Ena kriza, dva izziva

Po prvem letu vlade Boruta Pahorja je mogoče zaključiti, da se ta sooča predvsem z dvema izzivoma, njuno razreševanje bo verjetno zapečatilo njeno usodo. V kolikor je prvi skorajda povsem v njenih rokah, je pri drugem izzivu precej bolj prepuščena okoliščinam izven njenega nadzora.

Izziv kredibilnosti

Relativno nizki javnomnenjski rejtingi vlade v času najhujše gospodarske krize niso presenečenje – bilo bi zelo nenavadno, da bi ljudstvo navdušeno podpiralo vlado, ko ta krči izdatke, ko ni veliko priložnosti za bolj ali manj populistična finančna darila tej ali oni skupini (ala vinjete) in ko se številka brezposelnih vseskozi povečuje – toda to je slaba in kontraproduktivna tolažba. Prav tako ni dovolj ugotovitev, da lahko naštejemo kar nekaj ministrov, ki so v tem času povsem dokazali, da svoje delo dobro obvladajo. Kakorkoli je dobro imeti dobre (ali vsaj boljše kot prej oziroma vsaj ne slabše) ministrice in ministre za zunanje in notranje zadeve, pravosodje, javno upravo, obrambo, kulturo, socialne zadeve… se v gospodarski krizi uspešnost vladanja v glavnini pač ne presoja po njihovem delu. Četudi se ne poglabljamo v upravičenost kritik, ki letijo na ministra Križaniča, in ostanemo na ravni javnomnenjskih učinkov, je jasno, da smo se na najpomembnejšem področju selili od enega spodrsljaja do drugega in prispeli do situacije, ko je kredibilnost spopadanja z gospodarsko krizo nična. Prva obletnica zato ponuja izvrstno in morda tudi zadnjo priložnost refleksije narejenega, ki bi verjetno morala pripeljati do vladne rekonstrukcije. Še enega takšnega leta si Pahor ne more več privoščiti, še manj je mogoče nadaljevati s političnim komuniciranjem, ki je bilo doslej značilno za predsednika vlade, in ki bi ga najlažje označili kot komuniciranje dementnih za dementne. En dan grozi z odstopom, drugi dan prisega, da o tem ne razmišlja, en dan koalicija napove referendum, še isti dan z njim naravnost baranta. Stališča, spremenljiva glede na zračni pritisk v prestolnici, nešteto prehitro izrečenih besed, naravnost boleči piarovski spodrsljaji (čiščenje kopačk…).

Izziv legitimnosti

Eden od pomembnih predvolilnih propagandističnih elementov se je skrival v težkem vojaškem orožju »Patria«, kar po slovensko pomeni domovina. Paradoks tega imena je prav v tem, da je domača politika uporabila tuje plačance, da bi z njihovo pomočjo zrušila Janševo vlado in domnevno rešila domovino. Ivan Štuhec

Gospodarska kriza pa ni edina okoliščina, ki Pahorjevo vladanje loči od predhodnih. Čeprav so bile stranke, ki so danes v opoziciji, že od nekdaj navdušene nad instrumenti, kot so nezaupnice, interpelacije in referendumi, smo v tem letu doživeli pravo eksplozijo. Skorajda vse omembe vredne vladne predloge in ukrepe se pričaka na nož in napoveduje ravnanje, ki je v slovenskem političnem sistemu vseeno rezervirano za izbrane primere največjega pomena. V kolikor upoštevamo, da je naš sistem vseeno bolj kot švicarskemu podoben nemškemu, je ta poplava referendumskih predlogov  in celo pozivov k državljanski nepokorščini skrajno nenavadna in v neverjetnem konfliktu z idejo, da politika pač dobi mandat za vladanje na rednih volitvah in da morajo “poraženci” pač počakati na naslednjo priložnost, po možnosti z oblikovanjem lastnih predlogov in programov, manj pa z generiranjem politične krize za vsako ceno. Nenavadno, a povsem razumljivo, če v račun vzamemo premiso, ki je omogočila politično preživetje vrhu največje opozicijske stranke, ki je moralo skontruirati razlago, kako za hudiča je mogoče izgubiti volitve v obdobju rekordne konjunkture. V tem pogledu moram za nazaj ugotoviti mojo silno naivnost, ki je po zgledih iz drugih demokracij pač predpostavljala, da se predsednik vlade, ki izgubi volitve, že zaradi vkljudnosti pač umakne.

V tej racionalizaciji volilnega poraza je SDS našla “afero Patria”, ki ji v osnovi omogoča povedati, da niso izgubili, ampak jim je bila zmaga ukradena. Ta proces je že lansko leto zahteval hud miselni napor, ki je moral v zapleten sistem zarotništva povezati tako finsko televizijo kot finske organe pregona, a očitno mu tudi do danes še nič ni moglo do živega. Brez težav deluje tudi, ko je že vendarle dokaj jasno, da je bil “najbolj čist posel v slovenski zgodovini” vse prej kot tak, da so bili vpleteni ljudje iz kroga nekdanjega predsednika vlade, da so te ljudi mediji že večkrat dobili pri laganju, in da ponovno postaja zelo zanimiva vloga Barbare Brezigar. Tovrstna racionalizacija, ki ne sme pasti, ker bi s tem moral pasti tudi kak politik, seveda producira značilne učinke, saj so proti vladi, ki je kot taka nelegitimna, dovoljena pač vsa, še tako pregreta politična sredstva.

Ob prvi obletnici in zavedanju, da so stvari vse prej kot rožnate, pa se je vendarle potrebno spomniti na izkušnjo prejšnjega mandata, ko se je ob isti priložnosti vsem, tudi levici sami, zdelo, da so prihodnje volitve že pravzaprav odločene. Oblast Janeza Janše je bila kot obsojena na zmago, opozicija pa se je ukvarjala predvsem sama s sabo. Skratka – igra še zdaleč ni končana.