Drugi dom
Jože P. Damijan razkrinkan kot nevednež
| 6. maj 2007 | Slovenija, Razno | damijanko
Kaj pa njemu ni jasno?
Doajen slovenske komunikologije prof. dr. Slavko Splichal se v včerajšnjem Dnevnikovem objektivu - v članku z naslovom Svoboda z napačnim imenom - Ali je svoboda tiska še temeljna pravica človeka in državljana? - sprašuje, kako se lahko zgodi, da nekdo kot ključni argument za svobodo tiska postavi svobodo zasebne lastnine. Takšne klobase se namreč redno zapišejo ekonometru Jožetu P. Damijanu in njegovemu mentorju, statistiku Miću Mrkaiću. Splichalov odgovor je jasen: to se lahko zgodi samo iz nevednosti.
In kdor je kdajkoli imel priložnost brati ekskurze omenjenih, oprostite izrazu, fahidiotov v analizo polit-ekonomskih dogajanj v državi, ta ve, da se njihova nevednost veselo pari še z napuhom in domišljavostjo, kakor pač pritiče novopečenim asistentom, docentom in profesorjem, vzgojenim v zatohlem neoliberalnim podnebju tranzicijskih fakultet.
Marxa omenjena gospoda seveda ni brala, to bi ja bila blasfemija. Ampak častitljivi Marx je pred 165 leti, kakor piše Splichal, posvaril:
“Nikakršen greh ni, če si Nemec predstavlja njemu še neznano boginjo svobode tiska v podobi ene izmed boginj, ki jih že pozna, in jo po njej poimenuje svoboda podjetništva ali svoboda lastnine.”
Zamenjajte Nemca z Damijanom in zadeli boste v črno - Jože je v svojih tekstih že tolikokrat masturbiral na svobodo lastnine, da mu ne gre zameriti, če si je tu in tam zapacal hlače. Ponečedil se je tudi v primeru, ko je svobodo lastnine postuliral kot temeljni pogoj svobode tiska oziroma ju je preprosto izenačil.
Posledice tega lepo opiše Splichal:
“Toda ko imajo svobodo tiska samo tisti posamezniki, ki si z lastnino zagotovijo dostop do medijev, to ni več svoboda državljanov, ampak privilegij lastnikov. Ko postane svoboda tiska podrejena lastninski svobodi, ne gre več za temeljno pravico državljanov, pač pa za posebno pravico lastnika medija.”
Damijan bi seveda kontriral, da bo svobodni trg idej že odločil, kateri medij bo preživel in kateri ne, s tem pa bi bila zavarovana tudi svoboda tiska. Npr. resen medij, ki ne preživi na svobodnem trgu idej, sploh ni vreden, da obstaja, bi argumentiral socialni darvinist v Damijanu. Je zgolj razmetavanje z resursi, ki bi bili bolje izkoriščeni v produkciji kakšne bulvarske edicije, ki bi šla za med.
Kakšne so posledice takšnega razmišljanja, lahko opazujemo v ZDA. Svoboda tiska - torej svoboda lastnika medija, da v eter spušča, kar se mu pač zahoče, in s svojo lastnino upravlja, kakor se mu pač zdi - tam ne velja le za posameznike, ampak tudi korporacije, kot je Murdochov NewsCorp. Trivializacija, primitivizacija, vulgarizacija in banalizacija medijskega prostora kot posledica takšnega razumevanja se najbolje odraža v kretenizmih, ki jih forsira FoxNews.
In kje potem ostane posameznikova ustavno garantirana svoboda tiska? V tem, da kot vpijoči v puščavi tuli svojo resnico? Splichal pravi, da je pri tem
vsak posameznik tudi lastnik potrebnih komunikacijskih sredstev, v drugem primeru pa je lastnina medijev v rokah maloštevilnih posameznikov. Zato je nujno treba zakonsko določiti pravila dostopa do medijhev ter njihove naloge in odgovornost v odnosu do javnosti …
To nesorazmerje moči med mediji in posamezniki, ki sestavljajo javnost, je tudi razlog za obstoj varovalk, kot je npr. avtonomija novinarjev. Damijanov pristop do svobode tiska kot ene izmed dimenzij svobode lastnine potrebe po avtonomiji novinarjev ne priznava - medijsko produkcijo naj regulira lastnik, ki se prilagaja zahtevam trga. Nobene potrebe torej ni po ustavni zaščiti svobode tiska, saj bo do nje prišlo že, če garantirana svoboda lastnine in se bo država umaknila iz gospodarstva. Javnost ne obstaja, ampak obstaja trg atomiziranih posameznikov - zato mediji ne morejo imeti odgovornosti do javnosti, ampak samo do svojih lastnikov.
