Drugi dom
Irski “NÍL” evrokraciji
| 15. Junij 2008 | | pegasus
Če vaša pozornost v teh dneh ni popolnoma osredotočena na avstrijske in švicarske zelenice, kjer se odloča, kdo najbolje brca na kontinentu tem, ste morda zasledili, da so irski volilci v skladu z njihovo ustavno zapovedjo na referendumu povedali, kaj si mislijo Lizbonski pogodbi. In veliko raje obkrožali “níl” kot “sea”.
Razlogov za kakšno paniko vendarle ni. Kljub izidu bomo še naprej deležni temeljnih pridobitev pridružitve EU. Blagodati skupnega trga bodo na voljo tudi v prihodnje, še naprej bo mogoče po dobršnem delu Stare celine potovati brez obmejnega ustavljanja vsakih nekaj 100 km (žogobrcarska prvenstva, ko na nekaterih mejah nostalgično obujajo spomine na “dobre” stare čase, tudi niso na sporedu ravno vsak dan) in brez brskanj po prtljagi, ali se morebiti kje ne skriva kakšen kilogram kave preveč, še napej bo na več ali manj istem kosu Evrope (in tudi na Irskem) mogoče plačevati kar v “domači” valuti, brez preračunavanj in nenehnih menjav denarja. In če kdo ne bo zadovoljen s prihodki, davki ali drugimi življenjskimi parametri v “ožji domovini”, bo še vedno lahko brez administrativnih ovir odšel v drugo članico (za nekaj let še “zanemarimo” Nemčijo in Avstrijo). Le Hrvaška bo, na veselje nekaterih okoli M. Podobnika, morala še malo dlje počakati na vstop v evropski “raj” in Joras bo malo dlje od pričakovanega moral vtipkavati PIN za odpiranje zapornice. Ampak Hrvati so si itak že sami zabili dovolj avtogolov s Tuđmanovo dediščino, ERC in neločevanjem avtogramov od podpisov mednarodnih pogodb, tako da jim krivde res ni treba valiti še na Irce.
O kakšnih evroskeptičnih ali celo egoistični razlogih (kot so takoj začeli flancati nekateri politiki) ne more biti niti najmanjšega govora. Konec koncev Irci z izjemo pogodbenih referendumov niso nikdar nagajali pri evropskih projektih, brez velike nostalgije so svoj funt zamenjali z evrom, tudi k schengenskemu sporazumu bi pristopili, če le ne bi bili že od prej preveč povezani v neki podoben sporazum s samosvojo vzhodno in severno sosedo, ko so pred leti glasovali o Niški pogodbi, so tudi tisti, ki jih je skominalo še drugič obkrožiti “proti”, izjavljali, da niti najmanj ne nasprotujejo veliki širitvi temveč si želijo tako zase kot za nove članice pravičnejšo ureditev (in tudi zato je drugič marsikdo glasoval v nasprotju s svojim prepričanjem). In ko se je t.i. “veliki pok” vendarle zgodil, se niso kaj preveč ukvarjali z vprašanjem, “kam vse se bo izselilo 40 milijonov Poljakov”, temveč so poleg Britancev in Švedov edini svoj trg dela za vse članice odprli že na mednarodni praznik dela.
Ne glede na namen se referendumi zmeraj poleg izrekanja o vprašanju na glasovnicah “izrodijo” še v neuradno odločanje o še kakšni stvari. O kakšnem izrekanju o podpori vladi je tu težko govoriti, ker se nova irska vlada ni utegnila niti dobro sestaviti. Zato je toliko verjetneje, da so Irci v imenu cele Evrope (ker pač druge vlade, vključno z našo, ki sicer silno rada prireja referendume za vsako pasjo procesijo, niso imele toliko moškosti med nogami, da bi o tem povprašale svoja ljudstva) poleg težko razumljivega skrpucala, kar Lizbonska pogodba nedvomno je, povedali tudi svoje mnenje o EU, ki namesto projekta za državljane vedno bolj postaja projekt za od prebivalstva vedno bolj odtujene evro elite, in tega še nobena pogodba ali ustava do sedaj ni niti poskušala izboljšati.
