DRUGI DOM

Kje je pa Kučan? Nekje zadaj, gotovo. :)

Ja, nekaj bistvenega si pa izpustil. Tisti moj zadnji odstavek:
“Vprašanje je tudi, ali prvemu možu stranke, ki se razglaša za socialdemokratsko in delavsko, sploh koristi pojavljanje v družbi najmogočnejšega slovenskega (turbo)kapitalista. Verjeti je, da ne, končno oceno pa bodo na volitvah podali volivci. Še pred meseci je kazalo, da Pahorjeve zmage ne more nihče ogroziti, zdaj pa sta SDS in SD javnomnenjsko povsem izenačeni. Če bo Boško Šrot preveč podpiral Boruta Pahorja, volivci ne bomo več imeli izbire ali Janša ali Pahor, temveč ali Janša ali Boško Šrot!”
To je bistvo: da se šef slovenske socialdemokracije sestaja z največjim slovenskim kapitalistom. Kaj je to značilnost levice? Mislim, kakšni (salonski) levičarji!
Insinuacije? No, bomo videli! Če te pa moti podpis pod fotografijo: Ne vem, kaj mu je rekel. Glede na to, kako zapovedujoče maha s prstom, pa me ne bi presenetilo, če bi mu rekel to, kar sem napisal. Nekaj špekulacije pa si v deželi svobode tiska (a ja, ta za salonske levičarje ne obstaja?) menda lahko privoščimo.

“da se šef slovenske socialdemokracije sestaja z največjim slovenskim kapitalistom. Kaj je to značilnost levice? Mislim, kakšni (salonski) levičarji!”

To je čudno samo pri nas. Povsod po Evropi so levičarji še kako business friendly; naj spomnim samo na Schroederja? Blaira? Sploh pa srečanje na javni prireditvi malo težko kvalificiramo kot “sestajanje”, kajne?

S spekulacijo ni nič narobe, če ne zavaja (in tisti podpis pač zavaja) in če temelji vsaj na nekaj dejstvih. Tako pa je možno vse; Boško je lahko Borutu pravil vse mogoče (lahko sta razglabljala o vremenu? mogoče mu je borut rekel, da je heineken boljši?) in o tem ne vemo nič.

Jaz verjamem, da vi verjamete tisto, kar ste zapisali. Bi pa si vendarle želel, da bi bralcem to lahko podkrepili še s čim drugim kot le s spekulacijo. Spekuliramo lahko vendar vse mogoće.

Upam, da mu Borut ni rekel: Dobro opravljeno delo na Delu (in na Magu). Ker potem se bojim za svobodo tiska v Sloveniji, kjer lahko neki kapitalist odloča o tem, katero politično opcijo se podpira in katero ne. Bi bilo bolj narobe, če bi Boško Šrot naročil nekomu na Delu, naj podpirajo Janšo? Saj je že bilo tako. Spominjam se, kako mi je Slivnik tik pred odstavitvijo razlagal, kako je Boško rohnel po telefonu in rekel, naj spravi te levičarje na Delu v red, sicer bo prišel on tja in jih postrelil. No, saj ga Danilo niti ni mogel ubogati. Kje pa je lahko en človek (ali morda dva) obvladoval 200 ljudi oziroma več kot tisoč, če štejemo vse zaposlene. Jaz, da ne bo pomote, nisem sodeloval v nobenem politično motiviranem prevzemu, jaz sem bil zgolj njegova žrtev, upornik in če hočete, begunec.

Tudi meni ni všeč, da je PL lastnik Dela – a ne pozabiti, da vas je Delu – proti volji precejšnjega dela tam zaposlenih – priključil nekdo drug.
Prav tako nadziranje in usmerjanje medijev s strani “kapitalistov” z interesi, ki posegajo na kako drugo področje, spet ni noben slovenski unikum.

A Šrot zaenkrat še ni kužen, niti obsojen; verjamem, da mu bi zmaga druge politične opcije na naslednjih volitvah verjetno ustrezala, ne vem pa, kako daleč je pri tem pripravljen iti – tukaj pa je luknja, ki je slovensko novinarstvo ni zapolnilo, spekulacije pa ne pomagajo kaj dosti.

