Gre demokracija skozi želodec?
Želodec…
Stavkovni val je torej zajel Slovenijo. Dolgo se je napovedoval, dolgo se je o njem govorilo in končno je tu. V obliki stavk sindikatov javnega sektorja. Stavkali bodo torej sodniki, v zadnjem trenutku so stavko odpovedali zdravniki, učitelji se še niso odločili. Kompromisi, ki jih vedno bolj nepopularna vlada mora sklepati pred volitvami, so ta val nekoliko zajezili, a kljub temu ostaja nezadovoljstvo veliko, število potencialnih stavk pa vse večje. Naj za to krivimo tega ali onega ministra, to ali ono nesposobnost ali ošabnost vlade, kljub temu moramo priznati, da gre za precej širši fenomen. Po celi Evropi se pripravljajo na stavke ali pa z njimi grozijo. V Nemčiji poštarji, v Veliki Britaniji učitelji, v Franciji novinarji.
In kaj je temeljna zahteva vseh stavkajočih? Ponavadi izboljšanje plač, nekoliko redkeje izboljšanje pogojev dela. Vsi stavkajoči so mnenja, da je njihovo delo vredno več, kot dejansko zaslužijo. Najbrž ne zato, ker je njihovo delo na sebi več vredno, kot pa zanj dobijo plačano, ampak predvsem zaradi nesorazmernosti, ki jo občutijo v primerjavi s plačami drugih primerljivih poklicev. Ne torej zato, ker dobijo malo, temveč zato, ker dobijo manj. Na delavskih demonstracijah smo lahko poslušali eno in isto argumentacijo: če je denarja dovolj za menedžerske prevzeme in za bajna izplačila, ga bo pa ja dovolj še za delavske plače. Vsakič znova, ko se govori o vrednosti določenega dela, se ne postavlja toliko vprašanje, koliko je to delo vredno, kaj obsega in zakaj ga potrebujemo, temveč koliko zanj zaslužijo v kateri drugi državi. In ko govorijo o povišanju, ponavadi mislijo na izravnavo. Plače javnega sektorja so še posebej občutljive za to. Povišaš eno in padejo vsi dogovori.
V vsesplošni ekonomski blaginji, v nenehoma rastočem gospodarstvu je v tem čudežu vzhodne Evrope popolnoma normalno zahtevati več. Z vseh strani poslušamo zgodbe o gospodarskem uspehu, gospodarskem čudežu, napredku in razvoju, že skorajda dve desetletji nas pumpajo z zgodbo o uspehu. Slovenija je v tem času dobila multinacionalke, tajkune in, kot se za zgodbo o uspehu spodobi, tudi listo najbogatejših Slovencev. A doslej se ta razvoj ni pretočil z vrha proti dnu. Kmalu tudi nova velika zgodba – recesija – ne bo mogla zavreti vsesplošne zahteve po povišanju plač.
Daleč smo očitno od Henryja Forda, tega markantnega lika naše polpretekle zgodovine, ki je v svojih spominih zapisal, da nikoli ni prihranil več denarja kot takrat, ko je delavcem podvojil plačo. Delavci so zato veliko bolj redno prihajali na delo – absentizem je takrat predstavljal precejšen problem za industrialce – in se obenem tudi nehali pritoževati, stavkati, demonstrirati in sabotirati. Glavni argument sindikalnega boja – povišanje plač – jim je ukradel sam lastnik tovarne, njihove aspiracije pa uničil s tem, da jih je enostavno vključil v proizvodnjo. Glavni razlog za uspešnost tega ukrepa ni bil zgolj v tem, da je zgolj povišal plače, temveč jih je povišal glede na ostale industrialce. Delati za Forda je postal celo nekakšen privilegij in vir samozadovoljstva.
