“Meni so všeč romani Danielle Steel in Sidneya Sheldona, rada pa preberem tudi kakšno bolj lahkotno knjigo.” Voditeljica Sveta na Kanalu A Nuša Lesar, v Evi, o zahtevnejši in lahkotnejši literaturi. Mladina, 10. 3. 2010

Divje misli so mesečni forumi, ki jih organizira ministrstvo, da z njimi javno intervenira v prostor kulturnega razmisleka. Začele so se z dnevom odprtih vrat, nadaljevale z zelo odmevnim predavanjem dr. Slavoja Žižka, se ukvarjale z idejo o novem gledališču v Ljubljani, nadaljevale s samoispraševanjem o kreativnem naboju umetniške scene v Ljubljani, tokrat pa se bodo ukvarjale z javno besedo. MK

Videoposnetek pogovora: www.mk.gov.si

Kaj poreči na najnovejšo “mojstrovino” Crnkoviča? Da je presenetljivo, da lahko nekdo v življenju naklamfa toliko znakov, dobi to celo plačano, a pri tem porabi tako malo vedenja? Gregor Golobič je ob neki priložnosti zadel v samo bistvo, sam pa zdajle bolje kot kdajkoli prej razumem (neuresničeno) zahtevo Miheljaka ob neki drugi priliki.

Samo dve opazki (naravnost šalabajzerske Crnkovičeve “analize” sodbe verjetno ni potrebno komentirati):

Samo tako si znam razložiti, zakaj je človek, ki je pretepel geja, obsojen za kršenje človekovih pravic, nekdo drug, ki je pretepel hetera, pa za nasilništvo.

Marko, obstajajo bukve. Znajo biti debele (pravniki imajo radi takšne), kar te zna odvrniti, ampak če se boš zagrizel, si boš morda pa nekoč vendarle lahko razložil, zakaj določena dejanja, pri katerih ti očitno ne zmoreš videti pomembne razlike, družbe kaznujejo drugače. Glede na to, da si se spravil iskati “logiko” v odločitvah sodišč, bi znalo priti prav, čeprav dvomim, da boš zagrizel v to kislo jabolko. Trpel bi sloves gostobesednega čvekača, neobremenjenega z dejstvi in znanjem, ta pa ti plačuje položnice, kajne? Še dobro, da Damjan Murko (zaenkrat) ne kaže kolumnističnih pretenzij.

Izvajanje dr. Roka Svetliča (zapis Pomanjkljivosti novega družinskega zakonika), ki predlaga dva ločena člena (enega za hetero, drugega za homo poroke) z istimi pravnimi posledicami, in ki ga Crnkovič prav tako omenja, bi zahtevalo malo več prostora, a naj bo dovolj samo ena malenkostna zamenjava v originalnem tekstu. Spremembi podčrtani.

Dr. Rok Svetlič je v pravni ekspertizi opozoril, da je pomanjkljivost novega zakonika v tem, da predlagatelj ureja institut med- in istorasne zakonske skupnosti znotraj istega člena in ju s tem izenačuje, kar kaže na nespoštovanje do vrednostne orientacije tistih, za katere je zakonska skupnost med pripadniki iste rase posebna in pomembna vrednota v zasebni sferi, v katero se je nedopustno vmešala država.

Po logiki Svetlič/Crnkovič države obupno kršijo “vrednostno” orientacijo rasistov, saj morajo uboge pare sklepati zakonske zveze po istih členih kot rasno mešani pari.

Nič novega ni mogoče povedati. Stvar je stokrat prežvečena in že dolgo povsem neužitna ter ponuja le dodaten dokaz, kako je neodgovorna in politikantska SDS dokončno izgubila kompas.

Na tem blogu zato tudi v primeru, da predlagatelja uspeta z referendumsko pobudo, ne bom tej temi namenil niti ene besede. V tej državi imamo na pretek bolj pomembnih in potrebnih ali vsaj bolj zanimivih debat – razprave o izbrisanih so že dolgo onkraj vsakega razuma in smisla.

Referendum o izbrisanih? Move to Junk Folder, Block Sender.

Bom kratek: dokler vas bodo mediji polnili s takimi puhloglavimi razpredanji, boj ni končan. Med Mahničem in Obolnarjevo (in pravzaprav vsemi “babjimi” mediji) je ravna in neposredna črta. “Obolnarce” vseh vrst so “mahniči” in “slomški” današnjega dne.

Med spletne strani, ki sodijo v politično in najverjetneje tudi finančno domeno stranke Zares, sta tudi bloga Drugi dom in Medijski. Pozareport

Ofkors!

