Drugi dom
“I want to come back as the bond market”
| 2. October 2008 | razno | kronist
Kaj bi storili, če bi vam kdo ponudil možnost, da se po smrti vrnete nazaj v življenje, povrhu vsega pa bi si lahko pri tem izbrali še obliko svoje reinkarnacije? James Carville, politični svetovalec in strateg, ki je Billa Clintona spravil v Belo hišo (”It’s the economy, stupid!”), je pred leti dejal takole:
I used to think if there was reincarnation, I wanted to come back as the President or the Pope or a .400 baseball hitter. But now I want to come back as the bond market. You can intimidate everyone.
Ni naključje, da je Carville to opazko izrekel v času, ko je ameriška centralna banka, Fed, grozila z zvišanjem obrestnih mer zaradi povečanih inflacijskih pričakovanj. Na ameriškem trgu obveznic je takrat prišlo do množičnega prodajanja dolgoročnih državnih obveznic, kar je nižalo njihovo ceno, na drugi strani pa navzgor potiskalo njihovo donosnost. Če ste lastnik obveznice in pričakujete višjo inflacijo, potem bo denarni tok iz obresti zaradi višje inflacije vreden manj. Pametno je torej obveznico prodati in kupiti novo, z višjim donosom. Razen seveda, če zaupate centralni banki, da bo z zvišanjem obrestnih mer danes, ukrotila inflacijo jutri. Višje obrestne mere pa posebej v volilnem času niso priljubljene pri politikih.
Carville je bil tako primoran opazovati, kako kljub zvišanju obrestnih mer bond market ni bil zadovoljen. Vlagatelji so zaradi strahu pred višjo inflacijo obveznice prodajali in zahtevali večji donos - dolgoročno pomeni to predvsem višje stroške kreditiranja. In Fed se je moral ukloniti trgu ter zvišati obrestne mere kljub temu, da to politikom ni dišalo. Ta epizoda lepo pokaže, kako nemočna je politika pred finančnimi trgi, če jim pravočasno ne zategne uzd.
Dandanes v ZDA znova kraljujejo obveznice, tokrat tiste, za katerimi stojijo prosluli hipotekarni krediti. Kako? Namesto, da bi banke dajale hipotekarne kredite in poskrbele, da bi posojilojemalci denar vrnili, so te kredite raje prodale investicijskim bankam. Te so nato na njihovi podlagi izdale obveznice. Kupci teh obveznic so računali na to, da bodo posojilojemalci lepo odplačevali svoje hipoteke, denar pa bo pritekal k njim. Le da se to ni zgodilo - v svojem hlastanju po dobičkih so banke odobrile kredite tudi tistim, ki jih v časih ne tako poceni denarja nikdar ne bi dobili, saj so bili de facto plačilno nesposobni.
Te obveznice so tako obležale na bilancah bank in drugih finančnih institucij, npr. hedge skladov,ki so si od njih obetale lepe donose. Težava je v tem, da obveznica, ki jih ne prinaša, ni veliko vredna. Še več, večina teh obveznic je bila izdana v obliki kompleksnih, zelo inovativnih finančnih instrumentov, za katere se je zdelo, da jih razumejo le rejting agencije, ki so jim vsem po vrsti podelile najboljše rejtinge. Sedaj, ko so se ti rejtingi izkazali za navadno smetje (množica vlagateljev, ki so jim šli na limanice, pa za bedake), pa nobeden ne ve, koliko so ti instrumenti vredni.
Če ste npr. šef velike banke, ki ima na bilanci kup teh papirjev, boste verjetno zelo previdni pri posojanju denarja strankam, saj ne veste, koliko denarja, ki bi ga drugače mirne duše posodili, boste rabili, da pokrijete izgube iz teh finančnih instrumentov. Saj ne, da bi imeli preveč denarja. Banke, pri katerih ste najemali kredite, da bi uravnavali svojo likvidnost, so podobno previdne, hkrati pa so sveto prepričane, da ste prav vi tisti, ki vas bodo hipotekarne obveznice potopile. Ko ne delujejo medbančni trgi, to občuti vsako podjetje, ki se npr. pri izplačevanju plač in nabavljanju zalog zanaša na kredite.
Kaj je naloga bank? Da kratkoročne depozite predelajo v dolgoročna posojila gospodarstvu in gospodinjstvom. Krediti so zrak, ki ga diha gospodarstvo, brez kreditov se gospodarstvo zaduši. Temeljna naloga vsakega rešilnega načrta bi zato morala biti vzpostavitev sposobnosti bank za kreditiranje gospodarstva. Kako se pri tem odreže načrt, ki so ga pripravile ZDA?
Bolj slabo, saj vse kaže, da bodo opeharjeni davkoplačevalci. Finančni sekretar Paulson želi s 700 milijardami dolarjev od bank odkupiti hipotekarno smetje, ki se ga sicer otepa vsak pri zdravi pameti. Ampak banke so prebrisane. Popolnoma ničvredno to smetje na njihovih bilancah vendarle ni. Če bi davkoplačevalci ponudili pravo - t.j. previsoko ceno -, bi jih z veseljem prodale. Če pa bi jih želel Paulson kaznovati za pretekle ekscese in kupiti papirje skonto, bi pač papirji ostali na bilancah. Seveda je to lažna alternativa: edina možnost, da načrt uspe, je, da davkoplačevalci preplačajo in tako naskrivaj dokapitalizirajo banke.
Bognedaj, da bi neoliberalni skrajneži v ameriškem kongresu sledili zgledu socialistične Švedske in banke dokapitalizirali z direktnimi kapitalskimi injekcijami v obliki nakupa delnic, t.j. vstopa v lastništvo in nacionalizacijo. Ne samo, da je to bolj transparenten način reševanja krize, bankam bi omogočil hitrejši povratek k njihovemu osnovnemu poslu, posojanju denarja. Hkrati pa bi davkoplačevalci imeli neposredno korist od uspešnega poslovanja bank - v obliki dividend in večje vrednosti državnih deležev po koncu krize. Ampak, kot pravijo tudi lokalni znalci, kje pa ste še videli, da bi znala država upravljati z bankami?
(Še brez glasov)
Loading ...
Švedski model nima šans
Počak, da se namala ervinator, ki ti bo kot obči znalec vse pojasnil!