Če kdo meni, da Damijan in njemu podobni svoj pogled na svobodo medijev utemeljujejo na ozkih in redukcionističnih predpostavkah prvošolskih temeljev ekonomije, ima prav. Takšna trivializacija vprašanja medijev, če se bo uveljavila, bo prej ali slej pripeljala tudi do trivializacije medijske produkcije kot take. Lokalni neoliberalci bodo pri tem opevali triumf trga, folk bo konzumiral sekretizme, javnost pa bo oropana še zadnjega branika pred vdorom miselnega primitivizma - avtonomnih, kritičnih novinarjev.
(Glasov: 2 Povprečje: 5 od 5)
Loading ...
Mene pri folku takšnega profila najbolj moti to, da zlepa ne bodo priznali, da so neformalne prisile dostikrat enako, včasih pa še celo bolj pomembne od formalnih. Tipičen primer so že kar u iber skomercializirani mediji. Tisk je uradno “svoboden”, šur, ampak tendenca skomercializiranih medijev je, da praktično vsak dogodek obravnavajo izrazito izolirano, pompozno. In s tem ne ustvarjajo preprosto nič drugega kot nepismen folk.
Takim frajerosom kot so Damijan in podobni bi bilo treba enkrat preprosto pokazati in to na konkretnih primerih, kako iste zadeve obravnava establišment, oziroma Murdoch&co, ter kako jih nekomercialni (in obenem nedržavni) mediji. Saj ne da bi jih s tem odvrnili od pompoznega bobnanja temu, kar že ves čas bobnajo. Verjetno bi pa vsaj določenim malikovalcem in že kar malo patetičnim naivčinam, s takim eksperimentom dokazali svoje.
“s kakšnimi medijskimi vsebinami, kako in v kolikšni meri bo naslovnik seznanjen”
hop, cefizelj, zdaj te pa mamo. namreč dokaz, da splichalove intervencije niti pod razno ne razumeš (dvomim tudi, da si jo prebral).
Jure, kateri del mojega prispevka ti dela težave 1. (sarcasm mod on) 2. something inbetween 3. (sarcasm mode off) ? :)
Da ti pomirim sen, ne mislim, da bodo medijske vsebine kakorkoli določene s predpisi, in vem, da Splichal tega ni imel v mislih.
sen pomirjen, hvala. (čeprav… ah)
saša dobro izpostavi ugovor proti regulaciji medijev, kakor bi ga utegnil predstaviti kak liberalni skrajnež. treba pa je opozoriti, da je damijanova predstava o svobodi medijev v bistvenem protitržna. redukcionizem in formalizem damijanovih izpeljav namreč popolnoma abstrahira od razmerij moči v medijskem prostoru - jasno pa je, da je v mnogih primerih tržnost razmerij treba zagotoviti z regulacijo. tako npr. v telekomunikacijah poznamo razvez lokalne zanke, pri elektriki in plinu nediskriminacijski dostop do prenosnih in distribucijskih omrežij … da bi garantirali svobodo tiska je treba tudi medijem nadeti nekakšne uzde, seveda pa ne slepo kopirati mehanizmov iz konkurenčnega prava.
Celoten Splichalov prispevek temelji na napačni predpostavki, da je svoboda tiska ugodnost in ne svoboščina. Hm. Kaj reči? Slovenska komunikologija je očitno v velikih težavah.
“da je svoboda tiska ugodnost in ne svoboščina.”
LOL spet si na sledi inovaciji.
tomaž štih: splichalov prispevek pojasnjuje, zakaj je svoboda tiska, pojmovana ekonomistično, ugodnost in ne svoboščina.
Toda ko imajo svobodo tiska samo tisti posamezniki, ki si z lastnino zagotovijo dostop do medijev, to ni več svoboda državljanov, ampak privilegij lastnikov. Ko postane svoboda tiska podrejena lastninski svobodi, ne gre več za temeljno pravico državljanov, pač pa za posebno pravico lastnika medija.
“Toda ko imajo svobodo gibanja samo tisti posamezniki, ki si z lastnino zagotovijo dostop do avtomobilov, to ni več svoboda državljanov, ampak privilegij lastnikov. Ko postane svoboda gibanja podrejena lastninski svobodi, ne gre več za temeljno pravico državljanov, pač pa za posebno pravico lastnika prevoznega sredstva.”
Svoboda tiska varuje pred povračilnimi ukrepi države in je dejansko mišljena kot svoboščina tistih, ki se odločijo, da bodo imeli svoje časopise. Tako, kot je svoboda govora mišljena kot svoboščina tistih, ki se odločijo, da bodo govorili stvari, ki drugim ne bodo všeč.
Svoboda tiska ni:
- privilegij, da morajo drugi brati tisto, kar si napisal,
- ugodnost, da morajo drugi plačati tisto, kar si napisal.