Ne vem, zakaj levičarji tako branite kapitaliste. Glede priključitve Delo proti volji precejšnjega dela zaposlenih ap takole. oni so napisali celo neko protestno pismo in mi smo zoper tega protestriali. Tam smo bili nezaželeni, to mi ni bilo všeč in sem razmišljal, da bi raje šel tja, kjer bom zaželen; vendar se mi je zdelo neumno, da bi se umikam skrajnežem, ki nasprotujejo temu, da drugače razmišljam. Z Delom smo se začeli pogovarjati od 2003 dalje, Perovič je bil nakupu vseskozi naklonjen in ga je na koncu tudi izpeljal – kot mi je pozneje povedal z željo, da bi Delo pokrivalo tisti del bralstva, ki ga dnevnik Delo ne more. Nam je nakup odgovarjal zaradi boljših pogojev dela. Če ne bi smeli na Delo, potem bi pristali na logiko, eni novinarji lahko delajo na Delu in imajo boljše delovne pogoje, drugi pa ne smejo in morajo imeti slabše pogoje. Kako neki novinar razmišlja, pa ne bi smel biti pogoj za njegovo delo. Mag je bil prej v lasti družbe Salomon, ki je bila vse prej kot desni lastnik, nekako je bila povezana celo z LDS, pa jih drugačnost Maga ni motila. Boška Šrota, ki si medije predstavlja kot svoje orodje, pa je najprej motilo, da je Delo proti SDS, potem pa, da Mag ni proti SDS. Za bralce mu je figo mar in prodaja Maga je po zamenjavi urednika zdrsnila iz 13 do 14 tisoč na borih 5 tisoč, pa še od teh je kakih 2000 starih naročnikov, ki so obnovili letno naročnino novembra, ko še ni bilo jasno, da se bo zgodila zamenjava. Jaz osebno si ne bi želel, da bi Boškot Šrot kakorkoli vplival na Pahorjevo vlado, zato mi ni vseeno, s kom se Pahor sestaja in kakšno stališče ima do Boška Šrota. Če se na to opozoril tudi s spornim podpisom, pa bog pomagaj. Svoboda besede je še edina stvar, ki mi ostane, pa četudi je to zgolj špekulacija. Se razume, če bo kdo skušal sovražno spremeniti uredniško politiko še na Reporterju, se bomo še bolj odločno uprli!

Ne gre za branjenje kapitalistov- gre za strah, da se gremo politično motivirano lovljenje čarovnic, pravna država pa v jok.

Da so bili zaposleni na Delu proti Magu, je najbrž razumljivo, saj so v paketu dobili še Slivnika, na koncu pa še Magovce kot kolumniste v Delu.

Ojej. magovci so pisali komentarje v Delu ? Pa še dva ali tri članke moja malenkost. To je pa res gorzno in nezaslišano! Kako morejo ljudje, ki napačno razmišljajo, pisati v Delo. Katastrofa!

Ja, je grozno, če dobijo “nepravi” (beri: dotedanji) po glavi (beri: so morali spokati ali utihniti).

In potem drugi pravi naredijo vse, da drugi nepravijo morajo spokati in oditi ter se sami prelevijo iz vloge žrtve v krvnika.

Igor Kršinar: Zakaj sam sebi lažeš? Kot bralec Dela sem še kako dobro opazil spremembo uredniške politike s prihodom Maga pod Delovo okrilje. Saj je zgledalo kot da je Mag prevzel Delo in ne obratno. Sobotno prilogo pod Milharčičevim urednikovanjem sem z užitkom prebiral, potem pa je na žalost zame postala nezanimiva. Mogoče je komu postala boljša, vsekakor pa je bila sprememba očitna.
Pa mi ni treba vedeti kaj se dogajalo v ozadnju. Vsebina časopisa je govorila zase. Iz krvnika si se prelevil v žrtev, ali kako??
In kdo brani kapitaliste? Nekaterim očitno ni jasno, da v kapitalizmu lastniki medijev vplivajo na njihovo vsebino. Prav tako je jasno, da kapitalisti diktirajo tempo politikom in ne obratno. (T.i. levi in desni slovenski politiki bodo vedno sodelovali s kapitalisti.) Govorim seveda o opevani razviti parlamentarni demokraciji. Dandanes več zaslužiš s pivom kot s tiskanimi mediji, torej boš vložil denar v medije zaradi določenih interesov, ki niso neposredno finančne narave.