Pred približno letom dni sta italijanska novinarja Sergio Rizzo in Gian Antonio Stella izdala knjigo Kasta, kjer sta groteskno prikazala vso glomaznost in požrešnost italijanskega državnega aparata in dodobra šokirala sicer vsega hudega vajene rojake. Splošno je znano, da je eden izmed anonimnih “očetov” EU sicer povsem pravilno ocenil, da bi lahko bil v češki prestolnici živeči nemško - judovski pisatelj (ali je morda obratno?) Franz Kafka prototip državljana nove združene Evrope. Žal pa ni uvidel, da je njegov roman Grad neke vrste parodija, kako stvari ne smejo potekati, nikakor pa ne priročnik za birokracijo. Tako smo pričakovali, da bosta omenjena novinarja uporabila svoje izkušnje in se lotila še razkrivanja še nekajkrat bolj gargantujevsko zapletene evrokratske hobotnice. No, kdo ve, mogoče sta se tega tudi zares lotila, le da je tokratni evro aparat daleč prekompleksen in prebizaren, da bi ga samo dva človeka razpletla v enem pičlem letu. Zato bom kar sam poskušal opozoriti na le droben delček anomalij, ki jih zagotovo opazi sleherno malo bolj pozorno in nikakor ne samo irsko oko.
Dimitrij Rupel vsekakor ni edini Evropejec, ki boleha za sindromom večnega zunanjega ministrovanja. Podobne težnje na evropski ravni pestijo tudi Javierja Solano (pa pustimo sedaj njegov sloviti španski kompromis, ki je Slovencem pomagal premagati bojazen pred domnevnim navalom tujcev na naše krepko precenjene nepremičnine), zaradi katerega so prav na silo skovali termin “skupna evropska zunanja in varnostna politika” in le malo je manjkalo, da niso že kar v sami pogodbi ob opisu del in nalog nesojenega evropskega “zunanjega ministra” dopisali kar njegovega imena. Naravnost patetično ob vseh dosedanjih dosežkih te “skupne zunanje politike”. Že res, da je v krvavi prvi polovici devetdesetih, ko je EU po balkanskih bojiščih pošiljala svoje “trojke” in “sladoledarje” - opazovalce, ki so bili natančno to in nič več, vodil špansko diplomacijo. In če Clintonu ne bi zmanjkalo potrpljenja in ne bi Srbom kar sam pokazal, kaj vse zmore ameriška vojaška tehnologija, se Karadžiću in Mladiću ne bi bilo potrebno skrivati, Miloševićeva soldateska pa bi še danes plesala svoj krvavi ples po BiH in namesto toaletnega papirja bi lahko uporabljala kar s Solanovim podpisom ovenčane brezpogojne pozive k takojšnji prekinitvi ognja. Pa ne gre samo za balkanske vojne, “skupna evropska zunanja politika” je pogorela tudi pri ciprskem vprašanju, pri velikopotezno napovedovanem “spametovanju” Ahmadinedžada, nima niti najmanjše ideje, kaj naj stori s Kosovom in Turčijo ter kakšne odnose bi sploh imela s Kremljem, ne upa si udariti po mizi in Nekdanjemu turškemu pašaluku Grčiji povedati, da so že prav bizarni z imenoslovjem glede svoje severne sosede, sam Solana osebno pa je “zaslužen” za vse predolgo ohranjanje pri “življenju” Miloševićeve umetne združbe Srbije in Črne gore. Ampak kaj bi ob vseh teh epohalnih dosežkih, glavno, da je človek prave barve, mar ne?
