DRUGI DOM

Mislim, da so pri Družini izpit iz dvojnih meril že zdavnaj opravili.

Jasno, da Žajdela, ex Slovenec (kaj zdaj počne, kdo ve?), hvali svoje sodruga Šurlo. Ampak da je on naš najboljši raziskovalni novinar, je pa krepko bosa. Ne bom se spušala v analizo komentarjev in člankov v Magu, ker tu ni dovolj prostora, vendar bi imenovana četica novinarjev padla na vsakem izpitu iz javnega komuniciranja. Zadnje leto in pol redno spremljam fenomen Mag in zagotavljam, da novinarji Maga predvsem navijajo za Janšo in SDS, zmerjajo ali podtikajo vse druge, nikoli pa ne raziskujejo, pojasnujejo obe plati različnih zgodb, in da so sami kot novinarji v sredini teh zgodb – povsem nevtralni. Kdo je Marija Vodišek, kolumnista Maga? Včasih je pisala pisma bralcev v Delo. Pisma bralcev v Magu pa polemizirajo s članki (recimo v Delu ali Sobotni prilogi in dogodki na TV, o katerih Mag ne poroča. Kakšna je to uredniška politika, ve samo Janšev klub navijačev.

Če je Šurla najboljši slovenski raziskovalni novinar, potem tale gospod Žajdela ne zna brat. Sam Mag prelistam vsak teden, tko po načelu »spoznaj svojega sovražnika«, in definitivno je najbolj zanimiva stvar v celi reviji fotka tedna, ki jo ponavadi povzamejo po kakšni tuji agenciji. Saj se ne da brati uvodnikov Silvestra Šurle, (Markeševi pa so itak bili še bolj neprebavljivi), ki je v svojem političnem udinjanju že kar komično protisloven (podobno kot Nežmah, ki ne more napisati pamfleta, ne da bi zraven omenil Jankovića ali Kučana, ampak on vsaj nekaj ve); Šurla recimo najprej, v obrambo Peterletu, natolcuje, da Svetlana Makarovič v resnici ne mara otrok za katere piše, potem, ko le-ta na televiziji izjavi, zakaj je dala podpis Eleni Pečarič, pa sesuje taistega Peterleta, ko ta za poraz na volitvah posredno obdolži aktualno vlado, Janša se gre kalimerota v parlamentu, preusmerja pozornost s slabega volilnega rezultata, on pa potem sporoči »Bitka dobljena, vojna še ne«, … In edina stvar, ki jo je v življenju raziskal, je bila verjetno tema njegove magistrske naloge. Igor Kršinar se posmehuje Zgagi in novinarski peticiji, potem pa tenko piska in hodi k varuhinji človekovih pravic, nasede Jelinčičevi slovnični argumentaciji o Romih in Ciganih, … Danilo Slivnik se dela norca iz Slavoja Žižka, a obenem imajo na Magu njegovo izjavo o Golobiču kot slovenskem Stalinu, še vedno za suho zlato, Biserka Karneža Cerjak se zlaže v vsakem drugem članku, obtoži Darija Zadnikarja, da je vrgel molotovko na italijansko ambasado v času nemirov v Genovi, pa se mu v naslednji številki, s pomočjo Magove odvetniške pisarne, opraviči, češ da so bile zapisane trditve preprosto neresnične, za Tuerka zapiše, da je nekoc v New Yorku izobesil zmeckano slovensko zastavo in podobne neumnosti. V pisma bralcev se vsake toliko oglasi neka Mihaela Afner iz Celja, ki tako goreče izkazuje svojo politično pripadnost, da je skrajni čas, da ji na Magu začnejo plačevati honorar ali zagotovijo, kot je omenila miškapiška, tedensko kolumno. In ja, njeno pisanje praviloma nima nobene zveze s clanki v prejsnjih stevilkah.
To je nivo raziskovalnega novinarstva, ki ga furajo Magovci, argumenti na ravni bulvarskega tiska s senzacionalizmi in netočnostmi, ki se jih ne bi sramovali niti pri Fox-u, čveke, ena bolj debilna od druge. Slovenski Spiegel? Bolj slovenska Gloria.
Jaz si s takim podnom niti približno ne bi mazal rok, če bi bil na Stojanovem mestu, načrtovane spremembe gor al dol. Pustite ga ljudem, saj ne vedo kaj berejo. Od žurnalizma, ki zganja tistih pet novinarjev ni ostal niti ž. Pa naj se tolčejo po prsih zaradi dobre prodaje, kolikor hočejo. Vsak teden se vedno natisnejo samo 17 000 izvodov. Res so dobri.