Je svoboščina. Smeš tiskati svoj časopis. Go for it. Če nimaš dovolj denarja si naredi blog. Ali tiskaj one pagerje. Vse to je tvoja svoboda. Svoboda možnosti poskusiti, ne pa svoboda garancije uspeti.
Splichal pri svojem razmišljanju povrhu uporabi preozki nabor možnik alternativ. Če po njegovo svoboda govora ni nadrejena lastninski pravici - ji je podrejena. V resnici je loosely coupled z lastninsko pravico.
Te svoboščine še kako sodijo v ustavo. Tjah. Razlog zato je preprost. Ostati mora zaradi svojega prvotnega in pravilnega pomena, ki bi ga hitro razumel, če bi ti kdo želel zares kršiti svobodo gibanja.
Ti imaš pravico svobode gibanja. Ampak, če ne moreš zbrati za karto v Mehiko pač ne moreš tja. S tem nihče ne krši tvoje svobode gibanja. Toda to, da ti ne moreš v Mehiko ni enako kot, da ti država ne izda potnega lista ali pobira depozit na meji… To drugo ščiti svoboda gibanja.
Nikakršen greh ni, če si Nemec predstavlja njemu še neznano boginjo svobode tiska v podobi ene izmed boginj, ki jih že pozna, in jo po njej poimenuje svoboda podjetništva ali svoboda lastnine.
ker se splihal ukvarja ravno s takim popreproščenim pogledom na svobodo tiska, mi ni jasno, kako ti je ušlo tole:
Kot je že pred štirimi desetletji kritično pisal ameriški ustavni teoretik J. Barron, ameriška pravna doktrina neutemeljeno zagovarja enostranski in naivni pogled na prvo ustavno dopolnilo, po katerem naj bi “svobodni trg idej” brez vmešavanja države zagotavljal največjo možno svobodo tiska, vsako “vmešavanje” države pa preprosto označuje za cenzuro. Ta doktrina ne vidi, da obstaja bistvena razlika med svobodo neposrednega izražanja, ki jo posameznik lahko uresničuje povsem individualno (ko govori, piše, tiska letake ali komunicira prek interneta), ter svobodo izražanja v množičnih medijih (npr. s tiskom, radiom, televizijo), ki jo posameznik lahko uresničuje samo v sodelovanju z drugimi in v odvisnosti od njih.
V prvem primeru je vsak posameznik tudi lastnik potrebnih komunikacijskih sredstev, v drugem primeru pa je lastnina medijev v rokah maloštevilnih posameznikov. Zato je nujno treba zakonsko določiti pravila dostopa do medijev ter njihove naloge in odgovornost v odnosu do javnosti, da bi svobodo tiska lahko še obravnavali kot razširitev človekovih pravic, poudarja nemški ustavni sodnik Hoffmann-Riem. V nasprotnem primeru ni več nikakršnega razloga, da bi svoboda tiska uživala ustavno varstvo kot posebna človekova pravica.
Lastništva časopisa ali TV-postaje ni mogoče izenačiti z lastništvom drugih proizvodnih sredstev, saj “obstajajo bistvene razlike med proizvodnjo običajnih potrošnih dobrin in proizvodnjo informacijskih in kulturnih dobrin“, kot je poudarila tudi Unescova “MacBridova komisija” pred četrt stoletja: “Obeh vrst proizvodnje ne more voditi ista komercialna logika. Razširjanja sporočil ni mogoče ločiti od etičnih in družbenih norm, duhovnih in kulturnih vrednot.” Zaradi tega je prav vprašanje regulacije lastništva medijev bistveno, ko gre za razlikovanje med svobodo tiska in podjetniško svobodo.
Tržna regulacija, ki izhaja iz ekonomističnega ideala “suverenosti potrošnika”, ni samo nezadostna, ampak je povsem neprimerna za “medijski trg”. Šele pravica dostopa, kot jo je poimenoval Barron, oziroma pravica komuniciranja, kot jo je opredelila MacBridova komisija, vrača svobodo tiska v okvire temeljnih človekovih pravic. Zgolj zaskrbljenost nad odvisnostjo medijev od politične oblasti in kapitala pozablja, da svoboda tiska ni le v tem, da imajo novinarji pravico izražanja idej brez strahu pred oblastnimi represalijami, ampak tudi v ustvarjanju možnosti za svobodno izražanje državljanov v medijih. Poslanstvo državljanske pravice dostopa do medijev je, kot je pisal Barron, da v določenih okoliščinah lahko tudi državljani, ki niso lastniki množičnih medijev, določajo “dnevni red” javnih razprav.
tomaž štih, delaš podobne napake kot damijan. argumentiraš z zgrešenimi analogijami. medijski prostor mora biti reguliran kot prostor sui generis, ne pa kot trg idej. to od nas terja dediščina razsvetljenstva, ki je svobodo tiska zapisala v ustavo.