Ustroj EU predvideva tudi obstoj Evropskega parlamnta. Že res, da je to edini neposredno voljen organ, žal pa doslej še ni uspel dokazati, da bi bil kaj več kot zgolj debatni krožek. Zato pa lahko v njem najdemo cel kup “biserov”, ampak tu se bomo omejili le na naše gore listje. Prvi je opozicijski prvak Borut Pahor, ki ga TV kamere več ali manj vsak dan ujamejo kje v Sloveniji, kako izvaja predvolilno kampanijo. Samo trenutek, ali ni bil pred 4 leti izvoljen v EP? Da, bil je. In ne samo to, njegovo ime je bilo na zadnjem sedmem mestu, pa so volilci z vztrajnim obkroževanjem ravno te številke (za razliko od državnozborskih volitev tu preferenčni glas celo ima neko težo) izvolili njega kot edinega z liste (ZL)SD. Pri takšnem zaupanju bi človek od njega vendarle pričakoval malo bolj odgovorno delo na mestu, kamor so ga izvolili, mar ne? Povsem enako je bilo mogoče reči za Jelka Kacina, preden je žezlo LDS predal Katarini Kresal. Lojze Peterle, ki kljub drugačnim vizijam že pred izvolitvijo ni prišel niti v širši izbor za Pötteringov stol, je predsedniško kampanijo začel že dobro leto pred volitvami in vse do konca nemoteno sodeloval na predvolilnih shodih. Upati je, da se vsaj po Türkovi lekciji vendarle malo bolj posveča parlamentiranju in pritiskanju gumbov. Tudi Mihi Brejcu kar dobro uspeva sedenje na večih stolih. Poleg evroparlamentarnega greje še tistega za predsednika sveta Kobilarne Lipica. Le kako vsem tem gospodom uspe poleg rednega še omenjeno “popoldansko” delo? Aha, vsak poslanec je poleg prav nič slabe plače, potnih stroškov in podobnega upravičen še do stroškov za do 3 (z besedo: TRI) asistente. Ja križana gora! Niti v najbolj socialističnih državah nismo nikdar doživeli tako velikodušnega podpiranja nesposobnosti! Tudi tisti bralci, ki ste največji verniki Marxovega in Engelsovega nauka, si za trenutek predstavljajte, da ste se znašli v upravi podjetja. Kaj boste storili z delavcem, ki je ali popolnoma nesposoben za svoje delo, ali pa zelo rad “fuša” kar med rednim delovnim časom. Ali mu boste po bruseljskih zgledih k plači dali še dodatek, da bo lahko najel nadomestnega delavca? Ali pa mu boste raje izročili kar delovno knjižico in na njegovo mesto zaposlili tega nadomestnega delavca - “asistenta”? Kot da to ne bi bilo dovolj, pa EP pozna še eno bedarijo, pri kateri ves svet z izjemo evropskih davkoplačevalcev tako rekoč umira od smeha. EP ima namreč kar dve lokaciji (da tretje, sedeža sekretariata EP v Luxembourgu, sploh ne omenjamo), poleg Bruslja še v Strasbourgu. In tako poslanci (ki nas sicer silno radi pridigajo, naj zmanjšujemo izpuste toplogrednih plinov) skupaj s tonami svojega papirnatega gradiva (pa menda ja kakšen naivnež ne misli, da smo že v prišli informacijski dobo) neprestano migrirajo med belgijsko in alzaško metropolo. Če ste slučajno pričakovali, da takšno reševanje francoskega nacionalnega ponosa krije francoski proračun, ali celo, o kako heretične misli!, poslanci z asistenti sami, ste seveda hudo naivni. Ali drugače povedano, o “moči” EP pove vse že to, da ni sposoben sprejeti niti tako banalnega sklepa, ki bi izbral eno stalno lokacijo in enkrat za vse večne čase prekinil s to bizarnostjo, ki ji ni para!
