Drugi dom
In kaj potem, če smo dokončno v Evropi
| 25. december 2007 | Slovenija | Inki
Medtem, ko je prejšnji teden celotni Sloveniji, še posebej pa aktualni oblasti, družno prihajalo ob vstopu naše države v schengensko območje, in medtem, ko me je že strah silovitih orgazmov, ki bodo nastali ob začetku in koncu našega predsedovanja EU, sem prisiljen zapisati par vrstic in izraziti svojo nehvaležnost. Ob spremljanju politikov, komisarjev in drugih pomembnežev, različnih narodnosti, ki so vsi mehki od sreče, proslavljali širitev Schengena, sem pogrešal samo eno stvar – dvom. Pristno človeško nejevero, pomislek, tisti dvom, ki je skozi zgodovino pripeljal človeka do vsega miselnega in tehničnega napredka. Ko ljudje nehajo dvomiti v elemente družbe okoli sebe, je ponavadi nekaj narobe.
In ob priložnostnih slovesnostih, ki jim ni bilo videti ne konca ne kraja, sem se nekajkrat vprašal; pa kaj potem? Odgovori so se ponudili kar sami od sebe.
Pa kaj potem, če odstranitev geografskih meja ne pomeni tudi padca mej v glavah ljudi? Važno je, da smo zraven.
Pa kaj potem, če še nismo poskrbeli za varnost lastnih državljanov? Glavno je, da bomo po novem branili varnost Evropejcev.
Pa kaj potem, če bomo kmalu žrtve istega nadzora, ki ga bomo zdaj najprej sami izvajali na barikadah združene Evrope? Pomembno je, da smo noter.
Pa kaj potem, če bo z lizbonsko pogodbo (http://www.brusselsjournal.com/node/2773) kot kaže vrag odnesel šalo o neumnih Američanih, ki mislijo, da je Evropa država, ne celina? Nujno je, da jo prvi ratificiramo.
Pa kaj potem, če za kongresne centre, evropsko birokracijo in vojsko, namenjamo ogromne vsote denarja, od teh pridobitev pa navadni državljani nimamo nič? Dobro je, da imamo kaj za pokazat.
Pa kaj potem, če še vedno ni jasno, kaj ta »evropskost«, ki se je tako krčevito držimo, sploh je? No, kul je, da smo del nje.
Vse skupaj je namreč čudno; že lep čas plačujemo v evrih, izobešamo evropske zastave, potujemo naokrog brez potnih listov, čisto upehani lovimo različne evropske standarde, podpisujemo evropske sporazume in pogodbe, sanjamo o evropskih plačah, pa na žalost nimamo evropske produktivnosti, z Evropo nabiramo politične točke, se nanjo sklicujemo kadar nam sede, jo zatajimo ob podobnih priložnostih, vlečemo z njo primerjave - skratka širimo ideologijo nove Evrope, evropski raj, kjer se cedita med in mleko, pa je še vedno približno enako nedosegljiv in skrivnosten, kot je bil na začetku. Videti je, kot da je prav tako.
No, tudi mama Evropa ne sedi čisto križem rok; zalaga nas s subvencijami, uvedla je prosti pretok delovne sile, vec možnosti za gospodarsko sodelovanje, itd., pri čemer vselej skrbno opazuje, kaj bo lahko prevedla v številke, ki ji bodo pomagale prehiteti ZDA.
Živimo v času polarizacije sveta, zato združevanje v različne interesne skupine niti ni sporno, zaskrbljujoče je, kako to Slovenija počne. Hitro, nepremišljeno in neučakano (to neučakanost omenja tudi legendarni Boris Pahor v novi Mladini). Z treznejsim in preudarnejšim pristopom bi morda celo izbojevali kakšen interes, postavili zahtevo, sooblikovali kakšen pomemben osnutek. Mi pa moramo važne dokumente podpisati preden jih sploh preberemo, evolucijske stopnje članstva bi najrajši preskočili, in zato brez pomisleka storili vse, kar nam ukažejo v Bruslju. To pa tako ali tako jemljemo kot edino resnico. Slovenija kot nacionalna država trpi za manjvrednostim kompleksom, zato bomo zdaj s podpisom lizbonske pogodbe ponovno, najprej sebi, potem pa še drugim, dokazali kako dobri smo. Janša bluzi o tem, da smo s Schengenom dosegli najvišjo možno stopnjo razvoja, o katerem si pred dvajsetimi leti nismo upali niti sanjati, in ki nam bo prinesel večno srečo v onostranstvu. Ali drugače povedano; po desetletjih življenja v Jugoslaviji in po dvanajstih letih v samostojni državi, nujno potrebujemo novega gospodarja. Nujno! Eh, kako tipično.
Zato sem ob tem veselem decembru za evropsko povezavo pogrešal navaden dvom ali pomislek, da ni vse zlato, kar je EU ali Schengen. Tudi uporabniki spletnih portalov kot sta rtvslo.si ali 24ur.com, so minuli teden v glavnem izražali veselje, kako nas bo schengenski mejni nadzor končno obvaroval pred nevarnimi hrvaškimi sosedi. Jaz pa bi rad mejo, ki nas bo obvarovala pred samimi sabo.
Za novo Evropo pa bo tako ali tako najpametnejše, da jo z njeno ideologijo, kulturo in padlimi mejami vred, zavijemo v bankovec za sto evrov, vržemo na cesto, pa naj jo ima kdor jo hoče.
