Jadranje na valovih nestrpnosti

Mogoče imam samo jaz tak občutek, vendar ob prebiranju komentarjev novic na spletnih straneh se ne morem znebiti občutka, da se stopnja sovraštva med ljudmi v Sloveniji nevarno dviguje. Prezgodaj je sicer za alarm, vendar včasih se stanja družbe zavemo že, ko smo globoko v blatu. Še posebej, ker Slovenija ni osamljen primer znotraj evropskega okoliša. Ko pa prebiraš tudi s priimkom in imenom podpisane članke v tiskanih medijih, ki širijo nestrpnost in sovraštvo do drugačnega od abstraktne podobe Slovenca (poudarjam Slovenca, ne Slovenke, to je že kategorija druge lige), se zaveš, da ni več sramotno prezirati ljudi. Kajti to ni spodbujanje sovraštva, to je svoboda govora. Vsakdo ima pravico drugim odvzemati pravice. Saj je samo retorika, boste porekli. Vendar ta retorika se postopoma materializira.
Vzemimo samo konkreten primer boja proti tajkunstvu (že to militaristično pojmovanje reševanje problema je simptomatično: boj proti drogam, boj proti kriminaliteti, boj proti mlinom na veter…). Najprej se v javnosti sproži sovraštvo do novih bogatašev, tako da se ustvari ozračje v katerem bo podpora akcijam represivnih organov legitimizirana s strani ljudskih množic. Zakonodajne omejitve tako niso več garanti človekovih pravic, ampak zaščitnice zlobnih tajkunov, ki jim pravična oblast zato ne more do živega. Naščuvana množica zahteva glave. Odbor za blaginjo ljudstva dela noč in dan, da obsodi špekulante. Toda medtem ko je Robespierre imel dovolj intelektualnega poguma, da je stal za svojimi idejami in prevzel tudi odgovornost za svoja dejanja, sedanji državni vrh manipulira, laže in potvarja. In v takšnem ozračju lahko tudi uporabi policijo za svoje namene. Pod krinko preganjanja kriminala. Že videno. Manjkajo nam samo še paravojaške strankarske organizacije. Pa smo v Nemčiji leta 1933. No, če se ne motim, je Plemeniti to že enkrat poskušal.
Jelinčič je v preteklosti pokazal pot, kako se splača širiti sovraštvo in podpihovati nizke strasti med ljudmi. Ne splača se biti umirjen in spoštovati drugačne, če lahko veliko več dosežeš z nestrpnostjo. In to retoriko so prevzeli SDS jurišniki, NSI pa je svetohlinsko tiho. Kako značilno za bogaboječe duše! Vsi smo božji otroci, samo eni bolj, drugi manj.
V predvolilnem času si obetam nove izpade proti družbenim manjšinam, proti vsemu drugačnemu. In morda bo glavna odločitev volitev, ali želimo oblast, ki jadra na valovih nestrpnosti, ali želimo oblast, ki vsaj skuša spoštovati vse prebivalce naše države.