Za trenutek si predstavljajte hipotetično možnost, da Janša na jesenskih volitvah izgubi. Za upokojitev je še premlad in Urška gotovo ne bo preveč zadovoljna, če bo po beznicah snoval Forum 22. Da bi se po Drnovškovem zgledu preselil v predsdniški del vladne palače, bo moral počakati najmanj še štiri leta. Njegova postava v Petrolu je zašuštrala posel z ruskimi tajkuni oligarhi, tako da odpade tudi možnost po Schröderjevem zgledu sedeti v upravnem odboru Lukoilove izpostave. Kljub bogatim oporečniškim in zaporniškim izkušnjam pred 20 leti je kaj malo verjetno, da bi bi tako kot Aznar ali Blair bil zanimiv za slušatelje kakšne ameriške univerze. Z gonjo proti tajkunom je morda šel predaleč, tako da mu kljub človekovopravičniški navezi pred dvema desetletjema Bavčar najbrž ne bo našel mesta v Istrabenzu. Če se ga, podobno kot Ultra Golobiča, ne usmilijo niti v Klimi Petek, mu tako res ostane le še, da v opozicijskih klopeh brez sleherne odgovornosti vleče poslansko plačo. Ali pa… Prihodnje leto bo znova treba najti prvega evropskega komisarja. In vsaj v primeru zadnjih dveh predsednikov EK, Prodija in trenutno aktualnega Barrosa, se človek ne more in ne more znebiti občutka, da je ta položaj bil načrtno ustvarjen kot odlagališče odsluženih politikov. Hja, po tistem, ko bodo “veliki” z veti medsebojno izločili kandidate iz ostalih velikih članic, bodo na koncu morali izbrati nekega kompromisnega kandidata iz manj pomembne članice. In prav nič nemogoče ne bi bilo, če v ožji izbor pride tudi Janša. Konec koncev mu je le treba priznati, da je s svojim sodnim procesom hote ali nehote prispeval k rušenju komunističnega režima, da je državo takoj po pristopu uspešno uvedel na tirnice EU, da je njegova država kot prva novinka v denarnice državljanov prinesla evre, od predsedovanja EU itak ni nihče pričakoval kakšnih presežkov, zato pa vse kaže, da ga bo spravil pod streho brez kakšnega večjega spodrsljaja. Če le še prepriča kolege, da ni zgolj marioneta “mentorice” Merklove in da bo enako zavzeto kot iz Bundeskanzleramta poslušal tudi “nasvete” vsaj še iz Elizeja, Downing Streeta 10 in Chigija in, najpomembneje, da v omenjenih centrih moči ne bo preveč mešal štren, potem si lahko zagrizeni privrženci opozicije kar začnete predstavljati, kako se lahko počutijo vaši “kolegi” v drugih državah, ko končno dočakajo, da na njihovem domačem kupu gnoja končno zagospodari drug petelin, osovraženi, odslovljeni ipd. politik pa jim bere levite iz bruseljskega Berlaymonta.
No, če bi šlo samo za predsednika EK, bi se že še dalo prebaviti. “Zanimivi” so tudi sami komisarji. Stvar deluje namreč nekako takole, da države predsedniku navedejo svoje kandidate, še preden sploh izvedo, za kaj bodo pristojni, šele nato jim predsednik razdeli resorje. Kar sami lahko ocenite verjetnost, da bo komisija res dobila kompetentne komisarje za svoja področja. Spomnimo se leta 2004. Slovenija je podobno kot večina ostalih novink Prodiju posredovala ime glavnega pristopnega pogajalca, v našem primeru torej Janeza Potočnika. Čeprav se je po kuloarjih šušljalo, da bo slovenski kandidat, kdorkoli že bo, kmetijskemu komisarju pomagal preštevati ovce po pindskih planinah, je na na koncu vendarle dobil vlogo pomočnika komisarja za širitev, torej je čisto slučajno dobil delo, ki ga je opravljal že prej, medtem ko so ostali pristopni pogajalci morali delati nekaj povsem drugega. Prodijev mandat se je kmalu zatem iztekel in njegov naslednik, Portugalec Barroso, ki bi po logiki moral še najbolj poznati lizbonsko strategijo (in fraze o “inovacijah kot gonilu napredka”), je znanost in raiskave poveril nikomur drugemu kot kandidatu iz države, ki se po vloženih patentih in ostalih kazalcih inovativnosti redno uvršča tam nekje okoli repa lestvice, namreč taistemu Potočniku, ki se je še malo prej ukvarjal s hrvaško prošnjo za pridružitev. In da bo mera polna, Potočnik je na zaslišanju v EP na takrat silno aktualno in za njegovo novo področje strašno pomembno vprašanje glede njegovega stališča o programskih patentih na ameriški način prostodušno izjavil, da o zadevi sploh nima pojma. Si predstavljate izjavo kandidata za kmetijskega komisarja, ki se mu ne sanja, kaj sploh so GSO??? No, za razliko od italijanskega kandidata Buttiglioneja je Potočnik ves čas svojega obstoja modro molčal glede stališča do homoseksualcev, tako da so mu to “malenkost” zlahka spregledali.
