To je pa največje sranje, kar sva jih kadarkoli videla!”, sva si bila edina s kolegom Radom. Največje sranje pa so subvencije “kulturnim delavcem”, ki so se prisesali na proračun, ki jim zaradi kdovekakšnih zaslug za narod plačuje zdravstveno in socialno zavarovanje

Marko Pavlišič, 2012:

V bistvu bi kulturi poleg Žige privoščil bolj le Rada Pezdirja ali morda Mića Mrkaića. Če so se mi protesti kulturnikov ob pridružitvi “njihovega” ministrstva zdeli preuranjeni in nepotrebni, jih bi sedaj ob imenovanju Žige za “njihovega” ministra precej bolj razumel.

Žiga Turk, 2012, minister, pristojen za kulturo:

Subvencioniranje kulture zmanjšati za polovico.

V krizni Sloveniji protikrizne vlade se zna marsikaj, o čemer se je doslej zgolj slutilo, pokazati v bolj jasni luči in izkristalizirani podobi. Padajo iluzije in miti, ki si jih je ta narod – kot vsak – skozi desetletja sproduciral o sebi. Med temi bodo zagotovo tudi predstave o narodnem pomenu kulture in kulturnikov; ko bodo padle maske, bo na dlani resnica, ki ne bo lepa in prijazna, ki bo enkrat za vselej razkrila, da je v samostojni državi postavljanje kulture na piedestal zgolj rezultat inercije iz časov komunizma. Inercije, ki je predolgo čakala na pogumne reformatorje, neustrašne profesorje računalništva, fizike in ekonomije, da kulturniški zalegi odkažejo pravo mesto v novih časih. Kje je ekonomska cost-benefit analiza, paraziti?

Na ljudstvo, ki se nemalokrat navdušuje nad “dobrimi, starimi časi”, ko je bil med slovenskim umetnikom in revščino ter prezgodnjo smrtjo premnogokrat potegnjen kar enačaj (če ni šlo ravno za duhovnika), pri obrambi ne gre preveč računati. Populistična svinjarija bo šla za med, saj vsi vemo, da vrhunske umetnosti ni brez stradanja, najboljša dela pa so vedno začinjena z jetiko & cirozo. In če koga te umetniške blagodati potegnejo v prezgodnji grob, toliko bolje – prihranili smo pri državni penziji!

Leta 2006 smo se zgražali & smejali ob Mrkaićevih provokacijah, šest let kasneje so postale vladna kulturna politika.

Gospa Primćeva: J, hočem 1000 evrov!
Oseba J: Ne dam vam nič, to je moj denar. Zakaj bi vam kaj dajal?
Gospa Primćeva: Dobro, potem pa predlagam kompromis. Dajte mi 500 evrov. Denar si lepo razdeliva, 500 zame, 500 za vas.
Oseba J: Pa to je kraja! Ničesar vam nisem dolžan.
Gospa Primćeva: Gospod J, obžalujem, da nimate dovolj politične volje in pripravljenosti niti za minimalen dogovor. Naredil sem vse, kar je v moji moči, da bi prišlo vsaj do pogovora o kompromisu, sprejemljivem za obe strani. Zakaj zavračate pogovor? Kaj pa 499 evrov?

Diskriminacija ustvarja žrtve na obeh straneh, pri tistih, ki so diskriminirani, in tistih, ki diskriminirajo. Oboji trpijo.

Druga lekcija črpa iz zloglasnega načela “separate, but equal”, ki je pri eni drugi skupini aktualno tudi v Sloveniji danes. V filmu se zavrti okoli stranišč za pomočnice in gospodarice, ki so morala biti ločena. Črnske pomočnice so lahko brez problema vzgajale, objemale in poljubljale belske otroke, stik njihovih ritnic z WC-školjko za belce pa je povzročal nepredstavljivo histerijo. In tako so črnke v belskih gospodinjstvih dobile ločeno stranišče, ki so jim ga belke nato prodale kot krono civiliziranih odnosov s pripadniki drugih ras. Črnke so morale izkazati hvaležnost. Stvar pač ni bila ravno zastonj.

