Igor Masten, klimatolog
“An economist is an expert who will know tomorrow why the things he predicted yesterday didn’t happen today. ” -Evan Esar
Igor Masten se gre klimatologa:
Vendar sem sam prepričan, da gre pri tem za močno pretiravanje. Projekcije za 50 let naprej!? Kdo naj jim verjame. 50 let je veliko. Vmes se lahko marsikaj zgodi. Med drugim tudi ohlajanje namesto segrevanja ozračja. Eko doktrina šoka
Dobro, da se ekonomistu, kateremu se je zadnja kriza dobesedno iznenada zaletela v rit, zdi 50 let veliko, je razumljivo. Uspešnost ekonomistov pri napovedovanju prihodnosti je pač bolj uborna; kot pri celotnem družboslovju. Nič hudega, če se tega zavedamo.
In ne prenesemo nauka na naravoslovno področje, kjer se kakih 99% vpletenih znanstvenikov pač strinja, da povečevanje izpustov CO2 in drugih plinov pač spreminja globalno klimo. Kako zelo v pol stoletja je seveda vprašanje projekcij z določenimi stopnjami zaupanja, a ohlajanja zaradi povečevanja CO2&Co. ne napoveduje nihče. “Vmes se lahko marsikaj zgodi” je flanca. Nič se ne bo zgodilo samo od sebe – še posebej, če bomo šli naprej z upanjem na deus ex machina, čudež.
Zakaj je Lučka Kajfež Bogataj, ki opozarja na prihodnost, skoraj pop ikona, s katero se vsi politiki radi slikajo, zagovornik reform, ki počne isto, pa neoliberalni uničevalec socialne države?
Željo, da se slika s politiki, mu morda lahko celo uresničimo. To je poceni; čisto nič poceni pa ni, če zanemarimo, da nam Masten prodaja točno določene reforme in točno določeno polit-ekonomsko ideologijo, ki jih skuša pretihotapiti kot Resnico in Nujnost.
Tako pozivi ekologov kot ekonomistov k spremembam imajo skupni imenovalec: skrb za blagostanje naših otrok.
Da, da… Hudič je le v podrobnosti; da se s spremembami, ki jih prodaja Masten, strinja le del ekonomistov. In dokler je temu tako (ker je ekonomija pač družboslovje, ni upanja, da bo kdaj drugače), je enačenje s klimatologi in drugimi naravoslovnimi znanostmi le poceni propagandni trik, maskiranje. Enotna davčna stopnja pač ni E=mc2.
Kolikor mi je znano, Masten sedi v nadzornem odboru NLB, banke, ki je v popolnem sozvočju z ostalimi bankami po svetu kreditirala nevzdržne tajkunske prevzeme, servisirala hlastanje po precenjenih nepremičninah, posledice svojih dejanj pa ob mastnih nagradah upravi prevalila na davkoplačevalce.
Da ima takšno ravnanje finančnega sektorja apologijo v ideologiji deregulacije, liberalizacije in globalizacije, ki jo svojim študentom vsiljuje Masten, je verjetno odveč poudarjati. Bolj presenetljivo je, da Masten kljub obilnim vsotam davkoplačevalskega denarja, ki financirajo njegovo državno-univerzitetno kariero, ne zmore dovolj bistrosti ali intelektualne poštenosti, da bi to preprosto dejstvo dojel.
Zato je obsojen, da za rešitve predlaga abote kot privatizacija NLB (kakor da ima kriza vzrok v lastništvu bank in ne strukturi financ na globalni ravni), krčenje socialne države (kakor da so proračune bankrotirali socialni servisi in ne socializem za bankirje) in znižanje davkov (kakor da so visoki davki za bogatune vzrok za stagnacijo vseh ostalih sektorjev prebivalstva).
Da se ob vsem tem še čudi, da se ne sonči na naslovnicah popularnih magazinov, kaže na to, kako daleč od realnosti živijo profesorji v svojih slonokoščenih stolpih. Ob tem, da stroške njihovega tržno fundamentalističnega agitpropa vedno nosijo drugi, to ni niti tako čudno.