Finančna kriza: Kdo je kriv?

Ideoloških razprtij v zvezi z vzroki svetovne finančne in očitno tudi širše gospodarske krize še dolgo ne bo konec. Zanimiva debata se je razvnela tudi na tem blogu, ob oceni Naomi Klein, da je krizi v veliki meri botrovala intelektualna in politična dediščina neoliberalnega papeža Miltona Friedmana.

Če povzamem: Friedmanovi verniki so pred kratkim obrnili ploščo in nehali pljuvati po regulaciji ter se raje, politično korektno, posvetili teoretičnim izsledkom tega Nobelovega nagrajenca. Kakor je znano, se je Friedman zapisal v zgodovino ekonomske misli s tisto “inflacija je monetarni fenomen” vižo, ki inflacijo vidi kot posledico povečane količine denarja v obtoku. Poenostavljeno, v kolikor rast količine denarja sledi gospodarski rasti (torej realni vrednosti ustvarjenega v gospodarstvu), bodo cene stabilne. Če je denarja v obtoku preveč, imamo inflacijo, če ga je premalo, deflacijo.

Za nazaj je jasno, da je nepremičninska kriza tudi posledica poceni denarja, ki ga je v gospodarstvo pumpal Fed pod vodstvom Alana Greenspana. Ta je obrestne mere po poku dot-com balončka (torej inflacije cen delnic) predolgo držal prenizko. Poceni denar je nato napihnil nepremičninski balonček (torej inflacijo cen nepremičnin). Stvar je jasna, kajne – če bi poslušali Friedmana do krize ne bi prišlo.

Ne čisto. Tisto, kar friedmanovci radi pozabijo, je, da so se obrestne mere Feda v letu 2004 začele zviševati in se v dveh letih, torej od junija 2003 do junija 2005 zvišale za skoraj 300 odstotkov! In banke? Brad Setser, eden izmed največjih ameriških poznavalcev mednarodnih financ:

In retrospect, the fact that (reported) bank profits didn’t fall as the Fed raised rates should have been a clue that risks were building. It is now clear how the financial sector kept profits up: it took on more risk, as it shifted from borrowing short to buy safe long-term assets (Treasuries and Agencies) to borrowing short to buy risky long-term assets. Vir.

Hitro in ostro zaostrovanje denarne politike se torej na profitih in kreditni aktivnosti bank ni poznalo. Že res, da se je denar podražil (kar bi moralo znižati dobičke bank), ampak banke so to kompenzirale z vlaganji v bolj dobičkonosne finančne instrumente, kot so dolgočasne državne obveznice. Npr. nepremičninske obveznice, ki so jih silno inovativni, sposobni, mastno plačani, predvsem pa neregulirani gospodarji vesolja izumili, da bi nategnili regulatorje.

In kaj je bila posledica zvišanja obrestnih mer, ki naj bi izpustile nekaj vročih kreditov iz balončka? Eksplozija tveganih naložb v nepremičninski trg. Znova Setser:

the housing boom didn’t end when the Fed reversed course and raised long-term rates. The really risky loans were made in late 2005, 2006 and early 2007 – after policy rates had increased. Private institutions kept on lending – in part because they decided that it was safe, in a world of low assumed macroeconomic volatility – to take on more leverage and more credit risk to keep profits up.

Na tem mestu običajno pride klasična obramba friedmanovcev, češ da sta za to eksplozijo stali kvazidržavni instituciji Fannie Mae in Freddie Mac. Ampak po finančnih škandalih leta 2003 so regulatorji nad tema finančnima institucijama poostrili nadzor in od leta 2005 naprej lahko opazujemo eksplozijo drugorazrednih hipotekarnih posojil in hipotekarnih obveznic v povsem zasebnem sektorju. Kljub stalno višajočim se obrestnim meram.