Stranišče je stranišče, kup keramike z vodno napeljavo in WC-račko. Črnsko ni bilo občutno slabše kot tisto, na katero je sedala belska rit, obe sta služili predvideni funkciji. In vendarle je bilo ponižanje popolno – ne zaradi razlik v funkcionalnostih in dekorju, poniževal je celoten konstrukt, zaradi katerega je bila ločenost sploh potrebna.

Obe lekciji bosta najbrž večno aktualni.

Evropski poslanec Ivo Vajgl (ALDE/ Zares) ne bo podprl trgovskega sporazuma za boj proti ponarejanju (ACTA – Anti-Counterfeiting Trade Agreement) – o vključitvi EU v ta globalni sporazum se bo namreč izrekel tudi Evropski parlament. Sporazum ACTA, ki ga je slovenska vlada sicer že podprla, bi gotovo pomembno vplival na državljanske svoboščine, dostopnost interneta, prihodnost razvoja generičnih zdravil ipd.

Ivo Vajgl ocenjuje, da je sporazum ACTA „nekaj, kar se šele počasi razkriva in je nastajalo na izjemno netransparenten način“. Tudi zato bo Vajgl glasoval proti vključitvi EU v sporazum. Ob tem, ko je v zadnjih dneh prejel množico ogorčenih pisem državljank in državljanov, je dejal, da ga veseli, da je civilna družba v Sloveniji in drugod tako dobro organizirana. Verjame pa, da bo morala civilna družba v škodljivost sporazuma ACTA prepričati tudi slovensko vlado, pri čemer je bistvenega pomena široka javna razprava.

Kategorično proti so tako trije slovenski evropski poslanci: Vajgl, Kleva in Kacin.

Third party liability for Internet Server Providers is like making the post office responsible for what is inside the letters they send.
Alexander Alvaro, Member of European Parliament, ALDE, Germany.

O sporazumu ACTA, ki razburja javnost, je odveč pisati – ker so to že naravnost odlično storili drugi. Tudi o tem, kaj lahko storite vi.

Hapax Legomena: Kaj za vraga je ACTA in zakaj bi me morala zanimati

Pred dnevi sem poslušal komentarje, povezane z ameriško zakonodajo SOPA in PIPA, ki naj bi urejala zaščito intelektualnih pravic, čeprav ji je nasprotovalo na milijone uporabnikov spleta in velikih spletnih strani, med katerimi je bila tudi Wikipedia. Komentar, ki me je zabaval je bil, da tako dolgočasna stvar še nikdar ni bila tako pomembna. Sicer to velja za zakonodajo na splošno, toda v tem primeru je bilo to še posebej očitno.

Toda zdaj je čas, da spregovorimo o nečem drugem. O sporazumu ACTA, kar je kratica za sporazum o preprečevanju ponarejanja izdelkov. Kot se za mednarodni trgovinski sporazum spodobi, je zadeva že na prvi pogled dolgočasna – usklajuje namreč mednarodne standarde, povezane z zaščito intelektualnih pravic. Toda ACTA vsebuje veliko težav, ki jih bom poskusil na kratko opisati.

E-Demokracija.si: Sporočite poslancem svoje mnenje!

Kaj lahko storite?
Pokličite slovenske evropske poslance oziroma jim pišite in jim sporočite svoje mnenje glede sporazuma. Če nimate domišljije, lahko v elektronsko sporočilo napišete spodnje besedilo oziroma jim ga preberete po telefonu.

Brošura Zakaj je sporazum ACTA problematičen (pdf)
Reddit: ACTA tudi v Sloveniji – kontaktirajte naše predstavnike
Peticija na Avaaz.com
EU Commission propaganda on ACTA

Tonin odgovarja, da zaprtja muzejev, knjižnic in galerij ne bodo podprli. “Kakšen festival alternativne glasbe manj pa se mi zdi sprejemljiv.“

Jean Genet slovenske fotografije, so nekoč zapisali. Tisti, ki je že v tistih časih fotografiral drugačno Slovenijo. Tisto, s katero Lude Mile še danes strašijo male otroke.

Nič več.

Ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo je simbolno dejanje par excellence in razgalja vso bedo nove vladne elite do spodnjih gat in še dlje. Ko racionaliziraš, odpravljaš, združuješ in ukinjaš tisto, kar se ti zdi manj pomembno, postransko, zamenljivo, celo odveč. Finance so pomembne, kultura ni. Ta razvrstitev razgalja.

Da, tukaj smo. Hierarhija vrednot se je izkristalizirala. Pomembne so klobase!

Bliža se 8. februar, ko se bo politična elita drenjala v Cankarjevem domu in nastavljala kameram. Spet bodo zacvetele puhlice, kako je baje ta narod nastal in se ohranil s kulturo. Le redko so te flance tako flancaste kot bodo letos.

Dragi kulturniki, 8. februarja imate priložnost pokazati, da imate jajca. Lahko poskusite z žaltavimi.

Zapis obiskovalca DD;)

Ko je Viktor Orban po prepričljivi zmagi na madžarskih volitvah začel z za normalno delujočo demokracijo nespodobnim utrjevanjem svoje oblasti, so v Bruslju malce nergali in se zgražali, za Madžara pa je kdo našel tudi bolj razumevajoče besede.

Utišanje oblastem gorkih medijev, strankarsko podrejanje pravosodja in ustavno cementiranje nadmoči njegovega gibanja Fidesz je Orbanu prineslo nekaj težav v uglajenih evropskih političnih krogih, a bi se stvar prej ali slej polegla, če madžarski premier ne bi storil hude napake.

S tem, ko se je odločil, da bo madžarsko centralno banko podredil političnemu nadzoru, bankirjem naložil višje davke in jih prisilil , da požrejo izgube zaradi špekulativnega kreditiranja v tujih valutah, je namreč izzval neoliberalni konsenz, v okviru katerega demokracija ne igra omembe vredne vloge, razen seveda takrat, ko jo je treba omejiti, da bi ne ogrozila interesov korpokapitalskih elit.

Reakcija njihovih zastopnikov je bila predvidljiva: Evropska komisija je Madžarski zagrozila s sankcijami, IMF je pritisnil z odpovedjo posojila, ameriška administracija je začela godrnjati o ogrožanju demokracije, vse skupaj pa je vokalno podprl medijski establišment. Po uspešno izvedenem reševanju zaplezanih nemških in francoskih bank v Grčiji, kjer so grške davkoplačevalce podvrgli neizprosnemu režimu svojega izterjevalca dolgov, centralnega bankirja in tehnokrata Lucasa Papademosa, je za neoliberalne elite danes politika, ki stroške krize prelaga (tudi) na tuje upnike in ne (pretežno) na prebivalstvo, neopravičljiv poskus spodkopavanja statusa quo.

Fiskalni pakt Angele Merkel, v okviru katerega bodo skladnost državnih proračunov z interesi korpokapitala najprej preverili neodvisni tehnokrati, preden se bo o njih dovoljeno izreči nacionalnim parlamentom, je tako nadaljevanje njegove obrambe. Ni čudno, da fiskalni pakt navdušeno pozdravljajo tudi neoliberalni apologeti v Sloveniji, ki v njem vidijo dovršitev procesa evropske integracije kot neoliberalne  fiskalne okupacije:

Če smo neodvisnim tehnokratom v centralnih bankah zaupali odločanje o denarni politiki, zakaj jim ne bi poverili še odločanja o prihodkih in izdatkih proračuna ter se tako enkrat za vselej odkrižali populizma v zadevah, ki so preveč pomembne, da bi o njih odločalo neuko ljudstvo?

Kako globoko je torej Orban zarezal v ta neoliberalni konsenz? S podreditvijo centralne banke politiki je vrgel rokavico ECB, za katero je tiskanje denarja anatema, siljenje držav v ostre proračunske reze sredi recesije pa očitno najboljši način za spodbujanje gospodarskega okrevanja. Madžarski proračun bi se torej lahko zadolževal pri centralni banki, podobno kot se to dogaja v Veliki Britaniji in ZDA (quantitative easing), pri čemer bo madžarska vlada dobila prostor za spodbujanje rasti z javnim trošenjem.

