DRUGI DOM

Jaz sen bil nad Belim trakom razočaran, deloma verjetno tudi zato, ker sem kot goreč Hanekejev privrženec pričakoval preveč.

Vsekakor pa sem mnenja, da film dobršen del svoje hvale dolguje tematiki (ww2) ter domiselni in sveži tezi o njenem vzroku, ki pa ji je bilo usojeno, da je skozi množične navedke filmskih pisunov, postala nekakšna blagozveneča “floskula” za umazana ušesa in nevredna usta pol-posvečenenega gledalca – “II. svetovna vojna kot katarzična odrešitev zatohle ojdipalne predvojne situacije” (idealno za lizat ob “kavici” ali “pivaku”).

Film je sicer genialno zastavljen, močno pa dvomim, da je bil Haneke nad izdelkom na koncu zadovoljen. Osrednja hrbtenica filma je formalna in vsebinska zatohlost – skozi slogovno govorico nemškega predvojnega filma prikazana realnost nemškega predvojnega življa. Film naj bi kričal po katarzični odrešitvi. Vendar vse to ostane nekako konceptualno, “na papirju”.

Podoba je, kot da bi z vrnitvijo iz Francije, po kratkem ekskurzu v Ameriko, pozabil tudi tisto brezkompromisno gostototo filmskega jezika, ki ga je ustoličila kot enega največjih filmskih ustvarjalcev našega časa tudi med širšo publiko, ter se, s sicer močnim epskim nabojem, skupaj z jezikovno, znova navlekel tudi malce bolj okorne, pa vendar nam – ne pa njim – nadvse ljube, filmske materinščine.

Hm, a ni ravno odsotnost katarze Hanekejev ultimativni element? v smislu odtegnitve tiste tipične holivudarske zadovoljitve želje gledalca, da se ob koncu stvar razreši.

drugače pa moraš vseeno priznati, da so nekatere scene nič manj kot mojstrske upodobitve sadistično-mazohističnih razmerij. Brutalnost, ki jo lahko režeš na debele kose.

Ne sej to, da je katarza ostala odstotna se mi zdi super (drugače dvomim, da bi pobral kakšno nagrado – iz estetskega in etičnega vidika :), problem se mi zdi, da je sama napetost (vsaj glede na stvari, ki jih je Haneke prej delal iz bistveno manj ambicioznih zasnov) nekako impotentna.

hm…mrbit… funny games bi tudi jaz postavil (še vedno) na prvo mesto.

Pred Belim trakom je naredil ameriški remake – Funny games U.S., kar je zelo pametno, saj je to najbolj napet film vseh časov, ki eksplicitno reflektira odnos gledalec-podoba. Nekakšna “mišnica” za tipičnega obiskovalca holivudske produkcije, ki mu da vse kar pričakuje, na koncu je pa vseeno ravno toliko “omotičen”, kot če bi šel gledat Tarkovskega.

V sobotni je bil članek nekega g. Kociančiča, ki se zgroža nad Funny games, češ da je tipičen film “predojdipalnega nasilja”. Če kaj, potem je ta film ravno kastracija, saj je uživajoči gledalec, ki običajno nezavedno in predojdipalno uživa v filmskem sadizmu, zavestno pa se identificira z
žrtvijo, tekom filma vedno bolj omotičen, na samem koncu pa naravnost ujet s “spuščenimi hlačami” :)

Niti ne. Funny Games je obrtniško sicer učinkovit film, ki se pa v svojem vse preveč očitnem odlaganju užitka (katarze etc.) kot film izprazni že v prvi polovici. Takrat je gledalcu že povsem jasno, da je – kakor je pri Hanekeju običajno – znova postal zmrdujoči se opazovalec dokaj okornega eksperimenta v okviru režiserjeve intimne teorije (filmskega) nasilja.

Ta je nadvse brutalna in zato spektakularna, vendar zaradi tega nič manj dolgočasna in pridigarska. Filmi zato kljub filigranskemu kadriranju in unheimlich mizansceni ne morejo biti drugačni.

Nisem še gledal Belega traku, toda to, da fašizma in nacizma ni povzročila ekonomija(ekonomska kriza), temveč libidinalna ekonomija, so trdili že mnogi, in je res premalo slišano.
Že Nietzsche je opozarjal na prihajajoči potres, ne zradi nihilizma, pač pa zaradi “popreproščenega” sodobnega razumevanja “narave” človeka, slepote za “zlo” človeka, za brezno človeka, za nevarnost človeka, (v sodobnem žargonu bi rekli, zaradi zanikanja, odrivanja Realnega, ki je konstitutivno in v jedru subjekta). Opozarjal je, da je ta popreproščeni demokratizem samo najboljša šola, vzgoja za najhujšega tirana do sedaj(Hitler?), na pladnju mu bomo prinesli oblast, tako kot pravijo vzhodnjaki: dragocenosti zaklepamo v skrinje, da jih zavarujemo pred malimi tatovi, ki ne morejo vlomiti vanje, toda s tem zaklade le pripravljamo, hranimo za velikega lopova, ki bo zaboje enostavno odnesel, brez da bi zapravljal čas z vlamljanjem vanje.