Ko sem prvič videl komentar Ivana Puca v Sobotni, sem doživel živčni zlom. Sem se obrnil na odvetnike, da bi videl, koga lahko tožim za duševne bolečine, pa so mi rekli, da sem preobčutljiv. Če ne zmorem požreti paranoidnih insinuacij, ki se maskirajo kot kompetentne kolumne, naj pač ne berem več Dela. In sem ga nehal.

Kriptoproletarec, res čudno ime> Amapk, prvič, jaz nisem nikoli bil krvnik, pač pa večkrat žrtev. Že prvič, ko šel prišel na Delo oz. Novice, nisem mogel pisati npr. za notranjopolitično redakcijo Dela. Drugič. Vsebina Dela se je morda malo spremenila, vendar očitno to ni preveč motilo bralcev, saj se je pod Slivnikom in Jančičem trend padanja oprodaje ustavil in je celo zrastel az 1000 izvodov. Za razliko od Maga, kjer so profesionalci iz Dela dobesedno uničili časopis. Menda je pomembno, ali te bralci berejo ali ne. Časopis služi bralcem, ne pa političnim interesom alstnikov. Tretjič, za to, kar naj bi onadva naredila hudega na Delu, jaz nisem odgovoren. Mene na Delu kot dnevniku ni bilo, bil pa sem na Magu, ki ga je kupilo Delo. Mislim, nastavi si vendar ogledalo. meni nihče ne more nič očitat. Še anjmanj ap ljudje, ki nimajo niti toliko jajc, da bi se podpisalo s polnim imenom. Jaz sem se uprl pritiskom, zavestno šel v boj z veliko močnejšim nasprotnikom, vedel sem, da je boj izgubljen, a sem vztrajal, zaradi vsega hudega še zbolel, na koncu odšel v drugo službo, kjer niso tako idealni delovni pogoji kot na Delu. koliko ljudi bi storilo kaj takega. Še psoebej, če imaš mlado družino (enega malega otroka in še enega, ki je bil takrat še na poti), in bi lahko ostal brez službe. Dejte spokat s takimi fašištičnimi stališči!

ooo.. .. zdaj pa nas guspud JUNAK, UPORNIK; BOREC; še naslavlja s fašisti. V bistvu Levofašisti, če združim z njegovim komentarjem zgoraj. Ki branimo kapitaliste? Ja, pa Jančič je klasa napram Milharčiču, saj sta s Slivnikom dvignila naklado. On ne pristane na logiko. Pristane pa na to, da drugače misleči ne smejo nositi posledice svojega drugačnega mišljenja. Oni sicer lahko smetijo in debilirajo, mi pa se jim ne smemo smejat. Moramo jih obravnavat kot odgovorne novinarje, ki poročajo in komentirajo DEJSTVA. Pa kaj zato če fantazirajo in jim je za dejstva še malo mar. Ne smemo se jim smejat, ker imajo male otroke in zbolijo.

Igor: Jaz tebi nič ne očitam, samo obračam tvoje besede, ker so bile tudi žrtve, ko ste nekateri molčali in zasedli mesta žrtev. Jaka jajca moraš met za podpisovanje s pravim imenom in priimkom. Niki so običajna zadeva na netu, kriptoproletarec pa je hommage skovankam iz Maga a la kriptomarksist, ki jih je pred leti veselo uporabljal Markeš v svojih člankih.
Drugače pa cenim, da ste ustanovili svoj časopis. Sicer mislim, da je sranje od časopisa, vendar vseeno pogum je pogum.
Marko Rusjan – lastnoročno

