Drugi dom
Inflacija drugačne vrste
| 21. February 2008 | | Jure
Najprej je bil čas sproščenosti in sproščanja. Pojem se je zavlekel v vse kotičke in se neumorno valjal po papirju in jezikih, čeprav nihče ni znal povedati, kaj pravzaprav pomeni biti “sproščen”. Zloraba je na koncu vodila do točke, ko je pojem, v javnost vržen kot politično orodje, postal predmet posmeha. Ljudstvo je s humorjem uspešno nevtraliziralo njegovo uporabnost.
Nekje vzporedno a z malo daljšim trajanjem se je pojavila uravnoteženost; ugotavljalo se je, kdo je bolj ali manj uravnotežen, kdo je celo popolnoma neuravnotežen, dobili smo prave strokovnjake za uravnoteževanje, diplomirane in sila uporabne uravnoteževalce. Seveda spet nihče ni vedel, kaj s tem sploh merimo.
Nejasni pojmi brez dejanske vsebine, brez vsebinskih meja, skoraj popolnoma raztegljivi v uporabi, seveda niso unikum slovenske politike, je pa vsekakor zanimivo, da smo jih največ pridelali ravno v zadnjih letih. So politično koristni, saj namigujejo a nikoli ne povedo do konca, in napadajo a samo tiste, za katere itak vemo, da so “krivi”. Pojmi, ki več skrijejo kot opišejo. Če je vsebinska izpraznjenost običajno slabost, je na polju politike izpraznjenost pojma največja vrlina. A tudi tukaj so avtorji pretiravali in inflacija je pojem spet odrinila v območje bizarnega.
Danes se gremo protitajkunsko vojno in veselo lovimo tranzicijske tajkune, čeprav spet ne vemo, kdo je pravzaprav tajkun. Iščemo in iščemo z upanjem, da bomo našli odgovor kaj sploh iščemo. Je dovolj imeti več denarja v žepih in v švicarskih bankah? Je lahko tajkun že direktor podjetja, ki ni njegov lastnik? So za status tajkuna potrebna nezakonita dejanja? Jih je potrebno celo dokazati?
“Grem spat, jutri pa spet tajkune lovit,” je včeraj zvečer prijavil kolega iz novinarskih vod. Smeh. Zgodba se očitno spet ponavlja. Naprej v nove zmage, iz sproščanja prek uravnoteževanja v protitajkunske akcije. Stalne izredne razmere, hurukarske akcije, iskanje sovražnikov…
Kam je šel tisti občutek, da, kljub vsem napakam in pomanjkljivostim, vseeno živimo v približno normalni državi, v kateri državljanom ni potrebno skakati iz stolov in loviti notranjih in zunanjih sovražnikov vsakič, ko odprejo časopis?
Ob vsem spoštovanju do organov pregona in akcij, ki so jih izvedli pred kratkim, občutek tudi tokrat ni povsem dober. Motijo ugibanja o politični motiviranosti akcij, njihovo povezovanje z vlado. Premier je najprej sicer res dejal, da je o akcijah izvedel šele iz medije, kar je zdaleč najboljši izid za stanje pravne države, a kasneje z vsako novo besedo vnesel malo več dvoma. Neverjetno ujemanje s splošno protitajkunsko vojno ga vsekakor ne pomaga razbliniti. Upam, da se tudi pri protitajkunski vojni ne bo ponovil recept sproščanja in uravnoteževanja, ko se je izkazalo, da sproščanje v resnici nima nič s “sproščenostjo”, mnogo več pa z nameščanjem “naših”, ko je postalo jasno, da je “uravnoteževanje” le krinka za podrejanje medijev. V kolikor bi se namreč pokazalo, da protitajkunska vojna nima nič opraviti s pravno državo in večjo učinkovitostjo organov pregona, mnogo več pa z vojno vladajoče stranke z neposlušnimi direktorji, bi bil končni rezultat izredno škodljiv.
(Še brez glasov)
Loading ...
na Sovo ne pozabit… to zna bit še ultima mater vseh zadnjih zadev in bodočega predvolilnega dogajanja. Pestro bo še.
….
človekove pravice
sovražni govor
politična korektnost
enake možnosti
enakost med spoloma
družbena enakost
drugačnost
medkulturni dialog
multikulturnost
strpnost
vrednote
država
vlada
…
dodaj!