Dejal je, da je tekst nastajal v afektu… Dnevnik

Krasno, krasno…. še dobro, da jim nihče ni dal orožja v roke. Saj ni, ali? Ali?

Prav zanimiva je ta vojaška pamet; Mladinina peticija ni ravno od včeraj, tile pa so šele zdaj padli v “afekt”?

Po prehodu v kapitalizem se je slovenska družba znašla pred vprašanjem, ki je bilo zgodovinsko edinstveno; kako v relativno kratkem obdobju, ko se domači razred kapitalistov še ni vzpostavil, najti najboljše lastnike za nekdanja družbena podjetja. Do danes smo na to temo te kvadrature kroga pridelali tri odgovore, vse pomanjkljive in s pastmi.

Prvi odgovor, zdaleč najpogosteje apliciran pri drugih postsocialističnih sotrpinih, je takojšnja ali čim hitrejša privatizacija, kar seveda v skoraj vseh primerih, zlasti pa pri največjih in najuspešnejših podjetjih, pomeni prodajo tujcem. Denar nima nacionalnosti, tujci prinašajo večjo učinkovitost, nove tehnologije in znanja, neodvisnost gospodarstva od politične moči – vsaj tako gre ta zgodba. Odgovor, ki je v kakšnih primerih zagotovo najboljši, a prav tako zagotovo napačen pri najpomembnejših slovenskih družbah. Zagovorniki nacionalnega interesa v gospodarstvu mu nasprotujejo iz več razlogov, naj na tem mestu zapišemo glavnega; prodaja tujcem bi slovenskim blue chipom dokončno odvzela priložnost, da uresničijo svoje razvojne ambicije. Morda ne takoj, a s časom zagotovo. Sodobne mednarodne korporacije, ki bi edine lahko kupile najpomembnejša slovenska podjetja oziroma bile zanje pripravljene plačati največ, so vse po vrsti izjemno strogo centralizirane organizacije, ki lahko v svoje verige vpletejo lokacije po celem svetu, a strateške funkcije ostajajo brez izjeme skoncentrirane v izvorni državi. Funkcije, ki se ne outsourcajo Indijcem, Kitajcem ali… Slovencem. Prodaja bi slovenska podjetja oropala takoj oropala samostojnosti, slej ko prej pa tudi vseh funkcij kakorkoli povezanih s strateškim odločanjem. Ostale bi izvedbene naloge, naloge podružnic, ki so lahko zelo hitro tudi zelo pogrešljive. Pozabite na Mercatorjevo odpiranje trgovin do Grčije ali Telekomove nakupe od Gibraltarja do Kosova.

S prodajo najpomembnejšim slovenskim podjetjem, v katerih bi tuja korporacija prevzela nadzor, preprosto ne zmoremo zagotoviti priložnosti, ki smo jim tem podjetjem, ki obetajo odličnost kljub desetletjem socialističnega eksperimentiranja, preprosto dolžni. Vprašanje nacionalnega interesa pri lastništvu slovenskih korporacij ni toliko vprašanje, ali jih vodi Janez Novak s preverjenim pedigrejem do 6. stoletja ali Hans, še manj naivne vere, da so slovenski lastniki po definiciji in vedno bolj odgovorni do lokalnega okolja. Kot vemo, lahko delujejo enako brezobzirno, a hkrati bi bilo sila pesimistično predpostavljati, da je ta nacija med poslovno elito sposobna poriniti samo psihopate.

Seveda se lahko ta družba tudi odloči, da je funkcije z vrha “prehrambene” verige, funkcije z najvišjo dodano vrednostjo ne zanimajo ali da je potrebno počakati še naslednji 50 let, da “organsko” pridelamo “prave” kapitaliste in omembe vredne korporacije v zasebni lasti. Hej, morda jih niti nočemo, morda smo mnenja, da smo tako edistveni, da tovrstnih živali sodobnega kapitalizma niti ne znamo ukrotiti. Nezreli. Potem je prodaja tujcem res najboljša rešitev.

Drugi, zagotovo najslabši odgovor na reševanje lastništva slovenskih korporacij so ponudili t.i. tajkuni, ki so se altruistično javili, da se žrtvujejo in nas odrešijo tega bremena. Šola bo draga, zato je še toliko pomembneje, da je nikoli več ne ponovimo.