Svoboda tiska pomeni samo to, da ti država ne more preprečiti objave neke ideje v lastnem mediju.
Tomaž ima prav. Vse drugo je postmodernistično fafljanje. Če bo država medijem določala “odgovrnost do javnosti”, “etične in družbene norme, duhovne in kulturne vrednote”, kje “za božjo voljo” je potem SVOBODA?
odgovornost do javnosti? recimo, pravica do popravka (pustimo grimsovo verzijo pri miru)
kje si pa ti našel določanje vrednot, pa meni splet ni jasno. gre pa za take stvari kot so lastništvo medijev (koncentracija), status/avtonomija novinarjev, delovnopravna zakonodaja, že omenjeni popravek, razdeljevanje frekvenc (javnega dobra), … pluralnost medijskega okolja, javni mediji…
P.S. ta postmodernizem te neverjetno preganja. pa gre pri svobodi tiska v bistvu za projekt iz razsvetljenstva. čudno.
“Ta doktrina ne vidi, da obstaja bistvena razlika med svobodo neposrednega izražanja, ki jo posameznik lahko uresničuje povsem individualno (ko govori, piše, tiska letake ali komunicira prek interneta), ter svobodo izražanja v množičnih medijih (npr. s tiskom, radiom, televizijo), ki jo posameznik lahko uresničuje samo v sodelovanju z drugimi in v odvisnosti od njih.”
Ne ravno, da ta doktrina tega ne vidi, ampak je ta razlika privid Splichtala in somišljenikov. V kontekstu ustavne svobode tiska je pač ni in je nikoli ni bilo.
Tisti, ki se jim to “prikazuje” pa imajo v praksi še druge probleme:
- ameriški bloggerji imajo večjo branost od časopisov,
- en časopis ima večjo branost od drugega časopisa,
- blog lahko ustvarja več ljudi,
- časopis lahko ustvarja en človek.
Tu pride do izraza tisti znameniti “svoboda tiska ni pravica, da morajo drugi brati tisto, kar napišeš”. Mediji so se že davno dematerializirali. Blog ni papir; število “izdaj” bloga in njegov doseg nista omejena. Ogled objavljenega na blogu je odvisen le od pripravljenosti ljudi prebrati tisto, kar napišeš in od morebitnih ovir države (dajmo jih odpraviti).
To o čemur fantazira Splichtal nima zveze s svobodo tiska, ampak je njeno nasprotje - flagrantno preprečuje nekomu, da ustanovi svoj časopis in se dogovori z drugimi ljudmi, da bodo pisali članke zanj in jih zato plača. Edini način, da jih sme imeti je, da pišejo članke zase.
Heh, spomnim se, da smo imeli v Jugi nek podoben marksistični konstrukt v gospodarstvu. Obrtnik je smel imeti “samo tri delavce”. Odtod tisti znameniti štos, ko jugoslovanski obrtnik nemškega pošlje v tri pičke materine,nemški pa ga porogljivo vpraša “Herr Jugoslovan. Zakaj pa ravno tri?”
Da sploh kdo razmišlja na takšen način o medijih je bizarno.
“ni več nikakršnega razloga, da bi svoboda tiska uživala ustavno varstvo kot posebna človekova pravica.”
Seveda je. Tam mora ostati zaradi istega razloga, kot je tam zdaj. Da ne bi kdo začel ljudem, ki se odločijo odpreti svoj blog, ustanoviti svoj časopis ali na kakšen drug način prakticirati svojo svobodo govora tega prepovedovati. To je smisel in namen svobode tiska.
Če pa je avtor s tem želel povedati, da je to že pokrito s svobodo govora pa bi si Splichtal lahko vzel čas in preveril našo ustavo - tam je oboje že tako ali tako združeno v en člen.
“flagrantno preprečuje nekomu, da ustanovi svoj časopis in se dogovori z drugimi ljudmi, da bodo pisali članke zanj in jih zato plača”
kak že? mislim, kako že splichal to preprečuje?
“vzemimo tomaža štiha. ta kreten je pisaril sobotni prilogi, naj mu objavi članke, čeprav je imel na voljo svoj blog. budalil je o vlogi države in kako ga zatira, čeprav je hotel samo priti iz svojega obskurnega bloga v medij nacionalnega dosega. pleteničil je o nekakšni diktaturi, ker mu niso objavili njegovega mnenja - pa saj ga je obilno objavljal na svojem kretenskem blogu.”
:)
Zakaj so levičarji vedno tako jezni?
: “flagrantno preprečuje nekomu, da ustanovi svoj časopis in se dogovori z drugimi ljudmi, da bodo pisali članke zanj in jih zato plača”
: kak že? mislim, kako že splichal to preprečuje?