S prisilno konverzijo evrskih posojil v forinte je Orban banke (Madžari so jih večino prodali tujcem) prisilil, da so prevzele izgube iz poka dolžniškega balončka, ob katerega napihovanju so bankirji pobirali mastne dobičke. Na vztrajanje ECB sicer dogovor o fiskalnemu paktu izrecno določa, da bank v prihodnje nihče ne bo silil v to, da se odpovedo delu svojih terjatev in tako prevzamejo nekaj stroškov svojega reševanja: vse bodo pokrili davkoplačevalci.  Grčiji je tako izstop iz evra prepovedan, neoliberalne baltske države pa vztrajajo pri fiksnem tečaju, pri čemer bi prav odpoved evru in fiksnim tečajem bila prva pogoja za konverzijo in s tem olajšanje bremena dolga za prebivalstvo.

Finančno industrijo in velike gospodarske sisteme, od telekomunikacij do energetike, je Orban udaril z višjimi davki, s čimer  je prekršil častitljivo neoliberalno načelo privatizacije dobičkov in socializacije izgub. Tudi sicer je po Evropi je o zvišanju davkov na dobiček, kaj šele o koreniti reformi finančnega sektorja skoraj nespodobno govoriti, medtem ko so govorance o potratnosti socialne države in nujnosti krčenja pravic dobile status brezprizivnh resnic, celo zaslužene kazni za pretekle socialistične grehe.

V Sloveniji ni nič drugače. Odprite neoliberalne Finance in pozdravili vas bodo sladostrastni zapisi o dobrobitih neideološke tehnične vlade ali celo tuje prisilne uprave. Drugačnih mnenj ne boste mogli prebrati niti v “levem” Dnevniku, kjer na mnenjskih straneh kraljuje ekonomistični komentariat iz neoliberalnega krožka ljubljanske ekonomske fakultete. Na pomoč, blogosfera? Skoraj brezupno, tudi na vodilnem političnem blogu razgledi.net namreč močno upajo, da bodo Virantovi neoliberalci nasuli toliko peska v koalicijsko kolesje, da se bo tehnokratska vlada izkazala kot edina možnost za izhod iz politične blokade.

In kdo bi naj takšno vlado vodil? Imena, s katerimi krošnjari težkokategornik med slovenskimi ekonomskimi kolumnisti Jože P. Damijan, razkrivajo, da se neoliberalci kot hudič križa bojijo nekoga, ki bi tako kot Orban skušal preseči rigiden okvir, v katerega so neideološki strokovnjaki uspeli uokviriti politekonomsko debato. Čisto vsi Damijanovi kandidati so namreč popolnoma socializirani v neoliberalni način mišljenja: Janez Potočnik, že drugi mandat komisar v Evropski komisiji, prej pa kot šef pogajalcev za vstop v EU eksekutor njenih neoliberalnih reform v Sloveniji; France Arhar, nekdanji centralni bančnik in eden izmed regionalnih direktorjev finančne multinacionalke UniCredit; Egon Zakrajšek, pomemben funkcionar ameriškega Feda, najboljšega prijatelja finančnega velekapitala; Janez Šušteršič, pisec neoliberalnih traktatov v Finance in profesor z brezmadežnim neoliberalnim pedigrejem.

Zato je malce presenetilo, da bančnik Marko Voljč, ki si je izkušnje nabiral v neoliberalnih trdnjavah, kot sta Svetovna banka in trilateralna komisija, pri zagovornikih tehnične vlade (t.j. virantovcih) ni dobil podpore. Zgleda slovenski neoliberalci menijo, da bodo bolje zvozili z Janezom Janšo, čeprav je ta nadute mladoekonomiste enkrat že postavil na hladno.

Če Janšo z Orbanom morda družijo nekatere kreativne rešitve v zvezi z mediji in pravno državo, pa vseeno dvomim, da bo Janša enako kreativnost kot Orban pokazal na področju gospodarske politike. Konec koncev Orban dela tisto, kar EU že ves čas priporočajo ugledni ekonomisti iz vsega sveta, medtem ko bodo Janši prišepetovali razni pezdirji in šušteršiči, ki bodo kaj hitro spet začeli navijati za strokovnjaško vlado, če bo ogrožena njihova ideološka agenda. Orbanizacija Slovenije? Morda, a na žalost brez slovenskega Orbana.