Dvojezični neoliberalci na trdobučen način

Že ptički na vejah čivkajo, da ekonomisti, še posebej tisti neoliberalni, na gospodarstvo gledajo skozi očala, s katerih dioptrijo se je nekdo grdo poigral. Tako lahko v dobrih časih slišite neoliberalce pridigati o nenadkriljivi učinkovitosti trgov, na dolgo in široko razlagati dobrobiti tržnih mehanizmov in mastno pljuvati po vseh oblikah državnega (ali regulatornega) poseganja v delovanje prostega trga. Ko pa trg pokaže zobe in začno prenapihnjeni balončki pokati, so taisti tržni fundamentalisti v prvih bojnih vrstah, ko je treba državo opozarjati na nujnost znižanja obrestnih mer, zagotavljanje likvidnosti s kupovanjem toksičnih papirjev, reševanje bank in pumpanje državnega denarja v gospodarstvo.

Zdi se, da krepostni malikovalci neoliberalnega papeža Miltona Friedmana v kriznih časih pozabijo zaklinjati hipotezo učinkovitega trga in se kakor en mož oklenejo častitljivega Johna Maynarda Keynesa. Slednji je nekoč pikro pripomnil, da lahko trg ostane ne-umen dlje časa, kakor lahko vi ostanete solventni. In šele solventnost lastne denarnice ima za neoliberalne zastavonoše prednost pred dogmami (ne-umnostmi par excellence), ki narekujejo podleganje zakonitostim trga tako v dobrih kot slabih časih.

Ko cene delnic in nepremičnin letijo v nebo, boste le stežka našli neoliberalca, ki bi podvomil v sposobnost trga, da pravilno oceni vrednosti različnih kategorij premoženja. Neoliberalna srenja bo takrat raje nakladala o učinkoviti razpršitvi tveganj, ki jo je omogočil z regulatornimi domislicami neobremenjen in zato nadvse inovativen finančni trg. Morda kdo celo presenetil s teorijo o pogumni novi dobi (neo)liberalnega kapitalizma, kjer je inflacija le še slab spomin, saj centralni bančniki z mirno roko in zaupanjem v tržne mehanizme vodijo svetovno gospodarstvo k neslutenemu napredku.

Težava je le v tem, da ti centralni bančniki hipotezo učinkovitega trga uporabljajo le takrat, ko cene rastejo, saj lahko rečejo, da trg že ve, kaj dela, in da se v to ne bodo vmešavali. Ko pa balonček poči, je treba ne več tako učinkovitemu trgu priskočiti na pomoč z nižjimi obrestnimi merami in velikodušno uporabo davkoplačevalskega denarja za dokapitalizacijo bank, umiritev finančnih trgov in podporo cenam finančnega in drugega premoženja. Zgleda, da je v glavah neoliberalcev bogatenje financarjev nekakšno naravno stanje učinkovitega trga, njihov propad pa rezultat panike in ne morda zgrešenih naložbenih odločitev.

Trdnjava neoliberalizma, ZDA, so lep primer te dvojezične neoliberalne logike, ki finančnikom pusti proste roke v dobrih časih, v slabih časih pa roke zveže davkoplačevalcem, ki so hočeš-nočeš prisiljeni investirati v bančno-finančne podrtije. Ko se je konec 1980ih razpočil balonček t.i. junk bonds (visokodonosnih, a tveganih obveznic, s katerimi se je financiralo prevzeme), je Fed reagiral z močnim znižanjem obrestnih mer, ki so omogočile novo poceni zadolževanje. Ko se je v začetku novega tisočletja neslavno končal internetni bum, je Fed ponovno poplavil trge s poceni denarjem, ki so pripeljali do pregrevanja nepremičninskega trga. Osem let kasneje so, predvidljivo, obrestne mere na ničli, ameriški davkoplačevalci pa lahko v prihodnje pričakujejo višje davke na račun njihovega pregrešno dragega reševanja nasedlih bankirjev.