Tudi tistih 27 komisarjev bi se nekako še dalo preživetii, če se ne bi pravo bistvo skrivalo v neštetih “agencijah”, “direktoratih” in podobnem, kjer sedi prava armada uslužbencev, uradnikov, tajnikov in kar vse še obstaja na njihovih hierarhičnih lestvicah. OK, tisto, da so prek dimenzij kondomov standardizirali dolžino evropskih falusov in bananam predpisali, koliko se smejo ukriviti, je verjetno res le mit, ampak, pri Zevsu, kaj potemtakem sploh delajo poleg prekladanja papirjev iz levega v desni predal in obratno? Kaj konkretnega so do sedaj sploh naredili? Kako lahko smisel svojega delovnega mesta pojasnijo tistim Evropejcem, ki ne odobravamo socialističnega modela zaposlovanja za vsako ceno, da le uradno ni brezposelnosti? Je morda kdo celo odgovoren za slabo opravljeno delo ali če ga zasačijo s podkupnino v žepu? Hmm, težko verjetno. Nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d’Estaing se je za vodenje Konvencije, ki je kuhala nesojeno Ustavo, zadovoljil s “pičlimi” 40 vijoličnimi listki mesečno (za lažjo primerjavo, nekje v tem območju se giblje povprečna slovenska LETNA plača). Je morda po tistem, ko so mu kar njegovi nekdanji podaniki na referendumu povedali, da je skupaj spacal eno navadno neberljivo skrpucalo, vrnil vsaj del plačila za “uspešno” opravljeno delo. Se je morda Peterle, ki se je v taisto Konvencijo prištulil v imenu takrat še bodočih članic, vsaj simbolično odrekel naslovu “Evropejec leta”, ki ga je dobil ravno zaradi tega podviga?
Po spletu zgodovinskih okoliščin je Evropa pravi babilonski stolp in že sedaj je v EU 23 uradnih delovnih jezikov, pa številka nenehno narašča tudi brez širitev (ravno na 35. obletnico irskega pristopa je 1. 1. 2007 ta status dobila tudi irska gelščina, predvsem Španci pa si želijo seznam razširiti tudi s svojimi regionalnimi jeziki, kot sta katalonščina ali baskovščina). In vse prej omenjene intelektualne presežke evrokratov, predvsem pa parlamentarne razprave je treba prevesti v vse te jezike. Do tu vse lepo in prav, problem pa je seveda v izvedbi. Eden od genialnih organizatorjev dela, za katerega bi se v zasebnih podjetjih nedvomno stepli, se je domislil zelo “učinkovite” rešitve s prevajalci za vse možne pare jezikov. Drugače povedano, eden prevaja med malteščino in litovščino, drugi med madžarščino in švedščino, tretji med nizozemščino in španščino itd. Uf, kakšna sreča, da zraven ni še Norvežanov, sicer bi nekdo moral prevajati še med bokmålom in nynorskom. Že preprost izračun pokaže, da je pri n uradnih jezikih število prevajalcev pri tej “rešitvi” sorazmerno z n², kar seveda silno “spodbudno” vpliva na velikost evrokratske kaste. Zanimivo, da se druga bolj navdušujoča rešitev, kjer bi se vse prevajalo v neki enoten jezik, od tod dalje pa v vse preostale jezike, uporablja res le izjemoma, ko prevajalca za kakšen eksotični par ni na voljo. Število potrebnih prevajalcev pri tem pristopu bi se namreč takoj skrčilo in bi bilo sorazmerno le še z n. Da pri izbiri tega “nadjezika” ne bi bil kakšen nacionalni ponos vendarle ranjen bolj kot drugi, pa je že pred več kot stoletjem pomislil judovsko - litovski - poljski zdravnik Zamenhof (še eden neupravičeno spregledani prototip novega združenega Evropejca!) in si zamislil umetni jezik esperanto…