Ustanovim časopis zato, da bo promoviral mojo politično stranko. To je legitimen izraz moje svobode govora, svobode tiska in svobode političnega delovanja. Novinarju naročim, naj napiše prispevek o okrogli mizi politika, ki ga podpiram. Novinar zavrne nalogo in se sklicuje na svojo avtonomijo; dobim jezne telegrame z ZNS.
To ni pravljica, to se je resnično zgodilo. Slovenski novinar z levimi pogledi za Delo ni želel napisati članka o novi knjigi Ane Jud.
Zelo simpl: o tem Splichal ne piše. še enkrat: gre za take stvari kot so lastništvo medijev (koncentracija), status/avtonomija novinarjev, delovnopravna zakonodaja, že omenjeni popravek, razdeljevanje frekvenc (javnega dobra), … pluralnost medijskega okolja, javni mediji… stvari, ki jih tržni mehanizmi samih po sebi ne zagotavljajo.
vsekakor imaš ti vedno pravico do strankarskega trobila. bo pa država postala pozorna, če bo prihajajo do prevelike koncentracije medisjkega prostora, če boš šikaniral novinarje zaradi njihovega mnenja, če ne boš objavljal popravkov etc etc
: “flagrantno preprečuje nekomu, da ustanovi svoj časopis in se dogovori z drugimi ljudmi, da bodo pisali članke zanj in jih zato plača”
: kak že? mislim, kako že splichal to preprečuje?
Še nekoliko bolj teoretičen primer. Vzemimo “pravico dostopa do medijev”. Ker je dostop do medijev redka dobrina, ga je treba na nek način v praksi treba omejiti. Kdorkoli nadzira omejevanje pa se lahko spridi. Povrhu pa to ni alternativa, ki bi vsem omogočala enak dostop do medijev - kar si kritiziral in the first place. Je le drug način regulacije dostopa do medijev. Rešil nisi nič od tega, kar kritiziraš - le zamenjal si tiste, ki kontrolirajo. Medijski prostor še vedno ostane enako redka dobrina. Tvoj dekret je prav nič ne razširi, le drugi ljudje jo uporabljajo.
“Tvoj dekret je prav nič ne razširi, le drugi ljudje jo uporabljajo”
ne? pravica do popravka nič ne razširi dostopa? določila, da mora javna televizija zagotoviti pokritost na celotnem ozemlju tudi ne?
Ugh. Mislim, da Splichtal piše točno o temu, kar jaz kritiziram.
Tole -
a) “lastništvo medijev (koncentracija)”
b) status/avtonomija novinarjev,
c) delovnopravna zakonodaja,
d) že omenjeni popravek,
e) razdeljevanje frekvenc (javnega dobra), …
f) pluralnost medijskega okolja,
g) javni mediji…
namreč nima nobene zveze z njegovo kritiko Damijanovega pisanja. Damijan se ni vtikal v nič izmed tega.
tomaž, to možnost imaš vedno. ampak pozabljaš, da se tvojemu mediju ne bo reklo časopis, ampak politični pamflet oz. oglasna priloga. sklicevanje na avtonomijo pa ni nič čudnega, niti redkega - je pa seveda treba preveriti, ali je sklicevanje na avtonomijo v konkretnih primerih upravičeno.
poslanstvo medijev v neoliberalni optiki ni nič drugega kot poslanstvo vsakega drugega podjetja - profit. in svoboda lastnine je tukaj temeljna pravica, ki omogoča uresničevanje tega poslanstva. to je ozko gledanje, ki na svobodo tiska gleda kot na dimenzijo svobode lastnine: če lahko s svojo lastnino delaš, kar hočeš, potem lahko tudi skozi njo svobodno izražaš svoja mnenja.
splichal na medije gleda širše, saj ne zaobide njihovega družbenega pomena in vprašanja moči. medij ni lastnina kot vsaka druga, še posebej če gre za močan medij. vsaka razsvetljena družba bi morala spodbujati odgovornost medijev do javnosti, saj bi to imelo pozitivne eksternalije, ki jih odgovornost medijev do svojih lastnikov ne realizira.
treba je nastopiti proti primitivizmu neoliberalnega mišljenja in ponovno legitimirati družbosloven uvid v delovanje medijskega prostora.
“ne? pravica do popravka nič ne razširi dostopa? določila, da mora javna televizija zagotoviti pokritost na celotnem ozemlju tudi ne?”
Kot pravim je to zdaj povsem druga debata. Lahko odpreš svoj post o temah a) - g), ker nič od tega Damijan ni kritiziral. Njegova kritika je obravnavala vmešavanje politike v gospodarstvo in posledično moč političnih elit v medijih ter kratkovidnost tistih, ki ne razumejo, da je oboje neizogibno povezano.
“Damijan se ni vtikal v nič izmed tega.”
saj!
