopisnikov, podpisal ga je Tomaž Perovič, bil sem prvi uredik, ki je ravnal po tem pravilniku. Darjan Košir pred mano je po njem opravil prvič letne pogovore z vsemi novinarji, za dopisike so pa roki drugače postavljeni in pred menoj nihče tega še ni delal po tem pravilniku.
Glede pristojnosti – odloča odgovorni uredik in ne uprava. Predsedik uprave ima lahko svoje mnenje, a šteje le odločitev urednika. Praktično gledano se je to pokazalo pri Kajzerju ob novem letu, ko sem določal stimulacije za dopisnike, so bila mnenja uprave in uredništva različna. Sam sem vztrajal, da se dopisiku dodeli 100 evrov mesečne stimulacije, razlog sicer ni bilo izvrstno opravljeno delo, ampak dokumentirani dodati stroški in zahteve, ki jih je Kazer pošiljal odgovornemu uredniku, češ da je s prejšnjim imel dogovor, da mimo običajne pogodbe in stimulacije dobi še povrnitev tega. Posvet o stimulacijah je bil na ravni resorni urednik, odgovorni urednik, sodelovala je uprava, deloma pa tudi namestnik odgovrnega urednika, ki je tudi bivši odgovorni urednik, ki je poznal prejšnje dogovore. Nobenega spora pa takrat ni bilo, da so res izvrstni dopisiki z najvšjo stimulacijo Hočevar, Kramžar, Žerjavič…
Nikakor pa te stimualcije ni mogoče povezovati z odločitvijo pol leta kasneje, ki je spet iz pravilnika o dopisnikih, po katerem odgovorni urednik mora vsako leto odločiti o podaljšanju mandatov dopisnikov do konca avgusta. Že nekajkrat sem opozarjal v polemiki, ki sta jo sprožila Kajzer in Grah o nekakšnem ponarejanju ocen resornega urednika, da je polemika popoln nesmisel. Sam ne vem, kaj je bilo v redakciji, kakšni pogovori so bili, ker nisem bil zraven. Je pa res, da sem resornemu uredniku povedal, kakšna je ureditev: da mi mora posredovati ocene vseh dopisikov, katerih vsebina odgovornega urednika v ničemer ne zavezuje, končna odločitev je prepuščena odgovornemu. Sem pa opozoril že pred dogajanjem urednika tudi, da je pričakovati velik kraval, naj bo pazljiv, ker bo Grah uporabil vsa sredstva, tudi nespodobna, da bi diskreditirala odločitev, odgovornega urednika in uredništvo in da mu bodo pri tem pomagali na Mladini, v društvu novinarjem in mreža povezanih novinarjev, ki sodi na levo. To Rokovo pisanje je točno tisto, na kar sem ga opozarjal, da pač nima opraviti z običajnim profesionanim položajem med sodelavci, ampak vojno.
Še glede pristojnost: kot odgovorni urednik sem hkrati z odločitvijo, da Kajzerju ne bom podajšal mandata, tudi odločil kam bo prerazporejen in s kakšno plačo. Odločitev je bila pisna. Urednikva. Konflikti, ki jih je Kajzer imel z upravo in jih opisuje, so bili posledica dopisnikovega nesprejemanja odločitve odgovornega urednika, praktično gledano bi res lahko ostal brez službe, ker jo je sam zavrnil, ker se ni strinjal z odhodom iz Zagreba in sicer dobro plačanim delovnim mestom na katerega sem ga prerazporedil. Nimam pa sam s tem nič. Logično pa je, če novinar ne želi sodelovati z urednikom, da se sreča z upravo. Da pa potem še javno protestira, da je to nesprejemljiv, je pa nekoliko otročje.
Znova bi opozoril, ocene in stališča resornega urednika o dopisnikih pri odločitvi odgovorega urednika v ničemer ne zavezujejo, tudi če bi resorni urednik odlično ocenil dopisnika, bi odgovorni lahko odločil, da mu mandata ne bo podaljšal.
Odločitev, moja, je bila argumentirana, dopisniku sem natančno predstavil razloge in Kajzer seveda ve, da njegovo poročilo na tretji strani o odzivih hrvaške minsitrice ni bilo objavljeno, ker ga ni napisal (g. Kozmos ga je pripravil po informacijah tiskovne agencije), na prvi strani pa je res po opozorilu odgovornega in resornega urednika Rok napisal en stavek hrvaške zunanje ministrice in pustil iz prvotnega teksta, da drugih uradnih odzivov na hrvaškem ni bilo. Prvotno je pisalo ,da jih sploh ni. Pazite, na 10 točk na slovenskega zunanjega ministrstva se z izjavami in intervjuji, ki jih je dopisnik spregledal, odzvala sama zunanja misnitrica. Kak večji uradni odziv je pa psloh mogoč? A bi se moral na izredni seji sestati parlament? A bo odgovarjal predsednik države?
Pa zagata ni v napaki, te se zgodijo vsakemu, tudi meni velikokrat. Je pa v odnosu, ki ga je dopisnik pokazal do svoje redkacije, najprej s sporom z resornim urednikom (takrat je to bil g. Dobršek), ko bi moral popraviti napako, in z nekomunikacijo z odgovornim urednikom, ki je seveda želel pojasnila, kaj se dogaja. Če tekst novinarja (na tretji strani po odločitvi odgovornega urednika) ni objavljen, to ni šala.
Ta nenavaden odnos se vidi tudi iz zgoraj predstavljenega pisanja, kjer novinar sramoti izkušenega novinarja in urednika Stojana Žitka. Ne le s tistim očitkom o nekakšnem ponarejanju, še bolj s hecno zamislijo, da mu je odvzel delo, ko je z ekipo v Ljubljani spremljal dogajanje na slovenskem zunanjem minsitrstvu tudi, ko se nanša na Hrvaško. To pa je dilema, ki je bolj resna in je uredniška. Kar se mene tiče dopisnikov po svetu nismo imeli in nimamo zato, da bodo ugotavjali, kaj se dogaja na slovenskem zunanjem minsitrstvu v Ljubljani, to zmoremo ugotoviti tudi v Ljubljani sami. Me nič ne briga, kako je bilo kdaj v preteklosti, ampa to je logično in pravilno ravnanje. Dopisnik na Hrvaškem pa mora pač poročati, kaj se v njegovi državi dogaja in ne kaj se v Sloveniji. Ne sme spregledati, če slovenskemu zunanjemu minsitru odgovori hrvaška zunanja minsitrca. Kaj je Rupel pred tem napisal na internetu je itak lahk prebral vsak v tej državi in to povzemati pač ni nek dosežek raziskovalnega novinarstva iz Zagreba.
Ne gre za naše ali njihove, kot to opisuje Kajzer. To je za novinarstvo neumna dilema in gotovo je za spremljanej dogajanja na Hrvaškem in razumevanje odzivov treba poznati tudi, kaj počne slovenska država. Ni pa zato tamkajšnji novinar še tisti, ki to prvi spremlja. Malo predaleč stran je, da bi hodil na brifinge, tiskovne konference in vsakodnevno vrtal okol Mladike in politkov, kaj se kuha. Vrtički in domišljavost sta slaba lastnost.
Če je nov odgovorni urednik odločil drugače, da Kajzer ostane v Zagrebu, sam temu ne ugovarjam. Prevzel je odgovornost za vodene hiše: za branost, prodajo, ugled in ima pravico odločiti. In strinjam se, da Kajzer kdaj tudi čisto dobro orpavi Delo.
Kajzerju bi samo predlagal, da nekoliko premisli, ali ga to zaupanje urednika ne zavezuje k drugačnemu, bolj profesionalnemu ravnanju. Denimo k upoštevanju mnenj starejših kolegov, kar je denimo Stojan Žitko ali Tit Doberšek, k manj vehementnim sodbam o politčnih ozadjih kjer gre za profesionalne konflikte, ker javnsot ima pravico biti obveščena točno, pošteno in nepristransko in poročanje o odzivu hrvaške strani, ki ga zgoraj omenjam, ni bilo nič od tega. In kot sem mu pojasnil na pogovoru, ki sva ga imeli, to ni bil edini primer spornega ravnanja.
Pa ne ugovarjati, da nihče ni naročil, naj to narediš. Dopisnik je edini, ki je tam in ve, kaj se dogaja in samoumevno je bilo ,da je to glavna zgodba. Če so jo opazili vsi, bi moral tudi Kajzer. Ko je opazil dgovorni urednik, bi moral storiti delo, ki ga prej ni. Pa ga ni. In v pogovoru se ni dalo nič razčistiti, ker je dopisnik menda odpovedal mobitel, ker da ga preslabo plačujemo, ali kaj je že bilo. Mobitel za novianrje sem imel vedno odprt – a nekako se ni oglasil. Enako vrata pisarne.
Peter

