kot je pri drugih medijih bolj verjetno, da bo prišlo do pritiskov s strani lastnikov/oglaševalcev/sponzorjev. politični pritiski niso edini pritiski, vprašanje, če so danes sploh poglavitni. sploh pa politika, ki ima ne glede na lastništvo, v rokah še vedno regulativo, vedno najde pot. discipliniranje ameriških radijev preko vabe v obliki blaženja regulacije glede lastniške koncentracije je znan primer.

obračaš kakor hočeš, lastništvo ne pomeni dosti. da, akterji so lahko drugi, orodja so lahko druga, a posledice so iste in v vseh primerih je vse odvisno ali imaš mehanizme za blaženje teh pritiskov in javnost, ki je na te probleme senzibilna. trditev, da z lastništvom kaj bistvenega spremeniš, je iluzija, v primeru omenjenih reformatorjev pa zabijanje žebljev, ker ne poznajo nič drugega kot kladiva.

Je pa pomembno, da je verjetnost, da bo prišlo do političnih pritiskov pri državno kontroliranem mediju bistveno večja, ker je vzvodov več. Pri DELU je šlo za gotov obrat v uredniški politiki (kar v privatnih medijih ni ravno običaj, ker prinaša poslovna tveganja) ob spremembi oblasti, a kljub temu novinarji niso naredili nič.
Govoriti o napadu na avtonomijo novinarjev brez upoštevanja teh dejstev je sprenevedanje.

torej, kakšno je ozadje recimo pri odpoklicu dopisnikov?

jah, mogoče že več, nikoli pa brez, ne glede na lastništvo. V bistvu pa je v končni konsekvenci precej nepomembno, ali novinarje šikaniraš, ker so te zato poslali iz določene partije ali pa ker so stopili na žulj lastnikom (Laško, anyone?)/sponzorjem/oglaševalcem… da tako eklatantnih primerov, kot je Murdoch, sploh ne omenjam.