Hja, Maga ne prebavljam, niti prelistat se mi ga ne da. Se pa dobro spominjam Marije Vodišek iz pisma bralcev v Delu. Proti njej je Hubert Požarnik multikulturalist, gay friendly ateist. :)

Ne gre pozabiti, da je v Magu svoje dni objavljala tudi ena izmed največjih raziskovalnih novinark na Balkanu, sicer ljubiteljska zgodovinarka in priložnostna psihiatrinja Ana Jud, za katero pa je prosluli tednik postal premajhen. Ana je namreč po lastnih besedah prerasla omejen slovenski trg, čeprav bomo njenih domislic še naprej deležni v slovenščini. Niti predstavljati si ne upam, s čim si bo v tujini služila grenak gasterbajtrski kruh.

Žalostna je medijska scena na slovenskem. Dejstvo je, da ne premoremo nobenega medija, ki bi bil nazorsko nevtralen. Načelo protiuteži, po katerem naj bi skrajno levičarskim pamfletom, kot so gnusni zmazek Mladina in glasilo starij partijcev Dnevnik ter trobilo PopTv s svojim Svetom na kanalu A (ki je po svoji objektivnost dostojen naslednik Tofovega Moped showa) zoperstavili z zmerno desnim Magom in bolj skrajno desno Demokracijo je zgolj načelo manjšega zla ali poskusa nevtralizacije škode.
Ali bo slovenski bralec kdaj doživel kakovosten časopis, ki se bo vzdržal (tako levih kot desnih) nazorsko obarvanih navijaških komentarjev, ki bo objavil dejstva in prikazal dogodek ali pojav s čim več vidikov (in to ne po strokovni plati Jožeta Mencingerja, po politični Dušana Semoliča, ki bi se jima pridružil še kakšen predstavnik civilne družbe, recimo Andrej Kurnik).
Sam sem naročen edino na The Economist (ki me ob kakovostni vsebini ne posiljuje s poneumljajočimi rubrikami o shujševalnih dietah, zdravi prehrani, družabni kroniki, modi, športu in popularni kulturi), redno pa sem kupoval tudi Kralje ulice (na katere je bojda vlada prav tako zganjala pritisk), vendar sem odnehal, ko sem v novoletni izdaji zasledil misel Darija Zadnikarja. Ker dvomim, da je končal na ulici, namesto da golta davkoplačevalski denar, sem tudi Kralje uvrstil na dolg seznam levih trobil.

Upam, da me ne boste narobe razumeli. Motijo me tako levi kot desni odkloni. Na leve pač opozarjam zato, ker je pri nas večina medijev v rokah študentov iz Kardeljeve ploščadi in je njihova propaganda bistveno bolj zasidrana v vse pore življenja.

Kot bralcu, ki želi objektivno in nazorsko informacijo, mi je pravzaprav za svobodo novinarjev vseeno. Želim kakovostno, neizkrivljeno informacijo. Če nekdo piše pristransko zato, ker ga tako s pištolo ali grožnjo z odpovedjo silita urednik ali lastnik ali pa zato, ker je sam zakrknjen levičar (kot večina z Repovži, Miheljaki in podobnimi na čelu) ali pa desničar (kot novinarji Demokracije ali Maga) mi pravzaprav dol visi. Njihovi izdelki so smeti, nevredne pozornosti in papirja, na katerih so natisnjeni.

Economist je vsekakor kakovosten časnik. Vendar, ali je mogoče trditi, da je nazorsko nevtralen? Nazorsko nevtralen medij je bitje iz pravljic, ne pa iz tega sveta.

Kdor bere Economista, bo vedel, da so informacija tam zaspinane iz liberalnega vidika. Ko Economist pise o ekonomiji, se njegovi nasveti prav malo razlikujejo od Financial Timesa in ekonomskega mainstreama. Pri politiki pa itak najvec pove podpora Bushevi napadalni vojni in vsem politikom, ki pogumno reformirajo, ne glede na posledice. Matej037 je neoliberalec in mu je zelo pomembno, da najde taksne informacije, ki ga ne jezijo in ga utrjujejo v njegovem prepricanju – ce njegovo priljubljeno branje niso ameriski ekonomski ucbeniki, pa je to Economist.

Kar se tiče Economista, v njem nisem zasledil kakšnih navijaških podtonov ali pristranskih komentarjev. Glede na to, na obravnava bolj poslovno obarvane teme, je seveda potrebno razumeti, da je ekonomija (sem sodita seveda le makroekonomija in finance) dokaj eksaktna veda (ki jo sicer nekateri kvarijo z dodajanjem podjetniških vsebin in celo veščin kot je na primer marketing.) in kot takšna za razne tako teoretično kot empirično nedokazane levičarske poglede seveda ne more biti dovzetna. Povsem razumljivo je, da resno poslovni časopisi (ne samo FT in WSJ ) prav zelo različnih vidikov na osnovne poslovne probleme ne morejo imeti. Temeljne soodvisnosti v ekonomiji so poznane že stoletja in razni odkloni (socializem, revolucije, nacionalizacije, Keynesijanstvo, …) so se prej ko slej izkazali kot zločinski, zgrešeni oziroma primerni za omejen čas v zgolj omejenih pogojih.
Res pa je, da pri obravnavanih tematikah prikažejo oba (ali več) zorna kota, temeljito raziščejo vzročno-posledične povezave in ne nasedajo razni izgovorom, kot je “nacionalna specifika”. To, da naj namreč neka splošno veljavna razmerja pri nas ne bi veljala je priljubljeno stališče raznih zagovornikov “nacionalnega interesa” in zapiranja pred svetom.