Fantje, meni se zdi tale debata vse bolj brezvezna in jo zaključujem. Da mi pa kdo očita družino, otroke in bolezen, več pove o njemu samem. Jaz sem samo opisal situacijo, v kateri sem se znašel zaradi upora za novinarsko avtonomijo in se je malokdo znašel v takem položaju, tudi nikomur ne privoščim kaj takega. Zavračam pa tudi očitek, da smo neakteri molčali in da smo komu zasedli mesta. Jaz nisem nikomur zasedel mesta. Salomon je prodajal Mag Delu od leta 2003, 2005 je prišlo do dogovora, prej menda cena ni bila prava (tako mi je povedal Perovič letos!). Preden smo prišli pod Delo, so nekateri novinarji Dela protestirali zaradi našega prihoda (posebej zaradi Slivnika) in zahtevali, da je Mag samostojni profitni center. Nekaj časa smo bili zato še vedno na Salomonu, nato pa smo prišli v 14. nadstropje Dela, kjer ni bilo prej nobenega Delovega novinarja, ker je te prostore Delu prodal Gospodarski vestnik. Za Delo sem trikrat ali štirikrat nekaj napisal, ker so me prosili, večkrat sem odklonil, ker sem bil preobremenjen s pisanjem za Mag. Tudi mi smo vabili Delove novinarje, da pišejo za Mag, a niso hoteli, ker jih je motila usmeritev Maga. Ko so Delovi novinarji protestirali zaradi nesporazumov Z Jančičem in Slivnikom, se nismo opredeljevali, ker so prej Delovi novinarji nasprotovali nam, tudi nismo bili seznanjeni z vsemi dejstvi, da bi se lahko opredeljevali. Po besedah Jančiča bi morali imeti vsi novinarji visokošoilsko izobrazbo in tistim, ki je niso imeli, ni požegnal, da bi bili uredniki ali dopisniki v tujini. To je njegovo stališče in če je temu res tako, se strinjam. Ko sem se prvič zaposlil na Delu (Slovenskih novicah) leta 1995, sem moral pokazati diplomo, nekaterim pa je očitno ni bilo nikoli treba. Ko se je zgodil prezvem Maga, so tisti, ki so se podpisali pod novinarsko peticijo, zasedli delovna mesta prejšnjim novinarjem, nekaterim so odzveli področja, toda najbolkj bistveno je, da so vsebinsko spremenili revijo, da jo je večina bralcev odpovedala. V primeru Jančičevega prihoda na Delo ni prišlo do padca prodaje. Nekateri novinarji, ki se z njim niso strinjali, so odšli na Dnevnik ali Mladino. Tisti, ki se nismo strinjali s prenovljenim Magom, pa smo morali sami začeti pogovore o novem projektu. Največja zasluga pripada Šurli, ker je šel v ta projekt in ga prevzel. Vsi smo tvegali več kot tisti, ki so prišli v postlane postelje Dnevnika in Mladine. Tudi Repovž mimogrede ni dobil večine glasov novinarjev na Mladini, pa je vseeno sprejel funkcijo, ki mu jo je iz ozadja zrihtal Slivnik (nekateri pač poznamo ozadja); tudi iz Mladine so nekateri odšli v druge medije. No, ampak ostanimo pri Magu in Reporterju.Mi smo želeli samo to, da lahko še naprej pišemo tako kot prej, kar so nagradili tudi braci, ki so kupovali časopis. V času Šurle je prodaja zrastla za okoli dva do tri tisoč izvodov, v času Vesota in Babičke je padla iz 13 do 14 tisoč na 5 tisoč. Slivnik je ostal na Delu, ker se je zdilal z ASK in Boškom Šrotom. Ni šel z nami na Reporterja. Za njegove uspehe ali grehe ni odgovoren nihče od nas, ki smo z Maga odšli na Reporter. Če komu ta revija ni všeč, ima to pravico, nima pa pravice potvarjati dejstev. Škoda je, ker se tudi na Večeru in Delu niso uprli Šrotu, čeprav jih je neprimerno več kot bivših Magovcev. Zaradi tega, kar je Šrot naredil novinarstvu, bom vedno spremljal, kaj bo ta tajkun počel in s kom se bo družil. Ni mi vseeno, kakšne odnose bo imel z njim morebitni bodoči predsednik vlade. Še to: jaz imam prijatelje na levi in desni, dobro sodelujem z levimi in desnimi politiki, razumem se z levimi in desnimi novinarji, težko se pa razumem pa s skrajneži in hinavci. Ti pa so tako na levi kot na desni. Zaključujem s pozdravom Smrt fašizmu v vseh oblikah (tudi komunizmu), svoboda državljanom!