Če pa smo pri osnovni temi tega pogovora: zanimiva dimenzija dogajanja na Delu in Magu je, da je Stojanov deloma celo ponudil uredniške zamisli, ki so podobne mojim: širino, nepristranost, uravnoteženost, če uporabim nekaterim neljub termin. V prvi kolumni to drektno zastopa. Nerodno je samo, da vodi drugačen medij. Če so za Delo to prava stališča, ker ima tudi široko publiko iz leve in desne, zgoraj in spodaj, je za Mag nerodno, ker raziskave kažejo, da so bralci pač tam z drugačnimi pričakovanji in na drugačen način tudi berejo. Prof. Splichal nas je na faksu učil, kako je z vrednotami publik in kako tvegano je neupoštevanje.
V tem smislu Stojanov ustvarja novo publiko, kar je težak projekt, še posebej, ker ni brez že uveljavljene konkurence, kar je bila prej Magova pot in tržna niša. Izjemen trud bo potreben, da raziskave ne bodo pokazale upada prodaje in branosti, ki sta pred zamenjavo naraščala. Kar je spet obraten položaj tistemu, ki sem ga sam prevzel na Delu: časopis je pred tem, ko sem postal urednik, hudo dramatično izgubljal prodano naklado in branost že kar nekaj časa. In doseči rast v kateri od raziskav, kar je kasneje (sicer le enkrat) uspelo na Delu in kar je uspelo tudi Šurli, je prekleto težka stvar.
Peter

V bistvu sem že napisal zelo dolg odgovor, v katerem sem želel argumentirati dejstva o številnih lažeh, manipulacijah in polresnicah, ki jih je spesnil Peter Jančič, da bi prikril svoja umazana dejanja.

