| 29. January 2007 | | JurePrijadral sem na spletno stran e-demokracija.si, kjer pravijo naslednje:
V današnji obliki demokracije, predstavniški demokraciji, je vedno bolj opazen prepad med odločitvami politikov, izvoljenih vsake 4 leta, ter željami, motivi in cilji ljudi. Dejanja, ozadja in interesi političnih predstavnikov in političnih odločevalcev so zelo oddaljena od življenj državljanov.
…
Danes je državljanjstvo smatrano za pasivno, ki posledično vodi v moralno in politično pasivnost, ki se odraža predvsem v zasmehovanju politike in v apatiji državljanov. Ker ljudje niso angažirani v politiki, politične elite niso dovolj nadzorovane, te potem posledično delajo predvsem po lastnih interesih. To vodi do afer in splošno do nezadovoljstva ljudi. Več
Recimo temu “definicija problema”. In kako naprej (”rešitev”)? E-demokracija:
E-demokracija predstavlja uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) in strategij znotraj političnih in vladnih procesov na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni s strani demokratičnih akterjev, ki vključujejo vlado, izvoljene uradnike, medije, politične organizacije in državljane/volivce. Več
Z zapisanim se deloma strinjam. Strinjam se, da lahko govorimo o krizi političnega sistema, tudi v Sloveniji, ki se kaže v apatiji, pasivizaciji, pomanjkanju politične angažiranosti… vendar po mojem skromnem mnenju tehnologije niso pravo zdravilo. Tehnologije ne rešijo nič, saj sodobna demokracija ni v krizi zaradi tehnološkega deficita. Pomanjkanje orodij e-demokracije Grkom ni preprečilo razvoja temeljev demokratične ureditve. Vzroki za težave so drugje, zlasti v krizi političnega leadershipa - njegove kredibilnosti, sposobnosti vizionarstva, vodstva, celo preproste poštenosti…
Nekaterih orodij, ki jih avtorica (avtorji?) omenja, me je po pravici povedano strah. Recimo, uvedba e-referendumov (in njihova dejanska uporaba) bi demokraciji naredila medvedjo uslugo. Neposredna participacija v procesu odločanja je zgrešena pot v svet, kjer odločajo dobro organizirani predstavniki partikularnih interesov. Nad te se lahko vzdigne le dobro delujoča predstavniška demokracija.
Prav tako dvomim v učinkovitost in smiselnost drugih orodij, kot je recimo e-glasovanje. Ljudje niso volilni abstinenti, ker ne bi zmogli poti na volišče, ampak ker v tem ne vidijo smisla. Tukaj ne pomaga še tako dodelan sistem e-glasovanja.
Se globoko strinjam s tabo, Jure. E-demokraciji bi se lahko bolje reklo a-demokracija.
E-glasovanje in podobni e-ji je samo nekaj od možnih potencialov e-demokracije. Pojem je treba najprej enostavno razumeti: e-demokracija je na primer tudi e-pismo uradniku, kateri se nanj tudi ustrezno odzove.
“e-demokracija je na primer tudi e-pismo uradniku, kateri se nanj tudi ustrezno odzove.”
spet… minorna zadeva s stališča “demokracije”. ni nam treba na pošto (fajn) a isti šmorn.
Ne gre samo za pot do pošte. Prednosti komunikacije preko elektronskih kanalov so globlje. Popolnoma pa ti verjamem, da je za marsikoga to isti šmoren.
Pozdravljeni,
Cliftova opredelitev eDemokracije vključuje tako tehnološki vidiki kot tudi družbeno-politični vidik uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije z namenom povečevanja vloge državljanov pri odločanju o javnih zadevah.
Dosedanja praksa z eDemokracijo v Sloveniji in po svetu je pokazala, da tehnična orodja sama po sebi ne krepijo demokratičnih praks. Demokratični potenciali orodij se pokažejo koristni predvsem v kontekstu dopolnjevanja obstoječih načinov politične participacije in obstoječih oblik (institucionaliziranega) demokratičnega odločanja.
Načini in uspešnost vključevanje državljanov v odločanje s pomočjo IKT se razlikujejo glede na različne predstave o politični demokraciji, politični kulturi, družbene razmere, demokratične prakse itd. Skupno jim je to, da skušajo krepiti vlogo državljanov pri odločanju.
Simon Delakorda
http://www.e-participacija.si