Tretji odgovor je nadaljnjo državno lastništvo t.i. strateških podjetij. Odločitev, ki je problematična iz več vidikov, saj ji je mogoče očitati, da je politiki ob številnih primerih političnega kadrovanja, slabega vodenja in politično-gospodarskih lobijev omogočila tudi, da je pridelala tajkune. Pomisleki, ki so na mestu, vendar so dokončni le ob predpostavki, da politične kulture, meja dopustnega v tej državi ni mogoče spremeniti, da je vse zacementirano, da smo obsojeni na prodajanje “mercatorjev” pod mizo, da bo politika ob prvi naslednji priložnosti ponovila isto, čeprav ve, da bo za to precej verjetno plačala ceno (ali kdo resno dvomi, da Janeza Janše kupčije s tajkuni niso zelo drago stale?). Politika kot monstrum, preklet na lovljenje lastnega repa? Če ne bo nikoli bolje, zakaj se potem sploh gremo samostojno državo? Finci bi ob zloglasni švedski manjšini verjetno preživeli tudi slovensko.

Družbi in politiki, ki ni sposobna vzpostaviti mehanizmov nadzora in samoomejevanja, možnost prodaje tujcem navidezno nudi izhod iz sili, a prosim, ob tem si ne delajmo iluzij, da s tem hkrati ne mečemo tudi puške v koruzo.. Privatizacija ponuja krasen easy way out, saj obljublja, da nas odreši očitno odvečne odgovornosti, težavnega nadziranja politične elite, kaznovanja v primerih zlorab in napak in mnogokrat mučnega soočanja s posledicami lastne nespameti… Z razprodajo bo za neprilike lahko kriv nekdo v Parizu, Berlinu ali Londonu. Daleč od oči, izven dosega… a ne bo “naš”, naša duša bo čista in spanec dober, le žimnica provincialna in drugorazredna.

Družba, ki ni sposobna vsaj približno solidno upravljati podjetij v državni lasti, ne bo nič boljša pri regulaciji in nadzoru oziroma krotenju tistih, ki so zasebna, še manj pri obvladovanju temeljnega izziva sodobnih demokracij – nevarnosti uzurpacije demokratičnih institucij, politike in medijev s strani kapitala. Šrot je bil le preizkusna, beta različica tega, kar nas lahko doleti. Če bo izpopolnjeni različici ime Hans, ne bo nič bolje.

Na drugi strani gre za državljane, neto koristnike zgoraj omenjenih storitev, za katere je uživanje dobrot in svoboščin sodobne demokracije, vključno z osebno in zdravstveno varnostjo, pravico do izražanja svojega mnenja in izživljanja neobrzdanega sla do dobrot, ki se lahko kupijo za denar ali vzamejo na silo, vključno do uresničenja fantazij iz naslova pederastije in istospolne usmerjenosti ter sodomije, postalo samo po sebi umevna kategorija. Toda to je kategorija državljanov hedonistov, ki so se rodili kot svobodni državljani v demokratični državi, in jim takšen način življenja pripada. Seveda jim te elitistične pravice nihče ne oporeka. To je pritiklina posameznikov družbenega stanu, ki si lahko za denar privošči vse, skoraj vse pa še od boga jim je to dano, katerega že? Mogoče Bakusa ali kakšnega drugega medijsko bolj prepoznavnega?! narobe.si

Ko začnejo vojaki v demokracijah klamfat take, morajo civilisti potegniti zavoro, preden je prepozno. Od kdaj je ponovno spodobno, da se vojska in vojaške osebe spet javno izrekajo o političnih vprašanjih? Ali pa, ko smo že pri tem, dajmo kar kakšnega predstavnika vojske v parlament. Je precej očitno, da imajo veliko povedati o stanju v družbi. Od hedonistov do sumljivih in izdajalcev ni daleč.

Skopirano, kaotično in nepregledno, težko berljivo, brez vsake lastne identitete, člankov v Sobotni še vedno ni mogoče linkati…

Hecna stvar; Delo je pri tisku dosledno kazalo ambicije po oblikovalski/tipografski odličnosti (minus Slivnik/Jančičevo amatersko mrcvarjenje Sobotne), na spletu pa se obnašajo kot tazadnji provincialni obvestilnik. Na ravni Wordpressove predloge za prgišče dolarjev.

Osrednji časnik, huh? Ne vem, morda sem na napačnem naslovu, a če bi kje želel in pričakoval, da bom našel odličnost slovenskega spletnega oblikovanja, je to ravno Delo. Žal skozi vsa leta vztrajno dokazujejo, da pričakujem preveč, mnogo preveč.