Vprašanje moči kot škodljivega monopola (za kar skrbi varstvo konkurence) ali vprašanje moči kot omejevanje izražanja mnenja manjšine s strani večine, če le to postane preveč vplivno? Pri tem slednjem seveda sploh ni nujno, da so vloge protagonista in antagonista zastavljene tako, kot si jih ti predstavljaš…
“Njegova kritika je obravnavala vmešavanje politike v gospodarstvo in posledično moč političnih elit v medijih ter kratkovidnost tistih, ki ne razumejo, da je oboje neizogibno povezano.”
ccc… kako ne zmoreš povezati splichalove kritike in damijanovega izvajanja? nočeš ali ne moreš…?
damijan trdi… državo iz medijev, v roke “pravih” lastnikov…in, voila!
splichal pravi, da svobode tiska/medijev ne gre zreducirati na svobodo lastnine. da svoboda lastnine tega, kar trdi damijan, ne zagotavlja.
:: “Damijan se ni vtikal v nič izmed tega.”
: saj!
Saj kaj? Če bi se Spleicher rad pogovarjal o točkah a) - g) naj odpre te teme in mu bomo razložili stvari, ne pa da baja, kako nikomur ni jasno, kaj on pravzaprav hoče. :D
In človek je komunikolog?
“Določanje vrednot” sem dobil od tiste tvoje MacBridove komisije.
Koncentracija medijev in frekvence postajajo z novimi tehnologijami vse bolj nepomembne. Nenazadnje je tudi tvoj blog dokaz, da za razširjanje nekih idej ni več potreben velik napor in finančni vložek.
Tudi pravica do popravka je z vsakim dnem bolj zastarel koncept. Če so v kakšnem članku napake, ki so v nasprotju z določili o varovanju zasebnosti, obrekovanju itd…, se “pravica do popravka” poišče pač na sodišču. Grimsova “pravica do popravka” je pa oblika cenzure.
Z delovnopravno zakonodajo se strinjam - tako kot pri vsakem drugem poklicu.
P.S. Ne razumem zakaj se postmodernisti tako zavzemate za neodvisnost in avtonomijo novinarjev, če po vaši logiki “objektivna resnica” itak ne obstaja in so pisarije “neavtonomnih” novinarjev samo še en pogled na “resnico”.
: ccc… kako ne zmoreš povezati splichalove kritike in damijanovega izvajanja? nočeš ali ne moreš…?
: damijan trdi… državo iz medijev, v roke “pravih” lastnikov…in, voila!
: splichal pravi, da svobode tiska/medijev ne gre zreducirati na svobodo lastnine. da svoboda lastnine tega, kar trdi
: damijan, ne zagotavlja.
Lud zbunjenog.
Damjan -kot ga jaz razumem- niti z besedo ne omeni, da naj država ne bi *regulirala* trga, ampak opozarja, naj ne nastopa kot *igralec* na trgu. Ti pa govoriš o regulaciji. Dve različni zadevi.
In če gremo po tej poti naprej se je med drugim tudi zaradi regulacije smiselno, da se država umakne. Ker je premočen player na trgu in ker je v konfliktu interesov - regulator in player hkrati. Torej je pisanje Splichtala odveč, ker je to že vse povedal Damijan; samo bolj konkretno. ;)
: P.S. Ne razumem zakaj se postmodernisti tako zavzemate za neodvisnost in avtonomijo novinarjev, če po vaši logiki “objektivna resnica” itak ne obstaja in so pisarije “neavtonomnih” novinarjev samo še en pogled na “resnico”.
To bo najbrž iz istega razloga, kot je treba denarno izenačevati ljudi, čeravno “denar ni vse”. ;)
Prevoda:
- TVOJ denar ni vse, o mojem ne govorimo in
- TVOJA resnica je le ena izmed mnogih, o moji ne govoriva.
;)
iz tomaževega pisanja je razvidno, da v bistvu tudi neoliberalci ne vidijo rešitve za svobodo tiska zgolj v umiku države iz gospodarstva, ampak se zavzemajo za regulacijo medijev sui generis, torej preko svobode lastnine. v bistvu s tem pristajajo na splichalovo tezo, da ekonomistični pogled na svobodo tiska ne zdrži in da ga je treba podpreti s strokovnim komunikološkim uvidom v delovanje medijskega prostora. ampak žal slovenski neoliberalci v svojem nestrpnem diskurzu marsikdaj preveč pozornosti namenjajo redukcionizmu vsega na nek abstrakten trg.
“splichal je pod vprašaj postavil damijanovo tezo, da je za svobodo tiska potrebno le, da se država umakne iz gospodarstva.”
