Fiskalne bitke

Pred kratkim sem se obregnil ob pisanje JP Damijana, ki je v vrsto svojih dobrodošlih predlogov državi za spodbujanje povpraševanja in pomoč podjetjem v času prihajajoče recesije skril strupeno tabletko.

Ob znižanju socialnih prispevkov (za podjetja) in davkov (tako za podjetja in državljane) je namreč profesor Damijan neprijetno presenetil s predlogom, naj država v času recesije zmanjša javno porabo, pri čemer je pribil, da še enega Darsa ne potrebujemo. Če si je profesor Damijan želel pozirati kot odgovoren in prijazen keynesianec, mu to ni ravno uspelo. Predlagal je namreč klasičen neoliberalen recept, ki ga v današnjem gospodarskem položaju prav gotovo ne potrebujemo. Kar bi nam prišlo veliko bolj prav, bi bilo povečanje javne porabe, t.j. povečanje državnih vlaganj v infrastrukturne in druge projekte.

Seveda doktor Damijan ni osamljen v svojih predlogih. V ZDA, ki jo gospodarska kriza pesti že zelo močno, so neoliberalci pred kratkim udarili s študijo, ki naj bi po njihovem dokazovala, da javna poraba ne pomaga kaj prida pri soočanju z recesijo. Keynesianizem namreč temelji na predpostavki, da en evro, ki ga porabi država, poveča BDP za več kot en evro, čemur pravimo multiplikator. Če je slednji enak 1, potem povečanje javne porabe ni dobra investicija. Če pa en evro javne porabe spodbudi gospodarstvo, da ustvari npr. 1,5 evra več, potem je investicija smiselna. Poglejmo ameriški primer v času II. svetovne vojne:

The increase in GDP is about equal to the increase in government spending. If you think that the Obama administration is ambitious in spending a trillion dollars over several years on infrastructure projects, note that military spending maxed out at $7 trillion per year during the war, rescaled to the current size of the economy. During the expansion, GDP rose pretty much the same amount as did military spending.

We believe that the one-for-one rule derived from wartime increases in military spending would also apply to increases in infrastructure spending in a stimulus package. Vir.

Na kratko, multiplikator je enak 1, zato bi se moral Obama raje posvetiti zniževanju davkov. Čeprav logika argumenta ni enaka Damijanovi – ta se namesto k izračunom raje zateče k strašenju z Darsom -, pa je sklep podoben: javno porabo pustite na miru in znižajte davke.

Počakati smo morali samo na Nobelovca Krugmana, da je razložil, zakaj povečanje javne porabe med II. svetovno vojno ni imelo takšnih učinkov na spodbujanje povpraševanja, kakor bi pričakovali. Odgovor je preprost: ne samo, da so ZDA milijarde evrov vlagale v orožje, hkrati so strogo racionirale vse vrste dobrin, da bi pomagale vojnemu naporu. Težko je v teh razmerah pričakovati bum pri proizvodnji in potrošnji potrošnih dobrin. Neoliberalca sta izbrala res dober primer:

With the onset of World War II, numerous challenges confronted the American people. The government found it necessary to ration food, gas, and even clothing during that time. Americans were asked to conserve on everything. With not a single person unaffected by the war, rationing meant sacrifices for all.

[Bangs head against the table]