Odgovoriti sem želel tudi na žalitve in poniževanja, ki jih je zapisal v svojem »odgovoru«. Nato sem vse pobrisal.

Ni vredno. Tu ima Jančič prav. Res sem domišljav. A le, ko gre za njega. Ta debata ni na mojem nivoju. Debate z njim so brezplodne in nekoristne. Zguba časa.

Zato sem se odločil, da prekinem moje sodelovanje v tej debati.
Lahko noč, Slovenija.

Še Darijan Košir in Markeš sta priznala teden nazaj, da je pod Jančičem bila ena sama strahovlada.
Pokliče Janša in Janšič že urgira.

Kakšna beda novinarskega ega! Ko prebiram tole nakladanje in napadanje za veke vekomaj obarvanih levičarskih novinarjev, ki tragikomično še vedno zvesto služijo svojim tranzicijskim gospodarjem, nekoč levičarjem, danes desničarjem, saj kapitalisti menda ja niso levičarji, me srčno veseli, da sem odpovedala Delo in mi ni treba več prebirati njihovega t.i. “javnega mnenja”. Nekdo je lepo povedal “Kučanovi pudlji ostanejo samo pudlji, od rojstva do groba”.
Zato pa , večina pametnih Slovencev in Slovenk,ki jim v možgane niso uspeli vsaditi večne ljubezni do “levičarskih” kapitalističnih gospodarjev, oprostite mi, na to spletni stran sem zašla čisto slučajno

Ko spremljam to debato, pravzaprav ne morem reči drugega kot to, da sem naravnost zgrožen nad tem, kar počne Jančič. Da ti en človek lahko tako mirno gleda v oči in obenem LAŽE – to je pa nekaj najbolj grozljivega! In sedaj ta isti Jančič vodi neko združenje novinarjev, v katerem lahko najdemo zgolj pisunske mediokritete, katerih glavna referenca je lakajstvo in servilnost do svojega ljubljenega vodje Janeza Janše, ki je, mimogrede, v zgodovini Slovenije najbolj pokvarjen politik, zato tudi njegove marionete niso nič boljše od njega. Jančičevo lomastenje po medijih to dokazuje. Kako naj bo verodostojno društvo, v katerem oblači in vedri človek na plačilni listi SDS, to je Gašper Blažič- teolog v rožnati bundi, povrh vsega še z debelim dosjejem v policijskih arhivih??? Ta človek bi v kakšni drugi državi zaradi sovražnega govora fasal nekaj let zapora in dosmrtni “berufsverbot”. In ko berem tole Jančičevo nakladanje, sem še bolj prepričan, da normalen človek ne more podpirati desničarske politične opcije, ki je leglo pokvarjencev in psihičnih bolnikov.
Sreča pri vsem tem pa je, da smo se z 21. septembrom znebili te smrdljive kriminalne zalege in da smo dobili vlado, ki svobodo tiska spoštuje.

Kdo ima prav pokaže kriterij časa. Vse, ki so tu pred letom polemiziral z mano, nekateri – denimo Simon – pa tudi pisali za Mag – bi opozoril, naj si preberejo začetne poudarke in pogledajo razplet. Bil je povsem predvidljiv po tistem, kar so nas učili na faksu, po elementarni logiki, celo po preprosti kmečki pameti… Urednikovanje in novinarstvo ni svobodno modrovanje kot si včasih kdo predstavlja.
Za novinarje, ki so navijali za “svobodo” in so kot takšni prevzeli tednik, je razplet nekoliko neroden. Njihove “svobode” ljudje niso bili pripravljeni kupiti in plačati. Na koncu so se tudi lastniki odločili, da tega ne bodo plačevali, ker je učinek, če te ljudje ne berejo, enak nuli. No, za podjetje pa tudi drag. Zaposleni in papir stanejo tudi, če ni kupcev. Predvsem takrat.
Priznam pa, da nisem napovedal, da se bo zgodilo tako dramatično in naglo kot se je.
Tiste, ki so nekoliko izgubljali živce na tej strani bi opozoril: v novinarstvu ne gre za politično pripadnost, ali pa te vsaj ni mogoče prodati vsaki publiki. Najboljši dokaz za to je prav usoda Maga.
Stari vic pravi ,da je prepričati tiste, ki mislijo tako kot misliš sam, izgubljanje časa. Umetnost je prepričati, da si vreden pozornosti, tiste, ki mislijo drugače.
Peter