Za konec se obregnimo ob še eno priljubljeno frazo, s katero predvsem državni ministri in nekateri komisarji silno radi grozijo ob podobnih referendumih, namreč “There is no plan B”. Vse, ki so si takšno izjavo kadarkoli privoščili, bi bilo treba nemudoma pribiti na sramotilni steber in začeti postopek za njihovo odstavitev po kar najhitrejšem postopku. Takšna izjava namreč pomeni, da je dotična oseba ali popolnoma neodgovorna ali (še bolj verjetno pa kar “in”) popolnoma nesposobna, ki ji, verjamem, ne bi zaupali niti kakšne mnogo manj zahtevne naloge, kaj šele vodenje države ali celo EU. Pri takšnem osebku ne bi bil gotov, ali mu sploh dati v roke metlo in ga poslati čistit ulice. Morda, ampak res morda, ampak zagotovo šele po tem, ko bi dodobra razmislil o načrtu B in še vsaj C.
Sporočilo referenduma je torej jasno. Dokler se ne najde novodobni Heraklej, ki bi temeljito počistil opisani Avgijev hlev neučinkovitih vreč brez dna, odpravil invaliden Evropski parlament, močno racionaliziral delovanje Evropske komisije in 99,9% evrokratov poslal, od koder so prišli, dokler ne bo kakšne razumljive pogodbe na bistveno manj straneh, ki bo dopustila tudi možnost prostovoljnega izstopa, dokler ne bo spoznanja, da glede izboljšav popolnoma zadostuje, če se namesto nepotrebnih evrokratov o zadevi dogovorijo kar svojim državljanom neposredno odgovorni aktualni šefi držav, o ostalem pa odločijo zakonitosti prostega trga, vse do tedaj EU ne bo pomagal niti vsemogočni Bog, kaj šele lizbonska ali kakšna druga “strategija”.
(Glasov: 1 Povprečje: 1 od 5)
Loading ...
LOL pravi kompendij vseh floskul in “ljudskih modrosti” na temo EU (namig: eu birokracija po sami velikosti ni nič posebnega, prej primerjalno dokaj majhna, dokaj omejena s sredstvi, v mnogih primerih edino “upanje” zagovornikov “prostega trga in njegove ročice” daleč okoli, organiziranost in delovanje pa posledica desetletij dela, kompromisov, bojev in preigravanj…not perfect BUT evropejci tukaj dobesedno izumljajo nekaj povsem novega),
“dokler ne bo kakšne razumljive pogodbe na bistveno manj straneh, ki bo dopustila tudi možnost prostovoljnega izstopa”
Pegasus, ena izmed bistvenih novosti Lizbonske pogodbe je možnost prostovoljnega izstopa iz EU.
Irci iz protesta proti angležem ne marajo fuzbala. Zato so jim pa za rit skočili med Eurom 08
Po mojem bi bilo pa vendarle koristno, če bi namesto 300 strani dolge pogodbe, ki je skoraj nihče ne bo šel brat, sklenili več krajših in preprostejših pogodb, ki bi urejale posamezna področja. Pri 300 strani dolgi pogodbi tudi referendum nima veliko smisla, ker človek s preprostim “da” ali “ne” ne more povedati, da so mu npr. nekatere stvari v pogodbi všeč, nekatere pa ne. Če bi imeli več krajših pogodb, bi jih lahko sprejemali eno po eno in pri vsaki posebej organizirali referendum. Npr. če je res, kot pravijo, da brez neke nove pogodbe ni mogoča nadaljnja širitev EU, bi lahko pripravili posebno pogodbo, ki bi to omogočila — ni pa nujno, da se zraven stlači še 300 strani ostale navlake.