Kot vidim je pri vsem skupaj težava le, da omenjeno (vsaj, kot sem jaz to dojel) ni bila Damijanova teza. Gre za zmedo s potrebnim in zadostnim pogojem. Potreben pogoj, je da se politika umakne iz gospodarstva; zadosten pa ne. To kar novinarje trenutno tepe po glavi je naveza politike in gospodarstva.
“Potreben pogoj, je da se politika umakne iz gospodarstva; zadosten pa ne. To kar novinarje trenutno tepe po glavi je naveza politike in gospodarstva.”
ne. to je redukcionizem. privatno lastništvo poskrbi samo za eno - za profit. to je edini cilj, vse drugo pa kakor nanese. če je novinarska avtonomija pot do tega, ok, če je pa na poti, pa tudi ok - iz vidika lastnikov.
svoboda lastnine ne rešuje novinarske avtonomije etc etc o čemer je tukaj govora. dobri javni mediji, ki niso izpostavljeni pritiskom kapitala in ki so dobro zavarovani pred političnimi pritiski, pogosto presegajo komercialne, sploh pri informativni, izobraževalni in kulturni vlogi.
iluzija je tudi domneva, da zasebni lastniki niso politični subjekti; kot je danes v navadi, so lastniki le teh konglomerati z nebroj političnimi interesi, od delovne zakonodaja, davkov… do vprašanj vojne in miru. in je čisto vseeno, če novinarjem pri političnih vprašanjih pere možgane partijski sekretar ali CEO njihovega medija, ki ga je postavilo drugo podjetje, ki si želi… vojno z Irakom, ker je to pač dobro za biznis.
“Koncentracija medijev in frekvence postajajo z novimi tehnologijami vse bolj nepomembne. Nenazadnje je tudi tvoj blog dokaz, da za razširjanje nekih idej ni več potreben velik napor in finančni vložek.”
koliko ljudi bo danes prebralo tvoj blog in koliko jih bo gledalo TV dnevnik? Koncentracije postajajo vse bolj nepomembne? Aha… seveda… saj je ostalo samo par lastnikov… LOL
“Tudi pravica do popravka je z vsakim dnem bolj zastarel koncept. Če so v kakšnem članku napake, ki so v nasprotju z določili o varovanju zasebnosti, obrekovanju itd…, se “pravica do popravka” poišče pač na sodišču. Grimsova “pravica do popravka” je pa oblika cenzure.”
zastarel? no, pa obilo sreče v tožbi z več milijard vredno mega korporacijo z najbolje plačanimi odvetniki, ki lahko kako ubogo paro mimogrede spravijo na kant.
“Z delovnopravno zakonodajo se strinjam - tako kot pri vsakem drugem poklicu.”
Ravno za to gre. novinarstvo je za funkcionarje demokratičnih družb tako pomembno, da med statusom novinarja in … recimo čevljarja vseeno obstaja razlika.
P.S. postmodernizem: še vedno iste bedarije?
hm, kaj oččitate J.P.D-ju? Ekonomsko neznanje? a je svoboda medijev res posameznikova ustavna pravica? Kaj je narobe z zasebnim lastništvom? Kaj je narobe s posebnim delom te kvantne fizike (za vas posuššene FDVjevske parazite): zasebno lastništvom nad mediji
KAJ JE ALTERNATIVA ZASEBNEMU MEDIJU???? NEZASEBNI MEDIJ? kaj pa je nezasebni medij? torej “JAVNI” medij ? je mar leglo objektivizma? LOL!
“dobri javni mediji, ki niso izpostavljeni pritiskom kapitala in ki so dobro zavarovani pred političnimi pritiski, pogosto presegajo komercialne, sploh pri informativni, izobraževalni in kulturni vlogi.”
He, he…daj to patentiraj, tako kot je SDS pred leti patentiral “poštene politike” ™
“dobri javni mediji, ki niso izpostavljeni pritiskom kapitala in so dobro zavarovani pred političnimi pritiski” ™
V praksi so tisto, kar so njihovi novinarji in uredniki si na začetku problema. Imaš elito, ki lahko usmerja javno mnenje po svoje in ji nihče nič ne more.
Someone calls the shots @ the end. In če so to uredniki in novinarji in če so nedotakljivi si pač koncentriral moč pri njih. To ni nič manj nevarno, kot katerakoli druga koncentracija moči. Ustvarijo se kanali po katerih se napreduje, ustvarijo se ideološke elite in dober, javni medij pade pod vpliv politike. Največja nevarnost pa običajno ni to, da pade pod vpliv politike, ampak da nekateri tako verjamejo v idejo DJM ™, da potem ne želijo priznati, da je izrazito enostranski in da reže drugače misleče.
ne tako ostro s štihom. kot libertarec je prepričan, da bi drugi naredili to, kar bi naredil sam - diktatorsko skušal vsiliti svoj način razmišljanja kot edinega pravilnega tako podrejenim kot javnosti. osebno poznam kar nekaj urednikov in novinarjev, ki takšnega ravnanja ne bi obravnavali.
