Drugi dom
Ena in dva
| 25. April 2007 | | Jure
Ena.
Spomnim se ga, ko je delal še na Večeru. Pri mojih starših smo, verjetno prej zaradi geografije kot premišljene odločitve, pač brali Večer. Spomniti se je morda premočno, saj ni izstopal. “Povprečje” je verjetno bližje resnici. Kot pisec je opazno slabši kot ta, ki ju je sedaj odpoklical, baje po lastni pameti. Ni prepoznavnega sloga, okorni stavki, pozabljive analize. Kljub temu bi po naravi stvari in z leti verjetno napredoval; tako je pač v navadi. Vprašanje, če bi prilezel tako visoko in tako hitro, toda tudi to ni bilo v celoti izključeno.
Ko ga je Slivnik postavil na Delo, sem bil začuden. Nisem vedel, da je že v ligi, primerni za takšna imenovanja. Vprašal sem se, kaj mu je tega treba. To ga bo spremljalo tudi po tem, ko bodo zdajšnji dogodki že zdavnaj zgodovina, ko trenutnih vladavcev ne bo več, ko bo Slivnik užival v penziji. Nenavadna karierna poteza, bolj primerna za prejšnje čase, ko sta se partija in sistem zdela večna. Danes je (vsaj na daljši rok) verjetno nespametna; vladavci pridejo in gredo, slej ko prej, dejanja ostanejo. Sprašujem se, kakšno kožo mora imeti, da je šel voditi kolektiv, ki ga je skoraj plebiscitarno zavrnil, ki ga, upravičeno ali ne, vidi kot podaljšano roko njega, ki je prišel v hišo poravnati stare račune. Motivi slednjega so jasni, pa še projektu, ki mu poslovno verjetno ni kazalo najbolje, je lahko zagotovil varnejši pristan. Toda, zakaj on? Kam bo šel po naslednji zamenjavi oblasti? Sedenje v Demokraciji verjetno ni privlačno, ali?
Dva.
Oglasili so se tudi reformatorji. Prav jim je, pravijo, kaj pa so nas potiskali na stran in pestovali nacionalni interes. Drži; če imaš samo kladivo, je vsak problem žebelj. Ni jim še jasno, da lastništvo ne rešuje vsega; da mogoče spremeni akterje, ne pa želje po obvladovanju. Da so mediji vedno privlačno orodje obvladovanja, pa naj si gre za državo, domače ali tuje lastnike. Mogoče bi jim koristila praksa na Fox News? Kdo ve. Pravijo, da je njihov medijski domek bil edini z odprto uredniško politiko. No, tudi tako lahko imenujemo ta manko kriterijev, ki je dopustil pravi razcvet primitivizma. Ki ljudem, ki jim ni pod častjo mrcvariti nedolžnih socioloških raziskav, daje status priznanih komentatorjev.
(Še brez glasov)
Loading ...
kdo je pravi lastnik?
popravek: bonnier je delež povečal na 99% leta 2005. zapisano torej ne drži več. se posujem s pepelom
No v primeru Dela je evidentno,da gre za problem v lastništvu. Borcem za svobodo medijev bi bilo lahko ze pred 10 leti jasno, da bodo morali ob zamenjavi vladajoče garniture obrnit ploščo ali pa spakirat kovčke. Ob popolnoma sprivatiziranem delu se to ne bi zgodilo. Imeli bi levi ali desni časopis, svoje pa bi pokazal trg, nekaj kar je po svetu ustaljena praksa. Seveda lahko tudi v privatnem sektorju pride do prevzema medijske hiše, a zato je potrebno precej več kot zgolj obrat na volitvah. Nov lastnik mora najprej pokazat kapital, zato bo precej previden pri nenadnih zasukih v uredniški politiki, ker je njegov gospodar trg - bralci.
Trg bo očitno opravil svoje tudi v trenutnem dogajanju. Pretiravanje s totalitarizmom je blaznost, še sam veš da Delu pada naklada, njegovi novinarji pa si bodo v večini našli delovna mesta in vsi bodo srečni. Seveda bi bilo naivno reči, da naklada pada zgolj zaradi kakovosti, a bistveno je, da je odločitev na bralcih.