A zdi se, da je danes problem drugačen. Niso delavci tisti, ki jih primanjkuje, temveč je dela daleč premalo, da bi ga vsi opravljali. Delavcev ni več potrebno privabljati in mamiti. Zlahka jih dobimo. In če bodo ti zahtevali preveč, dobimo zlahka še cenejše in še cenejše, tudi take, ki bodo delali praktično zastonj. Gromozanske industrijske korporacije, ki so se rodile v ZDA in Evropi, danes obstajajo le še v Aziji. In tudi samo delo je postalo precej nevredna beseda, nekaj, kar povezujemo z Azijci in tretjim svetom, z migranti in reveži.
A ta problem je pravzaprav zgolj minimalen. Še večji problem je v tem, da danes vrednost sploh ne izhaja več iz dela. Če je za neko blago potrebno dvakrat več dela, kot za neko drugo blago, bi to blago moralo v povprečju tudi stati približno dvakrat več. Tako pravijo klasiki politične ekonomije, tako pravi zdrav razum. A danes ta enačba vseeno ne velja več. Večina bogastva, se zdi, ne prihaja iz dela temveč iz nekaterih drugih naslovov – trgovanja z delnicami in valutami, finančnih špekulacij, monopolnih ureditev in sumljivih državnih projektov. Liste najbogatejših so se izpraznile industrialcev, kot je bil Henry Ford. Delati za denar, se zdi, je danes nerentabilno. Zakaj bi delali za denar, ko pa lahko denar dela za nas. Pravzaprav so edini, ki lahko vrednost še vedno primerjajo z delom, ravno poklici javnega sektorja. Šolniki, zdravniki, sodniki – brez njih ne more funkcionirati nobena država in v tej stabilnosti zaposlitve se zato tudi zlahka lahko primerjajo eden z drugim.
…demokracija…
A kaj ima vse to opraviti z demokracijo? Lahko bi rekli, da popolnoma nič in lahko bi ravno tako rekli, da popolnoma vse. In najbrž bi bila oba odgovora popolnoma pravilna. Demokracija lahko – kako demokratično – pomeni toliko različnih zadev, kolikor demokratičnih subjektov o njej govori. Ta eterični pojem se vdaja vsakomur in lahko pomeni praktično karkoli. Kot je to ubesedil George Orwell je kar se tiče besede demokracija, problem ne le v tem, da ne obstaja nobena splošna definicija, ampak tudi, da se vsak poskus definirati to besedo sooči z vsesplošnim odporom. A ravno to je lepota te besede brez pomena, besede, ki lahko pomeni dve popolnoma nasprotni zadevi in zato tudi lahko zavzema centralno pozicijo v naših političnih diskurzih. Zato ji tudi nihče ne nasprotuje, nihče ne more reči, da se ne zavzema za demokracijo, pa čeprav od časa do časa kdo uveljavlja mnenje, da jo je bržkone nekoliko preveč in bi jo bilo potrebno nekoliko uravnovesiti in sprostiti. Skorajda je neverjetno, da je bila ta beseda nekoč označevalec radikalcev, obtožba in žalitev obenem, popoln škandal. Podobno kot je to kasneje postala beseda »komunist«. Demokracija danes ni več nikakršen škandal.
Še ena definicija najbrž ne bo prepričala nikogar. A poskusimo lahko vseeno. Demokracija še vedno ni diktatura niča, ki bi ga vsakdo zapolnil glede na lastno mnenje ali interes. Kljub vsemu obstaja hegemon pomen. Kaj pomeni demokracija v Sloveniji? Kot prvo je demokracija predvsem nasprotje jugoslovanskemu komunizmu. Kot tolikokrat doslej se je demokracija tudi v Sloveniji definirala kot nasprotje orientalnemu despotizmu. Tako je bilo v stari Grčiji, tako je bilo v revolucionarni Franciji in tako je v samostojni Sloveniji. Kot prvo je demokracija nasprotje Orientu, temu večnemu domovanju despotov, diktatorjev in teroristov, in zato tudi zna imeti določene rasistične konotacije. Kot drugo pa pomeni svobodo pred vmešavanjem neke arbitrarne oblasti, despota ali Partije, in zato torej pomeni stranke, volitve in svobodni trg.