hmmm, lepo število komentarjev. najbolj so mi všeč tisti od tomaža štiha. človek ne bo uvidel svoje zmote, dokler mu ne bo padla na glavo, kot je dolga in široka. “ustanovi svoj medij, pa boš videl: če uspeš, kul, če ne, pač ne. možnost, da te kdo sliši imaš, ne moreš pa tega zahtevati.” res je, tomaž, tega ne morem. lahko pa zahtevam medije, ki imajo odgovornost do javnosti, ne pa zgolj do svojih lastnikov. naloga države je, da za to poskrbi. če lahko v primeru višjega interesa razbija podjetja in tako krni pravico do svobode lastnine, mora v primeru močnih medijev poskrbeti za vsaj minimum servisiranja javnosti kot take (z instituti kot je avtonomija novinarjev etc.)
ne vem, zakaj bi bilo to sporno, če pa lahko država pride do telekoma in mu reče, ok, res je omrežje v vaši lasti, ampak morate jih odpreti konkurentom, pa še cene, ki jih za to zaračunate, vam bomo mi odobrili. ne reče pa konkurentom: dajte si lepo svoje omrežje izgradit, pa konkurirajte, pa če vam uspe, kul, če pa ne, pa tudi. hja, ekonomske analogije mi že gredo na jetra, ampak fahidiotom, oprostite izrazu, je treba govoriti v njihovi latovščini.
@Damijan Kos:
1. “Odgovornost do javnosti” je tako raztegljiv pojem. Lahko vključuje prav vse od spoštovanja temeljnih človekovih pravic, plačevanja davkov. S tem se lahko samo strinjam, bolj konkreten pa nisi bil.
2. Regulacija trga ni isto kot nastop na trgu. Strinjam se s tabo, da je treba dejavnosti na trgu ustrezno regulirati. Eden ključnih ciljev regulacije medijev bi bil lahko spodbujanje njihove konkurenčnosti.
3. Strinjam se s tabo, da država regulira zlorabo monopola. V praksi je to v Sloveniji bolj redko (ker je 99% monopolov v Sloveniji posledica državnega lastništva podjetij, vključno z mediji). Kje je meja močnega medija je težavno reči. Pri pokritju smo jo postavili na 40%, ker ima državna RTVSLO 38% (in je tako daleč najmočnejši medij v državi). Najmočnejši tiskani mediji so že 60 let lastniško močno povezani z državo.
4. Avtonomije novinarjev nisi opredelil, hkrati pa tudi nisi odgovoril, kako boš zagotovil “odgovornost do javnosti” novinarjev in urednikov; kar je bilo v Sloveniji v preteklosti največji problem (poleg lastniške vloge države in posledičnih političnih vplivov).
“Eden ključnih ciljev regulacije medijev bi bil lahko spodbujanje njihove konkurenčnosti”
Ravno tukaj se ne da priti skupaj. Ti gledaš na medijsko hišo kot na vsako drugo podjetje za kar sklepam, da se ukrepi za spodbujanje konkurenčnost sploh ne bi razlikovali. Bili bi enaki za medijske hiše, rudarska podjetja ali pa trgovce. Ampak tovrstni ukrepi niso nobena garanacija za pluralnost vsebin.
Saj še nič niste predlagali, Boris. Kako ti veš, kaj jaz mislim?
hm, veliko besed o zasebnem in državnem, spet pa se zanemarja tisto, s čimer se splichal največ ukvarja: idejo “javnega”
gospodje, ki se opisujejo kot liberalce, imajo z idejo “javnega” že tradicionalno velike težave, saj je njihove formule “javnega” praviloma ne vsebujejo …
- če ni zasebno, je državno
- če je državno, ni svobodno
- če ni zasebno, ni svobodno
- če država spodbuja zasebno, spodbuja svobodo
- če država omejuje zasebno, omejuje svobodo
- regulacija (=država) je poseg v svobodo
(ipd.)
… ampak kar nekako domnevajo, da je javni interes nekakšen pozitiven stranski učinek zadovoljenih zasebnih interesov. ne želim se spuščati pregloboko v teorijo, ampak v medijski praksi samovlada zasebnih interesov (politika ali podjetnika) nikoli ne deluje v duhu “javnega”.
ključno vprašanje je zelo preprosto: ali imajo mediji kakršno koli “javno” vlogo. če mediji te vloge nimajo, lahko postanejo del industrije vsebin, kjer veljajo izključno ekonomska načela, med katere se včasih prikrade kaka “umetnostna eksternalija”. če pa jo imajo, se je treba vprašati, kako jim omogočiti izvrševanje te vloge.
javno = zasebno + moč države zadaj
seveda LOL