Finančna kriza: Kdo je kriv?, part deux

Ker bo King-Kingova verbalna inkontinenca verjetno prispevala k temu, da do MatejaM ne bodo prišli moji zaključki najine debate o krivcu za finančno krizo, stvar objavljam tukaj.

Strinjamo se lahko, regulacija je zatajila: ker so jo izvajali površno, je sploh niso izvajali, ali pa ni bilo ničesar za izvajat. Poceni denar je eden izmed vzrokov današnje finančne krize, tudi tukaj se lahko strinjamo. Po Friedmanovi teoriji to pripelje do inflacije, nikakor pa niso vse epizode inflacije uvod v, posledica ali sopotnik finančnim krizam sistemskih razsežnosti.

Sistemski značaj je kriza dobila zaradi značaja globalnega kapitalizma, ki jo poganja friedmanovska / neoliberalna vera v dobrobiti prostega trga, v pozitivni prispevek proste trgovine, liberaliziranih mednarodnih finančnih trgov in deregulacije / liberalizacije / privatizacije vse bolj globaliziranega nacionalnega gospodarstva k človekovemu blagostanju.

Na mikro, policy ravni so se ti procesi v prologu finančne krize manifestirali kot zavestno outsourcanje nadzora tveganj investicijskim bankam s strani regulatorja ter podleganje pritiskom za nižjo dovoljeno kapitalsko ustreznost. Pač kot izraz tistega friedmanovskega “markets know best”. To je omogočilo nenadzorovano finančno inovacijo in leverage, ki sta kanalizirali ogromne vsote (poceni, a vse dražjega) denarja v nedonosne investicije na nepremičninskem trgu. O tem sem pisal tukaj.

Na makro ravni friedmanovska / neoliberalna agenda najde svojo manifestacijo v globalni trgovini in financah. Denar v svetu ni bil poceni zato, ker je tako rekel Greenspan, ampak zato, ker sta liberalizirana mednarodna trgovina in tesno povezan globalni finančni sistem omogočila Američanom, da so se zadolžili pri Kitajcih in arabskih šejkih.

Denar je lahko poceni tako dolgo, dokler so ti ga tujci z nakupi tvojih obveznic voljni poceni posojati. To bo pa tako dolgo, dokler bodo zaradi izvoznih presežkov – nafte ali zabavne elektronike, to je vseeno – imeli na pretek denarja za reciklirat. Najti je treba samo nekoga z dovolj veliko absorpcijsko sposobnostjo. Pomanjkljivo reguliran in dinamičen ameriški finančni trg, ki je obljubljal varnost in lepe donose, je bil najboljši kandidat. Predvidljivo, teh obljub ni uresničil.

Zanimivo se je friedmanovski liberalni drive odrazil tudi v EU. Medtem ko je EU v skladu z interesi (neo)liberalne Evropske komisije in liberalnega bloka držav (Velika Britanija, Španija, Irska,…) deregulirala evropski finančni trg (t.i. negativna integracija, ker gre za odpravljanje ovir), uniji nad njim ni uspelo vzpostaviti nadzornih mehanizmov, ki bi jih zahtevala nova situacija. Ker odpravljanju ovir ni sledila pozitivna integracija skozi reregulacijo finančni trgov, ima sedaj EU težave pri oblikovanju sistemskih ukrepov za zagotavljanje stabilnosti.

Tako se zdi vprašanje, ali je za krizo kriv Greenspan ali Friedman, nerelevantno. Greenspan je bil le v stranski vlogi v tej krizi, takorekoč marioneta v rokah silnic globalnega kapitalizma. Je pa slednji vsekakor bolj intelektualni produkt friedmanizma in neoliberalizma, v njiju je našel tudi svoja ideološka zagovornika in nekritična apologeta, kot pa keynesianizma ali “socializma”.

Kot navdihovalec gospodarske politike je bil Keynes na vrhuncu do 1970ih, ko naj bi keynesianske politike pripeljale do stagflacije. Pogumni novi svet so se nam namenili pokazati Friedman in njegovi fani in intelektualni dediči, skupaj s prvoborcema Ronniejem Reeganom in Maggie Thatcher. Ampak kakor vse kaže, so nas pripeljali še bližje robu prepada.