Izbrisani tajkuni

V včerajšnjem poročanju iz “javne” razprave o izbrisanih v parlamentu je bila resnična zvezda “gospa iz ljudstva”, ki je povedala nekaj takega: “mi smo delali, ustvarjali, trpeli… sedaj pa bomo TEM plačevali odškodnine”. Mi proti njim, klasična binarnost. Mi pošteni, delavni… oni sovražniki naroda, ki bi sedaj radi profitirali.

Med izbrisanimi in tajkuni na prvi pogled ni mogoče potegniti vzporednic: eni po večini na obrobju družbe, drugi na vrgu dohodninskih in premoženjskih lestvic. A hkrati obravnava obeh skupin pove veliko o naravnost kulturni razliki med dojemanjem pravne države med velikima deloma slovenske desnice in levice.

Desnica “ve”, da so bili izbrisani proti osamosvojitvi, ve, da so bili skorajda “sovražniki naroda”, da so oportuno čakali, kako se bo stvar obrnila, da so pričakovali zmagoslavno jugoslovansko armado. Desnica “ve”, zato ta politika, ki še danes jaha na osamosvojiteljskih zaslugah, tega izbrisanim ne more nikoli odpustiti. Dokazi niso potrebni, vsaj taki ne, ki so potrebni za obsodbo. Nepotrebni balast za tiste, ki preprosto “vedo”.

V kolikor levica pretežno vztraja na pravnem formalizmu, po katerem pač ni nihče kriv, dokler mu ni dokazano drugače, je za desnico preprosto “vedenje” že dovolj.

Povsem enako je v tajkunski in še kakšni zgodbi. Desnica ve, da so tajkuni nekaj zagrešili. To “vedenje” ji zadostuje za politično in moralno kaznovanje grešnikov; pravna obravnava je postranska stvar. Četudi se bi morda čez leta pokazalo, da kak tajkun vendarle ni kriv tega, kar se mu je očitalo, to ne bo spremenilo ničesar. Še vedno bodo krivi (itak pa bo krivo nesposobno in levičarsko sodstvo), politika pa bo takrat verjetno že prešla na nov križarski pohod. Tajkuni bodo le še spomin. Kot so trgovina z orožjem, prisluškovanje Zlobcu, Depala vas in še kaj… Afere, ki za aktualno dogajanje niso več pomebmbne.