Hedge skladi: Nič posebnega, le banke

| 12. Februar 2007 | | shotokan

Na tem blogu že dolgo postavljamo agendo z analizami delovanja hedge skladov (tukaj in tukaj), sedaj pa so tudi politične elite spoznale, da se vprašanju regulacije hedge skladov ne gre več izmikati. Čeprav so Nemci na sobotnem srečanju skupine G-7 pogoreli s svojo idejo, da bi do konca leta najrazvitejše države vzpostavile mehanizme nadzora nad delovanjem hedge skladov, pa so vseeno uspeli posebni ekspertni skupini naložiti nalogo, da oblikuje poročilo o sistemskem tveganju, ki ga hedge skladi predstavljajo za svetovni finančni sistem.

V današnjem Financial Timesu Wolfgang Munchau potegne zanimive vzporednice med delovanjem hedge skladov in bank, pri čemer prvi niso podvrženi nikakršni regulaciji in zahtevam po preglednosti delovanja, medtem ko so druge strogo regulirane. Munchau se pri tem spretno izogne slepilnim manevrom wanna-be alpha dedcev, ki sedanje stanje upravičujejo z - sicer napačnim - dejstvom, da so hedge skladi igračka bogatih. Munchau izpostavi sistemsko tveganje, ki je najbolj prepričljiv razlog za regulacijo tako bank kot hedge skladov:

A much better reason to regulate hedge funds is that they have become structurally very similar to commercial banks, where the need for regulation is largely undisputed. Banks are regulated because of network externailities. An insolvent bank can damage the financial system at large. While banks are often private companies, the financial system is a public good.

The business of a bank is to borrow money from a central bank, lend it to customers at a premium and apply leverage to maximise profits. Most hedge funds employ “long-short strategy”. For example, they buy a high-yield corporate bond with a risk premium of, for example, 300 basis points over a Treasury bond and they short a high-quality corporate bond with a risk premium of only 50 basis points. Provided there is no default during the time horizon of the two deals, they make a decent profit.

Podobno si hedge skladi mastijo brke s sposojanjem in prodajo jenov, ki imajo dandanes nizko ceno, in vlaganjem sredstev, ki jih za to dobijo v bolj donosne valute, npr. brazilski real ali kaj podobnega. Razlika v donosih je profit, če pa jen še malce izgubi na vrednosti, pa toliko bolje, ko ga vračajo - le kdo ne bi rad vrnil nečesa, kar je danes manj vredno, kot je bilo včeraj, ko si je stvar sposodil.

Hedge skladi torej podobno kot banke izkoriščajo likvidnost, ki jo dajejo na voljo centralne banke. Podobno kot banke se zadolžujejo, da bi s tem okrepili dobiček glede na vložena sredstva. Razlika je v tem, da hedge skladi uporabljajo bolj tvegane strategije in zapletenejše kreditne instrumente - pa vseeno niso regulirani. Skrajni čas je, da globalni decision-makerji upoštevajo opozorila Drugega doma in začno pospravljati svoje dvorišče, preden si kdo kaj naredi.