A če je demokracija poistovetena s svobodnim trgom, kako lahko pomeni kaj drugega kot institucionalizirano sebičnost in vsesplošno zavist. Ali lahko pomeni kaj drugega kot pa merjenje in premerjanje plačil, kaj drugega kot višina plače? Enakost, ki se je da natančno izmeriti. Danes je pravi demokratični subjekt stavkajoči uslužbenec, ki se zavzema za višjo plačo. Višjo glede na tisto, ki jo dobiva kdo drug. In kako bi lahko bilo drugače. Kot to pove Jacques Ranciere je v praksi posameznik-potrošnik poistoveten z likom uslužbenca, ki sebično brani svoje zastarele privilegije. Niso, kot je to povedal Bajuk, volitve maša demokracije (ali v sekularni, Türkovi različici, praznik demokracije), temveč so to stavke. In v prvi vrsti stavke sindikatov javnega sektorja. Najbolj učinkovite in najbolj pogoste stavke danes.
…in škandal
Če je demokracija poenotena s svobodnim trgom in zato za večino ljudi pomeni predvsem stabilno službo, spodobno plačo in normalne cene, je nekaj najbolj demokratičnega zavzemati se za te dobrine. A poglejte kdo se za te dobrine sploh še lahko bori. Ne več delavci v avtomobilskih tovarnah, ne več delavci v velikih industrijskih korporacijah in rudnikih – vse to so tradicionalna mesta stavk – temveč javni uslužbenci. Zdravniki, sodniki in učitelji, vsi nepogrešljivi za funkcioniranje katerekoli države in katerekoli ekonomije. Zato pa tudi so v privilegiranem položaju, ko si lahko izborijo boljše plače, pa naj se z njihovimi zahtevami strinjamo ali ne. Na nek način so ti sindikati zastarele organizacije. Organizacije, ki pripadajo bolj kot naši, Fordovi dobi. Delo, ki je nujno potrebno, delo, ki ga ni mogoče izvoziti in s katerim je potrebno delati kompromise. Delo, ki je skoncentrirano in ki se zato tudi lahko organizira v močne sindikate.
Sindikati v zasebnem sektorju ne morejo izvajati tolikšnih pritiskov. Velik del delavstva namreč ostaja izven njih. Ne sicer po njihovi krivdi, temveč zaradi sprememb v ekonomiji sami. Prekerne in fleksibilne delavce, te vedno številčnejše rezerviste sodobnega kapitalizma, je težko združiti in organizirati. Kot prvo niso več združeni pod eno streho tovarne, ampak so razpršeni vsepovsod. Tudi niso nujno potrebni, ampak so zlahka premestljivi z enega konca sveta na drugega. Obenem pa njihov delodajalec ne kandidira na volitvah in ne rabi delati nobenih kompromisov, pravzaprav sploh ne potrebuje te države. Eden od problemov, ki jih bo socialna Evropa morala razrešiti v prihodnosti je kako organizirati, kako združiti to razpršeno delovno silo – multitudo, če želite – in kako si izborila politično participacijo, torej zahtevala svoj delež zgodbe o uspehu, svoj del pogače za svoj želodec.
V Franciji se je odvila neka druga stavka, o kateri ni bilo veliko poročil v slovenskih medijih pa čeprav je del mnogih poskusov kako organizirati prekerno delavstvo. Gre za stavko sans-papiers v Parizu. Stavkajoči so večinoma zaposleni v trgovinah, restavracijah in barih, zahtevajo pa, da se njihov status uredi in njihovo bivanje v Franciji legalizira. Sans-papiers zapolnijo velik del pomanjkanja delovne sile v teh ne ravno privlačnih poklicev in so jih zato pri zahtevah podprli celo delodajalci. Škandalozne zahteve, ki so že izzvale klice, da naj država sans-papiers enostavno izžene. Tudi tu gre demokracija skozi želodec, a v tem primeru gre ob njej tudi marsikomu na kozlanje.