Kar pa se pojma neoliberalec tiče, bi prosil, da mi nekdo razloži njegov pomen oziroma razliko od navadnega liberalca oziroma staroliberalca. V kolikor pa nekdo pod pojmom “liberalec” smatra tipe iz Mladine, LDS in Zares, pa bi prosil za razlago razlike med pojmoma “liberalec” in “socialist”.

Kar pa se apologije reformiranja tiče, je stavek … in vsem politikom, ki pogumno reformirajo, ne glede na posledice … nesmiseln. Nihče ne reformira ne glede na posledice. Namen reform je ravno v posledicah, ki jih prinašajo in ne v veselju do reformiranja kar tako. Če je neko stanje slabo in če obstaja dokazano boljše, ni razloga, da se nebi spremenilo. Seveda se pri tem vedno pojavi nasprotovanje dotedanjih privilegirancev (običajno dobitnikov neupravičenih transferjev), ampak njihovih mnenj ne gre upoštevati. Teorija splošnega konsenza je traparija in služi zgolj izogibanju osebni odgovornosti. Saj tudi ob spremembi Kazenskega zakonika menda ne bomo iskali konsenza z zaporniki na Dobu?

Matej037, čestitke.

Kar se pojma neoliberalec tiče, te lahko napotim na Josepha Stiglitza, ki to oznako uporablja v svojih knjigah in člankih. Menda bo Nobelov nagrajenec za ekonomijo dovolj dobra referenca?

Kar se tiče Keynesa, imaš prav. Gospodarska politika je namenjena reševanju težav, ki nastopijo v določenem času, njeno izvajanje pa omejujejo določeni pogoji in ga usmerjajo določeni cilji. Tega se neoliberalci ne zavedajo in kot rešitev za vse težave priporočajo vedno isti recept.

Spomnim se člankov v Economistu in Financial Timesu, ki so zagovarjali odprtje trgov afriških držav za izdelke iz EU, hkrati pa Afričanom priporočali poostreno spoštovanje pravic do intelektualne lastnine, strogo implementacijo prava konkurence, odprtje finančnega in zavarovalniškega trga in liberalizacijo tujih neposrednih investicij. Ta neoliberalni program naj bi zagnal rast v Afriki, saj vendar vsi poznamo temeljne soodvisnosti v eksaktni ekonomski vedi (kamor spadata samo makroekonomija in finance, jasno).

Tisti, ki smo prebrali vsaj malo zgodovine kapitalizma in smo se vsaj malo ukvarjali z razvojno ekonomijo, vemo, da je empirično dokazano dejstvo, da so današnje razvite države rast zaganjale z ukrepi, ki nimajo nič skupnega z recepti, ki jih priporočajo v omenjenih časnikih. S carinami so ščitile ključne industrije, imele kavalirski odnos do intelektualne lastnine, spodbujale so monopole, omejevale in strogo nadzorovale kapitalske tokove ter omejevale tujcem nakup domačih podjetij.

Tega zornega kota v člankih ni bilo zaslediti nikjer, zgolj papagajsko ponavljanje neoliberalnih receptov. Bo že tako, da tudi ti niso tako univerzalni, kot se tebi zdi, in da je nacionalna specifika veliko bolj pomembna.

Kar se reform tiče, je pač tako, da nekdo izgubi in drugi pridobi. Označiti prve s privilegiranci je pač najlažje, saj se tako izogneš temeljitemu premisleku politične ekonomije reform. Reforme se namreč ne dogajajo v nekem sanjskem neoliberalnem vakumu, ampak v političnem prostoru. Žalosten propad mrkaićevskega tržnega fundamentalizma v Sloveniji priča o tem, da bodo morali tudi veliki neoliberalni gobci iskati konsenz z marsikom – ali pa naj spizdijo v ZDA.

Eno stvar se pa res strinjam z matejem037. Splošni konsenz v razredni družbi ni mogoč, ker imamo različne interese. Razredna vojna, ne pa konsenz. :)

“Splošni konsenz v razredni družbi ni mogoč”

hm, gre bolj za premirje kot konsenz ;) ala welfare state