Amen, Igor. Svaka čast.

No, no.. od nekoga, ki neusmiljeno “sesuva” tajkune, ki je po lastnih besedah JUNAK, pa ne bi pričakoval, da je naenkrat jokica. Doslednost, gospod Kršinar, doslednost. Če nešportno igraš, in ti dejansko zelo nešportno igraš, moraš tudi potrpeti, če prileti nazaj kakšna nešportna. Ampak žal si tip človeka, ki misli, da lahko faulira vsevprek, nasprotniki morajo igrati samo po pravilih, hkrati pa ima občutek , da se mu godi krivica, ker ne dobi naslov najbolj fair igralca.

Veš kaj stupid, en Kršinar dejansko zelo težko sploh igra proti enemu Šrotu. Prvi preživlja mlado družino z delom pri dokaj obskurnem tedniku, drugi je lastnik največjega gospodarskega in medijskega imperija v Sloveniji. Težko je Kršinarju faulirati Šrota, medtem ko se Šrot samo sprdne …

V celotni zgodbi Šrot nima nobene veze. Zanima me relacija Kršinar , ki “napada” in Kršinar, ko je “napaden”Je to, da ima nekdo možnost da nekaj bluzi in se ne ozira na dejstva, da je pisec pamfletov, da blati in insinuira, že dovolj, da je ta oseba JUNAK? Ker si upa? Ja, dokler ne prileti nazaj. Takrat pa v jok pa na drevo. Kot je Clint Eastwood lepo odgovoril v filmu Unforgiven na pripombo, da ne more ustreliti neoboroženega človeka, lastnika saloona, ki si je dekoriral pročelje saloona z Clintovim mrtvim prijateljem. Clint lepo odgovori: “Well, he should have armed himself if he’s gonna decorate his saloon with my friend”.
Z drugimi besedami, Kršinar je sam zapustil “standarde lepega obnašanja”.

Kronist, vsakemu se zdijo njegovi problemi največji. Meni se zdijo moji. Šrot je, če se ne motim, zakreditiran čez glavo. Kršinar ima v družini novega člana.

Tudi jaz imam izkušnjo z inovativnim podnaslavljanjem (moje) fotografije v Reporterju. Kršinar besedno zvezo raziskovalno novinarstvo razume približno takole. Tresni/blekni neko neumnost. Počakaj, ali bo demanti. Če demantija ni, je gotovo res. Zato stopnjuj in tresni še večjo neumnost v isto smer. To se sliši kot kakšna matematična numerična metoda ali celo hevristika, nikakor pa to ni raziskovalno novinarstvo.

P.S. Človek, ki se med jemanjem tablet za živce tako zelo trese, kot smo videli pri Kršinarju na TV posnetku, ne more tipkati. Kot “raziskovalni novinar” domnevam, da je zgornje prispevke napisala njegova žena in ne on. Pravzaprav trdim, da jih je napisal Šrot lastnoročno in s tem postajam super-raziskovalni-novinar. ;-)

Ja, Đukanović, žal pa je asimetrija moči in vpliva med Kršinarjem in Šrotom takšna, da je težko govoriti o kakršnemkoli fair playu. Kršinar se lahko zajebava s podnaslovi, medtem ko je Šrot lastnik cajtnga.

[...] No, za tole sliko je fotografu Gregorju Katiču poslanec Branko Grims obljubil Pulitzerjevo nagrado. Na Žurnalu24 so seveda to ugotovili prvi. Ker je v veliki meri avtor medijske zakonodaje, bo že imel pristojnost. Isti fotograf je na isti prireditvi lani (kot nas je obvestil sam fotograf) ovekovečil tudi dominantni nasmešek Katarine Kresal, namenjen Bošku Šrotu, ki zagotovo obeta. Kaj, je odvisne od vaše paranoje in trenutnega navdiha paranoičnega žurnalista (glej še ekspoze iste teme v Reporterju na blogu Drugi dom). [...]