hm, gre bolj za premirje kot konsenz ;) ala welfare state

Kar se tiče Keynesa, imaš prav. Gospodarska politika je namenjena reševanju težav, ki nastopijo v določenem času, njeno izvajanje pa omejujejo določeni pogoji in ga usmerjajo določeni cilji. Tega se neoliberalci ne zavedajo in kot rešitev za vse težave priporočajo vedno isti recept.

Spomnim se člankov v Economistu in Financial Timesu, ki so zagovarjali odprtje trgov afriških držav za izdelke iz EU, hkrati pa Afričanom priporočali poostreno spoštovanje pravic do intelektualne lastnine, strogo implementacijo prava konkurence, odprtje finančnega in zavarovalniškega trga in liberalizacijo tujih neposrednih investicij. Ta neoliberalni program naj bi zagnal rast v Afriki, saj vendar vsi poznamo temeljne soodvisnosti v eksaktni ekonomski vedi (kamor spadata samo makroekonomija in finance, jasno).

Tisti, ki smo prebrali vsaj malo zgodovine kapitalizma in smo se vsaj malo ukvarjali z razvojno ekonomijo, vemo, da je empirično dokazano dejstvo, da so današnje razvite države rast zaganjale z ukrepi, ki nimajo nič skupnega z recepti, ki jih priporočajo v omenjenih časnikih. S carinami so ščitile ključne industrije, imele kavalirski odnos do intelektualne lastnine, spodbujale so monopole, omejevale in strogo nadzorovale kapitalske tokove ter omejevale tujcem nakup domačih podjetij.

Tega zornega kota v člankih ni bilo zaslediti nikjer, zgolj papagajsko ponavljanje neoliberalnih receptov. Bo že tako, da tudi ti niso tako univerzalni, kot se tebi zdi, in da je nacionalna specifika veliko bolj pomembna.

Kar se reform tiče, je pač tako, da nekdo izgubi in drugi pridobi. Označiti prve s privilegiranci je pač najlažje, saj se tako izogneš temeljitemu premisleku politične ekonomije reform. Reforme se namreč ne dogajajo v nekem sanjskem neoliberalnem vakumu, ampak v političnem prostoru. Žalosten propad mrkaićevskega tržnega fundamentalizma v Sloveniji priča o tem, da bodo morali tudi veliki neoliberalni gobci iskati konsenz z marsikom - ali pa naj spizdijo v ZDA.

Kar pa se pojma neoliberalec tiče, bi prosil, da mi nekdo razloži njegov pomen oziroma razliko od navadnega liberalca oziroma staroliberalca. V kolikor pa nekdo pod pojmom “liberalec” smatra tipe iz Mladine, LDS in Zares, pa bi prosil za razlago razlike med pojmoma “liberalec” in “socialist”.

Kar pa se apologije reformiranja tiče, je stavek … in vsem politikom, ki pogumno reformirajo, ne glede na posledice … nesmiseln. Nihče ne reformira ne glede na posledice. Namen reform je ravno v posledicah, ki jih prinašajo in ne v veselju do reformiranja kar tako. Če je neko stanje slabo in če obstaja dokazano boljše, ni razloga, da se nebi spremenilo. Seveda se pri tem vedno pojavi nasprotovanje dotedanjih privilegirancev (običajno dobitnikov neupravičenih transferjev), ampak njihovih mnenj ne gre upoštevati. Teorija splošnega konsenza je traparija in služi zgolj izogibanju osebni odgovornosti. Saj tudi ob spremembi Kazenskega zakonika menda ne bomo iskali konsenza z zaporniki na Dobu?

Upam, da me ne boste narobe razumeli. Motijo me tako levi kot desni odkloni. Na leve pač opozarjam zato, ker je pri nas večina medijev v rokah študentov iz Kardeljeve ploščadi in je njihova propaganda bistveno bolj zasidrana v vse pore življenja.

Kot bralcu, ki želi objektivno in nazorsko informacijo, mi je pravzaprav za svobodo novinarjev vseeno. Želim kakovostno, neizkrivljeno informacijo. Če nekdo piše pristransko zato, ker ga tako s pištolo ali grožnjo z odpovedjo silita urednik ali lastnik ali pa zato, ker je sam zakrknjen levičar (kot večina z Repovži, Miheljaki in podobnimi na čelu) ali pa desničar (kot novinarji Demokracije ali Maga) mi pravzaprav dol visi. Njihovi izdelki so smeti, nevredne pozornosti in papirja, na katerih so natisnjeni.