To reševanje je že samo po sebi groteskno. Namesto takojšnjega podržavljenja bank (in s tem izbrisa delničarjev, t.j. uničenja vrednosti delnice na ničlo) smo bili priča nepreglednemu odkupovanju slabih terjatev in papirjev z denarjem davkoplačevalcev, kar seveda koristi obstoječim delničarjem, ki se s tem znebijo izgub. Podobno je z dokapitalizacijami – obstoječi delničarji, med njimi veliko bogatih bankirjev, se lahko veselijo dodatnega kapitala, ki bo njihovo banko obdržal nad vodo, čeprav bi morala iti v franže. To obotavljanje z nacionalizacijo bank je posledica neoliberalnega refleksa: Daj mi denar, država, ampak ker itak vemo, da si slab lastnik, pusti strokovnjakom, da zrihtamo stvar (in mimogrede pobašemo milijonček ali dva).

Pri iskanju vzrokov današnje krize pa ne gre ostati le pri napihovanju dolžniškega balončka, ki ga je Fed izvajal od konca 1980ih. Vsakemu padcu vrednosti premoženja, zdaj obveznic, drugič delnic, tretjič nepremičnin, je sledilo nižanje obrestnih mer in s tem spodbujanje zadolževanja. Res je, da je takšna politika vlagatelje zazibala v prepričanje, da bodo nizke obrestne mere vedno rešile stvar, ampak kaj pa potem, ko zmanjka balončkov za napihovanje? Ko se naenkrat gospodarski bum od srede 1980ih naprej izkaže za gromozanski balonček spodbujen s poceni zadolževanjem in moralnim hazardom, katerega pok utegne svet pahniti v depresijo?

Če razmišljamo sistemsko, potem lahko skupaj z nekaterimi ekonomisti pripišemo krivdo Bretton Woodsu, verziji številka dve. Od srede 1980ih so ZDA skoraj vsako leto porabile več, kot so proizvedle, torej so imele primanjkljaj v tekočem računu. Financiranje te večje porabe Američanov so z nakupi ameriškega državnega (in kasneje vse bolj tudi zasebnega) dolga na svoja ramena prevzele velike izvoznice s presežki na tekočih računih, najprej Nemčija in Japonska, nato pa Azija s Kitajsko in naftne države. To ravnotežje lahko traja tako dolgo, dokler imajo izvoznice zaupanje v ameriški dolg – ko tega zmanjka, bo Bretton Woods II propadel tako, kot je propadla njegova prva verzija, ko so ameriški upniki izgubili zaupanje v dolar v začetku 1970ih.

V kolikor namreč povpraševanje po ameriškem dolgu in premoženju upade, zmanjka tudi denarja za financiranje ameriške potrošnje. In glede na to, kakšno je trenutno zaupanje v ZDA, ni čudno, da so začeli Američani zategovati pasove. Ni denarja iz tujine, ni denarja za kredite – obstoječe je treba vrniti, novih kar nekaj časa ne bo na spregled. Po četrt stoletja so znova nastopila suha leta.

Pričakovati je, da bodo neoliberalci sedaj, ko so dogodki popolnoma diskreditirali njihov sistem, začeli v paniki iskati rešitve, se morda celo oklenili skandinavskega modela. Ampak, kot je pri njih v navadi, na intelektualno nepošten način. Verjetno bodo želeli rešiti banke s švedskim modelom (podržaviti banke, slabe terjatve preložiti na t.i. „slabo banko”, nato pa čez čas vse skupaj z dobičkom privatizirati) in liberalizirati trg delovne sile na danski način, hkrati pa bodo seveda trdobučno vztrajali na nujnosti znižanja davkov in javne porabe po estonskem zgledu.

Dvojezičnost in priklanjanje finančnim gospodarjem vesolja, oboje temelja sodobne ekonomske politike, utemeljene na neoliberalnih dogmah, bosta ostala. Državno reševanje bank in liberalizacija trga dela sta smiselna le, če si lahko od tega obeta koristi tudi kdo drug kot pa lastniki kapitala, bankirji in podjetniki. Skandinavski model to rešuje z obsežnim naborom socialnih storitev, financiranih z visoko progresivnimi davki in najvišjim deležem države v BDP na svetu.

Nekako dvomim, da bodo neoliberalci, tudi lokalni krožek, sposobni splezati iz svojega piedstala vsevednosti in se odpovedati krilaticam o znižanju davkov in krčenju javne porabe. Dobili bomo posodobljeno verzijo šok terapije, ki izropa proračun, ko so v težavah bankirji, ter se sklicuje na varčnost, ko je treba zagotoviti kvaliteto javnih servisov. Smola, pa toliko smo pričakovali od krize.