Pri celotni zadevi me poleg dramatiziranja situacije in infantilnega obnašanja cveta slovenskih novinarjev v bistvu še najbolj moti podcenjujoč odnos dotičnih do bralcev. Kakor, da gre za horde ovc, ki ne vidijo več kot 2 metra pred sabo in za katere je nujno, da jih nekdo vodi za rokico skozi medijski prostor.
kolenkišta, tudi pri levem ali desnem zasebnem časopisu bi prihajalo do napadov na novinarsko avtonomijo. ne gre zato, ali do teh napadov prihaja z leve ali desne, ampak za obrambo novinarske avtonomije. zasebno ali državno lastništvo - to tukaj ni pomembno, pomembna je novinarska avtonomija.
Seveda je pomembno lastništvo. Lastništvo in novinarska avtonomija gresta z roko v roki, povezuje pa ju uredniška politika - medijske hiše nikjer niso peskovniki, kjer lahko vsak počne kar hoče.
Problem pri državnem lastništvu je, da ima politika že v štartu več vzvodov za vpliv na uredniško politiko. Zato bodo konstantni posegi v novinarsko avtonomijo v taki ureditvi normalna posledica, kar pa borcev za novinarsko avtonomijo ni zanimalo, dokler je bila uredniška politika - vladajoča klika prava.
To, da zadevo zreduciraš zgolj na poseg v novinarsko avtonomijo, brez upoštevanja ozadja je navadno sprenevedanje.
“Problem pri državnem lastništvu je, da ima politika že v štartu več vzvodov za vpliv na uredniško politiko. ”
jah, mogoče že več, nikoli pa brez, ne glede na lastništvo. V bistvu pa je v končni konsekvenci precej nepomembno, ali novinarje šikaniraš, ker so te zato poslali iz določene partije ali pa ker so stopili na žulj lastnikom (Laško, anyone?)/sponzorjem/oglaševalcem… da tako eklatantnih primerov, kot je Murdoch, sploh ne omenjam.
“To, da zadevo zreduciraš zgolj na poseg v novinarsko avtonomijo, brez upoštevanja ozadja je navadno sprenevedanje.”
torej, kakšno je ozadje recimo pri odpoklicu dopisnikov?
“V bistvu pa je v končni konsekvenci precej nepomembno, ali novinarje šikaniraš, ker so te zato poslali iz določene partije ali pa ker so stopili na žulj lastnikom (Laško, anyone?)/sponzorjem/oglaševalcem…”
Je pa pomembno, da je verjetnost, da bo prišlo do političnih pritiskov pri državno kontroliranem mediju bistveno večja, ker je vzvodov več. Pri DELU je šlo za gotov obrat v uredniški politiki (kar v privatnih medijih ni ravno običaj, ker prinaša poslovna tveganja) ob spremembi oblasti, a kljub temu novinarji niso naredili nič.
Govoriti o napadu na avtonomijo novinarjev brez upoštevanja teh dejstev je sprenevedanje.
“Je pa pomembno, da je verjetnost, da bo prišlo do političnih pritiskov pri državno kontroliranem mediju bistveno večja,”
kot je pri drugih medijih bolj verjetno, da bo prišlo do pritiskov s strani lastnikov/oglaševalcev/sponzorjev. politični pritiski niso edini pritiski, vprašanje, če so danes sploh poglavitni. sploh pa politika, ki ima ne glede na lastništvo, v rokah še vedno regulativo, vedno najde pot. discipliniranje ameriških radijev preko vabe v obliki blaženja regulacije glede lastniške koncentracije je znan primer.
obračaš kakor hočeš, lastništvo ne pomeni dosti. da, akterji so lahko drugi, orodja so lahko druga, a posledice so iste in v vseh primerih je vse odvisno ali imaš mehanizme za blaženje teh pritiskov in javnost, ki je na te probleme senzibilna. trditev, da z lastništvom kaj bistvenega spremeniš, je iluzija, v primeru omenjenih reformatorjev pa zabijanje žebljev, ker ne poznajo nič drugega kot kladiva.
sam bi se strinjal, da so politični pritiski hujši. zato ker zaobjamejo širok spekter tem. pritiski s strani lastnikov in oglaševalcev so tipično bolj usmerjeni in zato povzročijo manj škode, če se jim medij ukloni.