Tudi Freud je analiziral vzpon nacizma libidinalno: (homoseksualna)identifikacija množice z vodjo, množica za nelagodje v kulturi, za pristik, išče krivca, žrtvenega kozla (žida).
Adorno in Horkheimer sta nacizem razumela kot notranjo krizo razsvetljenstva, ko se je razum obrnil proti samemu sebi. Nacizem je zanju mimemtizem, najbolj arhaično oponašanje originala, ki se ga prisvoji/nadvlada tako, da se ga ubije in se postavi na njegovo mesto: nacizem je mimetizem socializma in mimetizem žida in mimetizem razuma.
Rene Girard je mimetizem postavil za temelj, ki naj nadomesti ojdipsko razumevanje: nevoščljivost originalu, morilsko ljubosumje, ubiti originala in se okititi z njegovim perjem, skalpom. Krščanstvo je zanj (spodleteli, zlorabljeni) poskus ustavitve mimetizma, ustavitve religioznega žrtvovanja originala.
Jean Francois Lyotard vidi v nacizmu in holokavstu poskus znebiti se “nelagodja v kulturi”, lastno Realno je projicirano v žida, ki ga je treba eliminirati, da bi se eliminiralo naše Realno. 2.svetovna vojna je bila po njegovem razumevajnu le kulisa, izza katere je potekala prava vojna: nacistična vojna proti realnemu, za odpravo realnega.
Deleuze in Guattari v Antiojdipu opisujeta, kako je ljudem na fašističnih shodih, na govorih Mussolinija prihajalo – ne metaforično, ampak dobesedno. Libidinalna ekonomija je tista, ki determinira, in ne navadna ekonomija(ki je zanju itak le oblika želje, je torej le oblika libidinalne ekonomije). Bistvo zanju pa je, da če naj ugledamo stvari kot so, je treba sesuti Ojdipa.
Analitiki v razlagah izhajajo iz kakega temeljnega pojma, ki ga ne razlagajo, ki je zunaj kritike, pojasjnevanja, je temelj za pojasnitev vsega ostalega – in ponavadi je ta temelj Ojdip – in ker ga ne pojasjnujejo, ne uvidijo, da z Ojdipom vsak misli nekaj drugega, obnašamo pa se, kot da z Ojdipom mislimo vsi približno isto.

@Marko

Predvidevam, da si gledal prvotno, Avstrijsko verzijo, ki je res morda namenjena malce bolj “dojemljivemu” gledalcu. Ravno zato je Haneke napravil ameriški remake, saj na ta film gleda kot nekakšno postmoderno verzijo tega, čemur je Aisenstein rekel Film-Pest. Ne več naprava za prebujanje revolucionarne zavesti ampak nekakšen “treskalnik” s popcornom naphanih betic.

Ja, avstrijsko verzijo

Zanimivo pri Belem traku je, da se povsem osredotoči na Ojdipa (ob strani pusti ekonomijo, nihilizem itd), dogajanje pa umesti v zatohlo vasico, do absurda strukturirano s patrialhalnimi odnosi. To je tisti pravi, rjavi Ojdip, drugačen od freudovega mitskega konstrukta, ki služi prej kot ne kot nekakšna “proteza” meščanskemu očku. (Glede definicije Ojdipa mislim, da danes ne sme biti večjih dilem: to je Ojdip, kakršnega tako ljubko slikata D&G – družinska fotografija/sklonjena glava).

Sveža je tudi struktura razrešitve, ki dejansko prikaže nov diskurz ob svojem vznik. Otroci svojih grehov ne izživljajo v nekakšnih freudovskih pred-diskurzivnih simptomih ali nevrozah, ampak se na skrivnosten in “osvežujoč” način (ki napoveduje nacizem) povežejo med sabo. Vertikalnemu diskurzu Očeta se zoperstavi horizontalni diskurz Otrok. To je glavni čar filma – nekakšen pakt otrok izven dnevne, jezikovne, uradne, logične, filmske realnosti – nek nov način izida Ojdipa. (Me prav zanima, če je Vodeb že kaj pisal o tem, ta prismoda.)