Festival družin & Petrolova energija za življenje
Komentar:
Dvomim, da bi se mediji omejili na poročanje o “ljubiteljih psov” ter “otroškem direndaju” ko bi poročali z dobro organiziranega tekmovanja v agilitiju, na katerem bi sodelovali zgolj pit bulli, očetje naokrog tekajočih otrok pa bi imeli neopazno pobrite glave. Mediji bi bili najbrž polni bombastičnih naslovov o neonacistih, “ljubitelji” psov pa bi bili imenovani s pravim imenom. Pridobivanje sponzorstev bi bilo nočna mora. Vsaj upam.
Ko pa se nestrpneži prelevijo v družinske ljudi, ko se namesto svastike uporablja rdeč srček, ko zraven svoj slogan “za življenje” zastavi največja naftna družba, pa nič. Vsi so zmedeni in ne vedo kaj narediti. iskreni in njihovi sponzorji grozijo s tožbami zato, ker je nekdo sponzorjem povedal tisto, kar je prej Vovk širil kolikor se je le dalo (na iskreni.net, kul24.si, casnik.si, demokracija.si). Sponzorji se muzajo v stilu, pa saj jih mi ne podpiramo, mi vidimo samo dobro priložnost. Levičarjem je nerodno, ker “družine” pač ne gre “napadati”. Mediji si ne upajo reči bobu bob.
“Dobri ljudje” pa pišejo po forumih, da je ta letni shod fašistov ena res lepa “družinska” prireditev, kjer lahko skupaj v miru preživijo nedeljski dan.
Povezano:
Ko Petrol, Delo, Dnevnik… podprejo promotorje homofobije
Ko so pred poldrugim letom dobili Petrol pri že kar neokusni zlizanosti s kompartijo in je Miran77 spesnil epski zapis o tej temi, si pa kar lepo glumil državljana A?
Miranov zapis v celoti (lepo prosim, 91 plusov):
Ne dvomim v inteligenco bralcev Financ, ampak bom vseeno poskušal karseda plastično orisati nastalo situacijo, da bi lahko čimveč Slovencev razumelo, kako bizarnemu nategovanju državljanov smo priča.
Faza 1: državljani A, B in C redno točijo gorivo na Petrolu, ki je v večinski državni lasti. Za natočeno gorivo plačajo trošarino in DDV (keš se zlije direktno v državno kasico prasico). Tudi marža, ki jo Petrol zaračunava za svoje storitve, se v obliki celoletnega dobička razdeli med lastnike (levji delež dobi spet država). Državljani A, B in C torej s tankanjem na Petrolu 2x prispevajo svoj denar v državno blagajno: preko DDV in trošarin + preko dobička, ki ga Petrol vsako leto ustvari.
Faza 2: država denar, ki ga državljanom A, B in C odžre preko Petrola, DDV in trošarin, nameni (recimo) za gradnjo avtocest. Brez javnih razpisov in s familijarnimi domačijskimi povezavami si posel razdelijo domači gradbinci na čelu z SCT. Posel je izrazito škodljiv za državljane A, B in C, saj ga preplačajo za min. 2 milijardi EUR. Nihče pravzaprav ne ve, kam je ta denar izginil, nihče ga niti več ne išče.
Faza 3: redke preostale delujoče državne inštitucije (UVK pod Soršakom) začenjajo opozarjati na nepravilnosti, Zidar in pajdaši se znajdejo na zatožni klopi (Čista lopata).
Faza 4: Zidar in kompanija najame najdražje slovenske odvetnike, da bi jih le-ti na slovenskih sodiščih oprali krivde in da bi se njihova požegnana kraja davkoplačevalskega denarja veselo nadaljevala dalje po starem, business as usual. Zadeva dobro kaže, še posebej, ko leta 2008 nastopi nova vlada, katere glavni maneken je več kot pripravljen igrati vlogo Zidarjevega osebnega odposlanika v Libiji.
Faza 5: nastopi kriza. Gradbinci cepajo kot muhe. Denarja ni, fenomenalni posli v Libiji in Rusiji so pod rahlim oklepajem. Drage odvetnike pa je vseeno potrebno plačati, sicer se lahko zgodi, da bodo ugledni direktorji (Ivan, Hilda, Črnigoj) celo obsojeni zaradi svojih rabot in pristali v čuzi. Kar bi bilo seveda popolnoma nesprejemljivo, saj bi se s tem zamajal ustaljeni udbomafijski red stvari. V nacionalnem interesu je, da se dokaže nedolžnost naših poštenih gradbincev. Postopki pa so že v teku in Čeferin kljub vsemu ne dela na IOU pobotnicee. Managerska prioriteta 1: zagotoviti denar za odvetnike, vse ostalo lahko počaka. Toda kje denar dobiti ? SCT je tik pred prisilno poravnavo, Vegrada ni več, Primorje crkuje…
Faza 6: denar je na voljo v nekaterih dobrostoječih državnih podjetjih.
Recimo…e, recimo v Petrolu. Kljub vsemu bi bilo preveč sumljivo, če bi se SCT-jevi odvetniški računi plačevali direktno iz Ministrstva za pravosodje. Petrol tudi sredi krize dela dobiček, na račun državljanov A, B in C, zato mu odkup odvetniških terjatev ne predstavlja nobenih resnih težav.
Sklepna faza 7: državljani A, B in C z denarjem, ki ga pustijo na Petrolu, posredno plačujejo odvetnike, ki na sodišču zastopajo tiste iste ljudi, ki so jih v zadnjih 20 letih okradli za min. 2 milijardi EUR. Državljani A, B in C torej s SVOJIM težko prisluženim denarjem plačujejo tako kriminalca, ki jim že 20 let krade, kot njegove odvetnike, ki se ga trudijo obdržati na svobodi, da bi lahko kradel še naprej.
Reakcije državljanov A, B in C pa so različne:
- državljan A še naprej tanka na Petrolu, ker ne razume, kaj se pravzaprav dogaja. Slovenska ofca, od njega ni in nikoli ne bo za pričakovati ničesar.
- državljan B sicer razume, kaj se dogaja, ampak je v tej državi itak že navajen vsega hudega (“kradlo se je in kradlo se bo”), zato se mu ne ljubi spremeniti svojih bencinskih navad. Še naprej toči na Petrolu, pri čemer občasno benti sam nase, na pofukano državo, na vse skorumpirane odvetnike in politike. Potencial za spremembe, ampak še ne povsem odločen.
- državljan C se je odločil. Sicer razume, da bo do pravih sprememb še dolga in težka pot, ampak ne pusti se več zajebavati. Tisto, kar lahko naredi tukaj in zdaj, bo naredil. Tam, kjer je možno udbomafijašem pripreti pipco, iz katere se napajajo z njegovim denarjem, jo bo priprl. Petrol je zanj do nadaljnjega na šit-listi.