Fundamentalist Kovač ga v Financah biksa

V današnjem komentarju na mnenjskih straneh Financ liberalni fundamentalist in skrajnež Stanislav Kovač med številne verodostojne argumente, ki bi vsakega pravičnika – ne pa tudi poznavalca centralnega bančništva – prepričali, da Gaspari ni ustrezen kandidat za guvernerja Banke Slovenije (BS), podtakne tudi dvomljivo ekonomsko-politično modrost. Zapiše namreč:

Nepregledno delovanje Gasparijeve banke (t.j. BS, op.p.) se kaže v dejstvu, da med številnimi razlogi za hitro znižanje inflacije ni nikoli niti z besedo omenila upočasnitve rasti deviznega tečaja in njegove poznejše stabilizacije.

Živčno zaklinjanje (“ni nikoli niti z besedo”) kaže na to, da je Kovača znova zmotil uspeh gradualizma, zaradi katerega je Slovenija po zadnjih podatkih na letni ravni realizirala 5,6-odstotno gospodarsko rast. Spomnimo se, kako so liberalni dogmatiki skupaj s tretjerazrednimi diplomanti prvorazrednih fakultet iz IMF v začetku 90-ih let vztrajali pri fiksaciji tečaja tolarja in izganjanju hudiča inflacije. Kam je fiksacija tečaja pripeljala tiste vzhodnoevropske države, ki so šle na limanice neoklasičnim indoktrinirancem, je jasno: evro je 1.1. 2007 zaradi stabilnega makroekonomskega položaja lahko prevzela le Slovenija, druge države pa bodo morale najprej počistiti razbitine svojih zgrešenih gospodarskih politik in posledice izvirnega greha iz 90ih – nepremišljene fiksacije tečaja.

Mitji Gaspariju bi morali zato, ker se je uprl vulgoliberalnim jurišnikom, čestitati, ne pa dejstva, da je bil eden izmed najpomembnejših politikov in gospodarstvenikov, ki so slovenski tolar usmerili na pot usmerjane depreciacije, izpostavljati kot dokaz njegove neverodostojnosti. Do leta 2004, ko se je Slovenija pridružila tečajnemu mehanizmu ERM II in vezala tolar na evro, so lahko tako slovenski izvozniki računali na to, da jim bo naraščanje tečaja pomagalo pri zagotavljanju njihove konkurenčnosti.

Čas, ki ga je izvozno usmerjenemu slovenskemu gospodarstvu z usmerjano depreciacijo med drugimi kupil Gaspari, je bil potreben za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva brez liberalnim fundamentalistom tako ljubih šok terapij. Prav zaradi relativno gladke tranzicije je lahko Slovenija dve leti udobno živela s fiksiranim tečajem in se z vstopom v evroobmočje brez prevelike sentimentalnosti poslovila od tečajne politike kot pomembnega instrumenta vodenja gospodarske politike.

Kovač je s svojimi insinuacijami pokazal, da mu je pri presoji verodostojnosti centralnega bančnika bolj pomembno vztrajanje pri nekih ozkih, arbitrarnih ekonomsko-političnih dogmah kot pa gospodarski pragmatizem. Bog ne daj, da pride tak pridigar na čelo katerekoli centralne banke!