Grčija: Reševalni paket ali raje bankrot kar takoj?

Grčija drvi proti bankrotu. Vsakemu poštenemu sado-monetaristu in fiskalnemu fetišistu se zasolzi oko ob vsotah, s katerimi tako lahkotno žonglirajo analitični oddelki investicijskih bank, Evropske komisije in Banke za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu. 110 milijard evrov bo težak triletni reševalni paket s 5-odstotno obrestno mero, o katerega podrobnostih so se po 10 dneh trdih pogajanj dogovorili evroskupina na čelu z Nemčijo in Francijo, Evropska komisija in IMF. Cilj: zagotoviti grški državi v obdobju 2010-2012 ravno dovolj denarja, da izvede eno izmed najbolj brutalnih fiskalnih šok terapij v sodobni ekonomski zgodovini, ne da bi pri tem prišlo do revolucije, s tem pa do bankrota in finančnega potresa v območju evra.

Vendar pobožne želje ne pomagajo kaj dosti proti tiraniji aritmetike. Prvič, zgornja vsota je po podatkih Roubini Global Economics (RGE) za dobrih 80 milijard evrov prenizka. Grčija namreč v omenjenem obdobju ne bo morala financirati le proračunskih primanjkljajev (110 milijard), ampak odplačevati tudi dospele obveznice in posojila (82 milijard). To razliko bo treba nekako pokriti, verjetno malce kasneje, ko se pravičniški srd Severa nad zapravljivimi južnjaki nekoliko poleže. Kje bodo našli denar, še nihče ne ve, jasno pa je, da bo imela nemška kanclerka Angela Merkel še kar nekaj časa težave v skopuškem Bundestagu.

Drugič, četudi uspe EU izkašljati toliko denarja, ali to ne pomeni zgolj polnjenja vreče brez dna, a case of throwing good money after bad? Reševalni paket bo namreč dobra naložba samo v primeru, če bo Grčija svoj javni dolg najprej stabilizirala (vrh naj bi dosegel leta 2013 pri astronomskih 149 odstotkih), nato pa ga začela počasi zmanjševati.

Če se to ne zgodi, če se trend javnega dolga ne obrne, bo hudič vzel šalo – 200 milijard kasneje bo Grčija znova na milost in nemilost prepuščena uničujoče visokim obrestnim meram na paničnemu trgu obveznic, ki jo bodo bolj prej kot slej pahnile v bankrot. Ni naključje, da je Clintonov volilni strateg v 1990ih James Carville, ko so ga vprašali, kot kaj bi se rad ponovno rodil, dejal: »I want to come back as the bond market. You can intimidate everybody.«

Nevarnosti nenadzorovanega bankrota Grčije se je torej mogoče izogniti le, če bodo Grki po treh letih v proračunu imeli dovolj denarja, da bodo lahko začeli zniževati obseg javnega dolga. Ni mogoče dovolj poudariti dejstva, da od tega ni odvisna samo usoda Grčije. Ob grškem bankrotu bi namreč hitro sledil potop od dobre volje trgov odvisnih Portugalske, Španije in Irske ter, kot zadnje dejanje te tragedije, razpad območja evra.

Pri ocenjevanju ustreznosti predlaganega reševalnega paketa bi se bilo treba zavedati, da slednji v prvi vrsti ni namenjen (oz. ne bi smel biti namenjen) preprečevanju grškega bankrota za vsako ceno, ampak stabilizacij razmer v celotnem območju evra. Po domače: finančna injekcija bi morala zatreti dolžniški virus dovolj učinkovito, da se ne razširi proti zahodnemu Mediteranu ter naprej proti Dublinu. V kolikor je tveganje, da gre 200 milijard v nič, preveliko, gre vsekakor razmisliti o tem, ali bi jih ne bilo bolje vložiti v trezno menedžiran grški bankrot, v premišljeno reprogramiranje in prestrukturiranje grškega javnega dolga.

Izgube lastnikov grških obveznic, predvsem nemških, francoskih, nizozemskih in portugalskih bank, bi bile znatne, konec koncev še vedno govorimo o bankrotu. Vendar pa bi EU imela na voljo teh 200 milijard, da vsaj deloma pokrpa luknje v bančnih bilancah, prepreči paniko na evropskem bančnem trgu in tako nevarnost okužbe vsaj močno zmanjša, če že ne odpravi. Če pa se izjalovi načrt, da Grčija s pomočjo reševalnega paketa nekako uspe postaviti okvir za zmanjševanje javnega dolga, se bo območje evra vseeno prisiljeno soočiti z grškim bankrotom – vendar tokrat v mnogo bolj maligni inkarnaciji in s praznim mošnjičkom. Game over.

Kako torej oceniti, ali je reševalni paket v sedanji obliki realističen? V kolikor se namreč izkaže, da ni, je treba izbrati drugo najboljšo možnost, bankrot zdaj.