(Glasov: 2 Povprečje: 5 od 5)
Loading ...
brez brige da dvom obstaja.dvomijo vsi delavci ki krpajo mesec z 500 € plače.vsi upokojenci z 350€ pokojnine,tudi vsi tisti ki se sprašujemo zakaj le moramo imeti gospodarja ki nam bo diktiral kako naj živimo in vsi tisti ki smo se nekaj naučili iz svoje skupne zgodovine.bili smo prvi v vasi sedaj smo zadnji v mestu,za zgled jemljemo napačne
toda to smo izbrali a ne
Glede pomanjkanja kritične misli do te naše, še vedno v tančico ovite, stare neveste Evrope, se povsem strinjam.
Tudi sama se sprašujem, komu oz. čemu prinaša prednosti…
No, le glede fizičnega padca meja sem v teh dneh, z logističnega vidika, lahko bolj eforična, saj jo lahko ob prometnih konicah mahnem po Erjavčevi na San Gabriele in se brez “clandestinskih” občutkov odpravim na krajši sprehod po nekoč naših poljih….
Kdaj pa se bo vršil oni met 100 € bankovcev? (Tega dogodka pa res ne bi rada zamudila…:-))
… Pa kaj potem, če odstranitev geografskih meja ne pomeni tudi padca mej v glavah ljudi? Važno je, da smo zraven. …
Padca meje v glavah pač ne moreš zapovedati. O teh omejitvah bi lahko kaj več povedali recimo krajani Tomaja, ki se bojijo, da se bodo v njihovo vas naselili Italijani in tisti krogi na Goriškem, ki skrbno in v duhu medsosedskega spoštovanja gojijo napis Tito na Sabotinu.
… Z bolj treznim in preudarnejšim pristopom bi morda celo izbojevali kakšen interes, postavili zahtevo …
Imaš kaj konkretnega v mislih, kje bi lahko iztržili več ali ti gre samo za gojenje tipične slovenske lastnosti apriornega nasprotovanja vsemu in cincanja pri sprejemanju odločitev?
Zgodba ni tako preprosta. In tudi ne drži, da kar lep del Slovencev ne premore kritičnega premisleka do dogodkov, ki jim skoraj dnevno padajo na glavo. Vendar se vedno bolj zavedajo, da v svoji deželi sami o ničemer več ne odločajo. Še vedno živi med nami kar lepo število ljudi, ki o NATU nimajo niti malo dobrega mnenja, ki imajo o Evropi, takšni kot nastaja, vedno slabše mnenje, ki “padanje” mej vidijo nekaj drugače kot večina evforičnega in zavedenega prebivalstva, ki ……………………………. in se o tem svojem videnju ter zaznavanju upajo izpovedati le v ožjem krogu svojih znancev in prijateljev ali kaj zapisati na kakšnem blogu. Izkušnje iz bližnje preteklosti so zelo neprijetne. Vsak, ki si je upal le malo podvomiti v v “evropska nebesa na zemlji” ali NATO in podobne “veličastne zgodovinske pridobitve” se je znašel na prangerju. Nanj je planilo vse živo te dežele, ki je olastninilo edino zveličavno resnico današnjega in jutrišnjega časa in se odločilo, da je potrebno plevel, ki raste v tem slovensko božjem ljudstvu, izruvati in zagotoviti idejno čistost tega izvoljenega ljudstva ter ga brezmadežnega popeljati v lepšo prihodnost.
Prišel bo pa tudi čas streznitve in zavedanja, da so Slovenci nekoč za kratek čas imeli celo svojo državo, s katero pa niso vedeli upravljati in so jo še vročo, naravnost iz pečice, položili na mizo v použitek mačehi Evropi.
Ob vsej tej evforiji mi pred oči vedno stopajo podobe s fotografij posnetih leta 1941 v Mariboru. Naj mi bo dovoljeno malo zlobe in lep pozdrav!
Prav ta del slovenskega ozemlja - Kras, znova potrjuje karakteristiko prehodnosti naše države, že iz onih preantičnih obdobij in z njo povezano zgodnjo kolonizacijo tega območja…
Strinjam se s komentarojevo mislijo: “Z bolj treznim in preudarnejšim pristopom bi morda celo izbojevali kakšen interes, postavili zahtevo…”
Pa vendar se mi zdi ključnejšega pomena vprašanje “nosilnosti” tega občutljivega območja z vidika pokrajnske ekologije in z njim povezanega prostorskega planiranja, kjer strokovnjaki s področja ekonomskih znanosti, vpeti v kolesje “najmogočnejšega geostratega”, v svoji dirki za oplemenitenje kapitala, pod parolo razvoja in hitre gospodarske rasti, pozabljajo na vse ostale komponente družbenega in naravnega okolja našega mikro in makro geoprostora…
(Pri tem sem imela v mislih: načrtovanje različnih industrijskih con, plane o izgradnji nafotovodov, prometnih povezav, novih zazidalnih površin za stanovanjsko gradnjo, odlagališ odpadkov, golf igrišč…, ki vsi po vrsti pozabljajo na ranljivost te porozne slovenske pokrajine…)
Boš pa lahko ustanovil kakšno 2,589.324-to civilno iniciativo, recimo za pobiranje pobiranje pasjih drekcev v Trstu in podpise zanjo nabiral v Münchnu. :)