In Oskarja dobi… Vladimir Vodušek!

Za montažo, seveda. Akademija gledalcev včerajšnje oddaje preprosto ne more odločiti drugače. Kdo bi si mislil, da lahko televizija, ki sicer skrbi za dober spanec državljanov z “zabavnimi” kvizi, polnočnimi klubi in državotvornimi odami, še vedno pripravi takšno presenečenje. Vodušek je s tega vidika za nacionalko nedvomna pridobitev. Slavni telefonski pogovor z Antonom Ropom je mojstrsko razrezal in ga z resnično umetelno natančnostjo, po kapljicah in v pravem razmiku, injiciral v telo Naroda. Le kdo je predpisal pravo dozo in čas doziranja?

Problem je le eden – Vodušek se kiti s perjem novinarja in ne montažerja (ne bomo o režiserjih; ti, kot je običajno, tudi v zgodbi o Sovi ne sedijo na Kolodvorski). Profesija montažerja pa se bolj slabo ujema z novinarsko. Montaže ni brez tendence, brez načrtnega odkrivanja in skrivanja, napenjanja dramskega loka, igranja na ali proti pričakovanjem gledalcev,… skratka – ustvarjanja življenja, realnosti na filmskem platnu ali televizijskem zaslonu. Montaža je igra, ki s postavljanjem kadrov sem in tja spreminja svet. Je načrtna manipulacija, ki želi pri gledalcu ustvariti učinek. Ga prestrašiti, nasmejati, presenetiti… zavesti.

Novinarstvo v želji, da občinstvu predstavi realnost celovito, takšna kot “je”, ne bi moglo biti bolj drugačno. Če ostanem v filmskem svetu; novinar je lahko kamerman, ki snema dogajanje, lahko je lučkar, ki za nas osvetli temnejše kote, lahko je, če gre za komentatorja, filmski kritik, ki iz distance presoja umetniški vtis kolobocije, ne more pa biti montažer ali celo režiser.

Vodušek še ni Eisenstein, saj občinstvo še vedno opazi moteče reze in preskoke, je pa dejstvo, da je prikazal več filmske nadarjenosti kot ljudje, ki sicer danes po uradni dolžnosti usmerjajo slovenski film. Postane lahko samo še boljši, saj za filmske ustvarjalce ni boljše šole kot je praksa. Ker nekje zadaj tli občutek (upanje?), da tudi včeraj še ni pokuril vseh kadrov, zna nova priložnost za vajo verjetno še priti.

Da je Vodušku novinarska obleka malo pretesna, je pokazal že v začetnih kadrih, ko je na ekrane vrgel besede, izrečene off the record. Praksa, ki se je tisti, za katerimi stoji samo novinarska ambicija, bolj redko poslužujejo, saj se jim drugače zna zgoditi, da ostanejo brez resnih virov. Dotok se slej ko prej pač ustavi.

In Rop? Statist, ki mu niso zaupali scenarija. Seveda se postavlja vprašanje, zakaj danes igra drugačno vlogo kot pred dvema mesecema. Odgovora ni, lahko pa ugibamo. Kot je videti v retrospektivi, je očitno presodil, da lahko izrečeno pokrije vsaj posredno. Presoja, ki je videti napačna, saj bodo tisti, na katere je očitno računal, reševali lastno kožo. Hipotetični scenarij, nič drugega, toda, priznati morate, da je dogajanje okoli Podbregarja precej jasnejše. Lučkarji, več luči!

Filmski kritik Jani Sever:

Je saga torej res povsem zaključena? Morda. A še vedno bo v zraku ostalo vprašanje – komu verjemete. Odgovor namreč še vedno ni enoznačen. Morda se motim, ampak zdi se mi, da iz Ropovega glasu v pogovoru z Voduškom zveni iskrenost. Vest.si

Zdi se, da je ta občutek iskrenosti, ki ga krepi prostodušno priznanje, da dokazov ni, edino, kar Ropu še ostaja. Bomo videli. Petan in Jerovšek sta včeraj kričala, da je zgodbe konec, da je zmanjkalo traku. Upati je, da temu ni tako, in da ne bomo povečave doživeli šele čez mnoga leta. Kot nas uči zgodovina, ljudje, pa naj si bodo izpostavljeni še takim pritiskom, slej ko prej spregovorijo. Če kdo, bi to morali vedeti snemalci, montažerji in tajniki režije na Kolodvorski, ki danes tako neumorno dokumentirajo tiste kosti. The End.