Grčija: Tiranija finančnih bilanc

V kolikor vas ekonomska teorija niti malo ne zanima, prispevek raje preskočite. Je pa v času, ko fiskalni fetišisti proračune potiskajo v plus in nabijajo o nujnosti spodbujanja izvoza sredi globalne recesije, dobro imeti pri roki par enostavnih enačb, ki lepo pokažejo, kje se  takšni eksperimenti končajo. To ne velja le za Grčijo, prav bodo te stvari prišle tudi pri Portugalski, Irski, Veliki Britaniji in celo nepremagljivih ZDA.

Če predpostavimo, da je brutalna konsolidacija javnih financ nujen pogoj za uspeh grškega reševalnega paketa, potem je EU na zelo tankem ledu. Za takšno ugotovitev ne rabimo zapletenih statističnih analiz, poznati moramo le temelje dvojnega knjigovodstva in makroekonomije.

Obseg bruto družbenega produkta (BDP) je namreč zgolj vsota izdatkov vseh subjektov v nacionalnem gospodarstvu, ne le domačih, ampak tudi tujih, torej tistih, h katerim naše izdelke izvažamo in od katerih jih uvažamo. Gospodarstvo preprosto ne more ustvariti / zaslužiti več, kot so pripravljeni potrošiti gospodarski subjekti doma in v tujini.

Poenostavimo in recimo, da v gospodarstvu trošijo država, zasebni sektor in tujci (izvoz/uvoz). Torej velja:

Y = C + I + G + X-M                                    (1)

BDP (Y) je vsota tistega, kar potrošijo gospodinjstva (C), investirajo podjetja (I) in porabi država (G), k temu pa je treba prišteti še razliko med izvozom in uvozom, torej bilanco tekočega računa (X-M). Če je izvoz večji (manjši) od uvoza, so izvozni prihodki večji (manjši) od odhodkov za uvoz, prispevek tekočega računa v BDP pa je pozitiven (negativen).

Po drugi strani velja, da je obseg BDP enak temu, koliko v določenem obdobju zaslužijo vsi gospodarski subjekti. Gospodarstvo preprosto ne more biti večje od dohodka vseh, ki v njem delujejo.

Y = C + S + T                                    (2)

Od celotnega dohodka gospodarstva (Y oz. BDP) gre nekaj za davke (T, prihodek države), nekaj zasebni sektor privarčuje (S, prihranki), kar pa ostane, se potroši (C). Če razrešimo enačbi (1) in (2), dobimo izjemno priročno matrico za analizo nacionalnega gospodarstva:

(T-G) + (S-I) = (X-M)                        (3)

Po domače povedano: gospodarstvo lahko ima na tekočem računu (X-M) presežek samo v primeru, če je vsota bilanc javnega sektorja (T-G, proračunski presežek / primanjkljaj) in zasebnega sektorja (S-I, presežek / primanjkljaj zasebnega sektorja) večja od 0. Če pa javni in zasebni sektor skupaj manj ustvarita kot potrošita, je tekoči račun v primanjkljaju.

Iz enačbe (3) sledi:

(T-G) + (S-I) + (M-X) = 0                 (4)

To je bistvo vsega. Vsota bilanc države (razlika med tem, koliko država zbere z davki in koliko od teh davkov gre za javno porabo, T-G), zasebnega sektorja (razlika med tem, koliko imajo gospodinjstva in podjetja na voljo v dohodkih / prihrankih ter koliko od tega gre za potrošnjo in investicije, S-I) in tujcev oz. ostalega sveta (razlika med tem, koliko denarja tujci dobijo od naših nakupov njihovih izdelkov/storitev, torej našega uvoza, in koliko od tega gre za nakup naših izdelkov/storitev, torej naš izvoz, M-X) mora biti v danem časovnem obdobju natanko 0

Proračunski primanjkljaj/presežek + primanjkljaj/presežek zasebnega sektorja + primanjkljaj/presežek tujcev = 0            (5)

To ni teorija – zgoraj opisana razmerja namreč veljajo po definiciji in v več kot 500 letih dvojnega knjigovodstva ni še nihče predlagal drugačnih. Kaj to pomeni za Grčijo in uspeh reševalnega paketa? O tem v nadaljevanju.